Priložnost življenja, ki je ni niti približno pričakoval

Pri vsega 36 letih je dočakal to, o čemer sanja prav vsak slovenski nogometni trener, a je do zdaj uspelo samo še Bojanu Prašnikarju. Dobil je priložnost za delo v eni od petih najmočnejših državnih nogometnih lig na svetu. Postal je trener Amiensa, na klopi katerega bo v prihodnjih mesecih, upajmo pa, da tudi letih, gostoval na največjih štadionih v deželi svetovnih prvakov. Na Velodromu v Marseillu, Parku princev v Parizu in drugje se bo meril s PSG, Lyonom, Marseillom in preostalimi klubi, ki jih srečujemo v najmočnejših evropskih tekmovanjih.

Ko se je pred manj kot tremi leti zvrstil na dolg seznam trenerskih žrtev Milana Mandarića pri Olimpiji, h kateri je pompozno prišel po letih opozarjanja nase v Domžalah, in svojo epizodo klavrno končal, ni manjkalo privoščljivih pogledov, pa tudi takšnih in drugačnih zaničevalnih opazk. Marsikakšna je, seveda ne naglas, prišla tudi iz njegove stroke. Po ne preveč uspešni ciprski zgodbi in Pafosu je bilo takšnih še več.

Z Amiensom je podpisal dveletno pogodbo z možnostjo podaljšanja za eno leto. Foto: Reuters Potem je v zadnjem letu nase resno opozoril na klopi belgijskega drugoligaša Uniona Saint Gilloiseja, s katerim je tla pod nogami v pokalnem tekmovanju spodmaknil kar dvema velikanoma iz države, ki je na lanskem svetovnem prvenstvu osvojila bron, Anderlechtu in Genku.

Na začetku letošnjega poletja je prišel klic iz Francije, kjer je odraščal, in pristal je na klopi enega izmed tamkajšnjih prvoligašev. Seveda, pomagalo je tudi to, da tekoče govori francoski jezik, a govori ga še približno 300 milijonov ljudi po vsem svetu, trenerjev v elitnem francoskem nogometnem razredu pa je samo 20.

Odkar je bil 19. junija uradno imenovan za trenerja nogometnega ponosa zgodovinskega mesta Amiens s 130 tisoč prebivalci na severu Francije, smo bili v stikih z njim, a zaradi časovne stiske se nam je za daljši pogovor uspelo dogovoriti šele prejšnji teden. Ravno pravi čas, dan po tem, ko je v Amiensu zares pljunil v roke in začel priprave na novo sezono. V Franciji se še privaja na nov način dela in dobro ve, da ne bo lahko. Uspeha seveda ne more zagotoviti, obljubil pa si je, da bo naredil vse, da priložnost življenja zagrabi z obema rokama in jo izkoristi.

Sportal Zdaj tudi uradno, Luka Elsner prvi Slovenec v najboljši francoski ligi

Priprave na novo sezono ste začeli prejšnji teden in tako začeli delati na klopi francoskega prvoligaša Amiensa, s tem pa postali tudi drugi Slovenec, ki bo vodil katerega izmed klubov v eni izmed najmočnejših petih evropskih lig.
Stik z igralci sem imel že prej. Takoj, ko sem podpisal, sem začel komunicirati z njimi. Z nekaterimi sem se videl, druge sem slišal po telefonu. V sredo smo začeli priprave, že prej pa so bili nogometaši v ponedeljek in torek na testiranjih, pri katerih sem bil zraven tudi jaz. Potem pa smo se sredi tedna prvič spravili na igrišče, ki je najboljša podlaga za spoznavanje in povezovanje.

Prvi treningi so za nami, vtisi so zelo prijetni, pozitivni. Imamo skupino igralcev, ki je precej nadarjena. Dobro je zgrajena tudi dinamika skupine, prav tako je ekipa zelo strukturirana. Kar zadeva to, je zame precej preprosteje, kot bi bilo, če bile stvari postavljene drugače. Stanje v ekipi je precej zdravo.

Kako je bilo na prvem treningu, ki je bil odprt za javnost. Ste bili deležni velike pozornosti?
Neka druga dimenzija od tega, česar sem bil vajen. Predvsem zaradi kakovosti nogometašev, ki je precej višja. Na prvem treningu je bilo približno 150 ljudi, po treningu pa smo imeli na glavnem trgu v mestu še predstavitev novih dresov, na kateri je bilo navijačev veliko več.

Na treningu je nogometaše Amiensa prvič pozdravil prejšnjo sredo. Foto: Laouenan Boully

Strokovni štab ste že oblikovali. V njem so samo tujci, vaša desna roka pa bo stari znanec Abder Ramdane, ki ste ga pripeljali iz Belgije.
Kar je dobro, seveda poskušaš obdržati. Sicer pa je strokovni štab sestavljen iz nekaterih novih ljudi in nekaj takšnih, ki so že bili v klubu. Takšne je seveda vedno dobro imeti, saj poznajo klub. Vedno je najbolje, če imaš mešanico novega in starega, domačega. Nekaj takega nam je tudi uspelo sestaviti. Pomočnika sem pripeljal s seboj iz Belgije, pripeljali pa smo tudi trenerja vratarjev, ki je pred tem delal v PSG in Marseillu. Nekdo, ki ima izkušnje z delom v tako velikih klubih, je seveda vedno dobrodošel. Jasno, da bo v pomoč. Preostali so domačini.

Boste strokovni štab še dopolnjevali, se bo v njem znašel tudi kakšen Slovenec?
Pripeljali bomo še enega kondicijskega trenerja, tako da bomo imeli na voljo dva. To je nujno potrebno. Tudi on bo prišel od zunaj, potem pa bo za zdaj to to. Kar zadeva Slovence, pa je vedno težava komunikacija. Tukaj obvelja samo francoščina. Če je ne znaš, je težko. Treba je imeti vse pod nadzorom, da lahko opravljaš svoj poklic.

Kakšen strokovni štab si je izbral?

Abder Ramdane Foto: Getty Images Elsnerjev pomočnik trenerja v Amiensu bo Francoz alžirskih korenin Abder Ramdane, s katerim sta sodelovala že pri belgijskem Unionu Saint Gilloiseju. Gre za 45-letnega trenerja, ki je v isti vlogi v preteklosti deloval kot pomočnik trenerja grških Olympiacosa in Panionisa, nemških St. Paulija, Arminie Bielefeld in Münchna 1860, delal pa je tudi v Romuniji, in sicer kot član strokovnega štaba tamkajšnjega Otelul Galatija.

Kot trener vratarjev je v klub na novo prišel 51-letni Francoz Nicolas Dehon, ki je nazadnje to nalogo opravljal pri PSG, pred tem pa bil tudi trener vratarjev Marseilla, Le Havreja in Troyesa.

Preostali člani najožjega Elsnerjevega strokovnega štaba so bili v klubu že pred njegovim prihodom, in sicer so to drugi pomočnik Romain Poyet, kondicijski trener Simon Lucq in analitik igre Daniel Coppens.

Kakšen je igralski kader, kako ga boste dopolnili, če sploh?
Nekaj kadrovanja je že bilo, odkupili smo nekaj igralcev, ki so nam bili posojeni. Pričakujemo nekaj sprememb. Rekel bi, da si želimo še treh, štirih prihodov, prav tako pa je jasno, da bi lahko kakšnega igralca izgubili, tako da se bo kaj zagotovo še zgodilo. Glavno okostje ekipe pa je zgrajeno in na voljo za trening, kar je najpomembnejše. Čez dva, tri tedne se vračajo še nekateri reprezentanti, ki igrajo na afriškem pokalu, tako da bomo takrat popolni. Baza za delo je zelo dobra.

V Franciji bo lahko užival ob gostovanjih na tamkajšnjih velikih štadionih. Foto: Reuters

Tudi tukaj vas bom vprašal podobno, kot sam vas že prej. Se obeta kakšna slovenska dopolnitev igralskega kadra?
Stvari so bile precej jasno postavljene, že preden sem prišel, vsaj kar zadeva možnosti na različnih igralnih položajih. Skupaj smo se dogovoril, katere igralce za določene položaje potrebujemo in kakšne profile igralcev znotraj teh. Moram reči, da športni direktor, predsednik in športni skavting delajo na relativno visoki ravni. Kot trener imam občutek, da se lahko zanesem nanje in da svoje delo opravljajo zelo dobro, tako da me glede tega sploh ne skrbi. Če nam uspe uresničiti vse načrte, ki jih imamo, bomo imeli odlično ekipo.

Tudi zato, ker ste ob nedavnem rekordnem nakupu Tottenhama, ki je za vašega nekdanjega nogometaša Tanguyja Ndombeleja Lyonu nakazal rekordnih 60 milijonov evrov, deset milijonov pa je po tem poslu kapnilo tudi na račun Amiensa?
Mislim, da to ne bo bistveno vplivalo na naše kadrovanje. Strategija kluba je bolj kot na športno dinamiko vezana na vlaganje v klubsko infrastrukturo in njen razvoj. Ta prestop je bil načrtovan že nekaj časa, tako da ni presenečenje. Bo pa predvsem v pomoč za razvoj infrastrukture, ki bo temu klubu dala novo dimenzijo.

Amiens je podrl klubski rekord

Za Serhouja Guirassyja je Amiens odštel šest milijonov evrov, kar je klubski rekord. Foto: Getty Images Amiens ima za nakupe za novo sezono še nekaj časa - v Franciji se poletna nogometna tržnica konča 2. septembra -, a nekaj jih je že opravil. Iz AIK Stockholma je pripeljal mladega, 17-letnega švedskega napadalca Jacka Lahneja, iz francoskega nižjeligaša Genevieva je prišel 23-letni francoski ofenzivni vezist Jayson Papeau, iz avstrijskega drugoligaša Lieferinga pa 18-letni francoski vezist Ulrick Eneme Ella.

Pri Amiensu pa so poskrbeli tudi za nekaj odkupov pogodb nogometašev, ki so zanje igrali v prejšnji sezoni. Švedskega branilca Emila Kraftha so od Bologne odkupili za dva milijona evrov, pol milijona več pa so nakazali Palermu za francoskega vezista Eddyja Gnahoreja.

Kar šest milijonov so porabili za nekdanjega mladega francoskega reprezentanta, ki ima tudi državljanstvo Gvineje, danes 23-letnega napadalca Serhouja Guirassyja, ki je bil do letos poleti član Kölna. Ta 23-letnik je v Amiensu kot posojen igral v drugi polovici prejšnje sezone, trije goli v 13 prvenstvenih nastopih pa so bili dovolj, da so se pri Amiensu odločili odkupiti njegovo pogodbo in ob tem postaviti klubski rekord. Amiens tako veliko za kakšnega nogometaša v 118-letni zgodovini še ni odštel.

Na afriškem pokalu narodov v Egiptu nastopajo trije vaši nogometaši. Moussa Konate za Senegal, Bongani Zungu za Južnoafriško republiko, Khaled Adenon za Benin. Prav vsi so se tudi uvrstili v četrtfinale, tako da jih še nekaj časa ne bo zraven. Koliko to ovira vaše delo?
Dobro, to ni nič novega, na afriškem pokalu narodov je vedno ogromno nogometašev iz prve francoske lige, tako da se s temi težavami ubadajo tudi naši tekmeci. Nismo edini v tem položaju. Hvala bogu, da imamo reprezentante. To pomeni, da tukaj delamo dobro. Prišli bodo, ko bodo prišli. Verjetno bodo v solidnem tekmovalnem ritmu. Seveda zame ni prijetno, da jih ni tukaj, saj jih bom moral spoznati na hitro, a kot sem že rekel, v podobnem položaju so tudi trenerji preostalih francoskih prvoligašev. To za nas ne more biti minus.

Imate priprave na novo sezono že skrbno načrtovane?
Najprej smo doma, potem se za pet dni selimo na mini priprave v trening kampu ob morju, uro in pol oddaljenem od Amiensa, kjer se ta že od nekdaj pripravlja. Potem bomo en teden spet doma, za konec pa se za en teden odpravljamo še v Veliko Britanijo, kjer nas čakata še dve tekmi. Vrnemo se dva tedna pred začetkom nove sezone, potem pa se začnejo zadnje priprave na tisto, kar je najpomembnejše.

Koledar pripravljalnih tekem Amiensa:

Sportal Luka Elsner je v Franciji že pljunil v roke

Česa je ekipa, ki jo imate na voljo, sposobna in kakšne so smernice igre, pri kateri boste vztrajali?
Identiteta Amiensa temelji na trudu, intenzivnosti v dvobojih, veliko angažiranja, poguma. Dobra defenzivna baza in hiter prehod v napad. To so značilnosti našega nogometa. Skušali bomo tudi čim več dodati v napadu, da dobimo več plasti. Skušali bomo imeti igro več pod nadzorom, a identiteta kluba je takšna, kot sem povedal. Bom pa seveda kakšno stvar skušal osvežiti. Toda stvari so že pred mojim prihodom delovale precej dobro, kar je treba spoštovati. Kot je rekel predsednik ob moji predstavitvi, ne bomo delali revolucije, ampak evolucijo.

Cilj je obstanek med prvoligaši?
Da, realnost Amiensa je pač taka, da je to tisti glavni cilj, ki ga bomo skušali doseči. Bomo pa poskušali doseči še kaj več. Naš cilj mora biti, da smo vsak dan pravi na igrišču. Povezan mora biti s tem, kar proizvajamo, kakšne tekme odigramo in kaj ponujamo. Da naš cilj ni samo to, koliko točk bomo nabrali, ampak predvsem, kakšen nogomet bomo imeli in koliko točk bomo nabrali znotraj tega. To je bistvo vsega. Cilji so jasni, realnost je taka, a nam seveda ne more preprečiti, da poskušamo narediti še kaj več.

Kako so vas ljudje v klubu, nogometaši in navijači Amiensa sprejeli?
Od prvega dne je v klubu vse domače. Dobil sem občutek, da so me dobro sprejeli tako nogometaši kot zaposleni v klubu in navijači, s katerimi sem imel prvi stik ob predstavitvi novih dresov po prvem treningu v novi sezoni. Vsi mi dajejo vedeti, da me podpirajo in so pripravljeni na novo sezono. Z željo, da naredimo skupen korak naprej. Za zdaj je vse lepo, ampak … Tako kot vedno v nogometu je tisto, kar naredi trenerja, rezultat. Takrat bomo videli, ali sem ali nisem. Imam pa prepotreben mir za delo in proste roke pri tem, kako bomo izpeljali celoten načrt.

Priprave na novo sezono so jasno začrtane. Do začetka čaka nogometaše Amiensa še precej dela. Foto: Vid Ponikvar

Amiens ima nekaj več kot 130 tisoč prebivalcev, štadion vašega kluba sprejme nekaj več kot 12 tisoč gledalcev, povprečna obiskanost prvoligaških tekem v prejšnji sezoni pa je bila 11 tisoč gledalcev na tekmo. Pred začetkom priprav so v klubu objavili tudi za slovenske razmere fascinanten podatek, da je bilo prodanih že pet tisoč letnih vstopnic. Zdi se, da mesto diha s klubom.
Da, naš nogometni klub je pomemben del mesta, ki se prebuja in raste. Klub je bil eden od motorjev, ki je vlekel to spremembo naprej. Ljudje se prepoznajo pri tem projektu in v viziji kluba, ki je ohranila čvrsto, delovno osebnost, ki jo imajo prebivalci Amiensa. Takšna je tudi oblika ekipe. To je treba zadržati.

Koliko je mogoče priljubljenost nogometnega kluba občutiti na ulicah? Vas ljudje prepoznavajo, ustavljajo?
Malce prepoznaven sem, a ni nič hujšega. Amiens je mirno mesto, ljudje so zelo diskretni. Nekajkrat se je zgodilo, da sem s kom izmenjal nekaj besed, sicer pa nič takega. Na predstavitvi novih dresov je bilo malce bolj živahno, sicer pa je, kar zadeva to, precej mirno. Se pa čuti zanimanje za nogomet in naš klub. Navijači imajo veliko željo, da bi se pravljica v prvi ligi nadaljevala. Podpirajo nas in nam dajejo energijo, moč za naprej.

Najmlajši v francoski nogometni eliti

Bosanec Vahid Halilhodžić je najstarejši, Slovenec pa bo najmlajši trener v prvi francoski ligi. Foto: Reuters V sezoni 2019/20 bo, vsaj na začetku, Elsner najmlajši trener od vseh, ki se podajajo na 38 krogov dolgo popotovanje. Ljubljančan bo pred začetkom nove sezone dopolnil 37 let in bo leto mlajši od trenerja Rennesa Juliena Stephana.

Po starosti sledijo nekdanji trener Porta, Chelseaja, Tottenhama in Zenita Andre Villas Boas, ki ima, čeprav je za njim precej pestro nogometno popotovanje, šele 41 let. Danes sedi na klopi Marseilla. Dve leti starejši od njega je legendarni nekdanji francoski nogometaš, ki trenersko pot začenja na klopi Nice, Patrick Vieira.

Sledijo trener Metza Vincent Hognon, trener Monaca Leonardo Jardim (oba imata 44 let), Slyvinho iz Lyona (45), Stephane Jobart iz Dijona in Paulo Sousa iz Bordeauxa (oba 48), pa potem Stephane Moulin (Angers) in David Guion iz Reimsa (oba 51), Christophe Galtier, ki sedi na klopi Lilla in ima 52 let, Olivier Dall'Ogglio iz Bresta in Thierry Laurey iz Strasbourga (oba 55), Michel Der Zakarian iz Montpelliera (56), Alain Casanova iz Toulousa (57), Ghislain Printant iz Saint Etienna (58) in Bernard Blaquart iz Nimesa (61), trenutno najstarejši trener v prvi francoski ligi pa je Bosanec, ki sedi na klopi Nantesa, Vahid Halilhodžić.

Pa zanimanje medijev?
Nekaj medijskih dogodkov je bilo. Prvi trening, predstavitev dresov … Sicer pa poskušam biti osredotočen predvsem na to, kar me najbolj zanima. Na igrišče in to, kako doseči cilje. Za zdaj je na tem področju precej mirno. Vem pa, da se bo tudi to, ko se bo začetek nove sezone približeval, spremenilo in stopnjevalo. Je pa Amiens za francoske razmere majhen klub, tako da je zanimanje javnosti seveda precej manjše, kot je tisto, ki ga čutijo pri največjih francoskih klubih. Lahko rečem, da je tako zame precej bolje.

V Franciji ima opravka z zelo kakovostnimi nogometaši, kar je težje, a hkrati tudi lažje, pravi. Foto: Vid Ponikvar

Rekli ste, da ste prišli v okolje, v katerem je vse na precej višji ravni. Kakšne so glavne razlike?
Prva zagotovo kakovost nogometašev, ki je višja, zato je treba preveriti vsako malenkost, trenirati nove smernice in jim zaupati, da so tega sposobni. Da lahko dosežeš neko filozofijo oziroma model igre, se je treba res dobro pripraviti. Če kaj ne deluje, si hitro kaznovan. Točke hitro odidejo. Ni prostora za napake. V Franciji so fizično ekipe vse na res visoki ravni. V dvobojih je precej težko. Najprej je treba v Franciji preživeti to, potem se lahko pogovarjaš o nogometu. Treba je poznati te značilnosti in se pripraviti nanje.

Je na takšni ravni lažje ali težje delati?
Zagotovo težje, saj igralci in vsi preostali od tebe pričakujejo več. Pritisk je večji, več je stresa. Ima pa vsako okolje svoje težave. Na nižji ravni je nižja kakovost igralcev, tako da je težje kaj sestaviti. Ni pa pravilo, da višje ko greš, težje je. Vladajo pa tukaj drugačni kriteriji, ki jih je treba razumeti. Ne čutim prevelikega pritiska, saj imam na voljo pravo ekipo, prave igralce. Izziva se ne bojim.

Sportal Elsner suvereno odgovarjal sumničavim Francozom

Kako je šlo Bojanu Prašnikarju?

Bojan Prašnikar je pred več kot desetletjem v Nemčiji pustil precej soliden vtis. Foto: Getty Images Prvi slovenski trener, ki je kdaj opravljal svoj poklic v kakšni izmed petih najboljših evropskih nogometnih lig, Bojan Prašnikar je konec septembra leta 2007 nekoliko presenetljivo sedel na klop nemškega prvoligaša Energie Cottbusa, h kateremu je prišel neposredno iz ajdovskega Primorja.

Debitiral je v osmem prvenstvenem krogu sezone 2007/08 in doma z 2:2 remiziral proti Eintrachtu iz Frankfurta. Do konca sezone je zbral 33 točk v 27 tekmah in poskrbel, da je Energie, ki je bil po prvih sedmih krogih z zgolj tremi točkami prikovan na dno prvenstvene razpredelnice, ostal med elito. Najbolj je nase opozoril z zmago nad Bayernom Münchnom z 2:0 v 24. krogu.

V drugi sezoni je v 34 tekmah Energie pod njegovim vodstvom zmogel 30 točk, pristal na 16. mestu in se podal v dodatne kvalifikacije za obstanek. V teh je precej prepričljivo, z 0:3 in 0:2, izgubil proti Nürnbergu in se poslovil od nemške bundeslige. Po tem se je od klopi Energieja poslovil tudi Prašnikar, ki je v sezoni 2007/08 nastopal tudi v pokalu in tam preskočil dva tekmeca, potem pa obstal v šestnajstini finala proti Bayerju Leverkusnu.

Prašnikar je Energie vodil na 66 tekmah, v katerih je zbral 19 zmag, 13 remijev in 34 porazov. Moštvo iz Cottbusa je pod njegovim vodstvom zabilo 69 golov, prejelo pa jih je 105.

Po tej izkušnji eden najboljših slovenskih trenerjev vseh časov priložnosti za delo v tujini ni več dobil.

Izziv bo že takoj zelo velik in razburljiv. V prvem prvenstvenem krogu nove sezone vas čaka obračun z Nico, kjer ste odraščali. Nekoč ste dejali, da sanjate o tem, kako boste nekoč v Nici sedeli na klopi tamkajšnjega kluba. Zdaj se bo ta želja skoraj uresničila, a v Nici boste vodili gostujoči klub. Usoda se je pošteno poigrala z vami. Bo ta tekma zaradi tega kaj težja?
Ne, temu sploh ne posvečam pozornosti. Sem trener Amiensa in z njim želim nabirati točke. Če želim zmagati na kateri tekmi, je to prav ta proti Nici. Pa ne zato, ker gre za klub iz mesta, kjer sem odraščal, ampak predvsem zato, ker je to moja prva tekma, ki je za klub še kako pomembna. Ko se tekma enkrat začne, v nogometu ni prostora za čustva. Vse bomo naredili za to, da zmagamo in dobro začnemo novo sezono. To je edino, kar šteje. Moja osebna zgodovina je v tej zgodbi popolnoma nepomembna. Pomemben je samo Amiens in nič drugega.

