SiolNET. Sportal Nogomet
5,18

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Zakaj prizorišče letošnjega finala lige Europa buri duhove

Razlogi, zaradi katerih se je Čeferin znašel na slabem glasu

5,18

termometer

Aleksander Čeferin
Aleksander Čeferin in ljudje iz Uefe so si zaradi izbora prizorišča letošnjega finala lige Europa nakopali številne kritike. Foto: Getty Images

Izbor Bakuja za prizorišče letošnjega finala nogometne lige Europa je že od samega začetka dvigoval veliko prahu. Negodovanja na račun Uefe in njenega predsednika Aleksandra Čeferina so se v zadnjih tednih, ko je postalo jasno, da se bosta v finalu udarila predstavnika Azerbajdžanu nenaklonjene Anglije, stopnjevala in vrhunec dosegla po tem, ko je zvezdnik enega izmed dveh finalistov Henrikh Mkhitaryan sporočil, da v Baku ne bo odpotoval, ker se boji za svojo varnost.

Izbor prizorišča letošnjega finala lige Europa, v katerem se bosta udarila londonska tekmeca z Otoka, Arsenal in Chelsea, povzroča glavobole Aleksandru Čeferinu in vodilnim ljudem Uefe.

Že razglasitev septembra 2017, ko je bil Azerbajdžan, leta 1991 odcepljeni član nekdanje Sovjetske zveze, izbran za gostitelja, je dvignila precej prahu. Zmagal je v konkurenci Španije (Sevilla in štadion Ramona Sancheza Pizjuana) in Turčije (Istanbul in štadion Vodafone Park), njegov izbor pa ne bi mogel priti v bolj nepravem času.

Zgodil se je namreč le nekaj tednov po izbruhu velike azerbajdžanske podkupovalne afere izpred dveh let, ko je preiskava tajnih služb ugotovila, da je imela z nafto in plinom bogata država skrivni denarni sklad v višini 2,34 milijarde evrov, ki je nastal izključno za podkupovanje evropskih politikov, novinarjev, lobistov in poslovnežev.

Ta škandal se je le razvrstil v serijo drugih očitkov, zakaj Azerbajdžan in z njim Baku ne bi smela gostiti tako pomembne tekme, kot je finale drugega najmočnejšega evropskega nogometnega klubskega tekmovanja.

Si je Baku zaslužil finale nogometne lige Europa?

  • Da 22,19%
  • Ne 68,77%
  • Ne vem, me ne zanima 9,04%

Azerbajdžanski pralni stroj

Iz skrivnega sklada azerbajdžanske vlade so kar 2,34 milijarde evrov namenili za podkupnine. Iz skrivnega sklada azerbajdžanske vlade so kar 2,34 milijarde evrov namenili za podkupnine. Foto: Reuters Azerbajdžanska vladajoča elita pod vodstvom zdajšnjega predsednika je imela skrivni sklad v vrednosti 2,34 milijarde evrov, s katerim je ob lobistih in novinarjih podkupovala tudi evropske politike in jim omogočala prestižne dobrine.

Prejemanje podkupnin so dokazali tudi 13 članom Sveta Evrope (organizacija, leta 1949 ustanovljena z namenom promocije demokracije in ščitenja človekovih pravic), v katerem so leta 2013 glasovali proti poročilu o kritičnih razmerah v tej državi, v kateri zapirajo opozicijo in preganjajo novinarje.

Denar naj bi prenakazovali prek štirih podjetij v Veliki Britaniji, šel pa je v žepe tistih, ki so vodili azerbajdžanski vladi naklonjeno politiko. Skrivni sklad, imenovan "azerbajdžanski pralni stroj", je deloval do leta 2014. Izvor denarja nikoli ni bil dokazan, a obstajajo sledi, ki vodijo do družine predsednika Azerbajdžana.

Kršenje človekovih pravic

Prvi je kršenje človekovih pravic. Režim tamkajšnjega predsednika Ilhama Aliyeva, ki Azerbajdžanu vlada od leta 2003 in je na zadnjih volitvah zmagal s 86-odstotno podporo, od prevzema oblasti surovo obračunava z vsemi nasprotniki in tistimi, ki si ga drznejo kritizirati. V zadnjem desetletju je tako po hitrem postopku zaprl več sto novinarjev, blogerjev in borcev za človekove pravice, ki so opozarjali na nepravilnosti.

