Sobota, 20. 1. 2024, 6.00
10 mesecev, 1 teden
Nogometni dvoboji med Slovenijo in ZDA
Slovenska rana, ki se žal ne bo nikoli zacelila
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,59
Valter Birsa je zaznamoval prvo srečanje med Slovenijo in ZDA v Johannesburgu s prekrasnim zadetkom, s katerim je Kekova četa povedla z 1:0. Prvi polčas je dobila nato kar z 2:0. Če bi zmagala tisto tekmo, bi se uvrstila med 16 najboljših na SP 2010 že po dveh tekmah, a se žilavi Američani niso predali in v nadaljevanju zagrenili življenje slovenskim nogometašem.
Slovenska nogometna reprezentanca se bo danes ob 21. uri v San Antoniu pomerila z ZDA. Selektor Matjaž Kek bo na delu preizkusil prevetreno zasedbo, v kateri bodo prevladovali člani slovenskih klubov. Mariborčan Slovenije ne bo prvič vodil proti Američanom. Ko je to storil prvič, se je pisalo leto 2010, Kekova četa pa je nastopila na svetovnem prvenstvu na jugu Afrike. Po sanjskem prvem polčasu (2:0) v Johannesburgu je že dišalo po senzacionalnem preboju Slovenije med 16 najboljših, a se Američani niso predali. Izenačili so (2:2), nato pa nekaj dni pozneje v zadnjem krogu po neverjetni drami spravili slovenske navijače v solze. To je bila najbolj žalostna minuta v zgodovini slovenskega nogometa, Slovenijo je zavil v črno Landon Donovan.
Pred današnjim spopadom v Teksasu, s katerim bo selektor Matjaž Kek uradno začel obsežen pripravljalni ciklus na Euro 2024, v katerem naj bi njegovi izbranci odigrali pet tekem, 26. marca pa se v zagotovo razprodanih Stožicah pomerili tudi z zvezdniško zasedbo Portugalske, se ob omembi reprezentanc Slovenije in ZDA misli in spomini vračajo v leto 2010.
Slovenija je nastope na SP 2010 začela 13. junija 2010 v Polokwaneju proti Alžiriji.
Tako smo posegli v arhiv in iz naftalina potegnili sestavek o tem, kaj se je takrat dogajalo na jugu črne celine. Za Kekovo četo je bilo SP 2010 skoraj popolno. Na koncu pa je vendarle prevladala beseda skoraj. Da ni bilo povsem idilično, je poskrbela ena od najbolj žalostnih minut v zgodovini slovenskega športa. To je bila minuta, v kateri so se čustva nesramno poigrala z nogometaši in navijači. Rane so bile hude, a jih je hitro zacelil ponos. Slovenija je dihala kot za enega, Kekove varovance sta ob vrnitvi pričakala srčen sprejem in spoštljiv aplavz. Zaslužili so si ga.
Na jug Afrike je pripotoval tudi takratni predsednik Slovenije dr. Danilo Türk in dvoboj proti ZDA v Johannesburgu na stadionu Ellis Park spremljal v družbi visokih nogometnih funkcionarjev.
Najboljša skupina po The Beatles?
Velika škoda je bila, da ni bilo svetovno prvenstvo leta 2010 zemljepisno bližje, pot do ene od najbolj razvitih afriških držav pa ugodnejša žepom najbolj strastnih navijačev. Če bi bilo tekmovanje vseh tekmovanj takrat bližje Sloveniji, morebiti kar v Evropi, bi se zagotovo ponovile rekordne številke slovenskih športnih invazij. Nepozabnega Amsterdama iz leta 2000, na primer. Tistega, čemur bomo letos zagotovo priča na spopadih v Stuttgartu (dvoboj z Dansko), Münchnu (Srbija) in Kölnu (Anglija), na katerih bo prisotnih več kot deset tisoč slovenskih navijačev.
Nepozabno praznovanje zadetka Roberta Korena proti Alžiriji
Tako pa so v Afriko odpotovali le najbolj vztrajni in finančno stabilni privrženci. A tudi polni strasti in ljubezni. Vsepovsod je odmevalo Slovenija, Slovenija in se na veliko skakalo. Vse to je Kekovim izbrancem pomagalo do dosežka, ki je eno od najmanjših udeleženk v zgodovini svetovnih prvenstev pahnil na naslovnice.
