Pep Guardiola: Najbolj uspešen trener v zgodovini Barcelone

"Lahko vam obljubim, da bomo trdo delali. Ne vem, če bomo zmagali, ampak trudili se bomo na vso moč. Pripnite pasove, v vožnji boste uživali."

S temi besedami se je pred dobrimi štirimi leti Josep Guardiola predstavil navijačem Barcelone, ko ga je na vsesplošno začudenje svetovne nogometne javnosti takratni predsednik klub Joan Laporta postavil za trenerja prve ekipe. Tvegana poteza, ob kateri so številni nogometni strokovnjaki zmajevali z glavo, se je celo mnogim privržencem Barçe zdela nerazumna. Uprava se je namreč tedaj pogovarjala s številnimi uveljavljenimi trenerskimi imeni, med drugim tudi Josejem Mourinhom, vendar Guardiola, čeprav neizkušen in nepreverjen, je imel pomembno primerjalno prednost. Mladi trener Barçe B, rojen v bližnjem Santpedorju, je namreč zrasel v klubu, ga poznal do obisti, hkrati pa se zavedal, kaj pomeni delovati v skladu s tradicijo in vrednotami kluba. Nekdanjega kapetana je takrat odprto podrl tudi bivši igralec, trener in idejni vodja katalonske inačice "totalnega nogometa" Johann Cruyff, ki je dejal le: "Pripravljen je!" Prav je imel in ni dolgo trajalo, da je dokončno osvojil tudi srce kar pregovorno zahtevne katalonske publike in na novo spisal zgodovino tega španskega velikana in zgodovino klubskega nogometa nasploh.

Njegov prihod na vroči stolček katalonskega ponosa je v marsičem spominjal na njegove igralske začetke v prvi ekipi Barcelone toliko let pred tem. Majhen in droben, kakršen je bil, na prvi pogled ni dajal vtisa, da bi kot igralec lahko resnično izstopal. Še celo Guardiola sam je nekoč izjavil, da bi, če ne bi bilo Cruyffa, ki mu je prvi ponudil priložnost, verjetno igral nekje v tretji ligii. Vendar Cruyff je v njem prepoznal nekaj, kar ga je ločilo od ostalih in kar je integralno za uspeh načina igre, kakršnega goji Barcelona. Svoje fizične pomanjkljivosti je nadomeščal z izjemnim branjem igre, preprostimi, a premišljenimi potezami in občutkom za odgovornost in vodenje. Vse to so lastnosti, ki ga krasijo še danes in pravzaprav poosebljajo izjemnega trenerja. Ideja, da ima tehnika, vizija in nogometna inteligenca prednost pred surovo močjo, predstavlja samo bistvo nogometne filozofije Barcelone, kar je Guardiola uspešno prenesel tudi na aktualno zmagovito generacijo.

Kljub neprepričljivemu začetku na klopi Barçe, (le točka v prvih dveh prvenstvenih tekmah) je ta nogometna ideologija rezultatske plodove obrodila že v prvi sezoni njegovega vodenja. Šestnajstim lovorikam, ki jih je osvojil v dolgoletni igralski karieri pri klubu, je že prvo sezono dodal trojček vseh najpomembnejših lovorik v klubskem nogometu. Začetni uspeh je še dodatno nadgradil na pričetku sezone 2009/2010, šest osvojenih lovorik v enem koledarskem letu pa je dosežek, ki pred tem ni uspel še nobenemu klubskemu moštvu. V finalu kraljevega pokala čez slab mesec se bo na svoji zadnji tekmi na klopi potegoval za svojo 14. lovoriko od 18., ki so na razpolago.

Iz utrujenih in medlih zvezdnikov izpete ere Franka Rijkaarda je ponovno naredil zmagovalno ekipo, ki je v preteklih štirih letih razvajala nogometne navdušence z atraktivno igro. Odpovedal se je Decu in Ronaldihnu, v ospredje je postavil Lea Messija, ki mu je zaupanje tudi bogato poplačal. Spet je vzpostavil nadzor nad slačilnico, treningu vrnil potrebno intenziteto, igralcem pa obnovil primerno motivacijo. Od prevzetnih zvezdnikov je zahteval točnost in zavzetost, vendar hkrati navezal pristen prijateljski stik, ki mu je omogočal, da je pridobil ne le njihovo spoštovanje, temveč tudi njihovo zaupanje.

Klubski model, ki ga je uvedel Cruyff, nadgradil pa Rijkaard, je izpopolnil do te mere, da mnogi to generacijo Barce imenujejo celo za najboljšo nogometno ekipo vseh časov. Kot njemu sorodna predhodnika je igro gradil na posesti, hitrih in kratkih podajah, aktivni igri brez žoge in večni zavezanosti napadalni igri po sistemu 4-3-3. V svojem času je kot trener priložnost dal kar 24 igralcem, vzgojenih v lastnem mladinskem pogonu, kar je v svojevrsten uspeh v modernem nogometu in ekipnem športu nasploh.

Njegova zunanja transformacija nazorno prikazuje napor in trud, ki ga je Guardiola vložil v svoje delo. V svojem stremenju po perfekcionizmu je dodobra izčrpal tudi svoje telo, kar je eden izmed razlogov, da se danes poslavlja prej, kot bi si to želela večina njegovih igralcev in tudi navijačev. Strast in želja po uspehu v kombinaciji z izjemnim pritiskom, ki ga prinaša vodenje take nogometne institucije, je na njem pustilo trajne sledi. "Nimam več energije, moram ponovno napolniti baterije", je dejal na tiskovni konferenci, na kateri je napovedal odhod. Skromen in miren nastop, s katerim se je poslovil od trenerske pozicije, je značilen za njegovo celotno delo in odnos z mediji. Zgolj enkrat je za trenutek izgubil nadzor, in sicer pred lanskim polfinalom lige prvakov, ko se je spustil v krajši prepir z vedno kontroverznim in jezičnim Mourinhom.

Noben človek ni brez napak, tudi Guardiola ne. Največkrat se mu očitali nekatere nespametne spremembe v ekipi, v oči bode predvsem ekonomsko in športno neposrečena investicija v švedskega napadalca Zlatana Ibrahimovića, za katerega je bil katalonski strateg pripravljen žrtvovati 45 milijonov evrov in odličnega kamerunskega strelca Samuela Eto'oja. Ibrahimović je klub zapustil po zgolj eni sezoni, z Guardiolo se na človeški ravni pač nista ujela, kar je predvsem švedski zvezdnik še večkrat demonstriral v kritikah preko medijev. Nekaj pomislekov je vzbudilo tudi Guardiolino eksperimentiranje z novimi taktičnimi različicami v minuli sezoni in pa nezmožnost prebijanja dosledno organiziranih obrambnih formacij. Spričo takšnega pristopa k nogometni igri se je sodobni "Dream team" dvakrat zaustavil v polfinalu lige prvakov.

Eden takšnih primerov je bil tudi tekma proti Chelseaju prejšnji torek. Barcelona je napadala, Chelsea pa se je uspešno (u)branil. Ko je Fernando Torres zadel za 2:2 in dokončno zapečatil usodo aktualnega evropskega prvaka, je po stadionu Camp Nou začelo odmevati petje: "Oleee, olaaa, ni boljšega, kot biti navijač Barce". Gledalci so razumeli, nogomet je nepredvidljiv, ne zmaga vedno boljši, pač pa včasih tudi spretnejši ali srečnejši. Za njih je bilo pomembno, da je trener od začetka pa do konca svojega obdobja na klopi ostal zvest idejam in filozofiji kluba, v športu se je pač potrebno znati soočati tudi s porazi. Guardiola je nekoč dejal: "Živimo v svetu, v katerem se stroški življenja vse bolj višajo in številni ljudje marsikaj žrtvujejo, da gredo in si ogledajo nogometno tekmo. Zavoljo tega mi je edino smiselno, da se mi z vso voljo, trudom in disciplino posvetimo nečemu, če je to za ljudi. Način kako igramo je izraz spoštovanja, ki ga imamo do ljudi, ki plačajo, da nas gledajo".

Nasledil ga bo njegov pomočnik Tito Vilanova, ki je prav tako del klubskega ustroja že vrsto let in razume kakšne so zahteve in dolžnosti te specifične trenerske pozicije. Situacija je podobna kot pri Guardioli, neizkušen trener, presenečena in nejeverna javnost. Guardiola je že dal svoj blagoslov: "Pripravljen je!".