Jan Oblak
SP 2026 v nogometu
SP 2026
Ponedeljek, 1. 6. 2026, 17.40
5 dni, 22 ur
Pascal Zuberbühler o neverjetni zgodbi
Po nori prigodi, kakršne svet še ni videl, odšel domov in se zjokal
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,38
Pascal Zuberbühler (desno) dela kot vodja globalnega programa za usposabljanje vratarjev pri Mednarodni nogometni zvezi (Fifa), kjer sodeluje tudi z rojakom, predsednikom Fife, Giannijem Infantinom (levo), občasno pa je tudi strokovni televizijski komentator.
Nogomet piše nenavadne zgodbe, za eno najbolj čudaških pa je pred natanko 20 leti poskrbel Pascal Zuberbühler. Najboljši švicarski vratar tistega obdobja je blestel na svetovnem prvenstvu v Nemčiji. Na štirih tekmah je vedno ohranil svojo mrežo nedotaknjeno, a vseeno s Švico izpadel iz tekmovanja. Zakaj, kako, kje? Ko smo ga nedavno srečali v Švici, nam je v prijetnem klepetu s ščepcem humorja zaupal, kako ga vse skupaj preganja še danes.
Pascal Zuberbühler se je pred dvema desetletjema podpisal pod eno najbolj nenavadnih prigod v zgodovini svetovnih nogometnih prvenstev.
"Svetovno prvenstvo? Igrati na takšnem tekmovanju je nekaj najlepšega v karieri. Še zdaj mi gredo pokonci dlake, ko pomislim na vse, kar sem doživel leta 2006 v Nemčiji. Mundial je res nekaj posebnega. To je daleč največji turnir na svetu. Ponosen sem, da sem lahko uresničil svoje sanje in s Švico doživel to v Nemčiji," je danes 55-letni Švicar Pascal Zuberbühler obujal spomine in dal vedeti, kako je pred dvema desetletjema v Nemčiji doživel vrhunec kariere. Takrat se je zapisal v almanahe svetovnega nogometa, saj je postavil nenavaden mejnik, ki ga bo na tekmovanju vseh tekmovanj težko izboljšati.
Še vedno ga preganja občutek nemoči in začudenja
Pascal Zuberbühler je največjo čast v državnem dresu doživel na SP 2026. V klubskem svetu je bil z Baslom kar šestkrat švicarski klubski prvak, štirikrat se je uvrstil v ligo prvakov, pozneje pa je bil tudi trener vratarjev.
Za vratarje pogosto pravijo, da so kot vino – starejši kot so, boljši so. Več imajo izkušenj in modrosti, manj je stresa. Nekdanji švicarski čuvaj mreže Zuberbühler, za prijatelje in soigralce Zubi, povsem ustreza temu pravilu. Ko je že krepko zakorakal v četrto desetletje, je blestel na vratih Basla in si utrdil položaj prvega vratarja švicarske izbrane vrste. SP 2006 je bilo njegovo prvo veliko tekmovanje, na katerem je bil deležen statusa prvega vratarja reprezentance in branil od prve minute. Izkusil ga je pri 35 letih in ni razočaral. Še več, uspelo mu je nekaj, kar do takrat ni še nikomur.
Si predstavljate, da ste nogometni vratar in redno branite na svetovnem prvenstvu, kjer sploh ne dobivate zadetkov? Dosegate pozitivne rezultate in ste v skupinskem delu tako suvereni, da prehitite celo takšno velesilo, kot je Francija? Si predstavljate, kako velik mora biti šok ter boleče spoznanje, ko nato, čeprav v 390 minutah, kolikor ste jih preživeli na velikem tekmovanju med vratnicama, niste prejeli niti enega zadetka, izpadete iz tekmovanja? In to že v osmini finala? Takšno usodo, ki se sliši malo verjetna, je na mundialu v Nemčiji pred 20 leti izkusil Zuberbühler. Po tem mu ni bilo niti najmanj do smeha. Še danes ga preganja občutek nemoči in začudenja, s katerim je odpotoval domov in se spraševal, kako so mu jo lahko nogometni bogovi zagodli tako kruto.
Sliši se nenavadno, a Pascal Zuberbühler v 390 minutah, kolikor je nastopil na SP 2006, ni prejel niti enega zadetka, a vseeno izpadel že v osmini finala.
Švica je bila takrat prava osvežitev tekmovanja. Z veliko pomočjo Zuberbühlerja je bila edina reprezentanca, ki v skupinskem delu tekmovanja ni prejela niti enega zadetka. Edina izmed 32 udeležencev. Zadetka ni prejela ne v skupinskem, ne pozneje v izločilnem delu, a je vseeno izpadla v osmini finala. Kako je to sploh mogoče? Izpadla je na skoraj identičen način kot Slovenija na Euru 2024. Takrat se je v osmini finala pomerila z Ukrajino, po 120 minutah je bilo še vedno 0:0, nato pa so Ukrajinci po izvajanju enajstmetrovk zmagali s 3:0 in izločili Švico. To je bil boleč udarec za Švicarje.
Ko se je vrnil domov, se je zjokal
Soigralci so po izpadu v osmini finala še dolgo tolažili objokanega prvega vratarja.
Mreža Ukrajincev, ki so prvič nastopili na velikem tekmovanju, se med loterijo kazenskih strelov ni zatresla niti enkrat! Zgodilo se je natanko to, kar se je Portugalski pred dvema letoma na Euru v Frankfurtu proti Sloveniji.
"Izpadli smo! Čeprav nisem na svetovnem prvenstvu prejel niti enega zadetka, smo izpadli! Za nameček sem pri izvajanju enajstmetrovk najprej ubranil strel Andriju Ševčenku. A to ni kaj prida pomagalo, saj smo nato zapravili vse naše strele. Pri strelih z bele točke je po navadi razmerje 50:50, a nato na psihološkem polju nastanejo težave," se je dotaknil nevsakdanje prigode, ko je 26. junija 2006 s Švico izpadel s svetovnega prvenstva, čeprav se njegova mreža v rednem delu srečanj ali podaljšku na vseh tekmah ni zatresla niti enkrat!
Pri izvajanju enajstmetrovk se je izkazal in prebral namero takratnega svetovnega superzvezdnika Andrija Ševčenka. A tudi to ni Švici pomagalo do napredovanja v četrtfinale.
"Ko sem se nato vrnil domov, sem se zjokal. Dolgo sem razmišljal o tem, kako se mi je lahko to sploh pripetilo. Da sem izpadel, čeprav nisem na tekmovanju na štirih tekmah prejel niti enega zadetka? To je bilo zame nekaj norega, tega nisem mogel sprejeti. Doma sem sedel v popolni tišini in se spraševal. Nato sem gledal po televiziji četrtfinalne in polfinalne tekme SP 2006 in se spraševal, kaj sem storil narobe. Kaj bi lahko takrat naredil bolje? To je namreč povsem drugačen primer od tistih, ko se kot vratar sprašuješ, zakaj si prejel tako poceni zadetek in izpadel. Pri meni je bilo drugače, saj nisem prejel nobenega gola, a sem vseeno izpadel. Res, noro," je povedal na posebnem dogodku v Zürichu, kjer je predstavil svojo zgodbo.
Do živega mu ni mogla niti zvezdniška Francija
V zgodovino se je vpisal kot prvi, ki mu je to uspelo. Postal je rekorder, a bi veliko raje videl, da tega ne bi izkusil, saj doma še dolgo ni našel odgovora na vprašanje, kaj je storil narobe. Švica je postala prva reprezentanca v zgodovini svetovnih prvenstev, ki je izpadla iz največjega tekmovanja, potem ko na vseh tekmah (v rednem delu ali podaljšku) ni prejela niti enega zadetka. Nekdanji švicarski reprezentančni vratar je postavil nov mejnik, a mu nenavaden dosežek ni bil v posebno uteho.
Švica je v skupinskem delu na lestvici prehitela tudi Francijo, poznejšo finalistko SP 2006.
V Nemčiji mu je šlo do takrat na tekmovanju imenitno. V uvodnem nastopu na SP 2006 je sprva remiziral proti Francozom (0:0). To je bil velik uspeh, ki je prišel še bolj do izraza nekaj tednov pozneje, ko so se galski petelini uvrstili v finale in se potegovali za svetovni naslov. Francozi v skupinskem delu niso znali streti švicarskega oreha. Čeprav so za njih igrali tudi zvezdniki, kot so Zinedine Zidane, Franck Ribery, Thierry Henry in ostali, se jim ni posrečilo. Švicarji so prvo tekmo na SP 2006 odigrali v Stuttgartu. Zanimivo, tam je prvo srečanje na Euru 2024 odigrala tudi Kekova četa in tudi remizirala (z Dansko 1:1).
