Poliglot, ki selektorja (še) ni prepričal

"Brez skrbi, še vedno igram na mestu osrednjega vezista, daleč od nasprotnikovih vrat," je na vprašanje, ali je, saj takšne strelske eksplozije od njega nismo pričakovali, tokrat igral bližje nasprotnikovemu golu, na začetku pogovora pojasnil Dalibor Stevanović. Nekdaj vezist, ki je skrbel za zadetke in podaje, zdaj pri Slasku že nekaj časa igra na sredini igrišča v sistemu 4-2-3-1.

"Enostavno sem imel dober dan. Izkoristil sem priložnosti in postal junak. Trener od mene zahteva, da se vključujem v napad. V tej sezoni sem imel kar nekaj priložnosti za zadetke, a nisem imel sreče. Tresel sem prečke, vratnice … Žoga ni hotela v gol. Zdaj se je izšlo, kot sem si lahko le želel," je pojasnil vezist, ki je pred tem v tej sezoni zadel le še enkrat.

"Treh golov na eni tekmi nisem zabil že kar nekaj časa. Mislim, da se je nazadnje zgodilo leta 2005, ko sem trikrat zatresel mrežo velenjskega Rudarja pri prvenstveni zmagi s 4:1," je dodal. Pobrskali smo po arhivu in ugotovili, da ima prav.

V Slask je prišel pred nekaj več kot dvema letoma in hitro postal eden izmed nosilcev igre kluba, ki je imel v zadnjih sezonah glavno besedo v poljskem prvoligaškem nogometu. Pred dvema letoma je bil prvak, lani je bil tretji. Zdaj Slasku, ki je na začetku sezone igral v Evropi, kaže veliko slabše. Trenutno je 13. in le dve mesti nad tistimi, ki ob koncu sezone vodijo v drugi ligo.

Neverjetno, koliko nesreče imajo

"Predvsem zato, ker res nimamo sreče. Igramo zelo dobro, mnogi strokovnjaki so celo mnenja, da ob vodilni Legiji igramo najlepši nogomet, a rezultatov enostavno ni. Delamo začetniške napake, brez zmag ostajamo na tekmah, ki so praktično že dobljene," je razložil Stevanović in priznal, da imajo prste vmes zagotovo tudi odhodi nekaterih nosilcev z začetka sezone.

V Slasku nogomet že nekaj časa ne uživa idile. Odkar se je iz kluba umaknil glavni sponzor, stoodstotno lastništvo pa so prevzele mestne oblasti v Vroclavu, se je marsikaj spremenilo na slabše. "Žal, čeprav moram priznati, da so dolgovi, ki so jih imeli v klubu do nas, nogometašev pred časom, zdaj poravnani. Trenutno nam nič ne manjka, a denarja za investicije v prihodnost ni. Dokler ne bo prišel močan sponzor, ga tudi ne bo," se je sprijaznil Stevanović.

Vprašanje, če bo član Slaska tudi prihodnje leto. Pogodbo ima zgolj še do konca sezone. "Nekaj se že govori o podaljšanju, a za zdaj še nisem dobil konkretne ponudbe. V zadnjem času prejmem veliko takšnih in drugačnih klicev. Nekaj se dogaja. Bomo videli. Če bi ostal na Poljskem, se ne bi pritoževal. Seveda pa si, tako kot vsak nogometaš, želim, da bi nekoč spet igral v kakšni izmed najmočnejših evropskih lig. Če bom igral tako, kot igram zdaj, kdo ve. Nisem mlad, a še zdaleč nisem star. Rekel bi, da sem v najboljših nogometnih letih," pravi Domžalčan, star 29 let.

Predvsem zdravje je bilo tisto, ki ga je takrat, ko si je utiral pot med špansko nogometno elito, zavrlo pri napredovanju. Zdaj s poškodbami ni več težav. "Moram potrkati na les. Lahko rečem, da sploh ne vem, kaj je to poškodba. Tudi zato igram dobro. Če ni poškodb, lahko pokažeš, kaj znaš. Zato sem lahko zdaj res zadovoljen," je vesel nogometaš, ki igra na mestu, za katerega rešitev v reprezentanci selektor še vedno išče.

Selektor ga je razočaral

Ko je bil lani po daljšem času vpoklican v izbrano vrsto, za katero ni igral več kot tri leta, so bili mnogi prepričani, da bo tam tudi ostal. Proti Kanadi je bil eden redkih, ki je igral od prve do zadnje minute. Pomagal je do zmage z 1:0, potem pa … Na marčevski prijateljski tekmi proti Alžiriji ga ni bilo zraven. Ne skriva, da je bil razočaran.

"Še vedno, ko me ni bilo zraven, sem bil. Tudi sedaj, seveda. Zakaj me ni bilo, ne vem. Očitno se je selektor odločil, da me ne potrebuje. Drugega razloga ni bilo. Igram, zdrav sem in pripravljen na igranje za Slovenijo. Vedno sem in vedno bom. Nastopati v majici z državnim grbom je največja čast. Tako bo ostalo ne glede na vse," z grenkobo v glasu razlaga Stevanović, ki je v dresu Slovenije v mlajših selekcijah blestel, med člani pa prave priložnosti nikoli ni dočakal. Zdaj je pri 17 nastopih, enkrat je tudi zadel.

Prihaja junij in mikavna južnoameriška turneja. Slovenija bo tik pred začetkom svetovnega prvenstva v Braziliji igrala proti udeleženkam velikega spektakla, Urugvaju in Argentini velikega Lionela Messija. "Seveda bi bilo lepo, če bi bil zraven. Toda, kot sem že rekel, selektor je tisti, ki odloča. Vse, kar lahko naredim jaz, je, da se še naprej dokazujem v klubu. Če me tudi tokrat ne bo, me pač ne bo. Upam in pričakujem pa, da bom," je brez ovinkarjenja priznal vodja najbolj nadarjenega mladega rodu slovenskega reprezentančnega nogometa, ki je v konkurenci do 21 let pred desetletjem blestel.

To je bila ekipa, v kateri so igrali Samir Handanović, Valter Birsa, Mišo Brečko, Bojan Jokić in še nekateri, ki so pozneje poskrbeli za vročo nogometno poletje 2010. Bili so nosilci ekipe, ki se je na čelu s selektorjem Matjažem Kekom prebila na svetovno prvenstvo v Južnoafriško republiko. Tam je bil sicer tudi Stevanović, a ni igral. Za razliko od večine soigralcev iz mlade selekcije se med člani ni ustalil. Bo zdaj, skoraj deset let pozneje, nadoknadil zamujeno? Ključe do sobe, v kateri najdemo odgovor na to vprašanje, ima Srečko Katanec.