Sobota, 6. 6. 2026, 15.40
1 mesec, 2 tedna
Na začetku so bili štirje. Na koncu je preživel samo eden.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,34
Od leve proti desni štirje komunistični revolucionarji, ki so bili pred, med in po drugi svetovni vojni štirje glavni Titovi sodelavci: Boris Kidrič, Aleksandar Ranković, Edvard Kardelj in Milovan Đilas. Fotografija je bila posneta septembra 1949 v Beogradu, pred odhodom Kardelja v ZDA na zasedanje Generalne skupščine Združenih narodov.
Če v Srbiji nostalgično in z neizogibnim nacionalnim podtonom razglabljajo o tem, kdo je kriv za razpad Jugoslavije, je za Srbe pogosto glavni krivec slovenski politik Edvard Kardelj in njegova jugoslovanska zvezna ustava iz leta 1974. Je bil Kardelj res človek, ki je sam ali skupaj z Josipom Brozom Titom v času svojega življenja v jugoslovanski socialistični sistem vgradil nekakšno tempirano bombo, ki je konec 80. in v začetku 90. let raznesla zvezno državo, ki so jo številni Srbi imeli zgolj za povečano Srbijo?
Najprej so bili štirje: Slovenca Edvard Kardelj in Boris Kidrič, Srb Aleksandar Ranković in Črnogorec Milovan Đilas. Štirje mladi komunisti, rojeni med letoma 1909 in 1912, ki so pred drugo svetovno vojno spletli tesno zavezništvo z voditeljem Komunistične partije Jugoslavije (KPJ) Josipom Brozom Titom, eno generacijo starejšim Hrvatom delno slovenskih korenin.
Kidričeva zgodnja smrt
Titu je četverica mladih mož dala vzdevek Stari. Skupaj z njim so se med drugo svetovno vojno vzpenjali k oblasti in jo po vojni tudi dobili trdno v svoje roke.
Najprej je iz četverice odšel Kidrič. V slogu kakšnega mitološkega tragičnega junaka je leta 1953 umrl dokaj mlad zaradi krvnega raka, star le 41 let (umrl je dan po rojstnem dnevu). Od četverice je ostala le še trojica.
Đilas se zoperstavi Titu
Sledil je odhod Đilasa – za razliko od Kidriča je bila to samo politična smrt, ne tudi dejanska. Najprej je bil Đilas vnet stalinist in goreči revolucionar, ki je zagovarjal in spodbujal množične pomore nasprotnikov revolucije. Po vojni pa se zaradi svojega vihravega in čustvenega značaja ni mogel otresti revolucionarnega zanosa. Zdaj ga je usmeril proti lastni oblasti: komunistom, ki so se povzpeli na oblast in vladali avtoritarno.
Edvard Kardelj (1910–1979) je bil že od svoje mladosti prepričan komunist in goreč revolucionar. Za svoje ideje je pred drugo svetovno vojno in med njo pogumno tvegal tudi svoje življenje, a po drugi strani ni cenil življenja svojih političnih sovražnikov. Bil je eden glavnih razpihovalcev državljanske vojne na Slovenskem med drugo svetovno vojno. Dal je navodila za poboje duhovnikov, intelektualcev, velikih kmetov in njihovih sinov ter nekdanjih jugoslovanskih častnikov, ki so jih partizani zajeli v enotah vaških straž. Nikoli ni obžaloval povojnih pobojev slovenskih domobrancev. Prav on naj bi po razdoru s Sovjetsko zvezo Goli otok predlagal kot kraj, kamor bi zaprle Stalinove privržence, t. i. informbirojevce.
Najprej je komuniste oziroma komunistične funkcionarje na oblasti poimenoval za kasto, nato pa, navdihnjen s Kardeljevem tajnikom Janezom Stanovnikom (ta je namesto pojma kasta predlagal pojem razred), skoval izraz novi razred. Đilasovo udrihanje po partijski eliti je bilo tudi dvolično: tudi sam je po vojni živel v imenitni vili in je kot avtomobilski zanesenjak vedno vozil najnovejši model chryslerja ali mercedes kabrioleta.