Soigralcem se je zahvalil v slogu Jana Oblaka
Švicarji, opogumljeni z veliko točko proti Francozom, so na drugi tekmi SP 2006 dosegli prvo zmago. V Dortmundu so premagali Togo z 2:0. Visoki Švicar, ki v višino meri skoraj dva metra (197 cm), znova ni prejel zadetka. Premagati ga ni uspel niti zvezdniški napadalec Toga Emmanuel Adebayor.
Največ nastopov za švicarsko reprezentanco je zbral med letoma 2004 in 2007. Po SP 2006 se je preselil na Otok, kjer ga je Bryan Robson privabil v West Browmich Albion (WBA).
V tretji tekmi skupinskega dela je Švica potrdila prvo mesto. V Hannovru je bila z 2:0 boljša od Južne Koreje. Tudi Azijci, ki so štiri leta prej osvojili četrto mesto na domačem SP, podobno kot Francozi in Togovci, niso našli načina, kako spraviti žogo izza hrbta nepremagljivega Zuberbühlerja. To ni uspelo niti njihovemu takratnemu prvemu zvezdniku, rdečemu vragu iz Manchestra Park Ji-Sungu.
"Švica je bila edina, ki na SP 2006 ni prejela niti enega zadetka. A za ta rekord smo bili zaslužni vsi, ne le jaz. Saj nisem igral le jaz. Vratar je konec koncev toliko dober, kot je njegova ekipa. Ekipa pa je dobra, če imaš v redu soigralce. Če ohraniš mrežo nedotaknjeno, je to vedno zasluga celotne ekipe," se je v slogu Jana Oblaka, polnem ponižnosti in spoštovanja, zahvalil soigralcem, da so pomagali Švici do prvega mesta v skupinskem delu.
Po karieri je zelo pogrešal pritisk
Švica se je tako suvereno prebila med 16 najboljših na svetovnem prvenstvu, žreb pa ji je v osmini finala za tekmeca določil Ukrajino. Dvoboj v Kölnu je postregel z dramo živcev, ki se za Švicarje ni končala najboljše. Čeprav so v obrambi znova blesteli, tokrat niso dočakali srečnega konca.
V 120 minutah ni bilo zadetkov, nato pa so bili v strelih z bele točke občutno boljši Ukrajinci (3:0) in so se na podoben način, kot so storili Cristiano Ronaldo in druščina leta 2024 slovenski reprezentanci v Frankfurtu, prebili med najboljših osem. Švica je morala domov; v osmini finala ni bila kos pritisku, ki ga je narekovalo izvajanje kazenskih udarcev.
Veselje ukrajinskih nogometašev po zmagi nad Švico, s katero so se na SP 2006 uvrstili med najboljših osem.
Ko je Zuberbühler branil, je oboževal pritisk. "Verjemite, pritisk je nekaj čudovitega. Po karieri sem ga zelo pogrešal. Brez njega mi je bilo težko živeti, kot vratar pa sem se nanj hitro privadil. V bistvu me je delal boljšega. Pa čeprav se mi je dogajalo, da ti je, ko si prejel zadetek, ki ga v bistvu ne bi smel, občinstvo tudi žvižgalo in skandiralo besede, ki jih ne želiš slišati. Vsi na stadionu so te sovražili, a si moral to zdržati. A tudi to je odlika. Vratar nosi vendarle ogromno odgovornost," so mu manj prijetne izkušnje v karieri pomagale, da si je utrdil kožo.
Najbolj je to prišlo do izraza, ko so ga v začetku stoletja v Leverkusnu po nekaj zaporednih napakah začeli omalovaževati navijači Bayerja. To se je dogajalo v sezoni 2000/01, ko je že doživel prvo izkušnjo s slovenskim nogometom.
Sloveniji zadal najhujši domači poraz vseh časov
Z nekdanjim prvim vratarjem švicarske reprezentance smo se pogovarjali v Zürichu.
Za švicarsko reprezentanco je zbral 51 nastopov. Tri si je prislužil proti Sloveniji. Proti nogometašem, katerih drese krasi podoba Triglava, je prvič branil na začetku tega stoletja za Bežigradom. Slovenija in Švica sta se v kvalifikacijah za SP 2002 v Ljubljani razšli z 2:2. Takrat sta ga premagala Ermin Šiljak in Milenko Ačimović.
Branil je tudi na prijateljski tekmi 12. februarja 2003 v Novi Gorici, ko so Švicarji zmagali kar s 5:1. To je še danes najhujši domači poraz Slovenije.
Zadnjič se je pomeril s Slovenijo 28. aprila 2004 na prijateljski tekmi v Ženevi (2:1). To je bila zadnja tekma Zlatka Zahovića za Slovenijo, ki je z zadetkom izjemnega Mariborčana, še vedno aktualnega strelskega rekorderja, dobila prvi polčas z 1:0. Na začetku drugega polčasa je prišlo do menjave na švicarskih vratih, vstopil je Zubi, ki ga Slovenci niso znali premagati. Švica je na drugi strani zadela v polno dvakrat in po preobratu zmagala z 2:1.
Zadnjo tekmo za reprezentanco je odigral 15. junija 2008. To je bila zadnja tekma Švice na evropskem prvenstvu, ki ga je gostila skupaj z Avstrijo, a tudi izpadla že po prvem delu. V zadnji tekmi je s pomočjo Zuberbühlerja ugnala Portugalsko z 2:0. To je bil njegov 51. nastop.
Švicar o skrivnosti slovenskega fenomena
Samir Handanović je v Italiji pisal zgodovino v serie A in si ustvaril kultni status pri milanskem Interju.
Pozneje je Slovenija postala bogatejša za dva izjemna vratarja, ki nista zaznamovala le evropskega, ampak kar svetovni nogomet. Najprej Samir Handanović, nato še Jan Oblak. Kako ima lahko tako majhna evropska država po mnenju nekdanjega švicarskega vratarja tako dobre čuvaje mreže?
"Več kot očitno je, da vas v Sloveniji odlikuje dobro delo z vratarji. Tisti, ki skrbijo za razvoj in napredek, dobro opravljajo svoje poslanstvo. Dobro delate z mlajšimi selekcijami. Če govorimo o Oblaku in Handanoviću, sta bila zagotovo vsak v svojem času velika vzornika za mlade fante. Če ju lahko doživljajo kot vzornika, je to lahko ogromen plus, saj zelo pomaga pri motivaciji," je pohvalil Slovenijo, ki jo v prihodnjih dneh čakata dve prijateljski tekmi, na katerih bi lahko prvič pod vodstvom Boštjana Cesarja branil kapetan Jan Oblak, dolgoletni prvi vratar Atletica.
S Fulhamom je leta 2010 po podaljšku v Hamburgu izgubil finale lige Europa proti Atleticu z 1:2 in sprejel spominsko medaljo z rok takratnega predsednika Uefe Michela Platinija.
Zuberbühler na madridskega klubskega velikana nima najlepših spominov. Ko je bil ob koncu kariere rezervni vratar Fulhama, je z londonskim klubom izgubil finale lige Europa proti Atleticu (2010).
V nogometu je žal ogromno odvisno od sreče
Jan Oblak je zapustil ljubljansko Olimpijo že zelo mlad.
Oblak je kot vratar dobil priložnost za dokazovanje že zelo mlad. Benfica ga je za večmilijonski znesek kupila od Olimpije kot golobradega najstnika.
"Ko govorimo o vratarjih, je najpomembneje, da ves čas dobro treniraš in ne popuščaš, hkrati pa počakaš na priložnost, da sploh lahko braniš. Da se dokažeš in pokažeš, kar znaš. Le tako te lahko tudi drugi opazijo. V nogometu je zelo pomemben skavting. V nogometu je žal tako, da je veliko odvisno tudi od sreče. To je skrivnost uspeha v Evropi, ki ima vse možnosti za razvoj mladih nogometašev," je izpostavil garanje, trdo delo, hkrati pa tudi srečo pri skavtingu in ponujeni priložnosti za nastop. Če so ti naklonjeni vsi dejavniki, obstaja velika možnost, da uspeh ne bo izostal.
Zuberbühler dela kot vodja globalnega programa za usposabljanje vratarjev pri Mednarodni nogometni zvezi (Fifa), občasno pa je tudi strokovni televizijski komentator. Pozorno spremlja nogometno dogajanje in je prepričan, da bi se lahko Slovenija v prihodnosti znova uvrščala na največja tekmovanja.
"Slovenija ima dobro ekipo. Kolikor se spominjam, je bila v preteklosti še malce močnejša, a imate kar nekaj mladih igralcev, kot je denimo Benjamin Šeško, ki se dokazujejo. Slovenija ima vedno dobre igralce, je pa najpomembneje, da naredite naslednji korak, napredujete in se uvrstite na veliko tekmovanje. To je najpomembneje za razvoj. Tako kot tudi domača liga. Kako trenirajo in kako se dokazujejo, da lahko sploh pridejo v reprezentanco. Lepo je spremljati takšen razvoj, če je uspešen," želi novopečenemu selektorju Slovenije Boštjanu Cesarju na novi poti veliko uspehov.
Mnogi neupravičeno podcenjujejo vratarje
Emiliano Martinez je bil na SP 2022 izbran za najboljšega vratarja tekmovanja.
Kot nekdanji vratar opaža, da javnost pogosto zapostavlja vratarje oziroma jim ne pripisuje vseh zaslug za vse, kar so prikazali na igrišču.
"Poglejte samo zadnji mundial v Katarju. Argentina je premagala Francijo, a bi bilo lahko marsikaj drugače, če vratar Emiliano Martinez ne bi v 123. minuti z izjemnim posredovanjem preprečil gol Francije. To je bila velika obramba. Nato se je izkazal tudi pri enajstmetrovkah. Znal je ob določenih trenutkih provocirati. Imel je fantastičen turnir in zelo pomagal ekipi. Vratarje mnogi podcenjujejo, zlasti to, kako pomembni so za svoje ekipe. Sam sem prepričan, da je Martinez za naslov Argentine zaslužen vsaj toliko kot Messi," ga je najbolj navdušila obramba, ko bi lahko Randal Kolo Muani, ki ga letos sploh ne bo na SP, saj je zaradi prevelike konkurence izpadel s seznama potnikov na tekmovanje, popeljal Francijo do svetovnega naslova in zmage s 4:3.
Se nogomet to poletje vrača domov?
Trije levi, pri katerih izstopa vroči strelec Harry Kane, so po mnenju Pascala Zuberbühlerja favoriti za svetovni naslov na letošnjem mundialu.
Ker se nezadržno bliža začetek svetovnega prvenstva v ZDA, Kanadi in Mehiki, je beseda nanesla tudi na vprašanje, kdo bi lahko po njegovem mnenju osvojil naslov svetovnega prvaka.
"Nastopilo bo veliko dobrih ekip, a morda se 'nogomet vrača domov'," se je nasmehnil, ko je izrekel stavek, ki že dolgo polni srce in upanje angleškim navijačem, da bi lahko resnično prekinili dolgo sušno obdobje in osvojili lovorike na velikih tekmovanjih.
Angleški nogomet pozna dobro, nenazadnje je branil in pozneje tudi opravljal vlogo trenerja pri Fulhamu. Njegov šesti čut kljub številnim kakovostnim reprezentancam vseeno pravi, da bi lahko Anglija osvojila svetovno prvenstvo. Če bi ji uspelo, bi to storila natanko 60 let po svojem prvem in za zdaj edinem naslovu.
"Anglija bi lahko postala prvak, a je na SP še ogromno dobrih ekip. Francija ima, iskreno povedano, na voljo najboljše igralce, a selektor Deschamps po prvenstvu odhaja s položaja. Bo lahko z igralci zgradil pravi odnos? Kako bodo igrali? Za vrhunski rezultat se morajo poklopiti vsi dejavniki. Tudi dobro delo sodelavcev, pa odnos igralcev, ki ostajajo na klopi. Vsi morajo ostati povezani," meni 55-letni Švicar, ki ocenjuje, da bi lahko dejstvo, da Deschamps po SP 2026 ne bo več vodil galskih petelinov, predstavljalo dvorezen meč za Francoze.
Klubsko kariero je končal leta 2011 pri Fulhamu, nato pa kot trener vratarjev deloval v številnih klubih v Švici in Angliji, sodeloval pa je tudi z reprezentanco Filipinov.
"Igralci pač vedo, da je to njegovo zadnje veliko tekmovanje," je še pripomnil Švicar, sicer poročen s Španko Beatriz. Špancev, aktualnih evropskih prvakov, ki so na Euru 2024 v velikem finalu premagali prav Anglijo, zanimivo, ni omenil kot prvih favoritov. Tako pravi edini vratar, ki je v zgodovini svetovnih prvenstev ostal nepremagan na štirih tekmah, a vseeno izpadel že v osmini finala.
