Legenda jugoslovanskega nogometa: Koga zanima, koliko je zaslužila Tina Maze?

Zase pravi, da je morda edini na svetu, ki navija za Crveno zvezdo in ima istočasno rad tudi Partizan. To ne preseneča, saj je branil barve obeh klubov in leta 1986 pošteno razburkal nogometne vode, ko je izvedel šokantni prestop. Mnogi so bili prepričani, da je storil napako. Milko Djurovski meni drugače. "To, da nisem pred osmimi leti postal trener Olimpije, to je največja napaka v mojem življenju," pravi 52-letni strateg Zavrča, četrtega kluba, ki ga vodi v 1. SNL. V Los Angelesu je osvojil bronasto olimpijsko medaljo in si slačilnico delil s Srečkom Katancem in Markom Elsnerjem. Takrat še ni slutil, da se bo Slovenija vmešala v njegovo življenje. Ko je v Beogradu spoznal Mariborčanko Andrejo, ki je igrala košarko za Partizan, in se je rodila ljubezen, se je eden zadnjih jugoslovanskih nogometnih romantikov po igranju na Nizozemskem preselil na Štajersko. "Kje sem doma? Tam, od koder je moja žena," je rad porekel. Od takrat je minilo že 20 let in še vedno pravi enako.

Ko ste leta 2011 nehali voditi Nafto, ste dejali, da v Sloveniji ne boste več vodili prvoligaškega kluba, razen morda Olimpije, na katero vas vežejo posebna čustva. To sem rekel in še vedno tako mislim. Kar zadeva Zavrč … Z Miranom Vukom sva prijatelja že 20 let in to je posebna zgodba. Pogosto se slišiva, rad me vpraša za kakšen nasvet. Tako je bilo tudi pred dnevi, ko me je poklical in sem bil še na Slovaškem. Njemu verjamem, v Zavrč sem prišel le zaradi njega. Všeč mi je, saj tu ni hudega pritiska in se dela normalno.

Po šokantno pogostih menjavah v klubu, kjer trenerji hitro zapuščajo Haloze, je v medijih zaslediti manj privlačno oceno delovnih okoliščin v Zavrču. Vas to ni skrbelo, ko ste se odločali za vodenje Zavrča? Če bi bil sam predsednik kluba in mi kaj ne bi bilo všeč, bi storil podobno. Povsod se menjajo trenerji, tako je tudi v Zavrču, in iz tega se ne bi smelo delati drame. To je povsem nepotrebno. Bi pa rad nekaj povedal o Olimpiji …

Da? To, da pred osmimi leti nisem postal trener Olimpije, je največja napaka v mojem življenju. Mnogi mi govorijo, da je bila največja napaka prestop iz Crvene zvezde v Partizan, ki pa ga sam sploh ne doživljam kot napako, saj bi še danes storil enako. Napaka je bila Olimpija. Bila je v tretji ligi, sam sem zapustil Nafto in se v Celju že dobil na sestanku z vodilnimi. Primož Gliha, ki je šel na Ptuj, me je predlagal za trenerja, nato pa se je čakalo. Vmes je prišel Zlatko Zahović. Takrat sem storil napako in odšel v Maribor. Tega ne bi smel narediti.

Neradi govorite o tem, kar se je dogodilo v Mariboru, kjer ste po skromnih rezultatih leta 2007 zapustili klub, športni direktor Zahović pa je ostal … Tako bom povedal. V Mariboru živim že dolgo. Njegova težava je, da v klubu ni veliko starejših nekdanjih igralcev. Tisti, ki so, se obnašajo, kot da so samozadostni. Zdaj so velik klub, pred nekaj desetletij niso bili. V času Jugoslavije je bila Olimpija večja. Ko pa je razpadla nekdanja država, so se nekateri manjši klubi povzdignili, saj se jim je čez noč ponudila krasna priložnost, nekateri veliki pa so propadli. Če moja žena ne bi bila Mariborčanka in po Jugoslaviji ne bi divjala vojna, ne bi nikoli prišel v Maribor. Če bi bila moja žena Ljubljančanka, bi šel v Ljubljano. Igral sem za Maribor, ko sem se vrnil iz Nizozemske, a me nič ne veže na ta klub. Igral sem tudi za Železničar in Rogozo in ni bistvene razlike.

Torej ne zamerite Mariboru, da se je vaš prvi trenerski posel končal tako klavrno? Ves čas se omenjajo neke zamere, ki pa jih ni. Ni zamer, je pa tudi res, da ne hodim na tekme. Pa ne zaradi Maribora. Ne hodim nikamor. Tak sem bil že kot igralec. Če sem imel rdeči karton, me nihče ni mogel spraviti na štadion.

Je pa res, da bolj kot za Maribor navijam za Olimpijo. Za tisto Olimpijo, ki se je za Bežigradom potegovala za prvo ligo. Pri njej sem igral največ in sem bil vesel, da pomagam.

Ni skrivnost, da je Zlatko Zahović kot nadarjeni mladinec Kovinarja odšel k Partizanu ravno po vaši zaslugi. V Mariboru sem služil vojaški rok. Igrali so mali nogomet, Zlatko je izstopal. Priporočil sem ga Partizanu, nato pa je vsak počel svoje. V Mariboru se kaj dosti ne vidiva. In ne, nisva se skregala. Pač ne obiskujem tekem, to je vse.

Lahko pa Mariboru le čestitam. Dosegel je imenitne stvari. Prašnikar in Šimundža sta ga pripeljala v ligo prvakov, kar je fenomenalno za Slovenijo. Živim v Mariboru in sem seveda vesel za njegove rezultate, nisem pa čustveno vezan nanj. A Maribora ne predstavljajo le ljudje, ki delajo v klubu, ampak tudi navijači. Imena ostajajo, ljudje v klubu pa se menjajo.

Ko ste bili stari 41 let, ste zaigrali v dresu Olimpije oziroma NK Bežigrad. Primožu Glihi bi morali postaviti spomenik. Najprej nam sploh niso dovolili, da bi igrali za Bežigradom, a smo skupaj z mediji naredili pritisk. Vsako tekmo nas je gledalo tisoč gledalcev. V peti ligi so se nam vsi smejali, zdajšnja Olimpija pa je preživela prav zaradi nas, predvsem zaradi Glihe. Če se ne bi tako zavzemal za ta projekt, bi klub popolnoma ugasnil. Zato bi moral biti Gliha častni član Olimpije.

Spomnim se, ko sem svaril soigralce in vodstvo, da bodo tisti v kravatah, ki so začeli počasi trkati na vrata, ko smo prišli v tretjo ligo, vse porušili. To se je res zgodilo. Žal mi je, da zraven niso spustili Joca Pečečnika. Škoda, več takšnih ljudi bi moralo biti v slovenskem nogometu.

Gre slovenski klubski nogomet po pravih tirnicah? Ko sem vodil Maribor, Dravo in Nafto, sem se prepričal, da je slovenska liga zelo kakovostna. Moti pa me, ker se zdaj bolj poudarja tek in fizično kondicijo kot tehniko. Morda bi morali zamenjati ploščo, a kot trener ne moreš vplivati veliko, saj vsi okrog tebe iščejo pot do ugodnega rezultata.

Ker ni veliko denarja, si ne moreš preveč izmišljevati. Danes je nogomet posel. Preveč denarja se pretaka, manjka pa lepota v igri, ki bi se je najbolj razveselili navijači.

Vi ste vedno igrali ravno za navijače. To ste poudarjali že v Beogradu, ko so vas častili navijači Crvene zvezde in Partizana. Včasih smo igrali zaradi ljubezni do nogometa, spoštovanja in ljudi na tribunah. Želel sem uživati z njimi. Zato nisem vedno delal tako, kot so trenerji ali predsedniki od mene zahtevali. Želel sem le ugoditi navijačem. Tako sem vedno igral, podobna je tudi moja trenerska filozofija. Tako sem želel igrati tudi v Mariboru, a ni bilo niti priložnosti. Dobro, ni pomembno …

Kako zdaj kot trener doživljate igralce, ki igrajo za navijače? Takšne vedno podpiram. V tem je bistvo. Želim, da igramo napadalen in odprt nogomet. Saj sem bil tudi sam napadalec. Ne pretvarjam se. Rad delam z odprtimi kartami. Tako bom delal do konca svojega življenja.

Ni bojazni, da bi s tako filozofijo igralcem pustili preveč svobode, ki bi jo lahko izkoristili? Nekaj moramo razčistiti. Z igralci sem lahko prijatelj, a mora vladati spoštovanje. No, ko smo pa na igrišču ali na treningu, tam sem šef. Z igralci se rad pošalim, ko pa pridemo na igrišče, sem jaz glavni. Kar se dogovorimo, se dogovorimo. Ne filozofiram veliko. Povem le to, kar mislim in zahtevam od njih. Avtoriteta pride hkrati s spoštovanjem.

Kaj pa menite o Špancu Albertu Rieri, ki po znanju in še čem izstopa v vaši ekipi? On je zelo dober človek po duši, to se takoj opazi. Je pravi profesionalec. Ko smo v sredo igrali na Ptuju, je bodril soigralce. Njegov pristop je odličen, soigralci ga občudujejo, na treningih dela vse po navodilih. Ni razvajen. Spoštujem ga. Če bi na njem treniral avtoriteto, bi bil neumen. Tega nisem nikoli delal in tudi ne bom. Če mi bo jutri dejal, da ne želi igrati, bom to sprejel.

Bo res odšel po stopinjah nekdanjega trenerja in športnega direktorja v Koper? Ne vem. V to se ne vpletam. To je stvar njega in predsednika. Počaščen sem, da ga lahko treniram. Če bo ostal pri nas, bom vesel in srečen, a vsak ima v nogometu svojo pot.

V soboto vas po dolgem času čaka prva prvoligaška tekma v Sloveniji. Gostovali boste v Domžalah. Ste že kaj nestrpni? Treme nimam. Sem malce drugačen od drugih, bolj čudaški. Nizozemci so me naučili, da se ne moremo vrniti v preteklost, ampak moramo vedno gledati le naprej. Zato mi ni najbolj jasna tista misel, da se učiš na napakah. Kako se boš učil na napakah, če na koncu izgubiš? Od koga? Od porazov? Ne me hecati … Šele ko zmagaš, takrat si moraš prizadevati, da bi kaj izboljšal.

Bi kaj izboljšali v Sloveniji, kjer živite že dve desetletji? Nekaj stvari me je zmotilo. Zavisti je v Sloveniji ogromno. Saj veste tisto o sosedu in crknjeni kravi. Sem pa opazil, da Slovenci nimajo radi ljudi, ki izstopajo po značaju. Hočejo, da se podredijo množici. To mi ni všeč. Če je kdo uspešen, ga, prosim, pri tem podpiraj, ne pa da pljuvaš po njem. Slovenci pljuvajo … Tako je bilo s Primožem Kozmusom, ko si je prizadeval za športne pokojnine. Ali pa slovenski košarkarji v ligi NBA – ljudi najbolj zanima, koliko denarja bodo zaslužili. Za Tino Maze niti ne piše, koliko medalj je osvojila, ampak se omenja njen zaslužek. Najprej so jo vsi popljuvali, potem je bila boginja, potem pa jih je zanimalo, koliko je zaslužila. Pa koga to zanima, to je le njeno in to si je krvavo prislužila s trdim delom.

Nekateri mislijo, da je dobila ogromne zneske s tem, ko je dve minuti smučala, a se ne zavedajo, koliko časa in truda je vložila v to. Podobno je bilo v Jugoslaviji, ko so se zgražali nad nogometaši, da so 90 minut na tekmi in nič ne tečejo, dobijo pa milijone. Kaj pa priprave, ko smo spustili dušo iz sebe? Tega pa ne gledajo. No, zaradi tega se razburim (je pojasnil z rahlo dvignjenim glasom, op. p.), a se skušam s tem čim manj ukvarjati (nasmeh, op. p.).

Je bil kriv denar, da ste zapustili slovaški klub Vion Zlate Moravce? Ne. Prva laž je, da so me odpustili. Nikoli me niso in me ne bodo. To velja za vse klube, ki sem jih vodil. Ko začutim, da imam zavezane roke in ne morem naprej, čeprav delam vedno v dobro kluba, potem odidem. Hitro začutim, če je kaj narobe.

Mnogi pravijo, da bežim, a je resnica ta, da nočem dovoliti, da bi prišel pod vpliv vodstva kluba, ko te želijo ob slabših rezultatih vzeti v obrambo in te krijejo, v resnici pa govorijo, da nimaš pojma. Tega ne maram.

Na Slovaškem sem želel, da odide moj pomočnik, s katerim nisem mogel več sodelovati. Tega mi niso odobrili, zato sem pospravil kovčke in jim zaželel srečo. Pa čeprav smo dobili tekmo v gosteh. Če bi želeli, da bi ostal, bi me povabili nazaj, tako pa so že čez pol ure objavili, da smo se razšli.

Ko vas je Miran Vuk pripeljal v Zavrč, vas je pohvalil, da ste pošten človek, ki ga ne zanima denar. Pri Dravi pet mesecev nismo dobili plače, pa smo šli dalje. Denar res ne igra bistvene vloge.

Ste lahko kot nekdanji zvezdnik jugoslovanskega nogometa privarčevali kaj denarja za lagodno življenje? Morate vedeti, da v tistih časih, ko sem igral najboljši nogomet, v klubih ni bilo tako velikih zneskov. Mi pa za razliko od večine povsem zadošča, če imam v žepu denar, da si lahko privoščim kavo in jo v miru popijem. Ne zanimajo me vile ali jahte. Imam dve stanovanji, povsem povprečen avto, s katerim se vozim na trening. Da bi zdaj imel najdražji in oh in sploh avto? Pa koga to sploh zanima? S tem nisem obremenjen. Pomembno je, da imam dovolj za običajno življenje.

V tujini ste doživeli vrhunec na Nizozemskem pri Groningenu. Takrat so vas v svoje vrste vabili tudi Benfica, Sporting, Paris St. Germain … Res je, a tudi tam ni bilo kaj veliko denarja. Sporting je ponujal 1,8 milijona takratnih nemških mark, od katerih bi Partizan prejel polovico. Kar zadeva denar, sem še najbolj užival v Beogradu. Ko sem igral za Zvezdo, sem si lahko s plačo privoščil drag nemški avto. Dobil nisem le stanovanja, zato sem prestopil k Partizanu, ki mi je ga kupil.

To so bili časi, ko so vas označili za nogometnega boema. Znali ste uživati življenje. O tem se je v medijih pretiravalo. Res je, da smo si vsake toliko časa dali duška in se malce pozabavali. A morate vedeti, da smo igrali le enkrat na teden. Ko je bilo konec tekme, smo šli ven, v nočno življenje. Takratni časopisi so potrebovali kakšno dobro zgodbo za naslovnico, da je bilo bolj zanimivo za bralce. Tržni prijem, pač.

Ko ste leta 1986 iz Crvene zvezde prestopili neposredno k Partizanu, ste poskrbeli za šokantno in nepričakovano selitev, ki je dvignila veliko prahu. Bi se dalo ta prestop primerjati s tistim, ki si ga je mnogo let pozneje privoščil Luis Figo in se iz Barcelone preselil k osovraženemu Realu? Ne, kje pa. Sploh pa je bil Figo veliko boljši igralec od mene (smeh, op. p.). To ni enako. Madrid je Madrid, Barcelona pa Barcelona. To je velika razdalja, Zvezdo in Partizan pa je delilo le 200 metrov. Res je, v današnjih časih, ko je med navijači več huliganstva in kriminala, bi bilo preveliko tveganje, če bi se odločil za tak prestop, pred 30 leti pa sploh ni bilo težav in sem lahko s čisto vestjo hodil po ulici, pa nisem imel nikakršnih slabih izkušenj.

Ko ste prestopili k Partizanu, je istega leta črno-beli dres oblekel tudi Srečko Katanec. Bil je pravi profesionalec in delavec. Igral je za nas, saj mnogi nismo bili preveč marljivi tekači (smeh, op. p.). Ko je prišel k nam iz Dinama, se je prerodil. V Zagrebu so ga postavili višje, mi pa smo ga premaknili nazaj. Spominjam se prigode, ko smo nabirali fizično kondicijo in nizali kroge na štadionu Partizana. Tekli smo 30 minut po atletski stezi. Ne bom lagal, če nas je Srečko v tem času za cel krog prehitel vsaj petkrat. Tekel je kot navit, imel je izvrstna pljuča.

Poleg nogometa ste se preizkušali tudi v glasbenih vodah. Nastopili ste tudi z Lepo Breno in še nekaterimi estradnimi zvezdnicami. Veliko stvari sem počenjal, zato so me verjetno ohranili v takem spominu. Ljubil sem vse, kar je oboževala mladina. Družil sem se z njimi, se veliko šalil in zabaval, pel pesmi in snemal videospote, obenem pa igral še nogomet. In to ne slabo. Vse sem lahko počel, stvari so se izšle.

Še kdaj zapojete? Včasih, ne preveč pogosto. Ko je kak rojstni dan ali pa na porokah. Nisem preveč dober pevec, to sem počel bolj zaradi zabave. Danes nekateri govorijo o pravih pevcih, a jih ne moreš prešteti niti na prste dveh rok. Danes prideš v studio, ko pa poslušaš končni izdelek, sploh ne prepoznaš svojega glasu. Danes lahko poje, kdor hoče. Ste imeli takratni najboljši nogometaši pri mladih dekletih status pop zvezdnikov? Status je bil res velik (smeh, op. p.). Legendarni Šeki (nekdanji zvezdnik jugoslovanskega nogometa in Crvene zvezde Dragoslav Šekularac, op. p.) je rekel, da bom znan takrat, ko bom hodil po zagrebških ulicah in me bodo prepoznali. In to ne pred nogometno tekmo, ampak takrat, ko se bom v Zagrebu mudil zasebno.

Imam 52 let. Pred kratkim sem šel v Zagreb in sem pri nekaterih mimoidočih pešcih res videl, kako so me gledali s posebnimi očmi in se spraševali, ali sem res Milko. Če sem bil priljubljen takrat, sem očitno priljubljen še zdaj. No, mene to ne zanima preveč. Me kdo pozna ali ne? Prav mar mi je …

Že kot nogometaš ste radi izstopali na svoj način … Zaradi tega, ker nisem bil pravi vzornik preostalim, takrat so dejali, da nisem bil dovolj karizmatičen (smeh, op. p.), me niso povabili v Zvezo komunistov. Ta vrata niso bila odprta vsakomur. Moj brat Boško je bil bolj fin in uglajen, meni pa ni nič manjkalo, če nisem bil zraven. Še bolje sem se imel, saj bi moral sicer plačevati drago članarino. Brata sem pogosto zbadal, kako je izgubljal denar.

Boste pa lahko več o meni prebrali v knjigi, ki bo izšla prihodnje leto. Obljubljam, da jo bo vredno prebrati.