Ilham Aliyev, ki je na oblasti od leta 2003, je na zadnjih volitvah zmagal s kar 86-odstotno podporo. Ilham Aliyev, ki je na oblasti od leta 2003, je na zadnjih volitvah zmagal s kar 86-odstotno podporo. Foto: Reuters

Da je tako, potrjuje tudi podatek, da je Azerbajdžan leta 2015, ko je Baku gostil prve evropske igre, vstop v državo prepovedal več tujim novinarjem in predstavnikom različnih organizacij, ki so kritizirale njegov režim.

Reporters Withouth Borders (Poročevalci brez meja), neprofitna organizacija s sedežem v Parizu, Azerbajdžan glede na indeks svobodnega poročanja in novinarstva razvršča na 166. mesto med 178 državami. Umeščen je med Ekvatorialno Gvinejo in Bahrajn. Slovenija je, mimogrede, 34.

Oddaljenost prizorišča finala

Drugi očitek je oddaljenost. Azerbajdžan, ki na severozahodu meji na Gruzijo, na severu na Rusijo, na vzhodu na Kaspijsko jezero, na jugu na Iran in na zahodu na Armenijo, s katero nima diplomatskih odnosov, je od zahoda Evrope precej oddaljen. Od Londona, na primer, kar 4000 kilometrov. Navijači bodo za pot na finale tako porabili ogromno časa in še več denarja.

Nasprotnikom zdajšnjega režima se v Azerbajdžanu ne piše nič dobrega. Nasprotnikom zdajšnjega režima se v Azerbajdžanu ne piše nič dobrega. Foto: Reuters

Angležev bo zelo malo

Tudi prometna infrastruktura ni najboljša. Olimpijski štadion v Bakuju, ki sprejme 68 tisoč gledalcev, bo lahko sedeže ponudil samo 12 tisoč angleškim navijačem. Več kot toliko potnikov letališče v Bakuju ne more sprejeti, so sporočili organizatorji.

To informacijo so potrdili tudi pri Uefi, pri kateri so Arsenalu in Chelseaju namenili vsakemu po šest tisoč vstopnic za tekmo. Najverjetneje jih ne bo niti toliko. Iz obeh klubov so namreč že sporočili, da kljub številnim navijačem, ki jih imajo, zaradi obsežnosti in cene potovanja prodaja vstopnic ne gre najbolje. Pri Arsenalu so do petka prodali vsega 3.500, pri Chelseaju pa celo samo 2.000 vstopnic.

Pri finalih prevladujejo najrazvitejši

Lani je finale lige Europa, po katerem je Čeferin Janu Oblaku podelil zlato medaljo, gostil Lyon. Lani je finale lige Europa, po katerem je Čeferin Janu Oblaku podelil zlato medaljo, gostil Lyon. Foto: Reuters Od leta 1998, ko je bila v finalu zdajšnje lige Europa (prej pokal Uefa) prvič na sporedu samo ena tekma, je bilo osem finalov v kateri izmed petih najmočnejših evropskih nogometnih držav (Anglija, Španija, Nemčija, Italija in Francija). Kar trikrat je finale pripadel Nizozemski, dvakrat ga je gostila Švedska, po enkrat pa Švica, Poljska, Irska, Romunija, Turčija, Portugalska, Rusija in Danska.

Od 63 finalov lige prvakov (prej pokal državnih prvakov), v katerem že od krstne sezone igrajo samo eno tekmo, jih je bilo kar 37 v zgoraj omenjenih petih nogometno najrazvitejših državah v Evropi.

Azerbajdžan seveda še nikoli ni gostil nobenega izmed finalov kateregakoli evropskega klubskega tekmovanja.

Nogometna tradicija

Sledi seveda še nujen, a v resnici niti ne preveč pomemben očitek o nogometni tradiciji. Azerbajdžan v kvalifikacijah za velika tekmovanja nastopa od leta 1996, a se nikoli ni niti približal uvrstitvi na evropsko ali svetovno prvenstvo. V 12 kvalifikacijah, v katerih je sodeloval, je šestkrat pristal na zadnjem mestu v svojih kvalifikacijskih skupinah, petkrat je bil predzadnji, enkrat, v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2014, pa je pristal na četrtem mestu med šestimi sodelujočimi reprezentancami.

Olimpijski štadion v Bakuju, ki sprejme 68.700 gledalcev, so odprli junija 2015. Olimpijski štadion v Bakuju, ki sprejme 68.700 gledalcev, so odprli junija 2015. Foto: Getty Images

Azerbajdžanski klubi imajo veliko več uspeha. Qarabag, ki je v tej evropski sezoni v kvalifikacijah premagal Olimpijo, je v prejšnji sezoni igral celo v ligi prvakov, v tej in treh pred tem (2014/15, 2015/16 in 2016/17) pa nastopal v skupinskem delu lige Europa.

To je v sezonah 2015/16 in 2016/17 uspelo tudi Gabali in v sezoni 2012/13 Nefčiju, ki je postal prvi azerbajdžanski klub z nastopom v skupinskem delu kakšnega izmed evropskih pokalov.

Časovna razlika

Manjša, a v poplavi drugih skorajda nepomembna nevšečnost je tudi časovna razlika. V Bakuju bo ura v času začetka sredinega finala 23.00. Zmagovalca lige Europa 2018/19 bomo torej dobili okoli ene ure ponoči po lokalnem času oziroma v primeru podaljškov ali celo enajstmetrovk celo skoraj sredi noči, okoli dveh ponoči …

Baku, ki ima nekaj več kot dva milijona prebivalcev, je prestolnica Azerbajdžana in ponuja številne moderne zgradbe. Baku, ki ima nekaj več kot dva milijona prebivalcev, je prestolnica Azerbajdžana in ponuja številne moderne zgradbe. Foto: Reuters

Finalista, ki povečujeta težave

Da je za Uefo vse skupaj postalo še huje, je poskrbel razplet letošnjega polfinala lige Europa, v katerem je Arsenal odpihnil Valencio, Chelsea pa izločil Eintracht Frankfurt po drami enajstmetrovk. Po tem je postalo jasno, da bodo težave še večje.

Angleški mediji, katerih glas vedno odmeva po vsem svetu, so začeli glasno opozarjati na nelogičnost izbora Uefe in postali še glasnejši, ko se je za vodilne ljudi evropskega nogometa začelo zapletati še bolj.

Za konec še primer Armenca, ki je dvignil veliko prahu

Na primer s Henrikhom Mkhitaryanom, zvezdnikom Arsenala, za katerega je finale lige Europa za nameček še veliko pomembnejši, kot je za Chelsea. Vrovanci Unaija Emeryja si v prvenstvu niso zagotovili nastopa v najmočnejši evropski ligi v prihodnji sezoni, tako da bodo v finalu igrali tudi za ligo prvakov in s tem za okoli 70 milijonov evrov, ki jih po ocenah strokovnjakov ta prinaša.

Henrikh Mkhitaryan se je odločil, da ne bo odpotoval na letošnji finale lige Europa v Bakuju. Henrikh Mkhitaryan se je odločil, da ne bo odpotoval na letošnji finale lige Europa v Bakuju. Foto: Reuters

Mkhitaryan, ki spada med pomembnejše posameznike Arsenala v tej evropski sezoni, je Armenec, Armenija pa je z Azerbajdžanom v vojni, tako da se je nekdanji član Manchester Uniteda in Šahtarja Donecka kljub varnostnim zagotovilom Uefe in azerbajdžanskih oblasti odločil, da na prizorišče finala ne bo odpotoval, saj se boji za svoje življenje.

Aleksander Čeferin Sportal Hud udarec za Arsenal, Uefo in Čeferina. Bo finale sploh regularen?

Vojna, ki traja že več kot tri desetletja

Odnosi med Armenijo in Azerbajdžanom so napeti že več kot tri desetletja. Odnosi med Armenijo in Azerbajdžanom so napeti že več kot tri desetletja. Foto: Reuters Odnosi med Armenijo in Azerbajdžanom so napeti že več kot tri desetletja. Gorski Karabah, zaradi katerega vojno že tri desetletja bijejo Armenci in Azerbajdžanci, leži globoko v Azerbajdžanu, a v njem živijo predvsem armenski kristjani, medtem ko so Azerbajdžanci večinoma muslimani. Armenci, ki imajo Gorski Karabah pod nadzorom, trdijo, da ščitijo tamkajšnje Armence pred napadom Azerbajdžana, medtem ko ta vztraja, da je Armenija zasedla azerbajdžansko ozemlje.

Napetosti so se začele leta 1988, po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 pa je izbruhnila vojna. Med letoma 1991 in 1994 je v spopadih umrlo okoli 30 tisoč ljudi, v vsem tem času pa je moralo svoje domove zapustiti več kot milijon ljudi. Od leta 1994 velja dogovor o premirju, ki pa ni rešil spora, zato med stranema občasno izbruhnejo novi spopadi, razmere med državama so zelo napete. Nazadnje je bilo krvavo leta 2016, ko je v oboroženih spopadih Armencev in Azerbajdžancev umrlo nekaj sto ljudi.

Odgovor Aleksandra Čeferina

In tako je juha, ki Uefi zagotovo ne tekne, postala še bolj vroča, kot je bila pred tem. "Stanje človekovih pravic v Azerbajdžanu je težavno, ampak ali to pomeni, da si navijači v Bakuju ne zaslužijo gledati nogometa v živo? Težave s človekovimi pravicami so tudi drugje v Evropi," je na to temo pred dnevi dejal Čeferin, ki se je zaradi Bakuja skupaj z vodilnimi ljudmi Uefe znašel na slabem glasu.

Aleksander Čeferin Sportal Čeferin o finalu v Bakuju: Težave s človekovimi pravicami so tudi drugje v Evropi

Nekaj besed je namenil tudi Mkhitaryanovemu primeru. "Če bo nogomet dovolil, da ga ustavijo tovrstne težave, v prihodnje ne bomo več mogli organizirati ničesar. Tudi v Franciji smo organizirali varno evropsko prvenstvo, čeprav je bila država takrat tarča terorističnih napadov," je ob tem dodal Grosupeljčan, ki bo v sredo pozno zvečer oziroma v prvih četrtkovih urah po azerbajdžanskem času kapetanu enega izmed finalistov podelil velik pokal.

Chelsea je na Olimpijskem štadionu v Bakuju že gostoval novembra 2017, ko se je v ligi prvakov pomeril s Qarabagom. Chelsea je na Olimpijskem štadionu v Bakuju že gostoval novembra 2017, ko se je v ligi prvakov pomeril s Qarabagom. Foto: Reuters

V Bakuju so že gostovali številni velikani in tudi slovenski klubi

Ob argumentih, ki jih lahko Čeferin navrže vsem kritikom, je tudi dejstvo, da sodelujoči na evropskih igrah pred štirimi leti Bakuja niso mogli prehvaliti. Ni bilo niti nobenih pripomb velikih evropskih klubov in reprezentanc, ki so v Azerbajdžanu že gostovali.

Med njimi sta bila leta 2017 tudi zdajšnja finalista lige Europa Arsenal in Chelsea, pa Atletico Madrid z Janom Oblakom, milanski Inter s Samirjem Handanovićem, Borussia Dortmund, Roma, Saint Etienne z Robertom Berićem, Panathinaikos, Fiorentina in ne nazadnje tudi številni slovenski klubi. V Bakuju so ob nogometaših Olimpije igrali tudi Maribor, Gorica in Koper.

Komentarji

6

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • fz / 27.05.2019. ob 09:05 +5 - 1

    baku ni v evropi zakaj torej baku?....................če ne veš odgovora je denar vedno pravi odgovor pravi star pregovor..upam da nam čeferin ne bo delal sramote kot njegovi koruptivni predhodniki.

    +5 - 1
  • kurili / 27.05.2019. ob 08:23 +3 - 2

    Le kaj penijo angleži to bo njihova druščina ko zapustijo EU, kar se tiče diktatorja je že tako da bi z uvedbo demokracije dobili še kak miljon beguncev

    +3 - 2
  • bleferji / 27.05.2019. ob 14:11 +2 - 2

    Odgovor g. Čeferina je pravilen! Kaj ima šport veze s politiko - ! V čem pa je GB boljša, ali mogoče od posranih, presranih, skurbanih kraljevih osebkov !! Angleži so tako ali drugače znani, kot vulgarno nesramni, umazani arogantni huligani, ki svinjajo in puščajo smeti kamorkoli pridejo !

    +2 - 2
Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin