Skrivnostna zgodba o agoniji dečka, ki bi moral biti najboljši na svetu

Precej neopazno je prejšnji teden Evropo dokončno zapustil Bojan Krkić in se preselil v Kanado. S tamkajšnjim Montreal Impactom, ki nastopa v severnoameriški profesionalni ligi MLS, je podpisal sodelovanje za leto in pol z možnostjo podaljšanja za nadaljnji dve leti.

Really excited and can't wait to help the team achieve its targets. Thanks to @impactmontreal for your trust in me and the welcome. Un grand merci à vous tous! #IMFC pic.twitter.com/dUpj8kyKrs

— Bojan Krkic (@BoKrkic) August 8, 2019

Če bi kdo kaj takega napovedal pred desetletjem, bi se iz njega zagotovo norčevali in ga označili za norca z res bujno domišljijo. Morda pozneje, če bi sledil nekaterim zvezdnikom evropskega nogometa (David Beckham, Zlatan Ibrahimović, David Villa, Wayne Rooney, Frank Lampard …), ki so šli čez lužo in tam prelistali zadnja poglavja bogatih nogometnih zgodb, a nikakor ne zdaj, ko je nekoč največji up svetovnega nogometa star 28 let in bi moral biti v najboljših nogometnih letih.

Kaj je šlo torej narobe, da je nekoč zlati deček danes le še bleda senca blede sence samega sebe?

V majici Barcelone je zablestel malo za tem, ko je dopolnil komaj 17 let. Foto: Reuters

Takoj je ukradel rekord Lionelu Messiju

Pisal se je 16. september 2007, ko je za Barcelono na prvenstveni tekmi proti Osasuni v Pamploni (sicer ne preveč pomembno, a končala se je z remijem brez zadetkov) debitiral deček, ki je le nekaj več kot dva tedna pred tem dopolnil 17 let in postal najmlajši debitant v zgodovini katalonskega nogometnega velikana. Prejšnji rekord Lionela Messija je popravil za več kot osem mesecev.

Na sceno je stopil s priponko največjega talenta La Masie, slovite nogometne šole Barcelone, ki je v mlajših selekcijah katalonskega kluba zabil rekordnih več kot 850 golov. V širni nogometni svet na najvišji ravni je vstopil tudi s popotnico evropskega prvaka s Španijo do 17 let, ki ga je osvojil malce pred tem, in pri finalni zmagi nad Anglijo z 1:0 na tekmovanju v Belgiji zabil tudi edini gol. Je sploh treba dodati, da je bil izbran tudi za najboljšega igralca prvenstva?

Govorili so, da se je rodil nov Lionel Messi. Foto: Reuters Manj kot dva meseca pozneje je zabil že prvi gol, še pred tem pa debitiral tudi v ligi prvakov in postal prvi nogometaš, rojen leta 1990 ali pozneje, ki je nastopil v njej. Še kot nepolnoleten je v prvi sezoni v majici enega od največjih klubov na svetu poskrbel za številke, o katerih številni po vsem svetu sanjajo vse življenje, a jih ne dočakajo. V kar 48 nastopih v vseh tekmovanjih je zabil 12 golov in prispeval šest asistenc.

"Imamo novega Lionela Messija!", "Fant, ki bo postal najboljši na svetu!", "Dragulj, ki se rodi enkrat na sto let!" in podobni so bili naslovi, ki so takrat štrleli z naslovnic številnih medijev v Španiji in tudi drugod po svetu. Bil je odlično tehnično podkovan, sijajno je razumel igro, se še bolje gibal po igrišču, znal podajati in še kako dobro tudi zabijati gole v nasprotnikove mreže. "Njegova meja je samo nebo in nič drugega," so takrat vpili vsi.

V naslednjih štirih letih je nakazal, da številni hvalospevi niso bili kar tako. V enem olimpijskem ciklusu je v majici Barcelone osvojil dva naslova evropskega prvaka, trikrat postal španski prvak, s soigralci zmagal tudi na klubskem svetovnem prvenstvu, v svoj nogometni življenjepis vpisal še dve lovoriki v španskem superpokalu in eno v španskem pokalu, s soigralci pa se veselil tudi zmage na tekmi evropskega superpokala.

S pritiski, ki jih je prinesel njegov ekspresen vzpon, se ni znal spopasti. Foto: Getty Images

Preden je dopolnil 20 let, je imel pod seboj ves svet

Potem je leta 2011 naredil korak, za katerega se njegovi najbolj sloviti predhodniki, številni zvezdniški produkti La Masie (ob Messiju še Xavi Hernandez, Andres Iniesta, Sergio Busquets, Carles Puyol …), niso odločili, in v iskanju sreče zapustil Camp Nou. Od takrat naprej je šla njegova bleščeča pot samo še strmo navzdol. V majicah Rome, Milana, Ajaxa iz Amsterdama, Mainza, Alavesa in nazadnje Stoke Cityja je v naslednjih letih zabil manj golov, kot jih je pred tem zmogel v veliko bolj sloviti Barceloni, še preden je dopolnil 20 let. Le 34 zadetkov (v vseh tekmovanjih!) je v šestih klubih zabil v prihodnjih osmih letih iskanja sreče po vsej Evropi. Ni je našel.

Lani, ko se je kot član Stoke Cityja v 21 nastopih v drugi angleški ligi med strelce vpisal vsega enkrat, je pristal na dnu. Poleti so nad njim obupali vsi vsaj kolikor toliko spodobni evropski klubi, ki so v zadnjih letih še vedno verjeli v to, da bo ogenj, ki ga je nekoč imel v sebi, dokončno vzplamtel in bo spet to, kar je nekoč že bil. Oziroma še boljši. In tako je moral srečo najti na drugi strani Atlantskega oceana.

Evropska zapuščina Bojana Krkića:

Čez noč je padel v svet, ki mu ni bil kos

Čez noč je vstopil v zvezdniški svet. Foto: Reuters "Srečen sem, da sem tukaj. Iskal sem sredino, v kateri bom lahko sproščeno nadaljeval to, kar počnem najraje. Igral nogomet," je kanadskim novinarjem pred dnevi nasmejano razlagal danes že precej izkušeni nogometaš z otroškim nasmehom, ki je že pred časom podiral tabuje in spregovoril o tem, o čemer se v nogometnem svetu sicer počasi začenja govoriti, a se še vedno premalo. Nekoč pa so bile takšne teme v svetu, polnem testosterona, denarja in brezhibnih, sanjskih življenjskih zgodb prepovedane. O psihičnih težavah.

Zagotovo obstaja še kopica razlogov za njegovo nogometno agonijo, a zdi se, da je glavni in ključni prav ta, s katerim je pred leti odprl Pandorino skrinjico in seže v leto 2007, ko se je kot meteor izstrelil na največji nogometni oder in s tem tudi v svet slavnih.

"Leta 2007 me ni poznal nihče. Potem se je čez noč vse spremenilo. Debitiral sem za Barcelono, nekaj dni pozneje sem debitiral v ligi prvakov, potem sem zabil tudi prvi gol. Kar naenkrat se nisem mogel več normalno sprehoditi po ulici. Nisem mogel v kino, nisem mogel s prijatelji praznovati rojstnega dne … Kamorkoli sem šel, nisem mogel biti več to, kar sem v resnici bil. Nogometaš," je pred časom svoje tegobe razgalil Krkić.

"Vem, da je veliko takšnih, ki imajo trdo kožo in se s tem soočajo brez večjih težav, a veliko nas je tudi takšnih, ki smo drugačni, bolj občutljivi, takrat ti ni lahko. Zdaj, ko je z razvojem spleta vse skupaj poskočilo na še višjo raven, pa je mladim, ki se znajdejo v podobnem položaju, kot sem se takrat jaz, zagotovo še težje, a v nogometu, kjer je v ekipi 25 igralcev, mesto na igrišču pa jih dobi le 11, v nobenem trenutku ne smeš pokazati šibkosti. Če jo boš, te bodo 'pojedli'," je nekdanji golgeter Barcelone, ki je v številnih kategorijah še vedno njen rekorder, predstavil nastavek agonije, ki jo je začel preživljati pozneje.

Zaklad, ki ga boš našel enkrat na sto let

V družbi Franka Rijkaarda. Foto: Getty Images V Barceloni je Krkić igral pod vodstvom dveh trenerjev, ki sta na Camp Nou pustila globok pečat. Oba sta imela o njem zelo visoko mnenje.

"On je enostavno nogometni zaklad, ki ga lahko iščeš po vsem svetu, a ga boš našel samo enkrat na sto let," je povedal Nizozemec Frank Rijkaard, s katerim sta sodelovala zgolj v prvi sezoni Krkićevega igranja za člansko ekipo Barcelone.

"Le malo je nogometašev, ki imajo tak magičen dotik. Bojan je eden od njih," pa je o takrat mladem zvezdniku evropskega nogometa pred desetletjem povedal Španec Josep Guardiola, ki je na vročo klop Barcelone prišel za Rijkaardom.

Usodno poletje 2008, ko se je zalomilo

Kot fant, za katerim nori polovica nogometnega sveta, s tem pa je zanimiv tudi za številne sponzorje, je bil seveda hitro postavljen pred nov korak. Selektor takratne španske reprezentance, ki je ravno takrat začela pohod na neverjetna dva evropska in enega svetovnega naslova v nizu, Luis Aragones, ga je hitro vpoklical v reprezentanco in še nepolnoletnega fanta hotel poslati v ogenj tudi v najboljši španski selekciji, ki se je pripravljala na evropsko prvenstvo v Avstriji in Švici tistega leta. Moral bi nastopiti že na prijateljski tekmi proti Franciji februarja 2008, pa ni.

Znašel se je v tunelu, iz katerega dolgo časa ni naše izhoda. Foto: Reuters

Štiri mesece pozneje se je znašel tudi na seznamu 23 nogometašev, ki jih je danes že pokojni nekdanji selektor Španije želel popeljati na zaključni turnir, a potem se je zgodilo takrat marsikomu nerazumljivo. "Španija ga je poklicala, a Bojan Krkić ji je rekel NE!" je kot bomba odjeknila novica o tem, da si je 17-letnik drznil selektorju reči ne in obrniti hrbet svoji državi. Bila je toliko bolj pikantna, ker ima Krkić srbske korenine in bi lahko izbral tudi drugo reprezentanco.

Tega, zakaj in kaj se je zgodilo, na španski nogometni zvezi nikoli niso pojasnili in tako poskrbeli, da se je občutljivi najstnik znašel na udaru španske in tudi evropske javnosti. Resnico o skrivnostnem dogajanju izpred 11 let je Krkić razkril šele leta pozneje.

V Italiji je igral za Romo in Milan. Apeninski polotok je zapustil s sklonjeno glavo. Foto: Getty Images

Moral bi debitirati, a je doživel panični napad

"Na prijateljski tekmi proti Franciji bi moral debitirati in bil sem pripravljen, da se bo to tudi zgodilo. Pred tekmo pa se je začelo. Počutil sem se res slabo, imel sem vrtoglavice. Nisem mogel dihati, polegli so me na fizioterapevtsko mizo, jaz pa nisem vedel, kaj se dogaja z mano. Bilo je res hudo. Potem so mi pojasnili, da sem doživel panični napad. Na tisti tekmi seveda nisem igral, s temi težavami pa sem se potem ubadal še dolgo časa, 24 ur na dan. Poiskal sem tudi pomoč, a dolgo časa nikakor nisem mogel najti poti iz tunela," je v odmevnem intervjuju razlagal Krkić in pojasnil tudi enigmo poletja 2008.

"Bil sem v avtomobilu, ko me je klical takratni športni direktor reprezentance Fernando Hierro in mi dejal, da se bom jutri znašel na seznamu selektorja španske reprezentance za nastop na evropskem prvenstvu. Rekel sem mu, da boli, a poziva ne morem sprejeti, saj česa takšnega nisem sposoben. Potem sem prišel na Camp Nou, kjer sem se dolgo časa pogovarjal s kapetanom Carlesom Puyolom. Govoril mi je, da bo vseskozi ob meni in bo pazil name, a sem tudi njemu povedal, da preprosto ne morem. Da jemljem zdravila in sem na robu," je ozadje dramatičnega dogajanja izpred več kot desetletja razkril Krkić.

Eno leto je bil član Ajaxa, a se tudi v Amsterdamu ni obnesel. Foto: Getty Images

Začel se je pekel, po katerem si ni opomogel

"Dan po tem pogovoru pa sem odprl španske medije in zagledal naslov: 'Španija ga je poklicala, Bojan ji je rekel ne!'. Bilo je zelo boleče. Bil sem prestrašen, bolan. Nisem vedel, kaj se okoli mene dogaja, niti ne, kaj sem počel. Spomnim se, da sem v intervjuju za klubsko televizijo kot razlog za odpoved navedel to, da potrebujem počitnice na morju. Izrazil sem se precej nesrečno, pa potem poskušal pogasiti ogenj, a bomba je že eksplodirala. Začel se je pekel. Ljudje so me žalili, kamorkoli sem prišel. Počutil sem se ujetega. Hotel sem oditi nekam, kjer bom povsem sam. Ko zdaj pogledam nazaj, me ne preseneča, da je bilo tako. Ljudje se bojijo priznati, da v nogometu vse ni tako lepo, kot se morda zdi navzven," je o tem, kakšen pritisk je čutil na svojih plečih, še preden je postal polnoleten, na široko razlagal Krkić, ki je potem za Španijo septembra istega leta le debitiral.

Na tekmi kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2010 proti Armeniji je pri zmagi s 4:0 odigral zadnjih 25 minut. To je bil njegov prvi in tudi zadnji nastop v majici Španije, ki je pozneje osvojila ves svet. Moral bi biti član najuspešnejšega rodu reprezentančnega nogometa in eden od glavnih obrazov najuspešnejše ekipe enega od najboljših klubov na svetu, a je postal vse prej kot to.

Danes je spet srečen in nasmejan. Foto: Reuters

Danes je srečen in ponosen na pot, ki jo je prehodil

Toda danes, ko na svet in življenje lahko gleda veliko bolj zrelo, svoje usode niti najmanj ne objokuje. "Igral sem za velike ekipe. Zabijal sem gole v prvi španski, italijanski, angleški, nemški in nizozemski ligi. Osvojil sem številne lovorike in doživel marsikaj. Govorili so, da sem novi Messi in mi s tem prej škodili kot pa koristili. Dogajalo se je, da sem zabil gol, pa to ni bilo dovolj. Ker Messi na tekmo zabije tri gole, ampak Messi je samo en. In jaz nikoli nisem bil on, jaz sem Bojan," je pred časom povedal Krkić. 

"Če bi bil malo drugačen in morda tudi nekoliko bolj trd, 'umazan', bi bilo morda bolje, a sem ponosen na vse, kar sem naredil. Rad imam nogomet in tega mi ne more vzeti nihče. Ponosen sem na kariero in na vse, kar sem preživel. Rad igram nogomet in dokler ga bom lahko igral, z njim ne bom prenehal," je še dodal.

Fant, ki bi moral postati najboljši na svetu, danes, pred dopolnjenim 30. letom, pa igra v Kanadi, a se zdi srečnejši, kot je kadarkoli bil. Pravi, da ni vse na papirju, na katerem je v njegovi nogometni knjigi izpisanega veliko manj, kot so mu napovedovali, ampak marsikaj oziroma največ v glavi. Ta pa je zdaj zdrava, čista in se veseli novih izzivov, ki so pred njim. Pa čeprav na drugi strani oceana …

V manj kot pol ure si je zaprl vrata Srbije

Osem nastopov je zbral za reprezentanco Katalonije, ki pa je Uefa in Fifa uradno ne priznavata. Foto: Getty Images Njegov oče je Srb, nekdanji nogometaš OFK Beograda, Sutjeske iz Nikšića, Rijeke in niškega Radničkega Bojan Krkić starejši, ki je kariero končal v manj znanem katalonskem klubu Mollerussi. Prav ob igranju v tem klubu se je zaljubil v Španko, Krkićevo mamo, potem pa se jima je leta 1990 rodil Bojan. Ker ima srbske korenine, bi lahko nastopal tudi za srbsko reprezentanco, a se to nikoli ni zgodilo in se tudi ne bo.

Ker je odigral manj kot pol ure v majici španske reprezentance, na njegovo žalost pa se to ni zgodilo na prijateljski, ampak kvalifikacijski tekmi, ima vrata Srbije po pravilniku Fife zaklenjena za vedno.

Krkićevi so pred leti, ko so ga k sebi vabili Srbi, to želeli spremeniti in se dogovoriti za izjemo, a niso bili uspešni. Usoda je hotela, da bo, če se v naslednjih letih ne bo zgodilo kaj drastično drugačnega, eden od najbolj nadarjenih nogometašev zadnjega desetletja, ko bo imel dovolj, v nogometni pokoj odšel s številko ena ob številu nastopov, ki jih je opravil v reprezentanci na članski ravni.

Kaj je v majici Barcelone zmogel Bojan Krkić: