Nekdanji kapetan upa, da Olimpija z naslovom ne prehiti same sebe

Hitri desni bočni branilec Boban Jović je zaznamoval obdobje Olimpije, ki se je v novi preobleki leta 2009 vrnila v 1. SNL. Prve prvoligaške izkušnje je nabiral z 18 leti ter z Janom Oblakom predstavljal velikega aduta za svetlejšo prihodnost ljubljanskega kluba. Na zmaje se je hitro navezal. S srčnostjo in dobrimi igrami je trkal na vrata članske reprezentance, a dlje kot od mlade izbrane vrste ni prišel. Ko so se pojavila nesoglasja okrog podaljšanja pogodbe, je izgubil kapetanski trak in nekaj mesecev prisilno počival. Navijači niso pozabili njegovih zaslug. Leta 2012 je Celjan prejel zmajevo srce za najbolj borbenega igralca, lani, ko se je v kaotičnih razmerah pri Olimpiji preselil na Poljsko, pa so mu zaželeli veliko sreče. Pomagala mu je, saj se je izkazal pri Wisli in kot veliko nagrado dočakal vpoklic Srečka Katanca. Prihodnji mesec bo dopolnil šele 25 let.

Kdaj ste izvedeli, da vas je selektor dodal na seznam kandidatov za prijateljski tekmi s Švedsko in Turčijo?

Prejšnjo soboto. V srcu sem začutil toplino. To sem izvedel, ko smo se z družino vrnili iz Poljske. Prejšnjo soboto smo končali prvenstvo, ko pa sem prišel v Slovenijo, me je pričakalo lepo presenečenje. Krasno je pripadati svoji državi. Zdaj sem tu in bom naredil vse, kar je v moji moči, da izkoristim priložnost.

Igrate na mestu desnega bočnega branilca, ki je v slovenski reprezentanci sorazmerno dobro zapolnjeno. V zadnjih letih se je zvrstilo ogromno kandidatov (Brečko, Stojanović, Struna, Milec, Ilić, Skubic …), tako da na vašem igralnem položaju vlada izjemna konkurenca.

Hvala bogu, da je tako. Vsi igramo v tujini in dokazujemo, da smo kakovostni. To je lahko le pozitivno za reprezentanco. Vsi smo v službi Slovenije.

Prvič ste vpoklicani v člansko reprezentanco. Je to obrabljena fraza ali je res, da takrat nogometaš občuti posebno radost in ponos?

Res je. To je nekaj, kar težko opišeš. To je zagotovo nova stopnica. Vsi, ki se ukvarjamo z nogometom, jo imamo v podzavesti, a smo ves čas obremenjeni s klubskimi obveznostmi. Lepo je biti v tej opremi. Dolgo že nisem bil v Sloveniji. Na Brdu pri Kranju nisem prvič, tu sem se mudil že z mlado reprezentanco, sem se pa zdaj prvič srečal s selektorjem Katancem in ga spoznal. Tu je veliko novih obrazov, a to so sladke težave v nogometu.

Na Brdu pri Kranju so si imeli nekdanji soigralci v mladi izbrani vrsti veliko povedati.

Spoznali ste tudi prednosti novega Nacionalnega nogometnega centra Brdo. Vas je presenetilo, da je v tako kratkem času v deželi na sončni strani Alp zrasel tako funkcionalen kompleks?

Ko sem igral na Poljskem, sem dogajanje v Sloveniji spremljal le od daleč. Vedel sem, da poteka gradnja, zdaj sem se v to prepričal še od blizu. To je zelo pozitivno za slovenski nogomet.

Ste spremljali tudi dogajanje v Prvi ligi Telekom Slovenije? Med ljubitelji nogometa je prevladovalo mnenje, da tako zanimive in razburljive sezone ni bilo že kar nekaj časa …

Vesel sem, da je slovenska prva liga postala tako medijsko podprta. Lepo je videti določene spremembe v domačem ligaškem nogometu. Ko sem imel na voljo kaj prostega časa in nisem bil obremenjen s potovanji na Poljskem, sem spremljal tekme v slovenskem prvenstvu. Kot navijač Olimpije sem bil na tekočem. V soboto žal nisem utegnil priti v Stožice, a sem bil vesel za fante.

Ste še vedno tako zagret navijač Olimpije kot ste bili takrat, ko ste nosili zeleno-beli dres?

Seveda. Dolgo časa sem bil član Olimpije (od leta 2009 do začetka leta 2015, op. p.). Čutil sem velik ponos. Vse čestitke novemu vodstvu Olimpije. Lepo je videti, da se je v Stožicah zbralo toliko ljudi. Upam, da Olimpija ne bo prehitela sebe s tem naslovom in da ji bo šlo odlično naprej tudi v organizacijskem smislu. Ostajam njen navijač in ji želim, da bo dobro pripravljena za prihodnje sezone.

Boban Jović je pred leti z Olimpijo nastopal v evropskih tekmovanjih in opravljal vlogo kapetana.

