Je Klemen Bauer najboljše prihranil za Soči?

Pred štirimi leti v Kanadi je v šprintu za pičle tri sekunde zgrešil bronasto olimpijsko odličje, izmaknil pa mu ga je nihče drug kot Hrvat Jakov Fak, danes Bauerjev reprezentančni kolega. Čeprav so se takrat bronaste biatlonske kolajne veselili naši južni sosedi, ne moremo spregledati imenitnega dosežka danes 28-letnega Ihanca, ki je takrat s četrtim mestom presenetil vse. No, čisto vseh morda ne, saj je v tisti sezoni na tekmah svetovnega pokala pred olimpijskimi igrami nanizal nekaj lepih rezultatov, a vseeno ne takšnih, da bi ga bilo mogoče umestiti v krog favoritov za medaljo.

Vrhunski začetek sezone, nadaljevanje pa …

Bauerjeva popotnica za prihajajoče olimpijske igre v Sočiju ni prav imenitna. Sezono 2013/14 je sicer začel odločno, v Östersundu na Švedskem se je že na prvi posamični tekmi, na najdaljši, 20-kilometrski preizkušnji uvrstil na deveto mesto, na prvem šprintu sezone je bil najboljši slovenski tekmovalec na 22. mestu, že na drugi postaji svetovnega pokala, v avstrijskem Hochfilznu, pa je padel v povprečje.

Začetek torej vrhunski, nadaljevanje pa … "Manj vrhunsko," priznava Bauer, na vprašanje, kaj se je zgodilo, pa odgovarja: "Ne vem. Vsakič je šla kakšna malenkost narobe in potem se hitro poslabša tudi vsa slika, splošni vtis. A daleč od tega, da bi bilo od takrat naprej vse narobe. Ves čas so me spremljali dobri občutki, tudi zdaj v Oberhofu po novem letu. Ni bilo slabo, tekel sem na visoki ravni, v Ruhpoldingu je bilo spet malo slabše, nazadnje v Antholzu nekako povprečno ..."

"Bonus je že to, da grem v Soči. Izgubiti nimam kaj"

V štirih letih od Vancouvra je Bauer dokazoval, da spada med močnejše tekače v biatlonski karavani, a pravega rezultatskega preboja ni in ni bilo, predvsem zaradi njegovega, zdaj že pregovorno nezanesljivega streljanja. Najtežje trenutke je preživljal takrat, ko ni našel pravega razloga za slabo streljanje na tekmah, saj je bil na treningih precej bolj natančen. Danes ve, da je ključ v psihi: "V Antholzu sem že opazil, da se pobiram, čeprav ni bilo kakšnega ravno spodbudnega rezultata. Menim, da lahko v času do olimpijskih iger tudi psihološko pridem na tako raven, da bo v Rusiji tako, kot mora biti."

Vse tekme sezone do zdaj lahko štejemo kot nekakšno ogrevanje za olimpijske igre, če jih Bauer z boljšimi rezultati že ni izkoristil za dvig samozavesti, so bile pa priložnost, da se razkrijejo napake.

"Streljanje ni bilo ravno katastrofalno, kot je pri meni v preteklosti že bilo, res pa ni bilo še tisto pravo. Ampak ko dobim pravi občutek, mi gre res dobro. Do iger se moram posvetiti niansam, potem pa samo sproščeno v akcijo. Bonus je že to, da grem tja. Nimam kaj izgubiti," pred svojimi tretjimi olimpijskimi igrami poudarja profesor športne vzgoje, ki se zna zbrati in sprostiti prav na največjih in najpomembnejših tekmah. Tudi v Sočiju? "Da, zakaj pa ne. Veliko bolj se bodo obremenjevali ožji favoriti za medalje, jaz nimam kaj izgubiti, ni pritiska pričakovanj, tudi sam se z rezultati ne obremenjujem."

Bauer z medaljo? Resno? Zakaj pa ne!

Voda na Bauerjev mlin je tudi zahtevnost olimpijske proge. "Veseli me, da je proga malo bolj selektivna. Nihče tudi ne bo imel kakšne velike prednosti, saj nihče tam ni veliko tekel. V svetovnem pokalu imamo ves čas ista prizorišča in nekaterim ena bolj ležijo, drugim manj, ampak vsak nekako pride na 'svoje', tukaj pa bo zelo nevtralno. To mi je všeč."

Lahko torej Bauer ponovi Vancouver? Ga lahko celo nadgradi in se okiti z olimpijsko medaljo? Neumnost, porečete, letošnji rezultati so povprečni, niti blizu najboljšim ne bo. A pozor, Bauer je ves čas blizu najboljšim, njegova tekaška forma je izvrstna, če se mu enkrat posreči še popoln strelski nastop, potem se lahko zgodi marsikaj. In zakaj ne prav na največjem športnem dogodku zime.