Vsak ima svoje argumente, a na vrhu bo le eden

Lionel Messi

Štirikratni dobitnik najpomembnejše individualne nogometne nagrade, v zrak jo je dvignil v letih 2009, 2010, 2011 in 2012, letošnjega leta, pa če bo v izboru za zlato žogo zmagal še petič ali ne, ne bo pomnil po dobrem.

Z Barcelono ni osvojil niti ene lovorike. V španskem prvenstvu so Katalonci končali na drugem mestu, v pokalnem tekmovanju so v finalu doživeli boleč poraz proti večnemu rivalu madridskemu Realu, v ligi prvakov so izpadli že v četrtfinalu.

Z Argentino je na letošnjem svetovnem prvenstvu naskakoval tretji naslov svetovnega prvaka in prvega po skoraj treh desetletjih čakanja, a bil neuspešen. Poraz proti Nemčiji v finalu je verjetno najbolj boleča izkušnja na dozdajšnji, presežkov polni športni poti 27-letnega mojstra nogometne žoge.

Če bi Argentince s kapetanskim trakom na roki popeljal do zmage, bi bil verjetno označen za najboljšega vseh časov, tako se je moral braniti številnih in glasnih kritikov, ti so bili prepričani, da si ni zaslužil nagrade za najboljšega na prvenstvu, ki jo je dobil. Pa čeprav je v Braziliji blestel. V skupinskem delu je podal in zadel za zmago nad Bosno in Hercegovino, z golom priskrbel tri točke nad Iranom in se dvakrat vpisal med strelce pri zmagoslavju nad Nigerijo.

Pri zmagi nad Švico v osmini finala je podal za gol Angela Di Marie, v polfinalu je hladnokrvno opravil svoje delo proti Nizozemski, Argentinci so napredovali po enajstmetrovkah. Od sedmih tekem, ki jih je odigral, je bil kar štirikrat izbran za najboljšega.

V tej sezoni je v prvih 13 krogih španskega prvenstva zadel desetkrat, kar je veliko slabše od njegovega povprečja, v ligi prvakov se je med strelce na petih tekmah vpisal sedemkrat. Zdi se, da so na njegovo formo vplivala tudi namigovanja o tem, da bo zapustil Barcelono, ki so zdaj potihnila, Messi pa se je hitro vrnil k starim navadam in najprej trikrat zadel v španskem prvenstvu, potem pa še v elitnem evropskem klubskem tekmovanju.

Pri obeh podvigih je spisal zgodovino. Ob prvem je postal najboljši strelec v zgodovini španskega prvenstva, ob drugem je Argentincu podobno uspelo v ligi prvakov. Telma Zarro in Raula Gonzaleza je poslal v zgodovino. Prav po tem si ga bomo v iztekajočem se letu najbolj zapomnili.

Če bo najboljši, ne bo nezasluženo, a ne dvomimo o tem, da bi tak izbor spet poskrbel za polemike tistih, ki so prepričani, da je večni favorit v očeh najbolj vplivnih ljudi svetovnega nogometa.

Cristiano Ronaldo

Po petih letih čakanja je lani prejel še drugo zlato žogo, letos upa na tretjo. Argumentov v boju zanjo ima dovolj. V prejšnji sezoni je v ligi prvakov zabil neverjetnih 17 golov na 11 tekmah in Realu prinesel tako želeni deseti evropski naslov, ki so ga Madridčani čakali kar 12 let. Zadel je tudi v velikem finalu v Lizboni.

Z Realom je v španskem prvenstvu v pretekli sezoni zasedel tretje mesto, v pokalu je osvojil naslov z zmago nad Barcelono v velikem finalu. Pohvali se lahko tudi z evropskim superpokalom, prav Cristiano Ronaldo je bil tisti, ki je z dvema goloma sredi avgusta poskrbel za zmago nad Sevillo z 2:0. V španskem superpokalu je moral v dveh tekmah priznati premoč mestnemu tekmecu Atleticu.

V tej sezoni gre Portugalcu s klubom sijajno. Real vodi v prvenstvu, v ligi prvakov se je zlahka prebil med najboljših 16, trenutno je sredi niza 16. zaporednih zmag v vseh tekmovanjih. Kar 20 golov na 12 prvenstvenih tekmah in štiri v petih nastopih v ligi prvakov je zbral do zdaj. V obeh tekmovanjih je dodal še devet podaj. Sijajna statistika, ni kaj.

Tako individualen kot ekipni izkupiček bo poskušal izboljšati že kaj kmalu. Real decembra čaka nastop na klubskem svetovnem prvenstvu v Maroku. Ne dvomimo o tem, da bo Ronaldo, ki si nagrade za najboljšega posameznika na svetu še kako želi – pred letom dni je bil, ko je bil imenovan za najboljšega, tako ganjen, da je zajokal ‒, še toliko bolj motiviran, da gre s soigralci tudi tam do konca, ob tem pa pristavi še gol, dva, tri ali celo štiri. Morda tudi več, zakaj pa ne.

Edini argument tistih, ki so prepričani, da si nagrade ne zasluži, je njegov nastop na svetovnem prvenstvu. V Braziliji se je Portugalska od tekmovanja poslovila že po skupinskem delu, Ronaldu več kot zadetek v Južni Ameriki ni uspel.

Manuel Neuer

Nemec, ki je vlogo nogometnega vratarja popeljal na višjo raven. Med vratnicama dominanten in zanesljiv, pogosto ga vleče tudi proti sredini igrišča. Avtor številnih atraktivnih potez, ki dvigujejo na noge. Zagotovo najboljši vratar na svetu, toda ali lahko postane tudi najboljši nogometaš? Kaj takega vratarju do zdaj še ni uspelo.

Argumentov ima dovolj, a eden je najbolj prepričljiv. Po mnenju številnih je najbolj zaslužen za to, da je Nemčija na svetovnem prvenstvu prišla do naslova.

V Braziliji je bil brez konkurence, ko je beseda nanesla na najboljšega vratarja turnirja. Številni so celo prepričani, da bi si zaslužil nagrado za najboljšega posameznika sploh. Na svetovnem prvenstvu je seveda branil na vseh sedmih tekmah in mrežo kar štirikrat ohranil nedotaknjeno. Prejel je le štiri gole.

Z Bayernom je v pretekli sezoni osvojil državni in pokalni naslov. V ligi prvakov je s soigralci obstal v polfinalu. V tej sezoni hiti novemu naslovu najboljšega v Nemčiji naproti, na 13 tekmah je prejel vsega tri zadetke. Na desetih tekmah je svojo mrežo ohranil nedotaknjeno. V ligi prvakov je 28-letniku na petih tekmah podobno uspelo trikrat.

V zadnjih šestih letih se za naslov najboljšega vedno potegujeta Messi in Ronaldo, bosta tokrat potegnila kratko in bo nagrada odšla v roke tretjega? Ne bi bilo nezasluženo. Tako trdi večina nogometnih strokovnjakov.