Pretirane Đilasove graje "novega razreda"?
Tedanji dopisnik švicarskega liberalnega časnika Neue Zürcher Zeitung (NZZ) je tudi postavil pod vprašaj Đilasove graje "novega razreda". "Po pravici povedano, življenje teh novih bogatašev res ni bilo tako zelo razkošno. V Jugoslaviji je bilo takrat komaj dva ducata partijskih voditeljev, ki so živeli kot bogataši."
Za Đilasa je bilo na koncu usodno, da je namigoval na Titov padec z oblasti. Tito je z Đilasom politično obračunal januarja 1954. Črnogorec je izgubil vse politične funkcije ter postal prvi in najbolj znani jugoslovanski protikomunistični oporečnik oziroma disident. Leta 1957 je v tujini objavil znano in odmevno knjigo Novi razred, v kateri je kasto partijskih mogotcev, tudi jugoslovanskih, razglasil za sovražnika mednarodnega proletariata.
Dolgoletni spopad med Kardeljem in Rankovićem
Po obračunu z Đilasom sta ostala samo še Slovenec Kardelj in Srb Ranković. Kot najverjetnejša Titova naslednika sta postala velika tekmeca, ki sta poosebljala dve različni smeri v Jugoslaviji: Kardelj je poosebljal večjo federalizacijo in decentralizacijo zvezne države, Ranković, ki je bil vodja zloglasne tajne službe Udbe, pa je stremel k večji moči Beograda in centralizaciji Jugoslavije. Povezovali so ga tudi s srbskim nacionalizmom.
Na fotografiji, posneti septembra 1949, pred odhodom Kardelja v ZDA vidimo poleg njega še Rankovića (1909–1983), vplivnega komunista judovskega rodu Moše Pijado (1890–1957), Djilasa (1911–1995) in Kardeljevega sodelavca Aleša Beblerja (1907–1981). Po Titovem političnem obračun z Đilasom leta 1954 se je začel spopad za prevlado med Rankovićem, ki je bil zagovornik centralizacije države in nasprotnik liberalnih gospodarskih reform, in Kardeljem. Nekaj časa se je sreča nagibala na stran Rankovića, na koncu pa je Tito podprl Kardelja in leta 1966 politično obračunal z Rankovićem.
Spopad med njima je na koncu dobil Kardelj, ko je prišlo do političnega obračuna z Rankovićem leta 1966. Tito je dolgo omahoval med obema – enkrat je bil bolj navdušen nad Rankovićevo centralizacijo, drugič nad Kardeljevo decentralizacijo zvezne države. Kardeljev pomemben zaveznik je bil Hrvat Vladimir Bakarić.
Tito se je bal Rankovića in srbskega nacionalizma
Odločili sta dve stvari: prva je bila, da se je Tito osebno bolj bal organizacijsko sposobnega Rankovića, ki je imel zaradi nadzora nad Udbo veliko informacij, kot učenjaka in teoretika Kardelja. Druga pa je bila povezana s tem, da se je Tito bolj bal srbskega nacionalizma kot Kardeljevega slovenskega nacionalizma.
Tito je bil prepričan, da lahko Jugoslavijo prej uniči srbski nacionalizem, torej nacionalizem najbolj številnega naroda, kot nacionalizmi manjših narodov – Slovencev ali Hrvatov.
Kardeljeva zahteva po razbitju Jugoslavije
Kardeljev odnos do Jugoslavije je bil večplasten in zapleten. Rojen je bil leta 1910, torej še v Habsburški monarhiji oziroma stari Avstriji. Star je bil osem let, ko je nastala južnoslovanska država, zato je bil starejši od njenega nastanka – in jo morda prav zato nikoli ni imel za nekaj samoumevnega ali večnega.
