SiolNET. Sportal Nogomet
5,81

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju - Milivoje Novaković

Ura in pol polaganja računov z nekim novim Milivojem Novakovićem

5,81

termometer

Milivoje Novaković
Milivoju Novakoviću se je v uro in pol dolgem pogovoru razvozlal jezik. Foto: Sportal

Z Milivojem Novakovićem, gostom tokratnega sobotnega intervjuja, smo polagali račune iz preteklosti, česali po sedanjosti in pokukali tudi v prihodnost. Drugi najboljši strelec v zgodovini slovenske nogometne reprezentance ima zdaj v njej novo vlogo. Tako kot je na pragu 40. rojstnega dne precej drugačen od tistega, ki smo ga poznali, tudi on.

Od suhljatega dečka, ki smo ga v Sloveniji zavrgli v najstniških letih, do nogometnega milijonarja, ki so ga oboževali v Bolgariji, Nemčiji in tudi na Japonskem. Od nogometaša, za katerega je Slovenija prvič slišala zelo pozno, do enega najpomembnejših posameznikov v njeni zgodovini. Od samosvojega športnika, ki nikoli ni rad veliko govoril, do nogometnega upokojenca, ki danes pravi, da je treba težave reševati s pogovorom.

Že kot najstnik je odšel s trebuhom za kruhom prek meje in se med zvezde prebijal osamljen. Ko je vsak dan potoval čez Ljubelj, da bi igral za nekaj sto evrov v peti avstrijski ligi, so mu družbo delali samo avtomobil, avtoradio in športna torba, ki jo je imel vedno ob sebi. Ko je pozneje postal eden od zvezdnikov bogate nemške lige, po katerega so pošiljali zasebna letala, in eden glavnih akterjev druge slovenske nogometne pravljice, so želeli biti z njim vsi.

V zadnjih letih je našel svoj mir. V zadnjih letih je našel svoj mir. Foto: Sportal Morda je tudi zaradi tega v času največje slave dajal vtis, da je muhast, samosvoj in zaprt vase. Ne najbolj kooperativen za sodelovanje z novinarji ali komerkoli, razen s tistimi nekaj najbližjimi zavezniki. Blizu smo bili vse od njegovih začetkov, nekaj časa z novinarji sploh ni govoril, a tokrat smo ga spoznali v popolnoma novi luči.

Z njim smo polagali račune iz preteklosti, tudi o njegovem medijskem molku, njegovi začasni zamrznitvi reprezentančnega statusa pod vodstvom Srečka Katanca, o Robertu Korenu, dogodkih na svetovnem prvenstvu, vzponih in padcih pri Kölnu in tudi o prestopu v Maribor, s katerim je v slovenskem nogometnem prostoru dvignil veliko prahu, smo govorili. Pogovarjali smo se še o sedanjosti, njegovi novi vlogi in sodelovanju z novim selektorjem Matjažem Kekom, Janu Oblaku, Josipu Iličiću, Kevinu Kamplu in tem, kar je Slovenija dosegla na prvih dveh tekmah kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2020. Pa tudi o prihodnosti, za katero pravi, da še ne ve, kaj prinaša, a je prepričan, da bo za slovenski reprezentančni nogomet uspešna.

"Šele ko dozoriš in je vse skupaj za tabo, lahko pogledaš nazaj in vidiš, kaj si delal prav in kaj narobe. Seveda bi kaj spremenil, a marsičesa ne bi spreminjal za nič na svetu," nam je povedal neki novi Milivoje Novaković, ki na pragu 40. rojstnega dne deluje bolj mirno in zadovoljno, kot je bil videti kadarkoli. Zagotovo tudi zaradi družinskega življenja, ki ga zdaj že nekaj časa živi.

Pa čeprav eno ostaja enako. Nogomet je njegova prva ljubezen. "Da, pogrešam tekme in treninge. Nogomet igram rekreativno, kolikor se da, zadnjič sem z reprezentanti opravil celo en cel trening, ampak to ni to," nam je povedal in dodal, da je precej športno aktiven, kar smo opazili tudi mi. Videti je, kot da bi lahko že danes obul nogometne čevlje in spet zabijal gole.

Nogometni življenjepis Milivoja Novakovića v sliki in besedi:

Danes ste velikan slovenskega nogometa in s tem tudi športa, o tem ni nobenega dvoma, kot ga ni niti o tem, da vam na vaši poti, na kateri ste stopili na marsikateri trn, ni bilo nič podarjenega. Kako se spominjate svojih začetkov?
Vso mladost sem preživel pri Olimpiji, bil vseskozi njen najboljši strelec in med najboljšimi igralci, a priložnosti med člani nikoli nisem dočakal. Nikomur ničesar ne zamerim, morda mi je to celo pomagalo, da sem uspel, a mi ni bilo enostavno. Preživel sem marsikaj hudega, od mene so pri Olimpiji zahtevali tudi denar, da bi lahko igral, ki pa ga pri meni ni bilo, a o tem ne bi preveč govoril. To je za mano. Ko sem odšel, smo z družino zbrali nekaj denarja, da so me lahko pustili in sem dobil proste roke, potem sem nekaj časa služil vojaški rok v Šentvidu, treniral z Domžalami pri Mihajlu Petroviću in se sedem mesecev vozil v Avstrijo na tekme v tamkajšnjo peto ligo.

Moj takratni trener pri mladincih Olimpije Vukadin Lalović, ki je tudi poskrbel za to, da sem sploh postal napadalec, saj me je iz zvezne vrste premaknil v napad, me je priporočil Klopeinerseeju, za katerega je nekoč igral tudi sam, in tako se je začela moja pot navzgor. Ko sem nehal služiti vojaški rok, sem trikrat na teden v Avstrijo hodil na treninge in še enkrat na tekmo. Dobil sem tudi nekaj denarja, kar je bilo zame takrat veliko, in užival. Bilo je težko, a hkrati tudi lepo. Iz leta v leto sem zabijal gole, napredovali smo v višje lige, prihajal sem v vse boljše klube in na koncu mi je uspelo. Pot je bila trnova, dogajalo se je tudi, da sem pomislil na to, da bi najraje prenehal z nogometom in se zaposlil v kakšni tovarni, a se hvala bogu to ni zgodilo.

Na poti do zvezd je preživel marsikaj. Na poti do zvezd je preživel marsikaj. Foto: Sportal Dogajalo se je tudi, da ste spali v avtu. Je to res?
Da, tudi do tega je prihajalo. Ni se bilo lahko z 18, 19 leti vsak dan peljati prek Ljubelja. Lahko se je zgodilo, da sem zaradi snega obstal na poti. Tudi to, da sem moral prespati v avtu. Težko je bilo, a tudi zaradi tega sem danes tako močna oseba, kot sem. Življenje te nauči marsičesa. Tudi zaradi tega pravim, da morda ne bi bilo slabo, če bi tudi danes mladi šli v vojsko in bi se lažje osamosvojili. Postali bi močnejši, naučili bi se reda. Zdi se mi, da včasih prehitro pridejo do vsega in tega ne znajo spoštovati.

Ste bili vedno prepričani, da vam bo uspelo?
Jaz sem na tej poti vedno trdo delal in bil prepričan o tem, da mi bo. Vedel sem, da mi bo. Zabijal sem gole, treniral, poslušal, igral in čakal, da se mi končno odpre. Potem se mi tudi je. Spoznal sem prave ljudi, bil v pravem trenutku na pravem mestu in je steklo.

Preskok vam je uspel s prestopom v Litex Loveč leta 2005. Tam ste potem v enem letu postali najboljši strelec bolgarske lige, se uvrstili v Evropo in na koncu pristali v Kölnu.
Pripeljal me je Ljupko Petrović, ki je bil takrat trener v Loveču, in dogovorili smo se res hitro. Vse je šlo mimo tako hitro, zabijal sem gole, dosegali smo uspehe in se takoj uvrstili v Evropo, zaigrali v skupini takratnega pokala Uefa in se celo uvrstili v izločilne dele, bilo je res lepo. Na leto dni, ki sem ga preživel v Bolgariji, imam sijajne spomine. V Evropi smo zaigrali tudi proti švicarskemu Grashopperju, katerega trener je bil Hanspeter Latour, ki je bil takrat že dogovorjen za prestop v Köln. Bil sem mu všeč in rekel je, da me hoče imeti. Ko so ljudje iz Kölna stopili v stik z mano, ni bilo več nobenih dvomov. Želeli so me sicer še nekateri klubi, najbolj konkretni so bili pri Crveni zvezdi, a bil sem prepričan, da je Köln prava izbira. Takrat je bil še drugoligaš in menil sem, da je to najboljša stopnička na poti do tega, česar sem si želel. Sanjal sem o igranju v nemški bundesligi. To je bil najboljši korak za moj napredek, kar se je pozneje tudi izkazalo.

V Kölnu vam na začetku ni steklo tako, kot ste si želeli.
Da. Sicer sem imel vseskozi podporo trenerja, ki me je pripeljal, a na žalost njegova avantura na klopi ni bila prav dolga. Igral nisem slabo, a žoga enostavno ni želela v gol. Potem je prišel Cristoph Daum, pripeljal nekatere svoje igralce in dolgo časa sem bil v nemilosti. Nekaj časa, več kot mesec dni, sem tekme spremljal celo na tribuni. Jasno je bilo, kakšen je bil naš cilj, želeli smo se uvrstiti v prvo ligo, a ker novemu trenerju ni steklo, je moral nekaj menjati. Zgodilo se je po porazu proti Essenu z 0:5, kar je bil lokalni derbi. Tudi na tej tekmi me ni bilo v ekipi, a sem treniral zavzeto, čakal na priložnost in bil pripravljen zamenjati klub, ko je do mene pristopil trener in mi rekel: "Tukaj imaš priložnost. Izvoli in se izkaži." Potem je steklo. Začel sem igrati dobro, zadevati in bil v naslednji sezoni najboljši strelec druge nemške lige, mi pa smo se uvrstili v bundesligo.

Pri Kölnu sprva ni šlo vse po načrtih. Pri Kölnu sprva ni šlo vse po načrtih. Foto: Getty Images

V Kölnu ste ostali šest let, zabijali gole v najmočnejši ligi in bili med najboljšimi igralci v tekmovanju. Koliko bogatih ponudb za odhod na bolje je v tem času bilo?
Kar nekaj, bilo je tudi nekaj zelo konkretnih. Lahko povem, da so ponudbe poslali tudi HSV, Schalke, Stuttgart. Ponujali so deset milijonov evrov, a je predsednik Wolfgang Overath, legenda nemškega nogometa in svetovni prvak, s katerim sem v stikih še danes, rekel, da me ne pusti nikamor. V Kölnu me je videl dolgoročno. Tudi po koncu kariere. Imel sem podpisano devetletno pogodbo. Kljub temu so bili trenutki, ko sem razmišljal o tem, da bi odšel. Bilo je nekaj tako bogatih ponudb, da je bilo težko reči ne. Sploh po tekmah z Rusijo v dodatnih kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2010 jih je bilo ogromno. Javilo se je pet, šest ruskih klubov, ki so bili pripravljeni odšteti pravo bogastvo, a na koncu je odločilo srce in ostal sem v Kölnu. Tam je bil takrat moj dom, načrtoval sem, da bom tam ostal tudi po koncu kariere, načrtoval sem gradnjo hiše, ampak …

Leta 2012 je po šestih letih zapustil Nemčijo. Leta 2012 je po šestih letih zapustil Nemčijo. Foto: Getty Images Ampak se ni izšlo. Prišlo je novo vodstvo in leta 2012 ste se morali posloviti.
Takrat smo izpadli iz lige, pritisk je bil velik in Overath je moral oditi. Prišli so novi ljudje, ki niso želeli, da bi ostal, in sem odšel. Škoda, če bi ostal prejšnji predsednik, bi bil tam verjetno še danes, a po drugi strani je bilo to, da sem moral oditi, zame mogoče še bolje. Odšel sem na Japonsko, kjer je bilo prelepo. Spoznal sem novo kulturo, nove ljudi, nov način dela. Kdo ve, morda sem zaradi tega tudi lahko igral tako dolgo in potem nastopal še za Maribor. V vsem se najde nekaj dobrega.

V šestih letih v Kölnu ste postali legenda kluba, na katero se z nasmehom v ustih v četrtem največjem nemškem mestu spominjajo še danes. Lepih spominov na to obdobje imate veliko tudi vi.
Da, veliko jih je bilo. Od hat-tricka na tekmi v mreži HSV, to žogo imam v vitrinah doma še danes, pa do številnih drugih dogodkov, a nič ne preseže tega, kar smo doživeli, ko smo se iz druge prebili v prvo ligo. Več kot 50 tisoč ljudi je na štadionu proslavljalo z nami, potem smo se s številnimi navijači veselili še na ulicah in praznovali nekaj dni. Navijači Kölna so najboljši navijači na svetu, to vedno ponavljam. Res je, da zna biti ta ljubezen, ki jo čutijo do kluba, včasih tudi minus. Ko rezultati niso dobri, je težko biti nogometaš Kölna, a ko pridejo uspehi, doživiš stvari, ki odtehtajo vse.

Šest let, v katerih je postal kralj Kölna

Za Köln je zabil 82 golov. Za Köln je zabil 82 golov. Foto: Getty Images Novaković je po eni sezoni v majici Litexa Loveča, pri katerem je bil najboljši strelec bolgarske lige, v Köln za 1,4 milijona evrov prišel pred začetkom sezone 2006/07. Takrat je bil Köln, sicer eden najbolj priljubljenih nemških klubov z največ navijači, drugoligaš. Pripeljal ga je švicarski trener Hanspeter Latour, ki pa po slabem začetku sezone, ki je bila slaba tudi za Novakovića (v prvih desetih nastopih je zabil samo en gol), ni zdržal dolgo. Vmes je bil kratek čas trener tudi Holger Gehrke, potem je novembra 2006 v klub prišel Cristoph Daum. S slovitim nemškim trenerjem se z Novakovićem nekaj časa nista najbolje razumela, slovenski napadalec je bil pogosto celo na tribuni, a potem je steklo. Prvo sezono, ki jo je Köln končal na osmem mestu, je Novaković zaključil z desetimi prvenstvenimi goli v 25 nastopih. Enkrat se je na dveh tekmah med strelce vpisal tudi v pokalu.

V sezoni 2007/08 je bil Novaković z 20 prvenstvenimi goli v 33 nastopih najboljši strelec druge nemške lige (enkrat je zadel tudi v pokalu), Köln pa je bil tretji in se je prebil v elitno bundesligo. V njej je Novaković v sezoni 2008/09 zabil 16 golov na 33 tekmah in se enkrat vpisal med strelce tudi v pokalnem tekmovanju. Köln je bil 12. in je brez težav obstal. V tem času je Novaković pod vodstvom Dauma, ki pa je po koncu sezone odšel, postal tudi kapetan moštva. Nasledil ga je Hrvat Zvonimir Soldo in po sporu z Novakovićem sredi sezone 2009/10 slovenskemu napadalcu odvzel kapetanski trak. Novaković je v 30 prvenstvenih nastopih v sezoni, v kateri je imel nekaj težav s poškodbami, zadel samo šestkrat. En zadetek je pristavil v pokalu. Köln je bil 13.

V sezoni 2010/11, v kateri sta se ob Soldu na klopi Kölna zvrstila še Volker Finke in Frank Schäfer, je Novaković spet blestel. S 17 goli v 28 nastopih je bil za Mariem Gomezom iz Bayerna in Senegalcem Papissom Dembo iz Freiburga celo tretji najboljši strelec bundeslige, v kateri je Köln ob koncu zasedel deseto mesto. Dvakrat je zadel tudi v pokalu. Potem je pred sezono 2011/12 na klop prišel Norvežan Staale Solbakken, ki ga je ob koncu sezone nasledil še povratnik Schäfer, a Kölnu tako kot Novakoviću nikakor ni steklo. Ob koncu je bil 17. in izpadel je iz prve lige, Novaković pa je v 20 nastopih dosegel le pet golov in dodatna dva v pokalu.

Po koncu sezone je legendo nemškega nogometa Wolfganga Overatha na mestu predsednika kluba zamenjalo novo vodstvo in se znebilo tudi Novakovića, ki je imel podpisano dolgoletno pogodbo. Od Kölna se je poslovil po 82 golih v 176 nastopih v vseh tekmovanjih.

Navijačev ima Köln res veliko, a eden odstopa od preostalih. Sedemkratni svetovni prvak formule ena Michael Schumacher. Ste se s slovitim Nemcem, ki po smučarski nesreči že od decembra 2013 leži v bolniški postelji, v tistem času pogosto družili?
Da, bil je na skorajda vsaki naši domači tekmi. Ima ložo na našem štadionu, tudi njegov ranč je blizu. Večkrat smo ga obiskali. Tudi on je skorajda vsakič prišel do nas po tekmah in se pogovarjal v garderobi z nami. Je zelo dober človek in velik nogometni navdušenec. Ne samo, da navija, zelo rad ga tudi igra. Vabil nas je tudi na dirke formule ena, a meni zaradi obveznosti nikoli ni uspelo priti. Žal se mu je zgodilo, kar se mu je. O tem ne bi preveč govoril, saj je to, kar se dogaja z njim, precej skrivnostno. Če njegova družina tako želi, potem naj tako tudi ostane. Lahko samo rečem, da mu želim vse dobro.

Zvezdnik formule ena Michael Schumacher je velik navijač Kölna in je bil pogosto gost na njegovih tekmah. Zvezdnik formule ena Michael Schumacher je velik navijač Kölna in je bil pogosto gost na njegovih tekmah. Foto: Getty Images

Kako je bilo v Kölnu v vaših najbolj zvezdniških časih?
Naporno, a lepo hkrati. Ljudje v Kölnu so precej sproščeni, to je karnevalsko mesto, nogomet pa je v njem zelo priljubljen. Za Köln navijajo vsi. Od mam do otrok in babic. Neverjetno je, kako tako veliko mesto živi za klub. Nikamor nisem mogel stopiti, ne da bi me kdo ustavil. Pa čeprav sem po mestu vedno hodil s kapo. Vsak me je spoznal. Zato sem se pogosto zapeljal do bližnjega Düsseldorfa, kjer sem se lahko v miru sprehodil in spočil. Je pa seveda ta pozornost tudi lepa in priznanje, da delaš dobro. Ljubezen navijačev sem v Kölnu vedno čutil. Še danes jo. Še vedno me v Kölnu vabijo na tekme, se spomnijo name in kažejo veliko spoštovanja. V nekaterih kölnskih restavracijah še vedno visijo moji dresi.

Kako zelo spoštovana oseba ste bili, potrjuje tudi dejstvo, da ste bili leto in pol kapetan kluba, še bolj pa to, da je glasbena skupina Junta Colonia ustvarila celo pesem o vas.
Kapetanski trak je velika odgovornost. Morda se ljudje niti ne zavedajo, kaj se mora zgoditi, da kot tujec postaneš kapetan tako velikega kluba. Poleg tega, da moraš biti enkrat boljši od domačih nogometašev, še kaj. Ob tem statusu sem užival, a čutil tudi veliko odgovornost. Do ekipe, navijačev, mesta. Mislim, da sem takrat igral tako dobro, da sem si ta trak tudi zaslužil.

To, da sem dobil svojo pesem, je bila seveda dodatna čast. Fantje so pristopili najprej do ljudi v klubu, potem še do mene in seveda sem bil takoj za. Želeli so narediti nekaj tudi ob nastopu Slovenije na svetovnem prvenstvu tistega leta, se še bolj zbližati in mislim, da je izpadlo kar lepo. Skupaj smo posneli tudi spot in pesem je zaživela. Prepevali so jo tudi na štadionih in tudi to je dokaz, da sem navijačem Kölna res segel v srce.

Pesem Novagol skupine Junta Colonia:

Kdaj ste bili nazadnje v Kölnu?
Lani sva bila tam skupaj z Mišem Brečkom, ko je klub praznoval 70-letnico. Povabili so tiste, ki so za Köln odigrali več kot sto tekem. Od starih do novih. Bilo je super. Družili smo se med sabo in obujali spomine. Ob tem smo spremljali še prvo tekmo Kölna v Evropo po 25 letih, ko je igral proti Crveni zvezdi. V Kölnu se za vse pomembnejše tekme spomnijo name.

Pred tem me v Kölnu ni bilo kar pet let. Bil sem na Japonskem, pa potem v Mariboru in enostavno ni bilo časa. Je bilo pa, ko sem se vrnil, lepo. Dobil sem občutek, kot da je isto, kot je bilo takrat, ko sem bil igralec. Ljudje ne pozabljajo, kaj sem dal temu klubu. Kamorkoli pridem, pokažejo spoštovanje. Še vedno sem tudi v srcih navijačev. Köln je moj drugi dom, kamor se lahko vedno vrnem. Če takrat ne bi izpadli iz prve lige, bi se prav lahko zgodilo, da bi danes tam živel.

Z Zvonimirjem Soldom se ni najbolje razumel. Z Zvonimirjem Soldom se ni najbolje razumel. Foto: Getty Images Nekoliko slabše spomine imate na Zvonimirja Solda. Hrvaškega trenerja, s katerim ste imeli nekaj nesporazumov, med drugim vam je vzel kapetanski trak.
Z njim sva imela profesionalen odnos, o njem ne morem reči nič slabega, a mislim, da je že takoj na začetku svoje trenerske poti stopil v enostavno prevelike čevlje. Če bi imel malo več izkušenj, bi bilo drugače. Ni skrivnost, da sva si skočila v lase pred celo ekipo, zaradi česar sem ostal brez kapetanskega traku, a mu tega ne zamerim.

Da niste bili več kapetan, je posredno kriva reprezentanca in zaplet po tekmi z Rusijo novembra 2009, ko ste se s Slovenijo uvrstili na svetovno prvenstvo.
Da, v četrtek, dan po tekmi, so vsi najini soigralci v reprezentanci dobili prost dan, saj smo proslavljali velik uspeh, a nama z Brečkom so iz kluba sporočili, da morava priti nemudoma nazaj. Po telefonu sva jim sporočila, da prideva v petek in naju ne bo, a so potem na Brnik vseeno poslali zasebno letalo, pa se za to nisva zmenila. Skupaj s soigralci sva proslavljala velik uspeh, ko naju je v hotelu pričakal klubski uslužbenec Kölna in naju popolnoma presenetil. Potem smo se še nekaj časa prerekali, bilo je ogromno telefonskih klicev, poskušala sva jim razložiti, kaj tak podvig pomeni za tako majhno državo, kot je Slovenija, a tega niso razumeli. Na koncu sva se ob desetih zvečer vkrcala na letalo v zadnjem trenutku, preden smo lahko še vzleteli.

V soboto smo igrali proti Hoffenheimu, Brečka je trener z igrišča potegnil že po 25 minutah igre, ob polčasu pa še mene. Zaostajali smo z 0:2, med nama s Soldom pa je počilo ob polčasu. Nadrl sem ga pred celo ekipo in seveda me je kaznoval. Takšne stvari se v nogometu dogajajo, ljudje delamo napake, a najbolj pomembno je, da na koncu ni nobenih zamer. Takrat bi lahko zadeve rešili tudi drugače, a na koncu je nastal škandal, o katerem se je veliko govorilo.

Nemškemu novinarju je pomagal ustvariti številne velike zgodbe

V družbi Markusa Krueckna (levo) in prijatelja. V družbi Markusa Krueckna (levo) in prijatelja. Foto: osebni arhiv O Novakoviću in njegovem obdobju v Kölnu smo se pogovarjali tudi z novinarjem največjega kölnskega dnevnika Express, s katerim sta v šestih kölnskih letih pogosto sodelovala.

"Zame je Nova eden najbolj iskrenih in skromnih nogometašev od vseh, s katerimi sem sodeloval. V času, ko je bil v Kölnu, sva skupaj ustvarila številne velike, zanimive zgodbe, saj je bil z naskokom najpomembnejši igralec kluba. Ko je bil tukaj on, je v klubu vladal kaos, ampak kljub temu je zmogel številne gole in odlične partije. Zabil je gol prav vsaki ekipi v ligi! Za njim je sijajna kariera v Kölnu, ki bi lahko bila še boljša, a so ljudje, ki so na novo prišli v klub, ocenili, da je za ekipo predrag. Škoda, da je moral oditi. Navijači so to močno obžalovali, saj je bil zelo priljubljen. Navijači Kölna nikoli ne bodo pozabili vseh golov, ki jih je zabil. Naredil je tudi nekaj napak, ampak vsak mlad človek jih počne," je o nekdanjem slovenskem golgeterju Kölna povedal Markus Kruecken in povedal še nekaj.

"Ko se je vrnil iz Japonske, sva se srečala in moram reči, da se je močno spremenil. Z ženo in otrokom je postal povsem drugačna oseba. Našel je svoj mir. Je pameten človek in verjamem, da bo našel svoj prostor v nogometu," je še dejal nemški novinar.

Trenerja je takrat zmotilo tudi to, da ste oktobra zaigrali za Slovenijo na pomembnih tekmah kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2010 proti Slovaški in San Marinu, čeprav se pri Kölnu, pri katerem ste nekaj tekem izpustili zaradi poškodbe, s tem niso strinjali.
Da, ampak jaz sem jim jasno rekel, da bom igral za Slovenijo, če bo treba tudi z eno nogo. Vedno sem ponosno igral za slovensko reprezentanco in vedno bom njen veliki navijač. Tisto je bilo res lepo obdobje, čutili smo, da lahko naredimo nekaj velikega, zato smo vsi, od prvega do zadnjega, naredili vse, da bi nam uspelo. Nekateri smo imeli zaradi tega tudi težave v klubih, a nič ne bi zamenjal za to, kar se je potem zgodilo. Škoda je le, da ni trajalo dlje časa.

Na Japonskem je leto in pol igra za Omiyo Ardijo, potem pa gole zabijal še za Shimizu S-Puls in Nagoyo Grampus. Na Japonskem je leto in pol igra za Omiyo Ardijo, potem pa gole zabijal še za Shimizu S-Puls in Nagoyo Grampus. Foto: Getty Images

Do reprezentance še prideva. Povejte, kako to, da ste leta 2012 pristali na Japonskem?
Zgodilo se je nepričakovano, res si nisem mislil, da bom šel na Japonsko, ampak v nogometu se stvari hitro spreminjajo. V Kölnu sem si želel urediti dom, imel sem pogodbo, a na koncu sem odšel. Ko mi je postalo jasno, da v Kölnu zame ni več prihodnosti, me je poklical Zdenko Verdenik, ki je bil takrat trener Omiye Ardije. Razmišljal sem, a me najprej tja ni vleklo, zato sva se dogovorila, da grem najprej za pol leta na pósodo, potem pa bomo videli, kaj in kako.

Že po treh tednih sem hotel domov, saj nisem bil vajen novega okolja, tudi vreme mi ni prijalo, bilo je veliko vlage. Težko je bilo živeti, a sčasoma sem se navadil. Potem sem začel igrati dobro, se povsem prilagodil in tam ostal dolgo časa. Pozneje sem igral še za Shimizu in Nagoyo, tako da sem na Japonskem preživel prečudovita tri leta in pol. Spoznal sem novo kulturo, doživel novo izkušnjo, še danes se rad spominjam tistih časov. Tudi zaradi tega se enkrat na leto vselej vrnem na Japonsko.

Ogromno Japoncev je gledalo poslovilno tekmo v Stožicah

V družbi hčerke Kazukija Kona, navijača Omiye Ardije. V družbi hčerke Kazukija Kona, navijača Omiye Ardije. Foto: osebni arhiv Med avgustom 2012 in februarjem 2016 je Novaković nogomet igral na Japonskem. Sprva leto in pol pri Omiyi Ardiji skupaj s slovenskim trenerjem dr. Zdenkom Verdenikom in Zlatanom Ljubijankićem, potem še eno leto za Shimizu S-Pulse in Nagoyo Grampus. Vseskozi v elitni japonski J1 league, v kateri je v 98 nastopih zabil 35 golov.  Za Omiyo je v vseh tekmovanjih dosegel 21, za Shimizu 19 in za Nagoyo sedem golov. Tudi na Japonskem je pustil odličen pečat, o čemer nam je znal povedati tudi eden od japonskih navijačev, o katerem smo v preteklosti že pisali.

"Bil je odličen nogometaš. Čeprav je bil že v letih in je prišel v novo okolje, v katerem ni lahko, saj se poleti temperature povzpnejo tudi na 35 stopinj Celzija in več, vlaga pa je velika, je igral odlično. Bil je velik profesionalec in še boljši nogometaš. Leta 2012 je za nas zabil hat-trick in postal prvi nogometaš v zgodovini Omiye, ki mu je to uspelo v prvi japonski ligi. Nanj imam lepe spomine, a ta je najlepši. Nova je naša legenda in kralj," o Novakoviću pravi navijač Omiye Kazuki Kon.

"Na Japonskem je zelo priljubljen. Ogromno Japoncev je gledalo poslovilno tekmo, ko je v majici Slovenije še zadnjič zaigral. Sam sem sanjal o tem, da bi kariero končal pri nas, a žal se je odločil, da se za konec vrne domov. Lahko bi igral še danes, saj je res velik profesionalec, a se je pač odločil, da je čas za druge stvari. Želim mu srečo in vse najlepše v življenju," je še dodal 49-letni navijač Omiye, ki danes sicer igra v drugi ligi.

Potem ste se na začetku leta 2016 vrnili domov. Pred tem, ko je bil v Olimpiji še Milenko Ačimović, ste v enem izmed intervjujev govorili o tem, da sanjate o tem, kako boste nogometno pot končali v Ljubljani, se potem takrat z Olimpijo tudi dogovarjali za prihod, a nato šokirali in podpisali za Maribor.
Res je. Pripravljal sem se na življenje v Sloveniji, kjer je najlepše, se želel vrniti v Ljubljano in bil v stikih z Olimpijo, to ni skrivnost, a ko prideš iz tujine in si navajen nekega profesionalizma, na nekatere stvari gledaš drugače.

Zakaj ni prišlo do prestopa v Olimpijo? Pomanjkanje profesionalizma očitate takratnemu direktorju Olimpije Ranku Stojiću?
O imenih ne bi, to je za mano, a če igraš na neki visoki ravni in si profesionalec, vidiš določene stvari. Če nimaš izkušenj od nikoder, težko. Takrat sem pogrešal več profesionalnosti. Jaz sem že po enem sestanku opazil določene stvari, ki ste jih vi po letu, dveh. Vedel sem, kaj bo, zato sem se odločil po svoje in te odločitve ne obžalujem. Na te stvari gledam profesionalno, v življenju sem vedno počel tako.

Potem je vskočil Zlatko Zahović in vas zvabil v Ljudski vrt. S čim vas je prepričal o prihodu v Maribor?
Dobila sva se, se profesionalno pogovorila, takrat so me v Maribor klicali tudi nekateri igralci. Vse je bilo na res visoki ravni in potem sem se odločil, tako kot sem se. Z Zlatkom sva sodelovala na res visoki ravni. Nanj sem gledal kot na ikono slovenskega nogometa, ki dobro ve, kako stvari potekajo. Vedel se je maksimalno profesionalno, najina komunikacija je bila na najvišji ravni. To, kar je on naredil za slovenski nogomet, je nekaj neverjetnega. Takšne ljudi potrebujemo.

Februarja 2016 je šokiral s prestopom v Maribor. Februarja 2016 je šokiral s prestopom v Maribor. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

S podpisom za Maribor ste razjezili navijače Olimpije. Nekateri med njimi so bili celo tako ogorčeni, da so z žaljivimi grafiti popisali stene bloka v Ljubljani, v katerem živijo vaši starši. Kako ste se takrat počutili?
Ni bilo lahko, a niti ne zaradi mene, saj sem bil vajen vsega. Bolj zaradi moje družine. Nič, grafite sem dal počistiti, se opravičil sosedom in smo šli naprej. Lahko povem, da so že dvakrat porisali tudi hišo, v kateri živim. Ne vem, kaj imajo od tega, kaj jim to prinese, ampak … To so samo posamezniki, verjetno še otroci. Zagotavljam vam, da lahko v eni sekundi izvem, kdo so ti ljudje in kaj počnejo v življenju, a se s tem ne obremenjujem. Živim mirno življenje in imam čisto vest. Vsakemu lahko pogledam v oči.

Živite sicer v Domžalah, a Ljubljano pogosto obiskujete. Ste imeli zaradi igranja za Maribora kdaj težave na ljubljanskih ulicah?
Ne, niti enkrat. Ne danes in ne takrat, pa se vseskozi sprehajam po Ljubljani. Nisem imel niti ene samcate nevšečnosti. Saj pravim, gre samo za posameznike, ki v življenju očitno nimajo početi kaj pametnega.

Kako so vas sprejeli Štajerci?
Odlično. Počutil sem se kot doma. Tudi moja žena je Štajerka. Sicer pa je to vse Slovenija. Zame se Slovenija ne deli na Ljubljano ali Maribor. Vsi smo eno in tako bi se morali tudi obnašati. Slovenija je najlepša država na svetu za življenje, zato bi bilo bolje, če bi se tega večkrat zavedali in se tako tudi obnašali, ne pa, da se prepiramo in drug drugemu otežujemo življenje.

V Mariboru v letu in pol do obeh lovorik

Z Mariborom je postal pokalni in državni prvak. Z Mariborom je postal pokalni in državni prvak. Foto: Morgan Kristan/Sportida Novaković je v prvi slovenski ligi igral samo za Maribor, katerega član je bil med februarjem 2016 in julijem 2017, ko se je malce za tem tudi uradno upokojil.

V drugi polovici sezone 2015/16 je za Maribor, ki je osvojil drugo mesto in zaostal za šest točk za Olimpijo, v 11 prvenstvenih nastopih zabil pet golov. V pokalu, v katerem so se Mariborčani veselili lovorike, je v treh nastopih dosegel dva gola. V finalu, v katerem je Maribor po enajstmetrovkah premagal Celje, je uspešno izvedel strel z bele točke.

V sezoni 2016/17 se je v Ljudskem vrtu veselil prvenstvene lovorike s kar 13 točkami prednosti. V 26 prvenstvenih nastopih je zabil 11 golov in bil ob koncu sezone izbran med najboljše tri nogometaše Prve lige Telekom Slovenije. V pokalu, v katerem je Maribor obstal v polfinalu, na treh tekmah mu ni uspelo zadeti.

Šest nastopov in en gol je v vijoličastem dresu zbral tudi v Evropi. V drugi sezoni je Mariboru pomagal do play-offa za ligo Europa, v katerem je s soigralci izpadel proti azerbajdžanski Qabali.

Kako ste zadovoljni s tem, kar vam je uspelo v majici Maribora?
Ni bilo enostavno priti od tam, kjer sem igral pred 50 tisoč navijači, na tekme, ko nas je s tribun spremljalo 300 ljudi. To so težave za vsakega, ki je igral na višji ravni. Težko se je bilo privaditi na nove razmere, a na koncu je bilo tudi v Mariboru zelo lepo. To je najbolje organiziran klub v Sloveniji, ki ima sicer še veliko možnosti za napredek, a za slovenske razmere funkcionira odlično. Mojih golov je bilo nekaj, lahko bi jih bilo še več, osvojil sem tudi dve lovoriki, tako da sem lahko zadovoljen. Tudi slovenska liga je dobra, škoda je le, da poleg Maribora in Olimpije, do neke mere pa so to tudi Domžale, ni še kakšnega večjega kluba, ki bi povečal rivalstvo. Če bi nekatere tekme slovenske lige igrali pred več deset tisoč navijači, bi bile videti kot spektakel.

Po koncu sezone 2016/17, v kateri ste zabili 11 golov in bili med najboljšimi nogometaši v ligi, ste rekli, da se boste najprej spočili, potem pa sporočili, ali boste nadaljevali nogometno pot. Odločili ste se, da je dovolj. Zakaj?
Najbolj je na to vplivalo rojstvo otroka. Žena je imela pri porodu nekaj nevšečnosti, zato sem se odločil, da se bom posvetil družini. Zavedel sem se, da je v življenju še kaj poleg nogometa. Posvetil sem se starševstvu, čeprav sem imel željo, da bi igral do 40. rojstnega dne, ki ga bom proslavil maja. Počutil sem se dobro. Vedel sem, da bi lahko še igral, ampak na koncu sem se odločil, da je čas za nov list v življenju.

Junija se je v Stožicah poslovil od igranja nogometa in hkrati še zadnjič oblekel slovenski dres. Junija se je v Stožicah poslovil od igranja nogometa in hkrati še zadnjič oblekel slovenski dres. Foto: Grega Valančič/Sportida

Ste to odločitev kdaj obžalovali?
Že tri, štiri tedne po odhodu iz Maribora sem dobil zelo konkretno ponudbo iz tujine, ki me je precej zamikala. Dolgo časa sva z ženo kolebala, ali bi jo sprejel ali ne, a sva se na koncu odločila, da je dovolj. Mislim, da sem se odločil pravilno. Potem so mi v Mariboru želeli organizirati lepo poslovilno tekmo, a sem se zahvalil za ponudbo, ki si jo štejem v čast, saj sem želel zadnje minute odigrati v dresu reprezentance. Da se kot prvi iz mojega rodu poslovim na dostojen način. Dva dneva pred tekmo z Malto sem se odločil, da je dovolj. Nikomur nisem povedal, tudi v Mariboru niso vedeli, da bo tako. Nisem želel tega obešati na veliki zvon in tako sem odšel.

Na zadnji tekmi v reprezentančnem dresu ste se kot prvi iz vašega rodu, ki je Sloveniji prinesel toliko lepega, poslovili na dostojen način.
Da, izkazali so mi veliko spoštovanje. Tako, kot bi ga morali vsakemu, ki je reprezentanci nekaj dal. Saj ni treba delati ne vem kakšnega spektakla. Že roža, slika ali kaj podobnega je dovolj. Da igralec dobi občutek, da vsa potovanja, tekme in udarci, ki jih je prejel na tekmah, niso bili zaman. Da je to nekdo opazil in ga tudi ceni. Da sliši aplavz s tribun in pomaha. Pred mano bi se moralo na tak način posloviti že vsaj 50 igralcev, a se je hvala bogu to spremenilo in upam, da bo tako tudi v prihodnosti.

O poslovilni tekmi, ki so mu jo pripravili na NZS:

Robert Koren, Samir Handanović in še nekateri, s katerimi ste soustvarjali drugo slovensko nogometno pravljico, te časti niso bili deležni. Bi bilo prav, da jo dočakajo v prihodnosti?
Da, lahko bi naredili kakšno poslovilno tekmo, naj bo dobrodelnega značaja, da se poslovimo od nekaterih, ki so tej reprezentanci dali res ogromno. Da jim zaploskamo, oddamo čast. Morda s kakšno tekmo med našo generacijo in tisto, ki je navduševala pred 20 leti. Nekaj, karkoli. Idej je vedno dovolj, a mislim, da jih je pri nas premalo. Morali bi bolj poslušati ljudi, ki so iz nogometa.

Da bi še malo potegnili z igranjem za reprezentanco in dosegli rekord Zlatka Zahovića, ki se je ustavil pri 35 golih, niste pomislili?
Seveda sem si želel, da bi ga presegel, a to ni bil glavni motiv. Na koncu sem se odločil za družino, čeprav verjamem, da bi lahko presegel njegov rekord. Sem se pa zato Zahoviću približal najbolj od vseh, na kar sem zelo ponosen. Mislim, da še dolgo časa ne bo nihče prišel tako blizu, kot sem jaz.

Do 32 zadetkov v reprezentančnem dresu ste prišli, čeprav ste za Slovenijo prvič zaigrali šele malo pred 27. rojstnim dnem, februarja 2006, ko vas je prvič pod svoje okrilje poklical takratni selektor Branko Oblak.
Ko sem igral za Litex, zabijal gole tudi v Evropi in z Bolgari gostoval v Sloveniji, ko smo se s Koprom merili v pokalu UEFA, se je o meni začelo govoriti tudi v Sloveniji in takratni selektor se je na nagovor mojega klubskega trenerja spomnil name. Petrovića je vprašal, ali sem boljši od nekega nogometaša – ne spomnim se več, od koga -, ta je odgovoril, da sem dvakrat boljši in potem me je Oblak poklical. To mi je pomenilo ogromno, to je bila nagrada za ves trud in voljo. Potrdilo, da sem na pravi poti in da se da s trdim delom postoriti marsikaj.

Potem je kmalu prišla tista tekma proti Trinidadu in Tobagu, ko sem pred očmi družine in domačih navijačev zabil tri gole. Takrat se mi je od srca odvalil velik kamen. Dokazal sem, kaj in koliko lahko. Bilo je sijajno. To so spomini, ki jih bom vedno nosil v mislih. Uveljavljati sem se začel v reprezentanci in ji poskušal pomagati do uspehov. Čeprav mi reprezentanca ni dala nič, saj se do visoke klubske ravni nisem prebil z igranjem za Slovenijo, ampak sam, sem čutil veliko željo, da nekaj naredimo. Potem sem, tudi z reprezentanco, poskrbel za še lepšo kariero, kot bi bila sicer.

V kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2010 je blestel in bil najboljši strelec Slovenije. V kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2010 je blestel in bil najboljši strelec Slovenije. Foto: Vid Ponikvar

Vrhunec vaše reprezentančne poti se je začel s prihodom Matjaža Keka in tisto jesenjo 2008, ko se je začelo nekaj "kuhati".
Ne pozabimo, da je bila Kekova usoda pred tem že precej negotova, a so ga pustili delati in je ostal. Z danes na jutri ne gre. Potrebovali smo čas. Trdo smo delali in se zavedali tega, da druge poti ni. Takrat smo res držali skupaj, tudi po pol ure pred začetkom smo prihajali na treninge, da bi bili čim več skupaj. Čutiti je bilo pozitivno energijo na vsakem koraku. Skupaj smo se usedli, se pogovorili in si rekli, da hočemo zmagovati. Vsak dan smo napredovali in prišli do res visoke ravni, ko smo lahko premagali vsakega. Igrali smo najlepši nogomet. Res lepo je bilo takrat v reprezentanci. Komaj smo čakali, da bomo spet skupaj. Tako močno smo bili povezani, da smo bili prepričani o uspehu.

Veliko je prinesel tudi takratni selektor Kek in njegov pomočnik Milan Miklavič, ki se dobro razume na nogomet. Obiskovala sta igralce po klubih, veliko smo se pogovarjali. V reprezentanci so bili tudi številni nogometaši, ki so igrali pomembne vloge v svojih klubih. Iz treninga v trening, iz tekme v tekmo smo napredovali, da smo prišli tja, kamor smo hoteli. Bili smo povezani med sabo in nizali uspehe. To je čas, ki je zaznamoval naša življenja. Taka ekipa se bo težko ponovila.

Žal tudi takrat ni šlo brez sporov. V času pred odhodom v Afriko ste vzbujali precej pozornosti s sporom okoli premij za uvrstitev na svetovno prvenstvo s takratnim predsednikom Nogometne zveze Slovenije Ivanom Simićem. Kaj se je dogajalo?
Precej manj, kot se je takrat pisalo in govorilo. Takrat so številni linčali nekatere igralce, predvsem kapetana Roberta Korena, ki si tega ni zaslužil. Bilo je, kot je bilo. Ni res, da smo bili požrešni in smo hoteli več. Želeli smo samo to, kar smo se zmenili. Borili smo se bolj za igralce iz slovenske lige kot za nas, ki smo prišli iz tujine. Nam ta denar ni pomenil prav veliko. Predsednik nam ni izkazal spoštovanja, zato ga tudi mi nismo njemu. Na sestanku nas sploh ni poslušal. Vstal je po petih minutah in odšel. Na žalost je izpadlo, tako kot je, a mi igralci smo bili vedno povezani. Nobenih zamer ni bilo med nami. Dejstvo je tudi, da je bila zadeva precej napihnjena, tako kot je vedno z zadevami, v katerih ljudje zavohajo negativizem. Vse, kar je črnega, pristane na naslovnicah. Pozitivne stvari, pa jih okoli nas lahko najdemo ogromno, pristanejo na zadnjih straneh, če sploh.

Nogometaši so se pred odhodom na svetovno prvenstvo 2010 s takratnim predsednikom NZS Ivanom Simićem prepirali okoli premij. Nogometaši so se pred odhodom na svetovno prvenstvo 2010 s takratnim predsednikom NZS Ivanom Simićem prepirali okoli premij. Foto: Vid Ponikvar

So ti spori vplivali na rezultate?
Ne, niso. Povezani smo bili pred tem in tudi pozneje. Družili smo se in krili hrbet drug drugemu. Za to, da nismo naredili koraka dlje na svetovnem prvenstvu, je kriva predvsem neizkušenost z nastopi na velikih tekmovanjih. Spomnim se, kako je bilo, ko smo ob polčasu tekme proti ZDA vodili z 2:0 in je kazalo, da se bomo kot prvouvrščeni v izločilne dele uvrstili že po dveh tekmah. Bilo je noro. Nismo vedeli, kaj se je dogajalo. Gledali smo drug drugega, kar smejalo se nam je. Potem je prišel drugi polčas in … Mrk, o katerem še danes težko povem kaj pametnega. Na koncu smo imeli celo srečo, da nismo izgubili, ampak smo remizirali z 2:2.

Do nastopa v izločilne dele so vas ločile sekunde. Kljub porazu na zadnji tekmi proti Angliji bi se tam znašli, če ZDA proti Alžiriji do tako želene zmage ne bi prišle z golom v sodnikovem dodatku.
Joj, ne spominjajte me na to. Stali smo sredi igrišča in čakali na rezultat z druge tekme, ko je nekdo rekel, da so Američani zadeli. To je bila res grenka izkušnja. Nismo vedeli, kaj narediti. Najraje bi se kar ubil. Zaslužili smo si napredovanje, res težko smo se sprijaznili s tem, da nam ni uspelo, a na koncu, ko smo vse skupaj prespali in videli slike iz Slovenije, kjer smo bili še vedno junaki, smo se domov vrnili z dvignjenimi glavami. Ko smo videli, kaj se je dogajalo doma in kako so nas pričakali navijači, nam je bilo veliko lažje. Bili smo ponosni. Domov smo se vrnili kot zmagovalci. Čeprav bo ta zadnja minuta vedno bolela …

Del ekipe je bil takrat v najboljših letih, del ekipe je v ta leta še prihajal. Vsi smo bili prepričani, da bo Slovenija v naslednjih letih postorila še marsikaj, a ni. Zakaj je bila v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2012 in tudi pozneje neuspešna?
Začelo se je dogajati marsikaj, mediji ste začeli po prvih ne najboljših rezultatih pritiskati, javnost je bila vse bolj nezadovoljna, ljudje so želeli spremembe. Čeprav smo imeli najboljšo reprezentanco v tistem času, ki bi lahko naredila še marsikaj, se je začelo marsikaj spreminjati. Takrat smo kaj narobe postorili tudi mi, ki bi morali z vami bolje sodelovati. Najlažje je namreč sodelovati, ko ti gre. Takrat je vse lahko, a ljudi spoznamo šele takrat, ko gre slabo. Morali bi se usesti, si naliti čistega vina, povedati resnico in bi bilo bolje. V Sloveniji se vse prehitro ruši, kar je dobrega. To sem ugotovil tudi zdaj, ko sem se vrnil. Ne razumem, zakaj je tako, saj vem, da je marsikje drugače. Škoda, res škoda, da je takrat prehitro prihajalo do sprememb. Prepričan sem, da bi se, če jih ne bi bilo, v naslednjih letih uvrstili še na vsaj eno veliko tekmovanje.

Na svetovnem prvenstvu 2010 je na vseh treh tekmah Slovenije igral od prve do zadnje minute, a se mu ni uspelo vpisati med strelce. Izkazal se je s podajo pri remiju z 2:2 proti ZDA. Na svetovnem prvenstvu 2010 je na vseh treh tekmah Slovenije igral od prve do zadnje minute, a se mu ni uspelo vpisati med strelce. Izkazal se je s podajo pri remiju z 2:2 proti ZDA. Foto: Vid Ponikvar

Takrat ste se nekateri nogometaši na čelu z vami odločili, da z novinarji ne boste več govorili.
Ko danes pogledam nazaj, mi je žal, da je bilo tako. Krivi smo tudi mi. Sprašujem se, zakaj smo to zakuhali. Zakaj se nismo raje pogovorili, razčistili zadeve in delali na tem, da bomo vsi skupaj boljši. Šele ko končaš in na zadeve pogledaš z bolj trezno glavo, ugotoviš, da si tudi ti marsikaj naredil narobe. Na koncu se je zgodilo, da so prenekateri nogometaši iz reprezentance, pa tudi selektor, takrat odšli veliko prej, preden bi morali.

Takrat se je govorilo o klanih, ki naj bi se ustvarili v reprezentanci. V enem vi in nekdanji kapetan Koren, v drugem Samir Handanović.
Moj odgovor na to vprašanje je, da smo bili mi vedno povezani. Seveda pride kdaj tudi do različnih mnenj, kar je normalno, a mi smo vse spore reševali za štirimi zidovi. Nobenih klanov ni bilo. O Handanoviću lahko povem le to, da takšnega profesionalca, kot je on, ne boste našli in ga v Sloveniji še dolgo ne bo. Poglejte, kaj in kdo je on v klubu, kot je Inter, in jasno vam bo, o kom govorimo. Je tudi velik človek, ki je za reprezentanco naredil marsikaj. Tudi njemu smo se prehitro odpovedali.

Marsikaj se je pisalo in marsikaj govorilo, a krivi smo tudi mi. Morda bi bilo res veliko bolje, če bi takrat govorili z mediji in bi jasneje razčistili nekatere zadeve, tako pa smo se zaprli in … Stvari so postale še bolj nejasne. Pogovoriti bi se morali. Za zaprtimi vrati spiti kozarec vina in razčistiti nesporazume.

Ampak po tem, ko je selektor postal Slaviša Stojanović in kapetanski trak namenil Handanoviću, vas in Korena ni bilo več zraven. Sliši se kot pritrditev tistim, ki so govorili o klanih.
Ne, jaz sem pač šel po svoje. Zahvalil sem se za sodelovanje in prelepih pet, šest let, ki mi jih nihče ni mogel vzeti. Kaj se je dogajalo s Korenom, ne morem povedati. Lahko rečem le to, da bi, če bi do njega kazali tak odnos, kot si ga zasluži, lahko za Slovenijo igral še vrsto let, tako pa je odšel v najboljših letih.

Sam reprezentančne kariere nisem zaključil, a takrat sem se pač odločil, kot sem se. S Stojanovićem sva bila v stikih, želel si me je v reprezentanci, a ni bilo nič konkretnega. Če želiš nekoga zraven sebe, moraš premakniti goro, če ga res hočeš. Ne govorim, da bi moral na kolena pred mano, a povem samo, da smo se nekaterim igralcem prehitro odpovedali. Sicer pa s Slavišo nimam nobenih težav. Po tem sva se večkrat pogovorila. Da ne gojiva zamer drug do drugega, potrjuje tudi dejstvo, da me je pred časom hotel vzeti s seboj na Kitajsko.

Obstal je pred vrati rekorda Zlatka Zahovića

Zadnji, 32. gol je zabil ob zadnjem nastopu za Slovenijo. Zadnji, 32. gol je zabil ob zadnjem nastopu za Slovenijo. Foto: Vid Ponikvar V reprezentanci Slovenije, za katero pred tem ni igral v nobeni od mlajših selekcij, je pod vodstvom takratnega selektorja Branka Oblaka debitiral šele tri mesece pred 27. rojstnim dnem, na prijateljski tekmi na Cipru februarja 2006. Maja istega leta je v tretjem nastopu, na prijateljski tekmi proti udeležencu takratnega svetovnega prvenstva v Nemčiji Trinidadu in Tobagu, dočakal prvi gol, in to kar tri. Zabil je vse gole za Slovenijo pri zmagi s 3:1.

Od začetka do konca 80 tekem in 11 let dolge reprezentančne kariere je bil prvi napadalec Slovenije. V neuspešnih kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2008, sredi katerih se je na klop Slovenije usedel Matjaž Kek, je v 11 nastopih zabil dva gola in bil drugi najboljši strelec Slovenije. Klemen Lavrič je zadel trikrat. V zmagoslavnih kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2010 je bil najboljši strelec Slovenije s sedmimi goli v 12 nastopih. Na svetovnem prvenstvu v Afriki je bil na treh tekmah na igrišču od prve do zadnje minute, a ni zadel. Izkazal se je z asistenco pri remiju z ZDA z 2:2.

V neuspešnih kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2012 je v devetih nastopih zabil dva gola. Po odhodu Keka pod vodstvom Slaviše Stojanovića zaradi nekaterih zapletov v komunikaciji ni igral, tako da je izpustil dobršen del kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2014, a ga je Srečko Katanec vrnil v reprezentanco, kar se mu je pošteno obrestovalo. Do konca kvalifikacij je Novaković v šestih nastopih zabil kar pet golov, tudi hat-trick za odmevno zmago nad Norveško v Mariboru s 3:0, in Slovenijo povsem približal nastopu na svetovno prvenstvo v Braziliji. V kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2016 je bil s šestimi goli v osmih nastopih spet najboljši strelec. V kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2018 je izgubil status prvokategornika in zabil le en gol v štirih nastopih. Pri zmagi nad Malto v Stožicah z 2:0 junija 2017 ob svojem zadnjem nastopu v reprezentančni majici.

Reprezentančno pot je končal pri 32 golih in le za tri zadetke zaostal za rekorderjem Zlatkom Zahovićem, ki je v 80 nastopih zmogel 35 zadetkov.  

Potem se je na selektorsko klop vrnil Srečko Katanec in vas takoj poklical nazaj. Zakaj?
Do mene je pristopil s spoštovanjem in mi dal jasno vedeti, da si me želi. Že takoj, ko je postal selektor, me je poklical. Usedla sva se, se pogovorila in stvar je bila zaključena. Bil sem zelo motiviran, soigralci so me lepo sprejeli in začeli smo novo zgodbo.

Novo zgodbo, ki je bila za vas zelo uspešna. Po vrnitvi v reprezentanco ste v 26 nastopih zabili kar 13 golov.
Da, šlo je kar dobro, predvsem pa mi je selektor zaupal. Boril sem se po svojih močeh in izpadlo je tako, kot je. Ni mi bilo lahko. Sploh na koncu, ko sem igral na Japonskem, je bilo potrebnega precej odrekanja, da sem se lahko spopadel z dolgo potjo in časovno razliko. Ob osemurni časovni razliki telo človeka potrebuje teden dni, da se privadi na nove razmere, jaz pa sem se moral v dveh dneh pripraviti na to, da odigram vrhunsko tekmo. Prilagodil sem se tako, da sem pazil na vsako malenkost. Prehrana, let, spanje, masaže … Vse je bilo do podrobnosti načrtovano, da bom na igrišču čim boljši. Takrat sem profesionalnost spravil na še višji nivo. Mislim, da mi je kar uspelo. Večino tekem sem odigral dobro.

Na nesrečni tekmi v Baslu septembra 2015 je zatresel mrežo Švice, a moral pri vodstvu Slovenije z 2:0 zaradi poškodbe z igrišča. Po njegovem odhodu je šlo vse navzdol. Na nesrečni tekmi v Baslu septembra 2015 je zatresel mrežo Švice, a moral pri vodstvu Slovenije z 2:0 zaradi poškodbe z igrišča. Po njegovem odhodu je šlo vse navzdol. Foto: Sportida

Blizu uspeha ste bili tudi z reprezentanco. Basel in september 2015, vodstvo Slovenije z 2:0 proti Švici vse do 80. minute, potem pa trije goli v mreži Slovenije in poraz z 2:3, ki vas je drago stal. Na koncu se je izkazalo, da bi bila za pot na evropsko prvenstvo v Franciji dovolj že točka.
To je bil eden najtežjih trenutkov na moji reprezentančni poti in tekma, ki nas bo zaznamovala za vse življenje. Takrat smo odigrali perfekten prvi polčas. Potem sem se po uri igre jaz poškodoval in bil na poti v bolnišnico kljub zlomu ključnice nasmejan. Zafrkaval sem se z zdravniki in sestrami, bil sem odlične volje. Vse do trenutka, ko so mi povedali, kaj se je zgodilo na igrišču. Nisem mogel verjeti, ko sem videl rezultat. Takrat me je ključnica šele zares začela boleti. Ko sem iz bolnišnice prišel na letališče, sem pogledal soigralce, nismo si mogli gledati v oči. Vsi so imeli glave dol, to je bil za nas velik šok. Res škoda, da se nismo uvrstili na evropsko prvenstvo in res neverjetno, na kakšen način smo ga zapravili.

Kakorkoli že, morda ga prej in tudi vmes ni bilo, a na koncu ste dobili spoštovanje, ki ste si ga zaslužili. Da je tako, se čuti tudi v zdajšnji reprezentanci, v katero ste se, tokrat v nekoliko drugačni vlogi, vrnili.
Da, fantje me kar spoštujejo. Mislim, da je tako, da imamo starejši, ki smo že nekaj prestali, spoštovanje, tudi prav. Pri nas se vse preveč naprej poriva mlade. Že po eni reprezentančni tekmi oziroma desetih v klubskem dresu jih kujejo v nebo. Saj je prav, da jih hvalimo, a počasi. Potrebujejo izkušnje. Morata biti red in disciplina. Danes spoštovanje zagotovo čutim na vsakem koraku. Kadarkoli se pojavim pred soigralci, tudi zdajšnjimi, ga čutim. Zdi se mi, da se me nekateri celo malo bojijo.

O spoštovanju, ki ga čuti v reprezentanci:

Dotakniva se malo še zdajšnje reprezentance in vloge, ki jo imate v njej. Kaj točno so vaše naloge?
Pripeljal me je prejšnji selektor Tomaž Kavčič, a sem z njim žal sodeloval samo tri mesece. Hotel sem mu pomagati, a je zmanjkalo časa. Težko komentiram, kaj se je dogajalo takrat, saj sem bil zraven premalo časa, da bi zadeve speljali tako, kot jih je bilo treba, lahko pa kaj več povem o tem, kako je zdaj. Sem podaljšana roka selektorja Keka, s katerim se veliko pogovarjava. Pogovarjam se tudi z igralci, ki jih bom tudi obiskoval. Ne samo te, ki so zdaj zraven, ampak tudi druge, ki še prihajajo. Tudi mlajše. Če bo treba, jim bom pomagal tudi na igrišču in seveda ob igrišču. Bil sem del te reprezentance kot igralec in točno vem, kaj potrebujejo. Zdaj na nogomet gledam z drugimi očmi. S selektorjem se pogovarjava in dopolnjujeva. Poskušava stvari postaviti tako, kot je treba.

Matjaž Kek Sportal Čeprav Matjaž Kek ni spremenil skoraj nič, srce spet bije

Kako ste zadovoljni z izplenom in prikazanim na prvih dveh tekmah kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2020, točko v Izraelu (1:1) in proti Makedoniji (1:1) v Ljubljani?
Videli smo neko novo Slovenijo. Igrali smo kolektivno in borbeno, kar je prvi in pravi korak. Obe tekmi smo igrali dobro, a na žalost nismo zmagali. Z rezultatom ne moremo biti zadovoljni, a mislim, da smo pokazali dovolj. Zdaj bo treba iti naprej in pokazati napredek. Prepričan sem, da je ta ekipa sposobna marsičesa. Prepričan sem, da bo to tudi pokazala, a treba se bo truditi in graditi. Na vsakem treningu, na vsaki tekmi moramo iti na zmago. Moramo delati na tem, da pridobimo zmagovalno miselnost, a pot do tja ni kratka. Ne zgodi se čez noč.

O zdajšnjem kapetanu Bojanu Jokiću ima zelo dobro mnenje. O zdajšnjem kapetanu Bojanu Jokiću ima zelo dobro mnenje. Foto: Vid Ponikvar

Eno od prvih vprašanj, s katerim se je moral pozabavati selektor, je bilo to, kdo bo kapetan. Kapetanski trak je ostal na roki Bojana Jokića.
Mislim, da je to še najmanj pomembno. V reprezentanci smo določili nekaj igralcev, ki imajo glavno besedo in se dogovarjajo, kapetan pa je potem tisti, ki to prenese v javnost. Vodij v reprezentanci je več. To, da ima trak Jokić, pa je edino pravilno. Vem, da ga marsikdo pljuva, a ko odigraš več kot 90 tekem za reprezentanco, potem je to nekaj neverjetnega. Bojan si zasluži globok priklon. Pravilno je, da si je z vsem, kar je ekipi dal, prislužil neko zahvalo, priznanje. Ko bo končal, bo na vrsto prišel nekdo drug. Temu kapetanskemu traku res ne dajemo prevelike pomembnosti. Sem pa prepričan, da ga ima človek, ki združuje vse okoli sebe.

Zaradi zapletov s kapetanskim trakom več kot eno leto ni bilo zraven Jana Oblaka.
Težko govorim o tem, saj me ni bilo zraven in ne vem, kaj se je dogajalo. Slišiš marsikaj. Dokler od glavnih akterjev ne izveš, kaj je bilo, pa nima smisla govoriti. Brez zveze je sploh govoriti o tem, kdo je kapetan in kdo ni. Vsakemu mora biti čast, da igra za Slovenijo. Za reprezentanco se je treba vedno boriti. To je največ, kar lahko nogometaš doseže. Več besed kot kapetanu in tistemu, ki to je, je treba nameniti ekipi kot celoti. Vedno smo najboljše rezultate dosegali, ko smo delovali kot ekipa. Če bomo držali skupaj, bodo potem izstopili tudi posamezniki. Kakovosti res ne manjka.

Po njej izstopa predvsem prav človek, o katerem sva govorila. Kaj je reprezentanci prinesel tak zvezdnik, ki je član evropske nogometne smetane?
Z njim, ki je ime v Evropi in v svetu, je Slovenija 20, 30 odstotkov boljša. To smo videli že na prvih dveh tekmah. Moramo izkoristiti priložnost, da se učimo od najboljših. Vsi, ne samo igralci, tudi ljudje iz strokovnega štaba se lahko od njega marsičesa naučimo. To priložnost moramo izkoristiti. On je res vrhunski profesionalec in vrhunski nogometaš. Z njim sem se zdaj tudi pogovoril in lahko rečem, da ni problematičen. Je super fant. Pozabimo na to, kaj se je dogajalo, in pogled usmerimo v prihodnost.

Josipa Iličića vidi kot glavnega akterja nove reprezentance. Josipa Iličića vidi kot glavnega akterja nove reprezentance. Foto: Vid Ponikvar

Med igralci zagotovo odstopa Josip Iličić, ki se je v zadnjem času spremenil v pravega vodjo na in ob igrišču?
Ko ga gledam zdaj, vidim, da je človek dozorel. Postal je oče, zresnil se je in se razvil v vodjo te reprezentance. Eden izmed teh najbolj pomembnih posameznikov, o katerih sem govoril. Eden tistih, ki imajo glavno besedo ob in na igrišču. V reprezentanci si neizmerno želi priti do uspeha. Zaradi tega je nekajkrat Sloveniji dal tudi prednost pred klubom in s tem malce razjezil svoje delodajalce. Ko ga vidite z žogo, hitro ugotovite, da je res sijajen nogometaš, s katerim je Slovenija drugačna. Igra nenormalno dobro. Res odstopa. Težava je v tem, da ga marsikdo od soigralcev še ne razume. Težko sodelujejo, saj je korak pred njimi. Potrebujejo tekme, da se ga navadijo. Jaz sem z njim lahko igral na slepo. Res pozitivno je, da je zdaj tak, kot je. Zaradi njega smo lahko veliko boljši.

Milivoje Novaković Sportal Novaković: Če bo treba, bom premaknil goro, da vrnem Kampla

Tako kot bi lahko bili boljši, če bi se v reprezentanco vrnil Kevin Kampl. Tudi zdaj na marčevskih tekmah proti Izraelu in Makedoniji se je videlo, da bi nam prišel zelo prav. Ga boste poskušali prepričati, da si premisli in prekliče svojo reprezentančno upokojitev? Star je 28 let, najboljša leta so še pred njim.
Kampl še zdaleč ni končana zgodba. Naredili bomo vse, da ga vrnemo in bo spet igral za Slovenijo. O tem sva se s selektorjem že pogovarjala, a naj ostane med nama, kaj točno sva govorila. Imamo željo, da se vrne. V preteklosti se nam je že prevečkrat dogajalo, da smo se prehitro odrekali nogometašem. Prepričan sem, da ni rekel zadnje. Potrebujemo ga. Pozabimo na to, kaj je bilo. Vse bomo naredili, da ga vrnemo. Zavihali bomo rokave, odšli v Nemčijo in ga poskušali prepričati. Če bo treba, bom premaknil goro, da ga pripeljem nazaj. Krvavo ga potrebujemo. Z Oblakom, Iličićem in Kamplom bo to povsem druga zgodba. Razumem ga, da je imel težave. Dogajalo se mu je marsikaj v osebnem življenju, potem še slabi rezultati in slabo vzdušje okoli reprezentance, a zdaj je pred nami povsem druga zgodba. Vem, da je velik profesionalec. Že vrsto let igra v Nemčiji, tam drugače ne more biti, to dobro vem, saj sem bil tam tudi sam. Seveda se je treba pogovoriti tudi z nekaterimi igralci, a mislim, da s tem ne bo težav. Je super fant in seveda odličen nogometaš. Ima nemško miselnost, zato se morda težje privadi na določene zadeve, ki so se dogajale pri nas. Z njim sem se veliko pogovarjal. Postala sva prijatelja. Verjamem, da se bo vrnil. Če pokaže željo, če bo kazal pravi odnos, o čemer ne dvomim, tako kot seveda ne dvomim o njegovi kakovosti, potem se bo vrnil, a počakajmo.

Pravi, da bo naredil vse, da v reprezentanco vrne Kevina Kampla. Pravi, da bo naredil vse, da v reprezentanco vrne Kevina Kampla. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Vsaj toliko kot njegove vrnitve bi se verjetno razveselili tudi tega, da bi se na tribune na tekmah slovenske reprezentance vrnili organizirani slovenski navijači?
Absolutno, kot nogometaš si brez navijačev "nula". Ne vem, kaj se je dogajalo, da jih ni zraven, a upam, da kmalu spet bodo. Resda je bilo na zadnji domači tekmi kar nekaj navijačev in so nas spodbujali, a potrebujemo tudi tiste najglasnejše navijače, ki navijajo za golom. Oni so del nogometa, brez njih ne moremo. Potrebujemo jih in prepričan sem, da bodo na NZS naredili vse, da se vrnejo. Kot slišim, so nekateri stiki že bili. Navijače nujno potrebujemo. Pritisk navijačev je izjemno pomemben. Včasih so oni tisti, ki spravijo žogo v gol, ko ne gre tako, kot bi si želel. Tako kot sem rekel za Kampla, je tudi z navijači. Naredili bomo vse, da jih vrnemo nazaj.

Slovenija Supporters Sportal Navijači ekspresno odgovorili predsedniku NZS in Matjažu Keku

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin