SiolNET. Sportal Nogomet
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Sebastjan Cimirotić: Bil sem tik pred podpisom za Juventus

3

termometer

Dovolj je reči Cime. Vsi poznajo Sebastjana Cimirotića. Kralj preigravanj je vedno veljal za nekaj posebnega. Pred dnevi je dopolnil 40 let, se vrnil k Olimpiji, mi pa smo ga povabili pred mikrofon.

Nekateri ga pomnijo po vragolijah, ki jih je počel med preigravanjem in z njimi poniževal branilce – sam najraje omeni zmedenega Christiana Panuccija na dvoboju v Trstu, drugi po številnih zadetkih, med drugim se je med strelce vpisal tudi na svetovnem prvenstvu, tretji po znamenitem zeleno-belem dresu s številko 14, s katerim je želel posnemati velikega idola mladosti Johana Cruyffa, četrti po nesrečnih poškodbah, zaradi katerih je izgubljal najlepša leta kariere, peti po smešnih izjavah, s katerimi so si ga privoščili mediji, čeprav mu ni najbolj jasno, kdaj jih je sploh izrekel, šesti po skrivnostni bolezni jeter, o kateri nerad govori, sedmi o morečem izsiljevanju in grožnjah, ki so ga doletele po selitvi v Južno Korejo, osmi po tem, da je javnost vrsto let živela v zmoti, saj se ga je zaradi birokratske napake prijel nepravilen priimek Cimerotić ... Sam se bo trudil, da si ga bodo v prihodnje zapomnili tudi po delu z mladimi, ki ga bo opravljal pri Olimpiji. Pri njegovi največji nogometni ljubezni.

Se počutite kaj drugače, odkar ste dopolnili 40 let? Le takrat, ko ti kdo reče, da si zdaj star 40 let in ti to malce stopi v glavo, sicer pa se počutim, kot da bi bil star 20 let. Telo me še posluša in ne stavka. Sem pa res hitro dočakal 40 let. Ena, dva, tri in smo že tukaj. Še enkrat toliko, pa bom star 80 let. Takrat pa bom res moral nehati igrati nogomet (smeh). Saj je v življenju pomembno le to, da si srečen in zdrav.

Ste ob tem jubileju prejeli kakšno nogometno darilo? Ne. Rekel sem si, da si bom rojstnodnevne zabave jemal bolj na lahko. Iz tega nočem delati pompa. Nekateri v tem uživajo, sam pa sem raje bolj umirjen. Pred mesecem dni sem razmišljal, da bi si za rojstni dan dal narediti novo tetovažo, a sem se premislil. Mikalo me je, a je tudi hitro popustilo.

Pa ste kdaj razmišljali o tem, da bi priredili poslovilno tekmo? Kaj pa vem … Niti ne. Če bi se odločil za kaj podobnega, bi želel, da bi bilo fantastično, za zdaj pa o tem res ne razmišljam.

Torej se še vedno štejete za nogometaša, ki se še ni upokojil? Še vedno sem v Avstriji, igram za petoligaški klub Nassfeld Hermagor, sezona pa se je ravno začela. Tako da še nisem končal kariere. Resda treniram manj kot prej, a še vedno dovolj, da lahko dobro igram. Pač toliko, kot ustreza počutju. Lahko treniram tudi vsak dan, lahko pa improviziram. Nisem več profesionalec, zato je najpomembnejše, da se dobro počutim. Pride čas, ko ne treniram tri dni zapored ali pa vse do tekme. Finančno pa se mi zagotovo še splača igrati v Avstriji. Po drugi strani nisem velik materialist, a imam zelo rad nogomet. To je stvar, ki jo imam najraje. Kot nekdanji profesionalec niti ne moreš takoj prenehati igrati, sploh če ti to omogoča dobre pogoje.

V Šmohorju (po avstrijsko Hermagorju) igrate pretežno z mlajšimi fanti. Kako se vedejo do vas? Vedo, kaj vse ste dosegli v nogometu? Seveda vedo. Do mene so zelo spoštljivi. Avstrijci so pridni in poslušni, radi sprejemajo nasvete. Posnemajo tudi moja preigravanja. V klubu sta dva fanta, ki sta zelo nadarjena. Stara sta 19 let in me je kar presenetilo, kako dobra sta za svoja leta. Če bosta pridna, vztrajna in delavna, lahko prideta še daleč. V taki državi so pogoji idealni in uspe jima lahko kaj več.

Računata na pogoje, o katerih ste lahko vi, ko ste bili njune starosti, le sanjali, pa čeprav igrata v petoligaškem klubu? Res je. Pa ne samo jaz. Vsi, ki smo bili rojeni takrat (Cime je rojen leta 1974, op. p.), nismo imeli takšnih pogojev, niti se ni v nogometu obračalo toliko denarja. Ko gledam danes, koliko denarja se obrača v prestopih, me kar zaboli glava. Zdaj vladajo povsem drugačne okoliščine od tistih pred 20 leti, ko sem treniral na pesku. Danes imajo vsepovsod sodobne umetne trave.

Če bi takrat, ko ste bili na vrhuncu moči, izvedli prestop, bi bil znesek v evrih zagotovo večmilijonski, a ste zgrešili dobo, ko so prevladovale ogromne številke. Natanko to. Zagotovo bi zaslužil več, več bi tudi privarčeval. Ko gledaš, kakšne prestope delajo danes igralci, ki niso nič posebnega, me kar zaboli srce.

Vi ste svojčas spadali med pionirje slovenskega nogometa, saj jih pred desetletjem ni bilo veliko, ki bi se okušali v najmočnejšem italijanskem razredu. Da sem iz slovenske lige prišel v takrat uradno najmočnejšo ligo na svetu, to je bila takrat italijanska, res ni bil mačji kašelj. Ko sem prišel v Lecce, sploh niso vedeli, od kod prihajam. Nato so me zamenjevali za Slovaka in še ne vem kaj. Ni bilo prijetno.

Je bila takrat napaka, da ste odšli v Italijo, kjer prevladujejo agresivna posredovanja branilcev? Zaradi neprestanih poškodb so mediji hitro pisali o vaših steklenih nogah. Vas je to motilo ali pa ste se znali s tem sprijazniti? Steklene noge? V Italiji so me klicali Swarovski. Po kristalih, ki se radi lomijo. Motilo me ravno ni, sem bil pa zadnji človek na svetu, ki bi si želel poškodb. Vse sem delal, da se ne bi zgodile. Bil sem pač take konstitucije. Šprinterji smo pač bolj podvrženi poškodbam kot pa počasnejši igralci. Pri meni je bilo še drugače, saj so bile težave z ahilovo tetivo tako kronične, da je vsaka poškodba izvirala od tam. Trpele se mišice, takoj sem dobil minimalne rupture ... Sem zadnji človek, ki si je želel biti poškodovan. Toliko velikih tekem za reprezentanco bi lahko še odigral, a sem jih moral preskočiti. To je težko sprejeti. Kateri igralec pa si sploh želi iti pod nož? Sploh takrat, ko je v super formi, ko mu gre vse kot po maslu?

Delno ste bili krivi tudi sami, ker ste se brezobzirno norčevali iz branilcev in jih poskušali iz tekme v tekmo z različnimi triki in atraktivnimi preigravanji osmešiti. Kaj pa bi drugega? To je bilo moje glavno orožje. Driblanje pač. Nobenemu branilcu nisem zameril, če je šel konkretno na žogo, da pa se je brutalno spravil name, z namenom, da me potrga, to pa sem štel za najhujši zločin. Danes vsak tak štart prinaša karton, prej ko sem bil v Italiji, tega ni bilo. Bil sem tepen, a so sodniki samo mahali, naj se igra naprej. Med polčasom sem soigralcem kazal svoje noge, pa so se samo držali za glavo. Injekcije, protibolečinska sredstva, med polčasom sem jemal tablete, vse mogoče ... Tako je bilo, nikogar ni skrbelo, kako bo z mano. V serie B je bilo še petkrat huje. Ni bila pod drobnogledom kot serie A, a so vladali veliko hujši in bolj agresivni štarti. Če si igral proti manjšim klubom, je bilo obupno.

Kaj bi lahko dosegli, če vas takrat, ko ste bili pri Lecceju na vrhuncu moči in ste začeli tresti mreže, ne bi pestilo zdravje? Lahko bi se zgodilo marsikaj. Bil sem tik pred podpisom za Juventus. Nikoli ne bom pozabil dvoboja proti Milanu. Bile so zadnje minute na tekmi, zastopniki Juventusa pa so me prišli pogledat. Zanimali so se zame. Če bi tisto tekmo odigral do konca in se ne bi poškodoval …

Kakšno je bilo sploh dogovarjanje z Juventusom? V Vidmu smo igrali zadnjo tekmo pred božičem, potem je nastopil krajši premor. Juventus se je zanimal za napadalca Udineseja Roberta Muzzija, sam pa sem tisto tekmo odigral mojstrsko. Bil sem najboljši na igrišču. Moj soigralec Bruno Cirillo, ki so ga Lecceju posodili iz Interja, je rekel, da se je njegov menedžer takrat zanimal zame. Pripeljal je ljudi iz Juventusa, da so spremljali Muzzija, potem pa je klub v Lecceju prejel faks, da si me bodo prišli ogledati na tekmo z Milanom. Igral sem do 91. minute, in to zelo dobro, potem pa se je zgodilo, kar se je zgodilo. Sekunde so me ločile od stare dame, neverjetno, a sem si poškodoval tetivo. To je tisto, ko te sekunde delijo od velikega dosežka. Bil sem na seznamu, mogoče bi bilo marsikaj, potem ko sem bil tako hudo poškodovan, pa ni hotel nihče več tvegati.

Ko ste doživeli hudo poškodbo, ki je končala dobro sezono pri Lecceju, ste bili zelo potrti. So bile travme zaradi poškodbe hujše od tistih izsiljevanj, ko so z vami obračunavali prek telefona in vam grozili zaradi denarja ob prestopu v Južno Korejo? Mislim, da ne. Ko dobivaš ustrahovalne klice, res ni prijetno. Ustrašiš se za življenje in razmišljaš samo o tem, kako bi ohranil glavo. Kakšen nogomet, na to takrat nisem mogel misliti … Prejemal sem grozilna SMS-sporočila in tudi klice. Neposredno so mi povedali, da se mi bo, če ne bo tega in tega, nekaj zgodilo. Prizor kot iz filma. Ko sem dobil zagotovilo, da bo vsega konec, sem si pošteno oddahnil. Zadevo smo razčistili, pomagali so odvetniki, nihče ni bil opeharjen.

To ni bilo edino poglavje v vaši karieri, ko ste se zbali za življenje. Kaj pa tiste skrivnostne težave z jetri? Tisto pa bi raje preskočil, prosim vas.

Sprejeto. V karieri ste doživeli tisoč in eno zadevo, od najbolj prestižnih do najbolj nesrečnih, kar je več kot bogat material za knjigo. Avtobiografije nogometašev so v zadnjem obdobju zelo priljubljene, ste vi kdaj razmišljali o svoji? Vsi jih imajo, to je res, a o tem še nisem razmišljal. Imel sem res burno, zelo turbulentno kariero. Če bi se človek rodil v normalnih okoliščinah, bi bila to čisto druga zgodba. S tem se moram sprijazniti.

Kakšen pa bi bil naslov knjige o vas? Uf, tega pa ne vem.

Morda Prulski dribler? (smeh) Da, ta mi je všeč, ampak se mi zdi, da je ta fraza že malce obrabljena.

V knjigi bi bilo verjetno ogromno poglavij namenjenih opisovanju vaše ljubezni do Olimpije. Vedno. Olimpija je in bo ostala zakon.

Zakaj vas pred tekmo med Olimpijo in Chelseajem ni bilo na tekmi klubskih legend? Imel sem obveznosti. Takrat smo igrali tekmo v Avstriji. Škoda, saj sem slišal, da je bilo spektakularno. A saj … Če je kdo magnet za nogometne ljubitelje, je to Jose Mourinho. Kjerkoli igraš, v Sloveniji ali pa na koncu sveta, vsi ga poznajo.

Zdaj ste sprejeli nov izziv in postali trener. Sodelovali boste z mladimi upi Olimpije. Se že veselite dela? Seveda. To je nov izziv. Ne bom mogel igrati še deset let, zato sem pridobil trenersko licenco. Naredil sem izpite. V moji trenerski generaciji sta bila na primer tudi Darijan Matić in Zoran Zeljković. Odprl sem novo poglavje, da bi se preizkusil v trenerskih vodah, veselim se že. Je pa to tudi velika odgovornost.

V teh dneh je najbolj medijsko izpostavljen najstnik v Sloveniji Luka Zahović. Kako doživljate sina svojega nekdanjega reprezentančnega soigralca, ki je v sredo zagrenil življenje Sportingu? Meni je pri njem všeč, da je "po fotru". Ko pride v igro, nima spoštovanja do drugega. To je zame ena od glavnih formul, da ti v življenju uspe. Samo tako lahko izstopaš v modernem nogometu, kjer so vsi kot roboti. Samo Zlatana Ibrahimovića pogledaš, pa ti je vse jasno. Ne smeš pa iti v skrajnost. Ne smeš biti kot Mario Balotelli, on že pretirava. Ko si tako nepredvidljiv kot on, je težko, da te bo kak klub sploh želel, saj nihče ne ve, kaj bo naredil.

Nepredvidljiva je bila tudi afera v Južni Koreji, ko je počilo med selektorjem Srečkom Katancem in najboljšim igralcem Zlatkom Zahovićem. Kako dobro se spominjate tistega trenutka? Le bežno, saj sem bil takrat na kontroli dopinga. Ko sem prišel nazaj, mi ni bilo prav nič jasno. V slačilnici sta se naredila dva tabora. To je bilo nekaj najslabšega, kar bi si človek želel. Želja vsakega igralca je svetovno prvenstvo, sam sem dosegel največji zadetek v karieri proti Španiji, potem pa taka bizarna stvar. O tem niti ne bi rad govoril. Žal mi je, da se je zgodilo, hvala bogu pa sta zdaj prijatelja. Za prihodnost slovenskega nogometa je odlično, da sta veliki nogometni ikoni spet prijatelja. Slovenija ju potrebuje. In verjeti moramo v selektorja Katanca.

Po uvodnem porazu proti Estoniji bo slovensko reprezentanco nekoliko težje popeljati na EP 2016. Ji lahko uspe? Vemo, da ne smemo vsega presojati že po eni tekmi. Prve tekme so zelo pomembne, mogoče bodo na koncu zmanjkale ravno te tri točke, a bomo raje pametni po tem, ko bo vsega konec. Kje smo, kaj smo ... Potem so lahko vsi pametni. Imamo pa v reprezentanci veliko potenciala, zato upam, da bodo fantje pokazali drugačen obraz že na tekmi s Švico.

Kako pa je bilo takrat z Zlatkom Zahovićem in tistim povabilom, da bi prvoligaško kariero končali v Mariboru? Zakaj ste ga zavrnili, kdo vas je odvrnil od tega? Navijači, samo oni. Ni pa bilo nobenega pritiska, niti groženj. Vse je šlo na lep način. Obljubil sem jim in se tega držal. Besede nisem prelomil, obstajalo je neko spoštovanje. Nikoli nisem bil velik materialist, da bi tako kot nekateri ponavljal, da sem profesionalec in pač živim od tega. Zame je pomembno, da moraš biti najprej človek in izpolniti tisto, kar obljubiš. To sem povedal tudi Zlatku: da se ne morem preseliti v Maribor. Navijači Olimpije mi pomenijo ogromno, to je dejstvo. Rad imam dve stvari. Olimpijo in navijače. Green Dragons.

Kako resni pa so bili pogovori? Sta se o tem dogovarjala po telefonu? Ne, z Zlatkom sva se dobila tudi v Ljubljani in ponudil mi je, da zaigram za NK Maribor, a nisem mogel požreti svoje besede.

Zdaj se vračate k Olimpiji. Lahko ljubljanski klub sploh kdaj ujame Maribor, ki navdušuje v Evropi? Zdaj ko malce spremljam dogajanje, vidim, da Olimpijo krasi zelo dober rod, poln odličnih igralcev. Zato bi lahko ta Olimpija konkurirala Mariboru za prvo mesto. Že v tej sezoni. Zakaj pa ne? Če ne bi tako razmišljali, bi bilo nesmiselno sploh vstopiti v sezono. Igraš zaradi tega, da iztržiš najboljši rezultat, moramo pa seveda spoštovati Maribor. Da klub iz tako majhne države nastopa tako dobro v elitnem evropskem razredu, je vredno le spoštovanja. Maribor odlično promovira Slovenijo, a vsakogar je mogoče premagati.

In rivalstvo med kluboma mora obstajati. Vedno pravim, da mora biti tisti dan, ko se udarita dva največja kluba in se igra derbi, pravi nogometni praznik. Tako kot je na Hrvaškem ali pa v Srbiji, ko se udarita dva velikana. Na derbiju v Splitu sem takrat, ko sem dosegel zmagoviti gol za Hajduk, začutil neverjetno atmosfero. Ljudje so živeli samo za ta derbi, tako bi moralo biti tudi pri nas.

Kaj pa Domžale? Ste na nekdanji klub pozabili, čeprav je prvi na lestvici in v tej sezoni sploh še ni prejel zadetka? Domžalčani so napravili krasno serijo. Bomo videli, kako dolgo bo trajala, a proti koncu sezone bosta izstopala Olimpija in Maribor. O tem sem prepričan. Danes bi v Domžalah lahko videli lepo nogometno poslastico. Bomo videli.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin