Prva sezona, ki je brez milosti zaobšla Prekmurje

Pogled na slovenski prvoligaški nogometni zemljevid ponuja veliko regijsko razpršenost. Niti eno mesto ni zastopano več kot enkrat, kar počasi postaja stalnica Prve lige Telekom Slovenije. Zadnji mestni obračun, ki pa bi mu težko pripeli etiketo derbija, se je pripetil v sezoni 2009/10, ko sta se za točke potegovala Olimpija in Interblock. Nato so kockarji zdrsnili v drugo ligo, sčasoma še v propad članske ekipe, Ljubljana pa je ostala le pri enem prvoligaškem predstavniku. Vsaj to, saj je sredi prejšnjega desetletja nekaj časa bila evropska črna nogometna koza. Bila je ena od redkih prestolnic brez prvoligaškega kluba pa tudi spodobnega štadiona. Z vrnitvijo Olimpije v novi preobleki se je lahko v zadnjih sezonah izognila sramoti, ne pa tudi ponižanju Maribora, ki se mu želi tako mrzlično približati.

Devet klubov prihaja iz 15 največjih slovenskih mest

V prvi ligi igrajo večinoma klubi iz največjih slovenskih mest. Kar devet jih prihaja iz 15 največjih, če upoštevamo podatke Statističnega urada Republike Slovenije. Od desetih največjih nimajo nogometnega prvoligaša le Ptuj, Jesenice in Trbovlje, železarska prestolnica pa je kot hokejska zibelka tudi edino mesto med uradno desetimi največjimi v Sloveniji, ki ni niti enkrat v kratkem obdobju državne samostojnosti imelo nogometnega prvoligaša. Je pa v elitnem krogu Zavrč, nogometni palček, ki prihaja iz zaselka z le 81 prijavljenimi prebivalci, čeprav so domačini prepričani, da jih je v resnici še dvakrat manj. To je fenomen, ki odmeva tudi v tujini, da je presenečenje še toliko večje, pa skrbijo dobri rezultati Zavrča, po novem zelo resnega kandidata za mesta, ki vodijo v Evropo.

Luknja v Prekmurju neprijetno zeva navzven

Zavrč je izkoristil fenomen postopnega propadanja klubov na severovzhodnem delu Slovenije. Izkoristil je propad Mure (Murska Sobota), Nafte (Lendava) in Drave (Ptuj), v prvi ligi ne igra več Aluminij iz Kidričevega, na roko pa mu je šlo tudi nazadovanje nekaterih bližnjih hrvaških nogometnih središč, na primer tistih v Varaždinu in Čakovcu. Luknja v Prekmurju neprijetno zeva, saj ravno sezona 2013/14 označuje prvo, v kateri ni niti enega njegovega predstavnika. Minila so leta, ko so v prvi ligi tekmovali Mura, Nafta pa tudi Beltinci. Napočil je nov čas, ki ne dovoljuje resnejših projektov, če za njimi ne stojijo dovoljšnji finančni viri. Teh pa v Prekmurju v zadnjem času, vsaj tistih, ki bi utripali za nogometno vrhunsko zabavo, žal ni na voljo.

Zadnji koroški predstavnik je bil v sezoni 2003/04 Dravograd

Regijska razpršenost Prve lige Telekom Slovenije je očitna, a poleg Prekmurja dolgoletni ljubitelji prvoligaškega nogometa pogrešajo tudi koroške klube. Mineva okroglih deset let, ko je v prvi ligi zadnjič igral Dravograd, malce pred njim je najboljše zapustil od vsega, najbolj pa financ izčrpani Korotan. Zasavci so zadnjič Maribor, Gorico, Celje (to so edini klubi, ki v 1. SNL vztrajajo že od začetka samostojnosti) in druščino pred durmi gledali v sezoni 2004/05 (Zagorje), Belokrajnci so omenjeni privilegij zadnjič doživeli pred sedmimi leti (Bela krajina iz Črnomlja).

Če se osredotočimo le na dogajanje v tretjem tisočletju, je bilo na Štajerskem poleg Maribora, Celja, velenjskega Rudarja in Zavrča pestro tudi zaradi Drave, Ruš in Aluminija, Šmartno ob Paki (zadnjič 2003/04) je povezovalo Šaleško dolino in Koroško, v prestolnici pa je skupaj s staro Olimpijo po sezoni 2004/05 neslavno ugasnila še prvoligaška zgodba o ''železničarski'' Ljubljani. Livar iz Ivančne Gorice je v sezoni 2007/08 zapolnil vrzel med ljubljansko južnovzhodno okolico in Dolenjsko, ki je po 19 letih dočakala prvoligaša, pa še to šele za zeleno mizo, ko je Nogometna zveza Slovenije (NZS) med najboljše povabila novomeško Krko. Dolenjci se komaj privajajo na redni prvoligaški urnik, na katerega so v zadnjih sezonah že dobro navajeni Gorenjci, čeprav kranjskemu Triglavu ne kaže najboljše in se bo najverjetneje krčevito bojeval za obstanek. Kot vse kaže, ravno s Krko.

Primorska ostala le pri dveh, oba imata italijanska trenerja

Primorska se je znala pogosto pohvaliti vsaj s tremi udeleženci, a je po propadu ajdovskega Primorja (zadnjič 2010/11) ostala pri dveh. Nekaj časa v novem tisočletju je med najboljšimi vztrajal tudi kraški Tabor iz Sežane. Zanimivo je, da tako Koper kot Gorico, v tej sezoni jima sploh ne kaže slabo, saj sta v zgornji polovici razpredelnice, vodita italijanska stratega, Gorico pa z domovino testenin in zahodno slovensko sosedo povezuje še marsikaj drugega.

Če je v pomanjkanju mestnih obračunov najbolj zanimivo na večnih derbijih med Mariborom in Olimpijo, ti pa zaradi visokega zaostanka zeleno-belih ne ponujajo več tistega adrenalina, ki je bil prisoten v preteklosti, so več kot navadna tekma še lokalni obračuni med Rudarjem in Celjem, Olimpijo in Domžalami, redno pa se iskri tudi na že prej omenjenih primorskih spopadih. Kako zna biti burno in krvoločno, je dokazala tudi sobotna tekma v Novi Gorici. Drugih dogodkov, ki bi izstopali in klicali po dodatnem prestižu, v tem trenutku žal ni. So pa vsaj srečni ljubitelji nogometa iz Ljubljane, Maribora, Celja, Kranja, Velenja, Kopra, Novega mesta, Nove Gorice, Domžal in Zavrča, da sestavljajo prvoligaško deseterico, ki se poteguje za državni naslov. Mnogo mest je, ki bi bile rade v njihovi koži, a jim nikoli ne bo uspelo. A če je lahko Zavrču ...