Zgodovina NK Olimpija

Za prvega predsednika Ilirije, katera je imela izrazito slovensko nacionalno obeležje, je bil izvoljen Albin Kandare. Prvo igrišče Ilirije je bilo tam, kjer danes stoji pivovarna Union, vendar so se zaradi neravnega terena kmalu preselili na današnje letno telovadišče. Po prvem srečanju s Hermesom (18:0 za Hermes) so Ilirjani začeli v svoje vrste vabiti igralce Hermesa, ki so se v svojem klubu otepali finančnih težav in problemov s policijo. Proces združevanja obeh klubov je bil zaključen leta 1913. Nogomet je v času Prve svetovne vojne zamrl in je oživel šele po koncu vojne oziroma po mnogih političnih in družbenih spremembah na tem področju.

Ljubljanska radijska postaja je leta 1929 prvič prenašala potek prvenstvene tekme med večnima tekmecema SK Ilirijo in ASK Primorjem. Reporter Mirko Pevalek je ob več tisoč glavi množici svoje delo opravljal kar s strehe tribune na igrišču Ilirije. V naslednjem obdobju sta oba kluba imela velike finančne težave, kar je leta 1935 na pobudo ljubljanskega župana Jarota Adlešiča privedlo do združitve in ustanovitve novega kluba SK Ljubljana. Po letu 1936 je SK Ljubljana kot najmočnejši slovenski klub sodeloval v zveznem ligaškem tekmovanju in zato ni tekmoval v slovenskem prvenstvu. Zanj so nastopali najboljši slovenski nogometaši (tudi iz Maribora in Celja). SK Ljubljana je deloval do začetka druge svetovne vojne, ko je v Ljubljani zavladal popolni športni molk.

Leta 1945 so se nogometaši SK Ljubljane kot reprezentanca Slovenije udeležili prvega povojnega prvenstva Jugoslavije. Konec tega leta so se omenjeni igralci pridružili združitvi ŠD Tabor in ŠD Udarnik in ustanovili predhodnico današnjega kluba – NK Enotnost. Tri leta kasneje se klub preimenuje v NK Odred in se leta 1953 prvič uvrsti v prvo zvezno nogometno ligo, v kateri pa igra le eno sezono. Leta 1961 se klub preimenuje v ND Triglav, a po polovici sezone na pobudo direktorja pošte postane Akademski nogometni klub Olimpija. Barva kluba je bila takrat ''črno-bela''. Olimpija je v sezoni 1964/65 premagala banjaluškega Borca in si s te priigrala sodelovanje v prvi Jugoslovanski nogometni ligi in tam ostala še 19 let.

Najzanimivejše tekme v drugoligaški konkurenci so bili republiški derbiji z Mariborom; na tekmi za Bežigradom 6. aprila 1964 so prodali kar 19.994 vstopnic. Olimpija se v naslednji sezoni 1964/65 vnovič uvrsti v prvo zvezno ligo, v kateri je potem klub ostal celih 19 let. Leta 1970 se je Olimpija uvrstila v finale pokala, kjer je v skupnem seštevku izgubila s Crveno zvezdo z 2:2 in 0:1 po podaljških (gol v Beogradu je dal Dragan Džajić v 120. minuti podaljška), vseeno pa si je priigrala vstopnico za evropski pokal pokalnih zmagovalcev. Pred tem je že dvakrat igrala v pokalu velesejemskih mest, predhodniku pokala UEFA. Najvišja uvrstitev v prvenstvu je bilo sedmo mesto (1971 in 1983).

Izpad iz prve lige leta 1984 ni slutil na nič dobrega, saj so sezono kasneje nogometaši Olimpije izpadli tudi iz druge lige in v sezoni 1985/86 porazno začeli v slovenski ligi. Toda med sezono se je stanje vendarle stabiliziralo, Olimpija je končala prvenstvo kot tretja in se naslednje leto v velikem slogu vrnila v 2. zvezno nogometno ligo - zahod. V prvi sezoni enotne druge lige 1989/90 je presenetljivo osvojila prvenstvo ter se vrnila v prvo ligo. Ta sezona je mejnik tudi zato, ker se 4.9.1988 na tekmi z vinkovškim Dinamom na tribunah pojavijo zametki navijaške skupine Green Dragons, kar pomeni začetek organiziranega navijanja na nogometnih tekmah v Ljubljani. Sezono 1989/90, v kateri je za igro požela mnogo pohval, je zaključila na osmem mestu. Naslednja in obenem zadnja jugoslovanska sezona Olimpije je bila mnogo manj spektakularna, jugoslovansko ''izkušnjo'' pa končala na 14. mestu.

Olimpija se je 12. avgusta 1991 zaradi bližajoče se ''vojne vihre'' odločila, da "za eno leto zamrzne svoj jugoslovanski prvoligaški status" in se pridruži novoustanovljeni slovenski ligi. V uvodnih štirih sezonah je postala štirikrat državni prvak, kasneje pa se je med zmagovalce vpisala le še v pokalnem tekmovanju. V Evropi pa se je merila tudi z Milanom in Liverpoolom, leta 2004/05 pa je v obdobju notranjih razdorov, velikanskih dolgov in nepridobitve licence za nastop v prihodnji sezoni neslavno pogorela. Njen naslednik NK Bežigrad je okrog sebe zbral nekdanje ''zeleno-bele'' člane, po večini nekdanje slovenske reprezentance in pod vodstvom Primoža Glihe načel pot k vrnitvi v prvo ligo. Vmes se je klub, ki se je ekspresno v štirih letih prebil v najmočnejši klubski razred, že preimenoval v Olimpija Ljubljana. Po vrnitvi med najboljše je osvojila četrto mesto, kar je zadoščalo za nastop v Evropi, pa tudi hitro slovo (Široki Brijeg). Mladi kapetan Jan Oblak se je z odmevnim prestopom preselil v Benfico, mesto predsednika pa je prevzel glavni pokrovitelj kluba Izet Rastoder. Avgusta sledi težko pričakovana selitev na moderni štadion v Stožicah, ki bo odslej domovanje ljubljanskih ''zeleno-belih''.