"Kardelj je revolucionar, ki daje vtis učenjaka. Majhen in debelušen, videti je kot učitelj. Ta vtis še poudarjajo očala brez okvirja. Oblečen je preprosto, v staromodno dvodelno obleko. Še vedno ima goste črne lase in brčice, pravokotno rezane v tipičnem balkanskem slogu. Kot govornik nima zagona, preveč šolski je, da bi navduševal množice. Toda vsak njegov govor pozorno spremljajo, saj je glasnik novih smernic in razvoja." Tako je o Kardelju leta 1960 pisal New York Times (NYT) v članku z naslovom Na črnem spisku Kremlja: Edvard Kardelj. NYT je tudi pisal, da Sovjeti in Kitajci vidijo Kardelja kot odpadnika od komunizma in izdajalca. Na fotografiji iz leta 1955 vidimo Kardelja (takrat je bil podpredsednik jugoslovanske zvezne vlade) v Londonu na obisku pri tedanjem britanskem konservativnem premierju Anthonyju Ednu.
Kot mlad komunist je v skladu s cilji Kominterne zagovarjal razbitje Jugoslavije. Še septembra 1934 je na konferenci pokrajinskega komiteja partije v Goričanah imel referat, v katerem je zahteval razbitje Jugoslavije in popolno odcepitev od nje.
Kardelj spremeni odnos do Jugoslavije po vzponu nacizma
Pozneje se je od tega stališča oddaljil in se sprijaznil z obstojem Jugoslavije. Leta 1971 je hrvaškemu zgodovinarju Dušanu Bilandžiću pojasnil, da so komunisti opustili razbitje Jugoslavije, ker se je v 30. letih pojavila nacistična nevarnost.
Kardelj je kot prepričan marksist in komunist imel Jugoslavijo zgolj za produkt epohe imperializma, za projekt in diktat velikih sil, zmagovalk po prvi svetovni vojni.
Kardelj ni verjel v dolgoročni obstoj Jugoslavije
Kardelj ni verjel v dolgoročni obstoj Jugoslavije, menil je, da je prehodna tvorba in da je imela Kominterna prav, ko jo je hotela razbiti. Prepričan je bil, da bo razpadla, ko bo v Evropi popolnoma zavladal socializem. Takrat se bodo pojavile nove integracije.
Kardelj je glede meje z Italijo leta 1944 dejal, "da bo naše, kar bo ostalo v rokah naše vojske". Vladimir Dedijer pravi, da je prav Kardelj predlagal Titu, naj se 4. armada jugoslovanske vojske ne zaplete v boje za osvoboditev Reke, ampak naj gre čim prej proti Trstu, da bi prehiteli zahodne zaveznike. 4. armada je zaobšla Reko (ta je bila osvobojena 3. maja) in 1. maja prišla do Trsta (na fotografiji tanki 4. armade, ki vozijo proti Trstu), a po mnenju Kardelja dva dni prepozno, ker so britanske sile (Novozelandci) prišli do Trsta 2. maja. Kardelj je bil prepričan, da bi morala 4. armada priti do Soče in tam podreti mostove, da Novozelandci ne bi mogli priti v Trst. Kardelj je bil prepričan, da bi tako dobili Trst. Je pa Kardeljevo prepričevanja Tita o čimprejšnjem naskoku na Trst na koncu najverjetneje prinesla Sloveniji izhod na morje.
Kardelj je leta 1958 srbskemu pisatelju, zagovorniku večje centralizacije in poenotenja države (leta 1961 je celo predlagal odpravo republik) Dobricu Ćosiću nekoč dejal, da je jugoslovanstvo državna ideologija, dokler Jugoslavijo ogroža sovjetska agresija. Ko bo ta minila, bo prišlo do politične preobrazbe.
Kardelj: Slovenci smo bližji Dunaju in Parizu kot Beogradu
Narodi Jugoslavije bodo po Kardelju potem svobodno odločali, s kom bodo imeli interes živeti: "Tako bomo mi Slovenci z Avstrijci in Italijani, vi Srbi pa razumljivo z Bolgari ali pravoslavnimi narodi, ki so vam zgodovinsko bližji."
Leta 1961 je Kardelj Ćosiću tudi dejal, da je za Slovence Jugoslavija sprejemljiva samo kot politični koncept. "Povsem točno je, da smo Slovenci bližji vsem evropskim kulturam kot Srbom, bližji Dunaju in Parizu kot Beogradu. Bližji vsaki evropski kulturi kot srbski in hrvaški. (…) Ko vi Srbi govorite o jugoslovanstvu, vedno mislite na svojo državo, v kateri ste vodeči narod."
Srbski očitki na račun Slovencev
Ćosić je bil kot srbski nacionalist zelo kritičen do Slovencev. Po obisku Ljubljane spomladi 1958 je zapisal, da je v Sloveniji zelo prisoten separatizem: "Vsi po vrsti (Slovenci, op. p.) izražajo prezir do FLRJ (Federativne ljudske republike Jugoslavije, op. p.), do Srbije, do vseh narodov, ki jim jemljejo 'višek nacionalnega dohodka'. 'Ko bi bila Slovenija sama, bi bila Eldorado,' tako govore. To je šovinizem ogromnih razsežnosti. Prezirajo srbski jezik, verujejo, da imajo najbogatejšo kulturo, čutijo se ogrožene in oropane, prevarane."
Kardelj je med jugoslovanskimi partijskimi veljaki veljal za prozahodno ter protirusko oziroma protisovjetsko usmerjenega politika. Sovjeti so mu tudi po izboljšanju odnosov med državama po Stalinovi smrti očitali, da je odpadnik od komunizma in da je v resnici socialdemokrat. Kardelj je leta 1949, ko je obiskal ZDA, v ameriških tovarnah menda videl slogan, namenjen delavcem v tovarnah, da se ne smejo nikoli zaljubiti v svoj izdelek, ampak si morajo vedno izmišljati nov in boljši izdelek. To naj bi predelal v svoj slogan: "Nič, kar je bilo ustvarjenega, ne sme biti tako sveto, da bi ne moglo biti preseženo ..." Na fotografiji, posneti leta 1977, vidimo Kardelja v ameriškem kongresu. Desno od njega je takratni senator Joe Biden, poznejši podpredsednik in predsednik ZDA.
Podobno protislovensko je leta 1971 govoril tedanji predsednik srbske skupščine Draža Marković na eni od konferenc Zveze komunistov Jugoslavije (ZKJ). Ko je Kardelj zahteval uvedbo slovenščine kot jezika poveljevanja v Jugoslovanski ljudski armadi (JLA) poleg srbohrvaščine, se je Marković razjezil: "Slovenci hočete, da vam Srbi čuvajo meje, da se bo Slovenija bogatila v skupnem jugoslovanskem trgu."
Tito: Kardelj je v resnici tudi slovenski nacionalist
Na jugu Jugoslavije so Kardelju številni visoki pripadniki oblasti očitali, da je nacionalist. Tako je Tito nekoč rekel svojemu tedanjemu tajniku Jožetu Smoletu: "Ko ga malo bolj potipaš pod kožo, pride tudi iz njega na dan slovenski nacionalizem."
Podobno je menil tudi srbski partizanski vojskovodja Koča Popović. Trdil je, da je bil Kardelj nacionalist, ki pa je nasprotoval nacionalizmu svojih rojakov, če se je pojavljal ob napačnih trenutkih, na napačen način in brez njegovega blagoslova.
Jeza Srbov zaradi Kardeljeve ustave iz leta 1974
Po Kardeljevi smrti pa je Popović še zapisal, da ni bilo večjega nacionalista in separatista od Kardelja ter da je pred smrtjo povzročil jugoslovanskim narodom mnogo zla.
Kardelj je eden od slovenskih politikov, katerih priimek se začne s črko k in so imeli pomemben vpliv v slovenski zgodovini: Janez Evagelist Krek, Anton Korošec (na fotografiji), Franc Kulovec, Boris Kidrič, Boris Kraigher, Stane Kavčič, Milan Kučan ... Kardelj je bil slovenski politik številka ena kar 34 let, od leta 1945 do smrti leta 1979. Njegova dejanja so tako vtisnila močan pečat v slovensko zgodovino. Nihče ga pri tem do zdaj še ni prekosil, Korošec je bil npr. glavni slovenski politik med letoma 1917 in 1940, torej 23 let (a je za razliko od Kardelja, ki je vladal v partijski diktaturi, moral za oblast tekmovati na volitvah, ki so bile v stari Jugoslaviji vsaj med letoma 1920 in 1928 demokratične). Zanimivo je, da je Korošec v strahu pred Italijo zagovarjal združitev Jugoslavije in Bolgarije, Kardelj pa je Vladimirju Dedijerju leta 1945 dejal, da je proti vključitvi Bolgarije in Albanije v jugoslovansko federacijo oziroma proti temu, da bi v državo vlekli še več revnih. "Meni bi bilo dosti ljubše, če bi stopili v federacijo s Švico ali Švedsko kot z Albanijo in Bolgarijo."
Ost kritik Srbov je seveda uperjena v zvezno jugoslovansko ustavo iz leta 1974, ki je bila skoraj avtorsko delo Kardelja (Kardelj je sodeloval pri vseh ustavah povojne Jugoslavije).
Kardelj razrahlja Jugoslavijo in jo spremeni v nekakšno konfederacijo
Že ustavi iz leta 1946 in 1963 (ne pa tudi ustavni zakon iz leta 1953) sta po sovjetskem vzoru omenjali pravico vsakega jugoslovanskega naroda do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve. Ustava iz leta 1974 je to pravico ohranila ter zvezno državo še bolj decentralizirala, tako da je imela že dejanske oblike konfederacije.
Jugoslavija je bila tako zveza republik, ki so bile dejansko že skoraj države. To seveda Srbom in zagovornikom centralizacije ni bilo všeč. Še posebej je bil za Srbe boleč dvig pristojnosti obeh avtonomnih pokrajin v okviru Srbije – Kosova in Vojvodine. Kosovo in Vojvodina nista imeli pravice do odcepitve, jima pa je ustava iz leta 1974 tako kot republikam dala pravico veta pri pomembnih vprašanjih.
Srbi prepričani, da je Kardeljeva ustava razlog za razpad Jugoslavije
Za številne Srbe je bila in je še ustava iz leta 1974 razlog za propad Jugoslavije. Že večkrat omenjeni pisatelj Ćosić je zapisal: "Ustava je vzpostavila protisrbsko in protijugoslovansko Jugoslavijo, ideološko skicirano v Kominterni leta 1928. Broz in Kardelj sta 'delegata' Kominterne, ki sta ustvarila ustavnopravne pogoje za razbitje Jugoslavije."
Kardelj (njegov priimek naj bi bil italijanskega izvora, izpeljan iz besede cardellino, lišček po slovensko) je veljal za politika, ki dela dolgoročno, vztrajno in potrpežljivo. Tako je tudi na koncu premagal Rankovića. Njegov zaveznik, pozneje pa nasprotnik Stane Kavčič (na fotografiji) je ob Kardeljevi smrti v svoj dnevnik zapisal: "Znal je dolgoročno dobivati bitke in žilavo prenašati poraze." Kardelj je politično obračunal s Kavčičem in njegovimi partijskimi liberalci na začetku 70. let, ker ga je Kavčič politično ogrožal. Pri tem so Kardeljevi privrženci Kavčiču in njegovim očitali iste stvari (npr. uvajanje kapitalizma), kot so jih pred tem Kardelju očitali Rankovićevi privrženci. V istem času sta Kardelj in Tito obračunala tudi s srbskimi partijskimi liberalci, še prej pa s hrvaškim partijskim vodstvom.
Vprašanje je, koliko je ta decentralizacija in konfederalizacija Jugoslavije (ki je bila po imenu še vedno le federacija) zgolj Kardeljevo delo in koliko se je z njo strinjal tudi Tito.
Je Kardelj pretental Tita ali sta načrtno skupaj razrahljala Jugoslavijo?
Drugače povedano, sta oba zavestno in načrtno razrahljala Jugoslavijo ter oslabila Srbijo, ali pa je bil Kardelj premeten manipulator, ki je naivnega Tita pridobil za usodne ustavne spremembe tako, da je v ustavo zapisal, da je Titov položaj predsednika države časovno neomejen – torej, da bo Tito vladal do svoje smrti.
Tito naj bi bil jugoslovansko usmerjen, čeprav nekateri trdijo, da je bil tudi protisrbsko usmerjen oziroma se je bal Srbov. Makedonski partijec Lazar Koliševski naj bi tako nekoč dejal Ćosiću, da globoko dvomi o Titovem jugoslovanstvu ter da Kardelj govori o jugoslovanstvu to, kar Tito misli.
Slabi osebni odnosi med Kardeljem in Titom
Tito, ki je bil nesporni vodja komunistične Jugoslavije od začetka do svoje smrti, in 18 let mlajši Kardelj sta bila tesna politična sodelavca, a bi ju težko opisali kot prijatelja. Še posebej, ker so bili napeti tudi odnosi med zakoncema Kardelj in Titovo ženo Jovanko. Zlasti se nista mogli videti Jovanka in Pepca Kardelj, ki je imela Titovo ženo za neumnico.
Tito in Kardelj (na fotografiji ju vidimo leta 1961 med konferenco gibanja Neuvrščenih v Beogradu) sta desetletja tesno sodelovala, čeprav se menda osebno nista prenašala. Je pa na koncu Tito sredi 60. let podprl Kardelja v boju proti Rankoviću, leta 1969 podprl zamisel o ustanovitvi teritorialne obrambe po švicarskem zgledu (Tito je omahoval, a ga je Kardelj prepričal) in dal zeleno luč za Kardeljevo ustavo iz leta 1974, ki jo imajo Srbi za vzrok propada Jugoslavije. Kardelj naj bi Tita v ustavne spremembe, ki so uvajale konfederalizem v jugoslovansko zvezno državo, privolil, ker mu je Kardeljeva ustava dala dosmrtni položaj predsednika.
Pepca Kardelj je bila po nesrečnem lovu na divje svinje v Sremu leta, ko je neki srbski politik iz Vojvodine po nerodnosti s šibrovko obstrelil njenega moža, trdno prepričana, da jih hoče Tito pobiti. To so bila leta, ko je bil Tito bolj naklonjen Rankoviću.
Je Kardelj v resnici sovražil Tita?
Kardelj, ki je menil, da je Tito naročil atentat nanj, je imel eno od šiber, ki se je odbila od drevesa in ga zadela, v desnem delu vratne hrbtenice, le milimeter od malih možganov. Tam je ostala do njegove smrti, ker bi bila operacija preveč tvegana.
Kardeljev sin Borut je pred svojo smrtjo (storil je samomor na silvestrsko noč v Kardeljevi ljubljanski vili) Jerneju Vilfanu dejal: "Ti ne veš, kako moj oče sovraži Tita."
Glavna vira za članek:
Jože Pirjevec, Kardelj: Utopični socialist na oblasti, Ljubljana 2026.
- Iz knjige je povzeta velika večina navedkov (Kardelja, Ćosića, Tita, Kavčiča, Bilandžića ...). Povzet je tudi podatek, kdo je navdihnil Đilasa za skovanje pojma novi razred. Povzeta so med drugim tudi stališča Kardelja o Jugoslaviji in njeni prihodnosti ter o odnosu med Titom in Kardeljem.
Marie-Janin Calic, Tito: Večni partizan, Ljubljana 2024.
- Iz knjige je povzeto pisanje NZZ o Đilasu.
