Praznična izpoved legendarnega konjenika: Najraje bi se skril

Najstarejši slovenski olimpijec Marko Račič, ki je kot atlet nastopal na OI 1948, bo prihodnje leto dopolnil 100 let. Že v ponedeljek pa bo okrogli jubilej, 80 let, slavil najstarejši slovenski olimpijski prvak Miroslav Cerar. "Na različne jubileje je bila v naši družini pozorna predvsem žena Zdenka. Vedno je poskrbela, da smo se zbrali. Osebno sem se tega vedno malce branil, a mi je bilo nato ob praznovanju vselej toplo pri srcu. Tudi zdaj, ko se bliža mojih 80 let, bi bil po svoje najraje malce odmaknjen, a mi, brez kakšne lažne skromnosti, ko se prepustim toku, obujanje spominov vendarle godi," ob sprehodu po razstavi 8 desetletij Miroslava Cerarja v zgodovinskem atriju Mestne hiše pripoveduje eden najboljših slovenskih športnikov vseh časov.

Foto: Klemen Korenjak V telovadnem svetu je kraljeval predvsem v šestdesetih letih preteklega stoletja. Pred dnevi je minilo 55 let od trenutka, ko je na konju z ročaji postal prvi slovenski povojni olimpijski prvak. Prav Tokio 1964, kjer je bil ob zmagi na konju še tretji na drogu, je bil eden od njegovih športnih vrhuncev. Štiri leta pozneje je v tretjem delu olimpijske trilogije v Mexico Cityju ubranil naslov olimpijskega prvaka. Blestel je tudi na svetovnih in evropskih prvenstvih, na katerih je skupno osvojil neverjetnih 21 kolajn. Devetkrat je bil evropski in štirikrat svetovni prvak.

Čeprav je odličja osvajal tudi v mnogoboju, preskoku, partnerju in na drogu, pa je veljal predvsem za virtuoza na konju z ročaji. Zlati konjenik. Eno najbolj nepozabnih zmag je na svojem paradnem orodju slavil na domačem svetovnem prvenstvu leta 1970 v ljubljanski dvorani Tivoli.

Tudi po končani karieri je ob odvetniškem poklicu ostal trdno zasidran v športno dogajanje. Med drugim je bil leta 1991 v družbi Leona Štuklja podpisnik olimpijske listine, s katero je vzklil Olimpijski komite Slovenije. V delovanje slednjega je redno vključen, v zadnjih letih kot predsednik olimpijske akademije, prihodnje leto pa bo vodja reprezentance na igrah v Tokiu. Je tudi član Hrama slovenskih športnih junakov in mednarodnega telovadnega hrama slavnih.

Da vam prihranimo ponavljanje besed, nam sprva dovolite, da vas povprašamo, na katero vprašanje ste v številnih intervjujih najpogosteje odgovarjali?
Verjetno je najbolj pogosto vprašanje povezano s tem, kateri dogodek mi je najbolj ostal v spominu oziroma kateri uspeh mi pomeni največ. Pri tem sem se pogosto znašel v precepu, saj sem imel do rezultatov drugačen odnos kot marsikdo drug. Bolj kot zmage so me namreč zanimale izvedbe vaj. Jasno, z dobro izvedbo so prišli tudi dobri rezultati, čeprav je v našem športu včasih to pogojeno z rahlo sodniško subjektivnostjo. A vztrajam, da mi je dobro opravljena vaja v okviru mojih sposobnosti vedno prinašala največ zadovoljstva.

Na tovrstna vprašanja zatorej nikoli nisem znal odgovarjati, kot bi ustrelil iz topa. Zavedam pa se dejstva, da so olimpijske igre najbolj odmevno tekmovanje, čeprav so bila zaradi širšega nabora tekmovalcev v našem športu svetovna prvenstva celo bolj kakovostna. Tudi evropska prvenstva. Osebno se najraje spominjam tistega iz leta 1961, kjer sem premagal slavnega Jurija Titova.

Ko razmišljam in pripovedujem o tem, se nehote spominjam številnih tekmovanj. Tudi tistih, na katerih nisem bil v boju za vrh, a sem se boril z lastnimi težavami. A vseeno … Olimpijske igre Tokio 1964. To je tisto tekmovanje, o katerem me novinarji najpogosteje sprašujejo.

Ko govorite o izvedbah vaj, bi bilo zanimivo slišati, ali se najde v vašem spominu tekmovanje, na katerem ste bili, ne glede na odmevnost dogodka in nabor tekmecev, najbolj zadovoljni z opravljenim delom.
Špartakiada 1965. To je bilo malo evropsko prvenstvo, na katerem so bili prisotni predvsem tekmovalci iz tedanjega vzhodnega bloka. Zmagal sem v šesteroboju in na konju z ročaji. No, predvsem izvedba na konju se mi je najbolj vtisnila v spomin. Čutil sem ravno pravo stopnjo tekmovalnega vznemirjenja. Tisto tremo, ki te povzdigne, a te hkrati ne omrtviči. Joj, kako sem telovadil. Vsak gib je bil do desetinke sekunde ustrezen. Vsak prijem je bil do zadnjega centimetra natančen. Moj položaj na orodju je bil idealen. Seskok prav tako. Vsi sodniki so mi namenili oceno deset.

Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Popolna desetica še pred Nadio Comaneci, torej?
Posrečena primerjava. Nikakor pa se ne želim primerjati z njo. Mi je pa malce žal, da takrat tehnologija še ni bila tako zelo napredna, televizijski prenosi pa ne tako pogosti, da bi imel celoten arhiv. Vseeno sem si ob nedavnem sprehodu po razstavi, ki jo je v ljubljanski Mestni hiši pripravil Ivan Čuk, z veseljem ogledal nekaj svojih posnetkov. Med njimi je tudi izvedba finalne vaje na drogu na olimpijskih igrah leta 1964. Tudi na tisto sem lahko zelo ponosen. Morda bi moral biti boljši kot tretji. Japonski tekmec se je namreč ob doskoku skoraj usedel. 

Legenda. V Sloveniji radi športnikom namenimo to priponko. Vi jo nosite že lep čas. Koga pa bi vi označili za legendo slovenskega športa?
Kot telovadec sem se vedno zgledoval po sovjetskih in japonskih športnikih. V slovenskih okvirih pa seveda ne morem mimo Leona Štuklja. Nisem se zgledoval po njem, a ga brez oklevanja lahko označim za legendo. Bil je gospod. Štejem si v čast, da me je sprejel. Lahko sem ga celo tikal, kar ni bilo samoumevno. Veste, gospod Štukelj ni sprejel vsakogar. Res je izhajal iz skromnega okolja. A postal je izjemen športnik z izobrazbo, nato pa se je še bogato priženil. Midva sva stkala dober in prijateljski odnos. O njem vem veliko. Tudi stvari, ki niso bile nikoli zapisane ali pa so bile napačno interpretirane. Bil je izjemna osebnost.

Najstarejši slovenski olimpionik bo v ponedeljek dopolnil 80 let. Foto: Klemen Korenjak Zdi se, da telovadci nekoliko drugače dojemate šport. Kot bi za vsem skupaj stala neka posebna filozofija, v kateri se šport prepleta z življenjem in vrednotami.
Da. Telovadnica me je vzgajala. V krogu, v katerem sem treniral, sem bil deležen šole za življenje. To je bil pester poligon človeških profilov. Od pionirjev do študentov in službeno aktivnih športnikov. Dekleta in fantje. No, posledično so včasih preskočile tudi kakšne iskrice. V osnovi pa so nas vzgajali v podedovanem sokolskem duhu. Poštenost, odgovornost, natančnost, vztrajnost, disciplina … Telovadba je vse to zahtevala. V našem športu ni goljufanja. V ekipnih športih se kdo lahko skrije za kolektiv. Saj veste, imaš slab dan, pa odgovornost prevzame nekdo drug. V gimnastiki si odvisen od sebe. Če nisi osredotočen, sledijo napake.

Zanimivo, v podobnem kontekstu vas v svoji avtobiografiji omenja tudi že pokojni dalmatinski košarkarski virtuoz Krešimir Ćosić. Označil vas je za velikana in celovito osebnost. "Navdušen sem bil nad asketskim življenjem. Razlika med nama je bila očitna. Že zgodaj zvečer se je umaknil, mi pa smo ponočevali," je o vajinem srečanju v olimpijski vasi iger v Mehiki leta 1968, še preden je prevzel ideje mormonske vere, zapisal Ćosić.
Nerad izpostavljam telovadbo. A dejstvo je, da je to osnova za vse športe. Košarkarji so moji dobri prijatelji. Večkrat so mi priznali, da imamo telovadci precej težje delo. Res je, v gimnastiki je bilo nešportno življenje hitro kaznovano. Kdor je bil "iztirjenec", je bil hitro okleščen. Konkretno, kdor je imel negativne ocene, ni smel na trening. To je bila huda kazen, saj je bila telovadnica stičišče naših poti.

Ostaniva malce pri košarkarjih. Konkretno, Ivo Daneu ali Vinko Jelovac bi bila s tako uspešnima karierama danes milijonarja. Po drugi strani pa razlika med telovadcema iz leta 1970 in 2019 ne bi bila tako očitna. Kakšen je vaš pogled na ta (neso)razmerja?
Vinko je moj dobri prijatelj. Poleti se pogosto srečujeva v njegovem Vrsarju in se ob kavi pogovarjava tudi o tem. Večkrat si rečeva, da se časi spreminjajo. Sam to aktivno spremljam ob delovanju v Olimpijskem komiteju Slovenije. Iskreno, večkrat bi lahko bil zavisten do današnjih športnikov. Njihovi pogoji so namreč neprimerljivo boljši z našimi. A zavedam se, da sem deloval v času športnega amaterizma. Res je, mnogi so ga skušali izigrati in bili prikriti profesionalci. Danes so profesionalci vsi. Razvoj gre naprej in zaviranje bi bilo nesmiselno. Tako pač je. Priznam pa, da se mi zdijo neverjetni zneski, ki se vrtijo v nogometnih krogih, nepojmljivi. Predvsem v odnosu do skromnih razmer v športih, kjer je garanja prav toliko ali še celo več.

A te razlike narekuje trg …
Da, nedvomno. Življenje pa ni vedno pravično.

Eden od razlogov za vašo tekmovalno upokojitev leta 1970 je bil tudi finančne narave. Ustvarili ste si družino, ki jo je bilo treba preživljati. Z odvetništvom, ne s športom.
Da, moral sem poskrbeti za eksistenco. Zaključil sem študij. Čas je bil za pravo službo. Ni bil pa to edini razlog za gimnastično slovo. Prišel sem do določene točke, ko se mi je zdela upokojitev najbolj zrela poteza. Tudi psihološki trenutek je takšen. Ko se namreč vzpenjaš po športni lestvici, je delovanje nekoliko lažje kot pa tedaj, ko si na vrhu. Tedaj vsi hrepenijo po tem, da bi ti spodnesli prestol.

Da se bom s svetovnim prvenstvom 1970 v Ljubljani umaknil, sem dvema novinarjema zaupal že leto pred tem. Držala sta obljubo in o tem molčala. Vseeno pa sem se na to tekmovanje moral pripravljati tako, kot da bom tekmoval še vrsto let. Zakaj? Želel sem ohraniti najvišjo raven. To pomeni, da sem vadil še težje vaje, čeprav jih nisem izvajal. S tem pa sem dosegel to, da sem imel na tekmah občutek nižje ravni. Preprosto, lažje sem izvajal vajo.

Leta 1952 je postal pionirski prvak Ljubljane. Leta 1970 svetovni prvak. Vmes se je vpisal v športno večnost. Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Kakšna pa je bila vaša selitev med civiliste oziroma med odvetnike? Ste imeli po tem, ko ste telovadno dvorano zamenjali za pisarno in sodišče, kakšno krizo?
Ne. V nobenem trenutku. Tako hitro sem zapadel v novo delo, da nisem pogrešal športa. Spraševal sem se le, ali bom tudi zdaj delal tako trdo kot aktivni športnik. Kar tri leta namreč nisem odšel na dopust. Stalno sem bil v pisarni. Iskal sem stranke. Čutil sem tudi nezaupljiv odnos ljudi. "Eh, ta je športnik. Saj ni imel časa za študij. Ne more biti kaj prida dober odvetnik," so dejali. Predvsem v Sloveniji. Drugače je bilo v drugih republikah nekdanje Jugoslavije.

O tem je govoril tudi Ivo Daneu. Pravi, da se v Beogradu zanj še danes najde prosta miza v restavraciji, tudi če je ta na prvi pogled povsem polna. Imate kakšno podobno anekdoto?
Tam so res veliko dali na znana imena. Še danes me prepoznajo. Predvsem starejše generacije.

Kakšen pa je občutek pri Slovencih? Ali znamo negovati svojo športno zgodovino? Čutite spoštovanje okolice?
Po tem nisem nikoli zares hrepenel. Že v času nekdanje Jugoslavije sem bil deležen vsega moralnega spoštovanja. Nagrada Avnoja, zlato priznanje za narodne zasluge, nagrada za športnika leta … Tudi nad slovenskim obravnavanjem mojih uspehov nimam pripomb. So pa, glede tega, tudi moja pričakovanja skromna. Vidim, da so nove generacije izstrelile niz izjemnih športnikov. To je velikanski podvig, ki nam ga tujina zavida. Nerad se primerjam z drugimi. Zadovoljen sem s svojim življenjem.

Mojster na konju Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije Še kdaj prestopite prag odvetniške pisarne?
Mnogi odvetniki se ne znajo povsem umakniti. Morda sem eden redkih. Ko sem se odvetniško upokojil, sem namreč potegnil črto. Dokončno. Morda mi je bilo malce lažje tudi zaradi tega, ker sem pisarno zaupal v roke svoje hčerke. Sem tudi realen in priznam, da se je praksa zdaj že toliko spremenila, da ne bi bil kos nalogam. Ko pa me sprašujete o tem, ali še kdaj prestopim prag pisarne, lahko le prikimam. Veste, celotno pošto sem preusmeril tja. Zdaj je to izgovor, da se malce sprehodim po Ljubljani.

Kako pa sicer skrbite za kondicijo?
Marsikdo rad pohvali mojo vitalnost. Žal je vtis malce zavajajoč. Že več let imam težave s srcem. Gre za redko obliko pešanja srca. Takšno srčno okvaro je imelo v Sloveniji le osem ljudi. Tudi v tujini jih ni veliko, zato področje ni dobro raziskano. Nimam niti pravih zdravil. Moje gibanje je posledično zelo omejeno. Včasih sem rad kolesaril, smučal, igral tenis in nogomet. Zdaj moram biti bolj previden. Če hodim, se moram po 50 ali 100 metrih zaustaviti, zajeti sapo in nadaljevati. Podobno je s hojo po stopnicah. Vse je odvisno od tega motorčka (potreplja po srcu; op. a.). Stalno poslušam svoje telo.

Vloga vodje olimpijske reprezentance v Tokiu bo zatorej za vas velik zalogaj?
Tega se zavedam. A računam na pomoč zaposlenih pri Olimpijskem komiteju Slovenije. Gre za zelo dobro uigrano ekipo. Se pa olimpijskih iger 2020 na Japonskem zelo veselim. Jasno, z rahlo skrbjo in odgovornostjo. V Tokio se bom sicer na povabilo japonskega ambasadorja podal že čez dva tedna.

Japonci vas bojda zelo spoštujejo …
Drži. To je povezano z njihovo tradicijo. Spoštujejo starejše, invalide in uspešne posameznike. Sicer pa so mi v spominu ostali kot zelo kulturni navijači. Veste, jaz nisem pravi navijač. Redko me ponese, da vpijem in skačem. Šport bolj notranje podoživljam. Vedno me je malce jezilo, da ljudje ne znajo nameniti priznanja tudi tekmecu za dobro potezo. Vsi vidijo le lokalno moštvo ali športnika.  

Ob pripravi na intervju z vami nam je spletni iskalnik ob vpisu vašega imena ponudil predvsem niz strani o vašem sinu, nekdanjem predsedniku vlade in zdaj zunanjem ministru. Ste ob njegovem vstopu v politiko začeli nanjo gledati z drugačnimi očmi? Se ob kavi s prijatelji lotevate političnih tem?
Seveda spremljam dogajanje, a ne prav poglobljeno. Politično obkladanje, ki ni ravno nežno, mi nikoli ni bilo prav blizu. Moti me metanje polen pod noge. Moti me, da strankarski interesi nadvladujejo interese države. S tem spopadanjem se le omejujemo. S sinom o tem redko govoriva. Da se bo vključil v politiko, sem izvedel med zadnjimi. To sem sprejel. Dejal sem mu le, naj si izbere primerno ekipo. To je vse. Zaradi njegovega predsedovanja vladi nisem bil prav nič obremenjen. Tudi moji hčerki ne. Morda je to bolj vplivalo na njegove otroke.

Sin Miro Cerar je bil predsednik vlade, zdaj je zunanji minister. "Mene v politiko niso spravili," pravi oče. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Vas aktivno delovanje v politiki ni nikoli mikalo?
Ne, temu sem se izognil. Bili so namigi, celo vabila, a sem vse odklonil. Bil pa sem vključen v državni svet, tako da sem določen vtis o delovanju te sfere dobil. To je področje, kjer dobronamernost ni dovolj. Še zdaleč ne. Potrebuješ še marsikaj drugega.

Začela sva z najbolj pogostim vprašanjem. Pa v tem slogu še zaključiva. Zdi se, da ste ob olimpijskih igrah najpogosteje pripovedovali tudi o svetovnem prvenstvu 1962 v Pragi, kjer je občinstvo izsililo spremembo sodniške ocene, in pa o osebni zgodbi iz leta 1981, ko bi morali biti potnik na poletu Adria Airways na Korziko. Pot ste odpovedali v zadnjem trenutku, letalo pa je nato strmoglavilo.
Res je. Tudi to sta zgodbi, ki sta me zelo zaznamovali. Praga? To je bila izjemna zgodba tudi v svetovnem merilu. Prvič v zgodovini se je namreč pripetilo, da je občinstvo doseglo spremembo vrstnega reda. Za Korziko pa lahko rečem, da je res neko neverjetno življenjsko naključje. Za vse je zaslužna moja žena Zdenka. Vedno je dajala prednost družini. Tudi takrat. Še danes se spominjam tiste noči, ki smo jo zaradi hčerinega kašlja prebedeli. "Odpovejmo pot," je zjutraj dejala Zdenka. Priznam, da mi je takrat to kar malce ustrezalo. Ko pa sem nato izvedel za tragedijo, dolgo nisem prišel k sebi. Kot neko novo rojstvo.

Sportal 53-letni Slovenec, ki je štirikrat tekel okoli Zemlje

Sportal Jakov Fak: Veseli me, da smo v športni panogi, ki ima tak potencial med mladimi

Sportal OKS podpisal pogodbe s kandidati za OI v Tokiu 2020