Prvi klic Amiensa ga je presenetil v začetku junija. Foto: Getty Images

Vaš prihod v Amiens je udaril kot strela z jasnega in marsikoga presenetil. Kako je do njega prišlo?
Kakšne dva tedna pred podpisom so me iz Amiensa poklicali in me vprašali, ali bi se prišel pogovarjat o sodelovanju z njim. Spraševali so me, kaj si mislim o tem projektu. Srečali smo se prvič, drugič, tretjič in se sporazumeli. Potem smo se dogovorili, da bomo poskušali narediti načrt, kako to izpeljati. Nato so potekala pogajanja med kluboma in po daljšem procesu se je vse skupaj uresničilo.

Zamer vašega nekdanjega kluba Union Saint Gilloise ni bilo?
Ne. Z njimi sem ohranil dobre odnose, tako kot to poskušam v vsakem klubu, v katerem sem bil. To je zame zelo pomembno. Razumeli so mojo željo, da grem na višjo raven in se vrnem v okolje, kjer sem odraščal. Da je to odlična priložnost zame. Na koncu se je izšlo tako, kot se je. Ni mi žal, da sem odšel, saj je priložnost res velika, a nostalgija po časih v Belgiji bo ostala. Sodelovali smo res dobro in se med seboj tudi odlično razumeli. Igralci in osebe v klubu so mi prirasli k srcu, ampak … Gremo naprej!

Slovenska družba v najboljšem, kar ponuja francoski nogomet

Z Nantesom Reneja Krhina se bo pomeril že 24. avgusta. Foto: Reuters Elsner bo v novi sezoni najboljše francoske lige seveda edini slovenski trener, kar pa ne pomeni, da bo edini Slovenec v njej. Družbo mu bosta, če se v poletnem prestopnem roku ne bo zgodilo kaj nepredvidenega, delala dva rojaka.

Prvi je Robert Berić, napadalec Saint Etienna, s katerim se bo Amiens prvič udaril v 11. prvenstvenem krogu, ko bo tam gostoval 24. oktobra. Drugi je Rene Krhin, ki je član Nantesa. S tem se bo Amiens udaril že v tretjem krogu, in sicer 24. avgusta pred domačimi navijači.

V prejšnji sezoni sta bila na seznamu francoskih prvoligašev še dva Slovenca. Jan Repas pri Caenu, ki pa je medtem izpadel v drugo ligo, in vratar Denis Petrić, ki je bil na seznamu Angersa, a se je medtem preselil k drugoligašu Guingampu. Oba v sezoni 2018/19 nista odigrala niti ene prvenstvene minute in sta se le nekajkrat znašla na klopi svojih klubov.

Ste bili ob klicu Amiensa presenečeni?
Absolutno presenečen, seveda. Zgodilo se je nekaj, česar v tistem trenutku niti najmanj nisem pričakoval. Nisem si mislil, da se po eni solidni sezoni v tujini stvari lahko tako hitro obrnejo na tak način. To je še en dokaz, da se stvari v nogometu res hitro spreminjajo.

Navdušen je, da se je prebil v prvo francosko ligo, a se tam ne namerava ustaviti. Foto: Vid Ponikvar

Kaj je naslednji cilj?
S tem se zdaj res ne obremenjujem. Kot sem rekel, sem nad tem, da sem postal trener Amiensa, presenečen, ampak hkrati tega ne jemljem kot neki končni dosežek. Ne govorim si, da sem zdaj, ko sem postal trener francoskega prvoligaša, dosegel vse in je to dovolj. Zdaj moram pokazati, česa sem sposoben oziroma smo sposobni. Da bo ta izkušnja zame ostala pozitivna in da dosežemo skupne cilje. Da se razvijam skupaj s klubom. Imamo še veliko stvari, ki jih moramo razviti. Korak za korakom, a kar zadeva moje želje, so te jasne. Ko si enkrat na tej ravni, si želiš predvsem ostati in si izboriti položaj na daljši rok.

Ste se v Amiensu z družino že ustalili?
Jaz sem tukaj, družina je v Bruslju, ki pa ni daleč, tako da žena pride na obisk nekajkrat na teden. Tako bo, dokler ne najdemo skupnega prebivališča, potem pa bomo živeli skupaj in bo še lepše.

Vrednost ekip prve francoske lige v sezoni 2019/20: