SiolNET. Sportal Nogomet
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Messi najboljši? Fifa se zagotovo šali.

4

termometer

Vse lepo in prav. Nemčija je svetovna prvakinja. Zasluženo, na SP v Braziliji je pustila najboljši vtis in predstavila model, ki ga bi bilo vredno posnemati. V oči pa bode izbor najboljšega igralca.

Nemški elf ima v vsej veličini, začinjeni z vrhunskim dosežkom, le eno slabost. Če lahko sploh govorimo o slabosti, saj je prav zaradi nje tako kakovosten in popoln na vseh igralnih položajih. Löwova šampionska zasedba je namreč tako izenačena, da izstopa predvsem moštveni duh. Ta pa je nespretno preprečil, da bi na površje splaval kakšen posameznik, kar ni prijetna vrlina, ko beseda nanese na izbor najboljšega igralca. To je na svetovnem prvenstvu vedno prestižna lovorika, o kateri se govori še leta in leta. In letos ni končala v nemških rokah.

Najboljši je bil v skupinskem delu, a ga takrat ni bilo med prvih enajst

Najboljši je postal Lionel Messi, kar je mnoge presenetilo. Argentincu seveda ne gre očitati kakovosti, s katero ruši rekorde kot za stavo, na tem svetovnem prvenstvu pa vendarle ni tako izstopal, da bi si zaslužil omenjeno lovoriko. Mednarodna nogometna zveza (Fifa) se je oprijela nenavadnih meril. Zaslepljena z dejstvom, da se največja moč elfa skriva v kolektivu, je iskala junaka drugje. In ga prepoznala v Argentincu, ki si je obupno želel svetovnega naslova. Tudi zato, da bi ga končno nehali zbadati s primerjavami s slavnim rojakom Diegom Armandom Maradono. Vlečnim vozom argentinskega čudeža na SP 1986, ko je ta skoraj sam povlekel gavče do svetovnega naslova. Messi je bil na letošnjem prvenstvu blizu ponovitvi njegovega dosežka, a s predstavami ni tako izstopal, kot bi lahko. Najbolj je smešno to, da je najboljše predstave, podprte s prekrasnimi zadetki, ki so odločali srečanja, ponudil v skupinskem delu, takrat pa po temeljiti analizi Fife, s katero je ta ocenjevala prispevek vsakega udeleženca prvenstva, ni spadal niti med najboljših enajst.

Nemce doletelo tisto, kar je na začetku leta Riberyja

V izločilnem delu, kjer se je Argentina mučila s tekmeci in na štirih tekmah dosegla le dva gola, a jo je reševalo to, da je zgradila skoraj neprebojni obrambni zid, se Messi ni znašel na seznamu strelcev. Tam bi se kot veliki kralj strelcev, kakršnega poznamo iz Barcelone, v zadnjih letih pa tudi v državnem dresu, moral znajti. In odločiti kakšno izmed velikih tekem. Finale je prišel kot naročen, da dokaže, iz kakšnega testa je, a je zapravil svoje priložnosti. Lahko bi postal dvojni junak, na koncu pa je z zagrenjenim izrazom na obrazu stal na velikem odru in z zlato žogo v rokah stiskal roko Nemcem. Nič kaj prijetna tolažba. Nemci so očitno plačali davek, ker so predstavili tako močno in izenačeno reprezentanco, ki niti ne dovoljuje niti noče, da bi si večji delež zaslug za naslov lastil le en posameznik. Nekaj podobnega se je zgodilo že na začetku leta, ko je Franck Ribery, pa čeprav je z Bayernom osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, v izboru za najboljšega nogometaša na svetu potegnil kratko v druščini opevanih velikanov, ki so jima mediji pogosto naklonjeni, Cristiana Ronalda in Messija. Takrat je smetano na torti, pa čeprav leta 2013 z Realom ni osvojil niti ene lovorike, pobral Portugalec, zdaj jo je v Braziliji argentinski kapetan.

Kje so se v izboru Fife skrili kolumbijski biser James Rodriguez, hitri in nepredvidljivi nizozemski garač Arjen Robben ali pa celo Messijev soigralec Javier Mascherano, ki se je predstavil v najboljši luči in si prislužil kopico čestitk tako tekmecev kot tudi selektorja Alejandra Sabelle in velikega kritika Maradone? Lahko bi izbrali tudi katerega od prvakov.

Pred osmimi leti je veliko prahu dvignilo to, da so dirigenta italijanske obrambe Fabia Cannavara razglasili za igralca tekmovanja, po nastopih v Braziliji pa bi lahko omenjena čast pripadla Manuelu Neuerju. Hladnokrvnemu vratarju, ki je poosebljal samozavest in branil najboljše takrat, ko je bilo najbolj potrebno. Ali pa Thomasu Müllerju, ki je pletel nevarnosti in nagajal branilcem, na koncu pa se moral zadovoljiti z dvema drugima mestoma v razvrstitvi za najboljšega igralca in strelca na SP 2014. Ali pa Toniju Kroosu, maratoncu in kralju podaj, ki ga je v finalu polomil le takrat, ko je omogočil smrtno priložnost Gonzalu Higuainu, drugače pa nakazal, v kakšno smer se nagiba profil modernega zveznega igralca.

Sanje dovoljene tudi manjšim, sodniki ne dohajajo ritma

A ne, Fifa je izbrala Messija. Dokazano ime, navajeno na prva mesta, ki pa v Braziliji ni toliko blestelo, da bi si zaslužilo nagrado. Manjkala je pika na i. Argentina ne nazadnje na tem prvenstvu ni niti enega tekmeca odpravila z več kot zadetkom prednosti! Njenega kapetana je med finalom ponovno obšla slabost, potem ko je Fifa sporočila odločitev, da je bil najboljši na prvenstvu, pa je šlo na bruhanje številnim drugim.

Po drugi strani je Nemčija za to kozmetično napako delno kriva tudi sama, saj je moštvo uigrala skoraj do popolnosti. Ponudila je tako izenačeno postavo, v kateri so vsi delali za vsakega, da je takšen požrtvovalno-delovni odnos preprosto moral biti nagrajen s prvim mestom. Izenačenost. To je kratek, a jedrnat opis dogajanja na tem prvenstvu. Tudi finale je bil odločen v zadnjih minutah. Z enim zadetkom, kar se simbolično dopolnjuje z opisom prvenstva, na katerem je kostariška Pepelka dokazala, da so sanje dovoljene tudi manjšim reprezentancam, ki ne spadajo med favorite, niti med svetovne velesile.

Prvenstvo je še enkrat opozorilo na to, da najslabše trendu skokovitega razvoja nogometne igre sledijo sodniki. Tudi inovativni spreji in tehnologija na golovi črti niso pomagali, da se ne bi jezno razpredalo o napačnih odločitvah delivcev pravice. Predvsem stranskih, ki so pogosto zamujali za desetinko sekunde več, pa tudi glavnih, ki so nasedali zaigranim padcem v kazenskem prostoru. In bili pretentani, saj niso pravočasno presodili, da so nekateri padali celo hitreje, kot so tega zmožni po zakonu fizike.

Brazilci bi raje videli, da Pinilla ne bi zadel prečke, ampak kar gol

To prvenstvo bo ostalo zaznamovano še z nečim. Mit o tem, da je brazilska država nora na nogomet, res drži, da je v srcih njenih prebivalcev zgolj nogometna žoga, pa še zdaleč ne. Brazilci so zaljubljeni v nogomet. Preprosto potrebujejo nekoga, da jih začara z mojstrskimi potezami. Ko tega ni, ni niti tako opevane kolektivne depresije, ki se je pripetila daljnega leta 1950. Takrat so se dogajali celo samomori, zdaj pa je po boleči sedmici (1:7 proti Nemčiji) Brazilija sprejela neuspeh veliko bolj dostojanstveno. Pravzaprav bi bilo za Brazilce veliko boljše, če bi Čilenec Mauricio Pinilla v izdihljajih podaljška v osmini finala vendarle poslal žogo nekaj centimetrov nižje. Tako bi Čile po hudem boju izločil selecao, ki mu bi bilo v nadaljevanju prihranjeno marsikaj.

Kolumbija, ki je do takrat navduševala, bi verjetno prišla v polfinale, fenomen Rodriguez bi dobil novo priložnost, da izpopolni kandidaturo za najboljšega igralca na prvenstvu, Brazilija pa ne bi dočakala neskončnega ponižanja. Že prej se je vedelo, da dolgoletnega prepoznavnega simbola kanarčkov, igrive kombinatorike v napadu, ni več, a so se navijači tolažili, da imajo najboljšo obrambo na svetu. Zadnji dve tekmi sta razblinili tudi to lažno upanje. Brazilija je postala gostiteljica, ki je v zgodovini SP prejela največ zadetkov. Sramota na kvadrat.

Pred desetimi leti razprodaja ugled, zdaj vzor vsem

Napočili so novi časi, ki jih simbolizira tudi svetovni rekord Miroslava Kloseja. Na večni lestvici strelcev je prehitel Brazilca Ronalda, za mnoge še zadnjega romantika med napadalci, ki je znal približati svetu lepote starejšega pojmovanja nogometnih užitkov. Prehitel ga je Nemec, ki si je imperij zadetkov zgradil na temeljih discipline, trdega dela in odlične tehnike v igri z glavo. Ni bil tako spektakularen kot Ronaldo, a ga je prehitel. Tako kot je Nemčija, čeprav ni zaigrala tako, da bi se vsaka njena akcija pojavljala na jedilniku nogometnih sladokuscev, na koncu prehitela vse. In se podala na prestol. Zaslužila si je, da je postala prva evropska udeleženka, ki ji je uspel veliki met na južnoameriških zelenicah. Pred desetimi leti je razprodala ugled. Na evropskem prvenstvu ni mogla premagati niti Latvije. To jo je tako zabolelo, da je naredila temeljit načrt. Ko se tega lotijo delavni in preračunljivi Nemci, pa lahko pričakujemo, da bo uspeh kmalu priplaval na površje. V tako bogati državi, ki ničesar ne prepušča naključju, je bil uspeh skorajda zagotovljen. Pravljico je začel Jürgen Klinsmann, nato pa je žezlo v roke dobil njegov naslednik Joachim Löw. Nemčija je bila vedno blizu vrhu, na vsakem velikem tekmovanju se je uvrščala vsaj v polfinale, v Braziliji pa je pokazala, da je zasluženo napočil čas še za njenih pet minut slave.

Nemci so postali stroj, a ne tisti brezdušni, ki melje v slogu robota, pač pa dobro naoljen kolektiv, ki že dolgo časa ne slovi več le po fizični pripravljenosti in nepopustljivosti. Zdaj premore še nekaj več. Nesebične velemojstre, ki lahko rešijo tekmo ob vsakemu trenutku, če se znajdejo na pravem kraju. Ni bilo poškodovanega Marca Reusa, junak pa je postal Mario Götze, ki je finale začel na klopi, nato pa odločil zmagovalca. Za Löwa je boljši od Messija, Fifa pa meni drugače. To je bila edina grenka stvar, ki je malce pokvarila nemško zabavo.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin