SiolNET. Sportal Nogomet
8,79

termometer

  • Messenger
  • Messenger
ZGODBE, KI JIH PIŠE SP (6): IVAN RAKITIĆ

Ganljiva zgodba hrvaškega zvezdnika, ki bo orosila oči bralcev

8,79

termometer

Ivan Rakitić
Foto: Reuters

Švica ali Hrvaška? To je vprašanje, ki je dolgo kratilo spanec Ivanu Rakitiću, zlasti v mladih letih, ko je opozarjal nase z izjemnim talentom. Rodil se je v Švici, kamor so se pred pretečo vojno iz Hrvaške preselili njegovi starši, kot nadarjenega najstnika pa sta ga v člansko reprezentanco vabila tako švicarski kot hrvaški selektor. Zvezdnik Barcelone in hrvaškega nogometa se je znašel v precepu. V čustvenem zapisu za Theplayerstribune.com je predstavil okoliščine in razloge, zaradi katerih je takrat sledil srcu in na koncu izbral domovino svojih staršev, Hrvaško.

Švicarska nogometna reprezentanca je polna igralcev, katerih korenine segajo na vse konce sveta. Tudi na Hrvaško. Za Švico, ki si je z dramatično petkovo zmago nad Srbijo (2:1) na široko odprla vrata osmine finala, bi lahko na največjih tekmovanjih igral tudi Ivan Rakitić.

⇒ Spremljajte rubriko: Zgodbe, ki jih piše SP

Pred 30 leti se je rodil hrvaškim staršem v Švici, nato pa se je dokazoval v mlajših švicarskih selekcijah. Zato bi bilo nekaj povsem sprejemljivega, če bi na SP 2018 igral za Švico. Tega, kako močna bi bila švicarska izbrana vrsta s svetlolasim zvezdnikom Barcelone, ki je začel vrhunski nogomet igrati pri Baslu, ne bomo nikoli izvedeli, saj je kot najstnik raje izbral kockasti dres, na katerega je zelo navezan. Izbral je dres, s katerim je doživel ogromno lepega, piko na i pa je predstavljal zadetek na četrtkovi nepozabni zmagi nad Argentino (3:0), ki je edine slovenske sosede na SP 2018 že popeljala med 16 najboljših.

Ni razumel, kaj se dogaja na Balkanu

Ivan Rakitić se je rodil v Švici. Ivan Rakitić se je rodil v Švici. Foto: Guliver/Getty Images Zakaj se je odločil za Hrvaško in v srcih nekaterih švicarskih navijačev obveljal za izdajalca? To je pojasnil v čustvenem zapisu za Theplayerstribune.com, v katerem je spomnil na čase, ko je bil še otrok, na Hrvaškem pa je divjala surova vojna. Pojasnil je, da so za zidovi stanovanja Rakitićevih v Möhlinu, kraju z nekaj več kot 10 tisoč prebivalci, vedno govorili le hrvaško.

''V našem kraju je bilo ogromno Hrvatov. A Hrvaška je bila zame še vedno nekaj neznanega. Moji starši so dokončno zapustili Hrvaško leta 1991, ko se je začela vojna. Nikoli se nismo vrnili. Rodil sem se v Švici, tako kot moj brat Dejan. Hrvaško sva poznala le prek podob na televiziji oziroma fotografij, ki so nama jih kazali starši. Pa tudi prek telefonskih pogovorov, ko so starši klicali na Hrvaško,'' je zapisal eden od največjih zvezdnikov hrvaškega nogometa.

Kot otroku mu je bilo težko razumeti, kaj se dogaja na Balkanu. Starši mu nikoli niso govorili o vojni. ''Kar je bilo tudi logično, saj o tem niso hoteli razpredati. Spominjam se, kako so kdaj jokali, ko so se pogovarjali z nekom iz Hrvaške. Takrat je bilo vse skupaj videti, tega niti ne znam dobro pojasniti, kot prizor iz nekakšnih nočnih mor. Imel sem srečo, saj sem bil daleč od Hrvaške, tako da nisem vedel, kaj vse se dogaja. V primerjavi z mojimi starši. Ogromno prijateljev in sorodnikov je ostalo na Hrvaškem. Veliko ljudi, ki so jih imeli radi, je izgubilo življenje.''

Prejel je dres, ki mu je spremenil svet

Ko je prejel hrvaški dres, ga je želel nositi skoraj ob vsaki priložnosti. Ko je prejel hrvaški dres, ga je želel nositi skoraj ob vsaki priložnosti. Foto: Guliver/Getty Images Ko je bil star štiri ali pet let, je spremljal dnevnik na televiziji. Videl je slike in videoposnetke divjanja vojne na Hrvaškem. Ulegel se je v posteljo in razmišljal, kako se lahko sploh kaj takšnega dogaja. ''To je nemogoče,'' si je mislil, ko je prvič uzrl krute prizore.

O tem, kako močno je Hrvaška povezana z nogometom, priča že podatek, da je njena reprezentanca igrala tekme še pred tem, ko je bila uradno priznana kot samostojna država. ''Ko je moj oče vzel v roke nož in odprl paket, ki je prispel iz Hrvaške, nato pa vzel iz njega dva hrvaška nogometna dresa, zame in za brata, je bil to zelo močan trenutek. Takrat smo začutili, da smo del tega,'' se spominja Rakitić.

V tem dresu je spal. Nosil ga je ob vsakršni priložnosti, v njem je obiskoval šolo. Sploh ga ni hotel sleči. ''Zdaj imam hrvaški dres z rdečimi in belimi kvadratki, a brez imena na hrbtni strani,'' je bil ponosen. Želel si je deset podobnih. Sploh ni hotel nositi česa drugega. Tako je bil navezan na njih.

Je Švicar, a največji del srca pripada Hrvaški

V nogometni karieri je bilo drugače. Ko je začel resno trenirati nogomet in navduševati v mlajših starostnih kategorijah, ni nosil hrvaškega dresa.

''Nosil sem dres mojega drugega doma, Švice. Moram biti iskren in povedati ljudem, da sem švicarski mladenič. Ljudje se znova in znova začudijo in si mislijo, kako je lahko Ivan Rakitić Švicar. A rodil sem se v Švici, tu sem odrasel, tu sem obiskoval šolo, tudi moji prijatelji so iz Švice,'' je pojasnil v zapisu, da je bil resnično ponosen na to, kako je lahko v mlajših zasedbah nosil švicarski dres kar pet let. ''Vseeno pa je največji del mojega srca pripadal Hrvaški. Vedno je in vedno bo,'' je dodal.

Ko je komaj postal polnoleten in sta se zanj potegovala švicarski in hrvaški selektor članske reprezentance, se je znašel v precepu. Ko je komaj postal polnoleten in sta se zanj potegovala švicarski in hrvaški selektor članske reprezentance, se je znašel v precepu. Foto: Reuters

Nekaj let po tem, ko je bilo vojne na Hrvaškem konec, je z družino prvič obiskal domovino staršev. Takrat je zaznal, da ne želi nihče preveč govoriti o vojni. Začutil je potrebo, da se na takšne grozote čim prej pozabi. Ko je prvič obiskal Hrvaško, ga je spremljal občutek, kot da je v Möhlinu. V švicarskem kraju, kjer je odraščal in imel ogromno hrvaških sosedov, po mestu pa je bilo veliko hrvaških restavracij. Leta 1998, ko je bila Hrvaška tretja na svetovnem prvenstvu v Franciji, so tako po ulicah Möhlina visele hrvaške zastave.

''Bilo je noro,'' se spominja Ivan, ki je bil takrat star deset let. Dvoboje znamenite hrvaške generacije na SP 1998 je spremljal v družbi brata in očeta. V hrvaških dresih, kajpak. Med tekmami nista smela motiti očeta. Med dvoboji so bili tako vsi tiho. ''Saj lahko govorimo po tekmi,'' mu je pogosto dejal oče Luka.

Pri Barceloni je izbral številko 4 s posebnim razlogom

Deček v dresu Basla je postal eden največjih asov Barcelone, s katero osvaja lovorike kot po tekočem traku. Deček v dresu Basla je postal eden največjih asov Barcelone, s katero osvaja lovorike kot po tekočem traku. Tako kot verjetno večini Hrvatov se mu je najbolj vtisnila v spomin četrtfinalna zmaga nad Nemčijo (3:0). ''Uradno so nas sprejeli v nogometno družino leta 1992, šest let pozneje pa smo igrali v četrtfinalu SP proti Nemčiji! Moj oče je norel od navdušenja. Ne vem, če sem kdaj videl v nogometu bolj norega navijača od mojega očeta. In to vam govori nogometaš, ki igra za Barcelono,'' je predstavil navijaško strast očeta.

Ko se je njegov oče preselil v Švico, je poprijel za gradbena dela. Ko je bil mlajši, je prav tako igral nogomet. Bil je zadnji zvezni igralec, zelo dober, najraje pa je nosil številko 4. Ravno tisto, ki jo pri Barceloni od leta 2014 nosi njegov sin. Ko je Hrvaška premagala Nemčijo, je proslavljal kot še nikoli. ''Danes večkrat pomislim na to, kako ne uresničujem le svojih, ampak tudi njegove sanje. Nogomet in Hrvaška sta mu pomenila toliko, da je naredil vse, da ne bi zamudil mojih tekem.''

Na SP 1998 je navijal za Davorja Šukerja, najboljšega strelca tekmovanja, in ostale varovance Miroslava Blaževića, ki so senzacionalno osvojili tretje mesto. Na SP 1998 je navijal za Davorja Šukerja, najboljšega strelca tekmovanja, in ostale varovance Miroslava Blaževića, ki so senzacionalno osvojili tretje mesto. Foto: Guliver/Getty Images

Nato je nastopil trenutek, ko se je bilo potrebno odločiti, za katero člansko izbrano vrsto bo igral Rakitić. ''Slišal sem ga, kako je prisluškoval na drugi strani vrat, ko sem poklical švicarskega selektorja! Če sem iskren, v določenem obdobju sploh nisem razmišljal o ničemer drugem, kot da bi nadaljeval v švicarskem dresu. Nikoli nisem zares verjel, da je mogoče še kaj drugega. Švica je bila moja ekipa,'' je sprva kot najstnik razmišljal nogometni ponos Basla.

Obiskal ga je nogometni junak njegovega otroštva

Zelo spoštuje nekdanjega hrvaškega selektorja Slavena Bilića. Zelo spoštuje nekdanjega hrvaškega selektorja Slavena Bilića. Foto: Guliver/Getty Images Nato pa se je leta 2007 zgodil prelomni trenutek. Ko je igral za Basel, sta na njegovo tekmo prišla takratni selektor Slaven Bilić, poleg njega pa še predsednik Hrvaške nogometne zveze. Po tekmi sta se srečala z 19-letnim Ivanom, ki je doživljal prizor iz sanj.

''Ko sem se znašel v sobi s Slavenom, bi mi lahko povedal karkoli, pa bi se strinjal z njim. Slaven je bil moj junak. Nogometni junak. Takrat ni name naprtil prav nobenega pritiska. Povedal mi je le, da sem del njegovih resnih načrtov in da si zelo želi, če bi se odločil za hrvaško člansko reprezentanco,'' se spominja sestanka, ki je odločilno vplival na potek njegove reprezentančne kariere.

''Pojdi z menoj. Igraj za svojo državo. Dali bomo vse, da ti bomo šli na roko,'' je ob tem, ko sta se poslovila, dejal Bilić mlademu zvezdniku Basla. ''V mislih sem se strinjal z njim. Utrdil mi je samozavest, želel sem se mu pridružiti,'' mu je bilo všeč srečanje z nekdanjim hrvaškim reprezentantom, ki ga še danes šteje za eno od najbolj pomembnih oseb, s katerimi je pisal nogometno pot. ''Ne le kot trener, ampak tudi kot človek. Je drugačen od drugih. Poseben. V sebi ima nekaj, da bi rad takoj zaigral zanj. In dal vedno vse od sebe. Zato, ker si misliš, da bo dal tudi on vse zame,'' deli visoko mnenje o hrvaškem strokovnjaku, ki je nazadnje vodil West Ham.

Odločitev o tem, za katero reprezentanco bo igral, je želel sprejeti pred selitvijo v Nemčijo. Odločitev o tem, za katero reprezentanco bo igral, je želel sprejeti pred selitvijo v Nemčijo. Foto: Guliver/Getty Images

Po tem sestanku ga je še vedno preveval občutek, da bo moral sprejeti odločitev drugje. Švica mu je dala tako veliko, da se je znašel v precepu. Odločil se je, da si bo vzel nekaj časa za premislek. Takrat je ravno prestopal iz Basla k Schalkeju. Ker ga je dilema, kateri državni dres izbrati, tako močno begala in mu kratila spanec, se je odločil, da mora to razjasniti še pred selitvijo v Gelsenkirchen. Novo klubsko poglavje je želel začeti z bistro in neobremenjeno glavo.

Odločil se je, oče pa nervozno cepetal za vrati

Ko se je dokončno odločil, se je pošalil z radovednim očetom. Ko se je dokončno odločil, se je pošalil z radovednim očetom. Foto: Reuters Tako je napočil dan, ko je sedel v dnevni sobi in ni vedel, kaj bi storil. Razmišljal je o ljudeh, ki so mu pomagali na nogometni poti, nato pa je pomislil na to, kaj se skriva v njegovem srcu. Nato je prijel telefon in poklical švicarskega selektorja.

''To je bilo najbolj pomembno, da najprej pokličem njega, saj sem bil v mlajših kategorijah vedno reprezentant Švice, in mu pojasnim, zakaj sem se odločil za Hrvaško. Pojasnil sem mu, da to ni niti najmanj odločitev proti Švici. Ampak le odločitev za Hrvaško. Nato sem poklical še Slavena,'' so sledili pomembni klici drug za drugim.

Dejal sem mu: ''Odločil sem se, da grem s teboj. Hočem biti del Hrvaške,'' hrvaški selektor z bogatim življenjepisom pa mu je odvrnil: ''Vsi ljudje na Hrvaškem bodo presrečni, ko bodo slišati za to. Ne misli na ničesar drugega kot le na to, da še najprej uživaš v nogometu.''

Pošalil se je z očetom, ki je planil v jok

To ni bil dolg klic, je pa med njim začutil, kako ves čas njegov oče nervozno cepeta z nogami na drugi strani vrat. ''Ko sem jih odprl, se je ustavil na mestu in me pogledal v oči. O tem, kaj sem se odločil, mu prej nisem govoril prav nič. Sam mi je dejal, da mi bo, ne glede na to, kako se bom odločil, vedno ponudil podporo. To je bil za naju velik trenutek,'' je zapisal Rakitić, ki si je takrat privoščil šalo.

Pozneje se je v hrvaškem dresu meril proti nekdanjim švicarskim soigralcem iz mlajših kategorij. Pozneje se je v hrvaškem dresu meril proti nekdanjim švicarskim soigralcem iz mlajših kategorij. Foto: Guliver/Getty Images

''Odločil sem se, da bom igral za Švico,'' mu je povedal. ''Oh,'' mu je odvrnil oče in dejal: ''V redu. Dobro.'' Nato je Ivan bruhnil v smeh in odvrnil: ''Ne, ne. Igral bom za Hrvaško!'' Oče je bil tako ganjen in vesel, da je začel jokati. Solze so začeli polzeti in teči po njegovem obrazu, njegovo srce sta napolnila sreča in ponos.

Ivan o tem prizoru pogosto razmišlja, ko stopi na igrišče v hrvaškem dresu. Ve, da bi bil rad v njegovi vlogi tudi njegov oče. In še številni Hrvati. ''Da lahko igraš za svojo državo in braniš njene barve. Ni jih besed, s katerimi bi lahko opisal tako čast. Hrvati so nekaj posebnega. Imajo močan značaj. Ko igram pred hrvaškimi navijači, se počutim skoraj tako, kot da ne bi hotel, da bi se tekma kdaj končala. Kot da bi želel objeti prav vsakega, ki je na tribunah. Sploh nočeš zapustiti štadiona. Pred njimi bi igral vsak dan,'' je razkril povezanost z navijači v kockastih dresih, ki so se v ogromnem številu odpravili tudi na svetovno prvenstvo v Rusiji.

Zakaj niso tako dobro igrali že prej?

Je eden redkih hrvaških reprezentantov, ki ni nikoli zaigral v hrvaškem prvenstvu. Je eden redkih hrvaških reprezentantov, ki ni nikoli zaigral v hrvaškem prvenstvu. Foto: Sportida ''Zdaj sem že starejši kot takrat, ko smo prejeli tisti paket z dresi. A še vedno ne želim, da bi ga kdaj slekel. Ko oblečeš hrvaški dres, se moraš spoprijeti s pritiskom. A to je pritisk v pozitivnem pomenu besede. Hočeš dokazati, kaj zmore Hrvaška v nogometu. Rad bi nadaljeval delo, ki so ga pred teboj opravljali takšni velikani, kot sta Slaven ali pa Davor Šuker. Mislim, da to še vedno dokazujemo svetu. Ko smo odigrali kvalifikacijsko tekmo za SP 2018 proti Grčiji (zmaga 4:1 v Zagrebu, to je bila prva tekma dodatnih kvalifikacij, Rakitić pa je opravil zapis še pred začetkom SP 2018, op. p.), je bila to naša najboljša predstava v zadnjih petih ali šestih letih. Soigralcem sem v slačilnici dejal, da moramo tako nadaljevati. Spogledala sva se z Luko Modrićem in drug drugega vprašala, zakaj nismo tako igrali že prej,'' je zapisal Rakitić, ki je takrat odigral šele drugo tekmo pod vodstvom Zlatka Dalića.

Veselje po zadetku, s katerim je v četrtek potrdil visoko zmago Hrvaške proti Argentini (3:0) in preboj v osmino finala. Veselje po zadetku, s katerim je v četrtek potrdil visoko zmago Hrvaške proti Argentini (3:0) in preboj v osmino finala. Foto: Guliver/Getty Images

Z njim je, kar se zadeva uradne tekmovalne tekme, nepremagljiv. Na svetovnem prvenstvu mu gre odlično, saj se je Hrvaška po zmagah nad Nigerijo (2:0) in Argentino (3:0) že uvrstila v osmino finala, tako da si lahko v zadnjem nastopu skupinskega dela proti Islandiji celo privošči, da odigra dvoboj z malodane rezervno postavo.

Njegovi največji navijačici sta prejeli posebno darilo

Rakitić se je rodil hrvaškim staršem v Švici. Zdaj sta v podobni vlogi njegovi hčerki. Njegova žena je Španka, živijo pa v Barceloni.

''Hčerki izkušata podobne stvari, kot sem jih sam. Življenje vidita skozi drugačne oči. Sta tudi moji največji navijačici, o tem ni dvoma. Zato sem pred začetkom SP 2018 naročil zanju prav poseben paket. Nekega dne sem se vrnil domov s škatlo, v kateri sta ju čakala dva hrvaška dresa. Dejali sta mi, da ga nočeta nikoli sleči. Vem, kako se počutita,'' je končal imeniten zapis, ki je približal razmišljanje in okoliščine, katere so spremljale enega od najboljših zveznih igralcev na tem delu Evrope v najbolj občutljivem delu kariere. Takrat, ko se je bilo treba odločiti za člansko reprezentanco. Poslušal je srce in izbral Hrvaško.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 289
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin