Sreda, 12. 2. 2014, 21.02
2 leti, 9 mesecev
Andrea Massi: Z nevoščljivostjo ne boš nikoli prvak
Če bi pobrskali po spominu, bi se lahko spomnili trenutka, ko ste prvič v življenju videli Tino Maze? Bral sem intervju s Tonetom Vogrincem, ki je po prvih Tininih stopničkah v Mariboru, mimogrede, to so tudi edine brez moje fizične prisotnosti, dejal, da ima to dekle sposobnosti in pogum. To mi je dalo misliti. Naključje je hotelo, da sem kmalu za tem ob opravljanju izpita za učitelja alpskega smučanja naletel na Aljaža Pudgarja, sicer Tininega sošolca. Dejal mi je, da bi moral biti prav jaz njen trener. On je bil prvi in edini človek s takšno pobudo. No, Tino sem prvič videl na testiranjih, kamor me je povabil takratni trener ženske ekipe Rasto Ažnoh. Še danes vidim tisti njen pogled. Kot volk, ki sporoča: "Massi, tu imaš eno težavo!" To je bil moj prvi občutek.
Ko govorite o občutkih … Na kateri točki vajinega sodelovanja pa ste začutili, da zgolj opravljanje vloge kondicijskega trenerja ne bo dovolj? Ne želim ločevati treningov fizične pripravljenosti, tehnike … Olimpijskega prvaka se ne ustvari s predalčkanjem. Gre za proces, ki 365 dni na leto terja delo na vseh ravneh. Kot veste, sem s Tino sprva sodeloval kot član dobre ekipe v reprezentanci. Vseskozi pa sem slutil, da je treba z njo delati nekoliko drugače.
Posledica je samostojen projekt … Motilo me je, da sem vseskozi le poslušal o tem, kakšen talent je Tina Maze. Podobno je v mnogo športih. Za številne namreč pravijo, da so nadarjeni, a nato nanizajo kopico razlogov, zakaj se ne razvijejo v prvake. Na določeni točki sem slišal klik. Začutil sem svoj trenutek. Dejal sem si: "Zdaj imaš priložnost! Pokaži, ali si res tako dober, kot misliš. V nasprotnem primeru boš takšen kot vsi tisti, ki zgolj govorijo."
Ste vseskozi slišali razglasitev: Tina Maze, olimpijska prvakinja? Vse od ustanovitve samostojne ekipe sem verjel, da bo prišel tudi ta trenutek.
A pot je bila dolga … Zelo dolga! Vem, da ni pravi trenutek, a vseeno ne morem spregledati dejstva, da so nam številni metali polena pod noge. Zdaj jim povsem umirjen iz Rusije sporočam: z nevoščljivostjo ne boš nikoli prvak! Tega me je naučil Alberto Tomba.
Ostanimo v Sočiju. Prva tekma ni prinesla želenega rezultata. Še več, po četrtem mestu v superkombinaciji je bila Tina potrta, vi pa vidno vznemirjeni. Časa do smuka ni bilo prav veliko. Kje ste v ekipi našli prave besede? Leta 2009 na svetovnem prvenstvu v Val d'Iseru je bila eksplozija v drugem veleslalomskem nastopu in z njo Tinina prva kolajna na velikih tekmovanjih med drugim tudi rezultat najinega prerekanja. Zdaj, pet let pozneje, sva oba bolj zrela, zato ima naslov olimpijske prvakinje drugačne temelje. Nastal je na podlagi zaupanja. Tina mi je dejala, da njeno pogonsko sredstvo ni več prepiranje. Zlato olimpijsko odličje v smuku je sila racionalno. Tina Maze je dokazala, da ni močna le v besedah, temveč tudi v dejanjih. Tak razplet sem slutil, ko sem v njeni sobi pred tekmo videl skico proge z narisanimi olimpijskimi krogi in številko ena, poleg pa je visela zastava predsednika države. Vedel sem, da jo moram pustiti. "Ženska je pri stvari," sem si dejal.
Lahko trdite, da ste takšen razplet slutili že po superkombinaciji? Če bi Tina tam osvojila kolajno z nepravim načinom, ona temu pravi "šlampast" pristop, to ne bi bilo to. Gre za izjemnega perfekcionista. Kar želi, to vzame. Kaj sem si dejal? Zaupaj ji. Morda ima prav.
A iger še ni konec. Ko je postala zmagovalka svetovnega pokala, sta lahko odpotovala na Maldive. Po naslovu olimpijske prvakinje jo naslednja tekma čaka že v soboto … Osredotočenost! Vse do zadnje tekme, do slaloma. Jasno, malce se je treba prepustiti čustvom. A načrt je znan. Z Maurom Pinijem bova kmalu predstavila nadaljnje aktivnosti.
Omenili ste trenerja Pinija. Njegov prihod ob začetku leta bi zlahka označili za prelomno točko sezone. Se vam je decembra tresla roka, ko ste v mobilnem telefonu izbrali njegovo ime in pritisnili gumb za klic? Uf! Da, 29. decembra sem začel razmišljati o tem, kdo bi bil najbolj primeren trener za to ekipo. Poklical sem tudi nekdanjega trenerja Livia Magonija in ga vprašal za mnenje. Tekmovalko namreč zelo dobro pozna, a zdaj ni del ekipe, zato je njegovo mnenje zunanje narave. Znova sva se strinjala. Hvala, Livio. Ko mi je prikimal, dvomov ni bilo več. Vzel sem telefon in Maura prosil, naj sede. "Kaj je, Massi," me je vprašal. Nisem obračal besed. Dejal sem mu le, da ga želim v naši ekipi.
Brez pogovorov o evrih … No, sklenjeni je imel dve pogodbi, zato je bilo jasno, da je vprašal tudi to. Priznam, da je bil za našo ekipo velika naložba. A v takšnem trenutku nisem mogel varčevati. Pomembna je Tina Maze.
Kaj pa Zdravljica? Jo že znate? Hja, se trudim.