Ste si, ko ste spremljali scene velikega slavja ob naslovu Olimpije, kaj očitali, da ste vseeno prehitro zapustili Ljubljano? Odšli ste le pol leta pred tem, ko je klub prevzel Milan Mandarić …

Kaj pa vem … Ko sem igral za Olimpijo, smo veliko sanjali o tem, kako bi bilo lepo postati prvak. Zdaj res nisem razmišljal, ali sem odšel prehitro ali ne. Ko sem prišel na Poljsko, sem naletel na ogromno težav zaradi prilagoditve in novega kluba. Z glavo nisem bil v Sloveniji, ampak sem dogajanje spremljal le še kot laik prek spleta. To je bilo vse.

Vas še kaj zmrazi, ko se spominjate nekajmesečnega obdobja, ko sploh niste stopili na igrišče, ker vas je nekdanji predsednik Izet Rastoder suspendiral, ker niste želeli podaljšati pogodbe s klubom?

Takrat … O tem raje niti ne bi govoril. To je že za menoj. Od takrat je minilo že kar nekaj časa. Najpomembneje je, da sem spet srečen nogometni človek.

Ste na Poljskem napredovali kot igralec?

Sem. Moraš napredovati, ker kot tujec prispeš v novo, močnejšo ligo in spoznavaš nov način dela. Imel sem srečo, da sem se hitro prilagodil. Pomagalo je tudi to, da je Wisla dobro organiziran klub. Na začetku mi je veliko pomagal tudi Andraž Kirm (nekdanji nogometaš Wisle, op. p.). Preden sem se odpravil v Krakov, mi je dal ogromno koristnih napotkov.

Srečko Katanec je za zdajšnjo reprezentančno akcijo vpoklical šest novincev. Pet se jih je predstavnikom sedme sile predstavilo v ponedeljek.

Na Poljskem je naslov najboljšega osvojila varšavska Legia, ni pa veliko manjkalo, da bi svoj "Leicester City" spoznala tudi poljska prva liga, saj je največjim do zadnjega kroga mešal štrene Piast Gliwice in na koncu osvojil drugo mesto.

Zgodba Piasta je na Poljskem zelo odmevala. Pri njej sta pomembno vlogo odigrala tudi Korun in Živec (slovenska legionarja Uroš Korun in Saša Aleksander Živec, op. p.). Veliko sta igrala in zelo dobro. Piast je bil nekakšno presenečenje. Osvojil je jesenski naslov prvaka, a ga ni nihče jemal resno. Favoriti smo bili nekateri drugi klubi, a nas je sezona odnesla v drugo smer. Piast je igral lep nogomet, a je bila na koncu Legia le kakovostnejša.

Se je zaradi številnih slovenskih nogometašev, ki puščate v poljskem prvenstvu dober vtis, v tej deželi povečalo zanimanje za slovenski nogomet?

Poljaki vedo res veliko o Sloveniji. Odigral sem dobro sezono, tako da so se začeli zanimati tudi za mojo Olimpijo, Slovenijo, Jana Oblaka, Roberta Berića … Pozorni so na naše igralce. Kar zadeva Jana, mu ob tej priložnosti sporočam, da stiskam pesti zanj in mu želim, da se v Slovenijo vrne z naslovom evropskega prvaka. Ne vem, ali je kdo v slovenski reprezentanci obseden z Realom, a sam stoodstotno stojim za Janom in njegovim Atleticom.

V sezoni 2009/10 (takrat je barve Olimpije branil tudi Agim Ibraimi) si je Boban Jović (tretji z desne) delil klubsko slačilnico tudi z Janom Oblakom (skrajno desno na fotografiji).

Z Janom, ki ga v soboto čaka vrhunec kariere, finale lige prvakov, sta si nekoč delila slačilnico pri Olimpiji. Bila sta še golobrada mladeniča in pridobivala prve prvoligaške izkušnje.

Res je, takrat sva bila najmlajša pri Olimpiji. Jan je imel 16, jaz pa 18 let. Bil je nov začetek za oba. Priložnost sva dočakala kot zelo mlada in nato s tem živela skupaj. Kaj lahko sploh še povem o Janu? Je kakovosten, najpomembneje pa je to, da je v glavi konstanten. Ravno ta skromnost, ki si jo spoznal, ko si se družil z njim, ga je odpeljala tako daleč. To je njegova največja vrlina, poleg zbranosti in nogometnih sposobnosti. Ko sva bila skupaj, je bil vedno sproščen. Imela vsa veliko skupnih tem. Še danes sva v stiku in si redno izmenjujeva sporočila.

Zaradi reprezentančne akcije ga ne morete obiskati v Milanu in si v živo ogledati finale lige prvakov.

Verjamem, da mu bo pomagala že naša energija, ki bo prihajala od daleč. Po drugi strani pa je Jan tako kakovosten in s svojo mirnostjo, ki jo premore, na mestu dogodka ne potrebuje še dodatne pomoči.