Veselje Roberta Korena po zadetku za zgodovinsko zmago na SP
Država, ki ima le dva milijona prebivalcev, kar je grobo gledano primerljivo z enim izmed številnih londonskih okrožij, je v skupini z Anglijo, Alžirijo in ZDA – Otočani so bili tako prepričani o prvem mestu, da so skupino v znanem nadutem novinarskem slogu oklicali za najboljšo po znamenitih The Beatles – vodila igro in bila vse do zadnjega kroga vodilna na lestvici! Po treh polčasih je bila že v osmini finala, bila je tudi še po zadnjem pisku sodnika na zadnji tekmi proti trem levom v Port Elizabethu. …
Valter Birsa je proti ZDA dosegel prekrasen zadetek po strelu z razdalje z zlato levico, a tudi to ni bilo dovolj za zmago nad Američani.
Z eno nogo in pol je bila že v osmini finala, nato pa so iz Pretorie prišle novice, ob katerih ni bilo nikomur več do smeha. Američani so v sodnikovem podaljšku, ko se je šlo na vse ali nič, le ugnali Alžirijo, Slovenija pa se je po treh predstavah, v katerih je osvojila štiri točke, morala posloviti od tekmovanja. Žal.
Korošec za zgodovinsko zmago
Navijači iz Koroške so preplavili tribune južnoafriških stadionov s ponosnimi transparenti.
Južnoafriška pravljica slovenskih nogometašev se je začela 13. junija 2000 v Polokwaneju. V mestecu, ki leži blizu Krugerjevega narodnega parka, je majhna Slovenija dočakala prvo zmago na največjem tekmovanju. Prvo in za zdaj še edino. Priigral jo je Robert Koren, zdajšnji športni direktor Mure, sledil je znameniti ples nogometašev s podobo Triglava na zelenih dresih. Dogovor o tem, kaj bodo naredili po prvem golu, je padel v hotelu. Med enim izmed neformalnih druženj, s katerimi so slovenski vitezi krepili kolektivno zavest.
Kapetanu tedanje Kekove čete je šlo na roko slabše posredovanje alžirskega vratarja, Samir Handanović pa je na drugi strani vzdržal vse alžirske nalete. Slovenija je zmagala z 1:0 in skočila na vrh lestvice, svet je bil prelep!
Slovenski avtobus je krasil slogan Z enajstimi pogumnimi do konca. Selektor Matjaž Kek je vztrajno ponavljal, da je takšnih 23.
Reprezentanti so zapuščali prizorišče z nasmeški in mahali navijačem z avtobusa, ki ga je upravičeno krasil slogan Z enajstimi pogumnimi srci do konca.
Po treh polčasih že v osmini finala
Boštjan Cesar, pozneje prvi Slovenec, ki je prebil mejo stotih nastopov za reprezentanco, se je poigral z mladim levom.
Nogometna odprava nas je po enem največjih uspehov reprezentance popeljala na posebno druženje z reprezentanti. Kekova zasedba je obiskala Levji park v Johannesburgu. Sproščenosti ni manjkalo na vsakem koraku, slovenski ''levi'' so srečali afriške. Boštjan Cesar, Valter Birsa in soigralci so radoživo sprejeli v roke in božali mlade kralje živali, nato pa se namerili na Američane. Na reprezentanco, ki je redno nastopala na svetovnem prvenstvu, na tribunah pa jo je spremljalo neprimerljivo več navijačev kot slovensko. A Kekovi bojevniki še niso rekli zadnje.
V enem najbolj dovršenih polčasov so spomnili na boljši del predstave Katančeve čete proti ZR Jugoslaviji na Euru 2000. Evrogol Valterja Birse, nato hladnokrven zaključek Zlatana Ljubijankića po izvrstni podaji Milivoja Novakovića. Slovenija je vodila z 2:0, nasmihala se ji je zagotovitev osmine finala še pred zadnjim krogom. Znanstvena fantastika? Žal, da. Tisti, ki so prehitro slavili ali delali sklepe še pred drugim polčasom, so bili zelo potrti.
Kdo bo zmagal? Ameriški ali slovenski (super)junak? Na koncu sta se razšla brez zmagovalca, se je pa nekaj dni pozneje bolj smejalo navijaču iz ZDA.
Podobno kot v Charleroiju je tudi tokrat sledil divji preobrat, Slovenija pa je bila na koncu še srečna, da je ostala neporažena (2:2). Poraza jo je rešila sodniška napaka, žal pa je ostala brez Nejca Pečnika, ki je utrpel hudo poškodbo gležnja in se po dvoboju v letalu v družbi predsednika Danila Türka predčasno vrnil v domovino.
Capello si je rešil kožo
Matjaž Kek je ostal proti Fabiu Capellu prekratek za en zadetek. Tudi letos ga čaka dvoboj z Anglijo. Tokrat na evropskem prvenstvu. In tudi tokrat bo to zadnja tekma Slovenije v skupinskem delu.
Slovenija je bila s štirimi točkami še vedno najboljša. Odpirale so se ji številne možnosti za napredovanje, tudi takšne, v katerih bi jo med najboljših 16 popeljal celo poraz z Anglijo. Ni se smela uresničiti le možnost, da bi Otočani premagali Slovenijo, ZDA pa Alžirijo. Na veliko smolo se je zgodilo prav to. V nepozabni drami, po eni najbolj žalostnih minut slovenskega nogometa.
Kaj se je zgodilo? Kekova četa je v Port Elizabethu namučila favorizirane nekdanje svetovne prvake, ki jih je vodil Fabio Capello in so se prek Slovenije (1:0) rešili sramotnega izpada. Slovenci pa vendarle še niso izgubili upanja. Čeprav se jim v tretje v skupini C ni uresničilo in so ostali brez točk, se jim je zaradi razpleta na drugi tekmi med Alžirijo in ZDA nasmihalo napredovanje.
Solze slovenskih navijačev, ko so izvedeli za rezultat na dvoboju med ZDA in Alžirijo.
V Pretorii je bilo po rednem delu 0:0. Ko je Slovenija že končala dvoboj v Port Elizabethu in so si Angleži z Davidom Beckhamom na klopi močno oddahnili, saj so si vendarle zagotovili napredovanje, je na stotine Slovencev boječe prek vseh mogočih kanalov, ki so bili na voljo, spremljalo konec drugega dvoboja v skupini. Igral se je že podaljšek, v rokah pa so že imeli pripravljen šampanjec. Nato pa jo je zagodel Landon Donovan. Američan, ki je že na tekmi preobratov v Johannesburgu z ostrim strelom razorožil Samirja Handanovića, je tokrat v izdihljajih srečanja popeljal ZDA med 16 najboljših. V zadnjih sekundah.
Ugled slovenskega nogometa zrasel
Reprezentanti po porazu z Anglijo, ko še niso vedeli za razplet druge tekme.
Lahko si predstavljate, kako je bilo na stadionu. Slovenski navijači niso skrivali solza, bilo je tiho, mukotrpno, turobno, slišal se je vsak vzklik. Obenem pa je bilo začutiti tudi polno ponosa in hvaležnosti za dosežek, ki bi bil skoraj nagrajen z napredovanjem.
Na koncu je ostalo le pri zgodovinski zmagi. In velikem ugledu, ki ga je pridobila Slovenija. To je bilo prvenstvo, ko je svet dokončno uvidel razliko med Slovenijo in Slovaško. Prek nogometa je doumel, da sta to dve povsem drugačni državi. Obe reprezentanci sta navduševali na prvenstvu. Slovaki so se celo prek Italije prebili med 16 najboljših, Slovencem pa je zmanjkala le ena točka.
Spomin na zadovoljne obraze slovenskih navijačev bo ostal večen.
Slovenska odprava je pomahala v slovo črni celini in se vrnila v Slovenijo ob ovacijah navdušenih navijačev, ki so ji namenili kraljevski sprejem.
Američani in Slovenci brez največjih zvezdnikov
Američan hrvaških korenin Christian Pulisic, ki nastopa za AC Milan, je kapetan reprezentance ZDA.
Slovenija bo prvič po letu 2010 na velikem tekmovanju nastopila prav letos. Na evropskem prvenstvu v Nemčiji. In znova jo bo vodil selektor Matjaž Kek. Mariborčan bo pripravljalni ciklus za Euro 2024 začel v San Antoniu. Z zasedbo, v kateri prevladujejo člani slovenskih klubov, se bo nameril na Američane. Tudi tekmeci iz Severne Amerike, ki redno nastopajo na največjih tekmovanjih, pa ne bodo računali na najboljše nogometaše.
Selektor Greg Berhalter je vpoklical le igralce iz lige MLS, tako da ne bo mogel računati na največje zvezdnike. Denimo kapetana Christiana Pulisica in Yunusa Musaha (oba AC Milan), Westona McKennieja in Timothyja Weaha (oba Juventus), Giovannija Reyno (Borussia Dortmund), Sergina Desta (PSV) in še bi lahko naštevali.
Kapetan slovenske reprezentance Jan Oblak je že v polnem pogonu z Atleticom in si ne more privoščiti potovanja v San Antonio. V četrtek je pomagal Atleticu do odmevne in zelo sladke pokalne zmage nad Realom (4:2).
Oslabljena pa bo tudi Slovenija. Manjkala bo večina junakov, ki je Kekovo četo v kvalifikacijah za Euro 2024 popeljala na tako želeno veliko tekmovanje. Tudi kapetan Jan Oblak, najboljši strelec v kvalifikacijah Benjamin Šeško, trenutno poškodovani dirigent obrambe Jaka Bijol in številni drugi legionarji, ki predstavljajo osrednjo moč slovenske izbrane vrste.
Le pet Slovencev že zaigralo za reprezentanco
Žan Karničnik bo najbolj izkušen slovenski reprezentant na dvoboju v Teksasu.
O tem, kakšno srečanje velja pričakovati zvečer, veliko pove že podatek o tem, koliko vpoklicanih reprezentantov na seznamih ZDA in Slovenije je sploh že zaigralo za A-reprezentanco. Med 25 vpoklicanimi Američani jih ima tako reprezentančne izkušnje le osem, največ nastopov je zbral branilec Cincinnatija Miles Robinson (27), pri Slovencih pa je med 21 igralci (nogometaš Aluminija Sandro Jovanović zaradi bolezni ni odpotoval na drugo stran velike luže) takšnih le pet.
Branilec Celja Žan Karničnik je za reprezentanco nastopil 24-krat, kapetan Olimpije Timi Max Elšnik desetkrat, zvezni igralec Maribora Jan Repas je pred leti zbral za Slovenije tri nastope, Andres Vombergar, ki se dokazuje v ZAE, je nastopil dvakrat, branilec Maribora Sven Šoštarič Karić, čigar oče Amir Karić je zaigral za Slovenijo na obeh velikih tekmovanjih, pa je edini nastop za izbrano vrsto doživel 4. junija 2021 proti Gibraltarju.
Američani premagali Slovenijo v Stožicah
Na dvoboju proti Američanom je na selektorskem stolčku Slovenije debitiral Slaviša Stojanović. Nasledil je prav Matjaža Keka.
Slovenija se je z ZDA pomerila tudi v Stožicah. To se je zgodilo 8. novembra 2011, torej pred dobrimi 12 leti. Takrat je na vročem selektorskem stolčku debitiral Slaviša Stojanović. V meglenem večeru so navijači videli kar pet zadetkov, večino pa so žal dosegli Američani, ki jih je takrat vodil nekdanji nemški zvezdnik Jürgen Klinsmann. Pred tekmo v Ljubljani ga je obiskal Srečko Katanec, s katerim si je pred davnimi leti delil slačilnico v Stuttgartu.
Američani so bili v prvem polčasu boljši tekmec, uvodnih 45 minut so dobili s 3:1. Za Slovenijo je oba zadetka dosegel Tim Matavž, ki še vedno igra nogomet in na Hrvaškem nosi dres Gorice, preobrata pa vendarle ni bilo. Slovenci so zapravili kar nekaj lepih priložnosti, dvakrat zadeli tudi okvir vrat. Na tej tekmi je prvič nosil kapetanski trak Samir Handanović. Na SP 2010 je proti ZDA prejel dva, dobro leto pozneje v Stožicah pa tri zadetke.
Oba zadetka za Slovenijo je v meglenih Stožicah proti Američanom dosegel Tim Matavž.
Takratno tekmo je odigral tudi Boštjan Cesar, zdajšnji pomočnik Matjaža Keka, ki je s svojim prihodom v strokovni štab pomagal reprezentanci do dviga rezultatske krivulje in preboja na Euro 2024. Slovenija je tako z Američani odigrala dve tekmi in se razšla z remijem in porazom. Bo v tretje dočakala prvo zmago? In to na tekmi prevetrenih, "rezervnih" zasedb? Odgovor bo znan malce pred 23. uro.
Preberite še:
