Torek, 25. 3. 2025, 11.15
3 ure, 6 minut
Komentar po zmagi Slovenije nad Slovaško
Srčni Ljubljančan simbol vsega, kar dela Slovenijo tako veliko
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,62
Petar Stojanović verjame, da si lahko Slovenija ob podobnih predstavah, kot jih je pokazala proti Slovaški, prisluži vozovnico za SP 2026.
Dolgoletni slovenski reprezentant Petar Stojanović je zelo uglajen, prijeten mladenič. V zadnjih letih resda nima sreče pri izbiri klubov, saj se ne more pohvaliti z redno tekmovalno formo, a podobno kot njegov selektor iz tega ne dela drame. Ko obleče slovenski dres, se namreč v njem prebudi nekaj zverinskega. Reprezentanca ga popelje v svoj svet, v katerem vladajo drugačna čustva. Prelevi se v fanatičnega bojevnika, ki bi za domovino dal vse. Srce, dušo, še zadnjo kapljico znoja. Sloveniji pomaga do uspehov in sanja o novih, še večjih. Takšnih, kot bi bila uvrstitev na SP 2026. Predstavlja svetel zgled drugim. Pooseblja vse, kar dvomilijonska Slovenija, zaradi svoje majhnosti že tradicionalno z manjšim bazenom nogometašev, potrebuje, da bi lahko še naprej mešala štrene favoritom.
Igranje za reprezentanco je nekaj posebnega. Nekaj najbolj veličastnega, kar lahko v karieri doleti nogometaša. To velja zlasti za manjše države, ki se ne morejo pohvaliti z večjim naborom nogometašev, iz katerega bi črpale selekcijo za izbrano vrsto. Pri nogometnih velesilah, polnih (super)zvezdnikov, ki služijo milijone v najmočnejših klubih na svetu in se pojavljajo na naslovnicah skoraj vsak dan, je verjetno drugače.
Tam so igralci s stresom in pritiskom velikih srečanj vsakodnevno močno obremenjeni že v klubskih dresih, reprezentanca pa je le dodatek, ki prinaša poseben adrenalin, pomešan s patriotskimi čustvi. Število zvezdnikov, ki redno igrajo v največjih klubih na svetu, je pri velesilah tolikšno, da selektorjem predstavlja sladke težave. Oziroma jim povzroča prijetne glavobole. Moč razkošnega izbora je tolikšna, da zmanjka prostora za vse in številni velemojstri nogometne igre končajo na klopi.
Fenomen bojevnika Petra Stojanovića
Čeprav Petar Stojanović v zadnjem obdobju ne igra redno za svoj klub, je v državnem dresu pokazal neverjetno željo in moč, s pomočjo katerih je proti Slovaški prispeval pomemben delež k uspehu Slovenije.
Ko pa gre za Slovenijo, je realnost drugačna. Bazen je toliko skromnejši, da je selektor Matjaž Kek prisiljen na seznam reprezentantov uvrščati tudi kandidate, ki se v svojih klubih ne morejo pohvaliti z redno tekmovalno formo. V tej luči pa lahko z velikim ponosom predstavimo fenomen Petra Stojanovića. Bil je že svojevrstni junak zadnjih kvalifikacij za veliko tekmovanje, prispeval ogromen delež za preboj na Euro 2024, izvrstno pa mu gre v državnem dresu tudi letos, ko se Kekova četa pripravlja na jesenski vrhunec, kvalifikacije za SP 2026. Pri tem si je samozavest utrdila s spomladanskim uspehom, saj jo je zagodla Slovaški in si priigrala obstanek v drugem najmočnejšem rangu lige narodov.
29-letni Ljubljančan s svojim zanosom, s katerim nastopa za domovino, predstavlja svetel zgled drugim. Ko obleče državni dres, v sebi prebudi bojevnika. Tako je bilo tudi proti Slovaški. S Salernitano tekmuje "zgolj" v drugi italijanski ligi, kar je po svoje žalitev za igralca takšnega kova, saj bi si zaslužil vsakotedensko dokazovanje na bistveno večjih nogometnih odrih. Čeprav s klubom ni nastopal kar mesec dni, pa se to na dvobojih s Slovaško ni poznalo.
Ko zaigra za Slovenijo, se znajde na vrtiljaku, polnem ljubezni in energije, na katerem izvaja svoj šov. Drzna preigravanja in prodori, neutrudni sprinti, s katerimi je zmožen reševati tudi slovensko obrambo, kar je dokazal tudi v nedeljo v Stožicah, ko je mojstrsko preprečil imenitno priložnost Slovakov. Igra v transu, v preveliki želji kdaj tudi preveč tvega in dela napake, a to lahko še kako razumemo. Si pa tudi upa. Zelo. V njegovi drži in nastopu je zlahka prepoznati gorečo željo, da bi Sloveniji pomagal do uresničitve cilja na vse mogoče načine. Tudi z več agresije, če je treba. Če je kdo jasno in glasno sporočal Slovakom, da igrajo v Stožicah, domu slovenske reprezentance in težko osvojljivi trdnjavi, kjer stvari potekajo tako, kot to narekujejo Kekovi varovanci, je to počel prav Stojanović.
Tako je bilo že pri zlati Katančevi četi
Je simbol vsega, kar potrebuje Slovenija, da bi ohranila stik z najboljšimi in še naprej upala na največje dosežke. Dokazuje namreč, da lahko s takšnim zanosom nadoknadiš tudi pomanjkanje igralnih minut v svojem klubu in si za reprezentanci ogromna dodana vrednost. Z omenjenima borbenostjo in požrtvovalnostjo, s katerima se boriš za vsak milimeter igrišča, pa so temelj nepozabnih uspehov zgradili že junaki neke druge generacije, ki je omrežila slovenska srca. To je bila zlata Katančeva četa, v kateri se številni znameniti nogometaši tistega obdobja prav tako niso mogli pohvaliti z rednim nastopanjem za svoje (tuje) klube.
Ko igra za Slovenijo, na igrišču pusti srce in zadnji atom moči.
Slovenija je pač tako majhna država, da si ne more privoščiti večjega bazena nogometašev. Zato mora dodobra izkoristiti vsakega, ki prinaša nekaj več. Stojanović je to že večkrat dokazal. In Slovenija nima boljšega kandidata, ki bi spravljal tekmeca v obup na desni strani zvezne vrste in bil pravzaprav prisoten na celem igrišču, hkrati pa bi še tako učinkovito dvigoval samozavest soigralcem in spravljal navijače na noge.
Kek: Samo tako lahko funkcioniramo
Slovenija v 210 minutah proti Slovaški ni prejela niti enega zadetka. Cilj je uresničila tudi brez zadetka Benjamina Šeška.
Zato ne čudi, da ga je selektor Matjaž Kek po zmagi nad Slovaško javno izpostavil kot svetel primer pripadnosti in vsega pozitivnega, kar lahko prinašaš izbrani vrsti. "Vidim, da fantje hočejo. Petar Stojanović, ki za svoj klub ni igral zadnji mesec, ki ni igral štiri ali pet tekem, gre na glavo za reprezentanco. Meni je to všeč. In verjemite mi, da lahko samo na ta način funkcioniramo," je Mariborčan prepričan, da si Slovenija zaradi objektivnih omejenosti, ki so predvsem posledica majhnosti, ne bo mogla nikoli privoščiti razmišljanja o tem, kako sestaviti takšno enajsterico, ki bi plenila pozornost z všečnim, napadalnim, dinamičnim in nadvse učinkovitim nogometom.
Ne, prisiljena je živeti z drugačno realnostjo, v kateri pa je ne rešujejo le izvrstna posredovanja kapetana Jana Oblaka, ampak še kaj drugega. Zmaga nad Slovaško je še toliko več vredna, ker jo je Slovenija osvojila brez zadetka Benjamina Šeška, nespornega prvega napadalca zasedbe, ki v očeh tekmecev uživa največje spoštovanje.
"Saj veste, kaj bi se dogajalo jutri, če bi padli v ligo C"
Slovaki so si v Stožicah priigrali kar nekaj priložnost, a na koncu ostali praznih rok.
Dokazala je, da lahko ovire preskakuješ tudi drugače. Če se točno držiš vnaprej začrtanega načrta, pri katerem je še kako jasno, da cilj opravičuje sredstva, zaradi velikega vložka srečanja pa je bil v ospredju le rezultat.
"To, da smo Slovaški prepustili igro, je bila povsem moja odločitev. Pomemben je bil le rezultat. To pa zaradi tega, ker ti dober rezultat daje možnost, da lahko še naprej delaš v miru. Ker drugače … Saj veste, kaj bi se dogajalo jutri, če bi padli v ligo C," si je selektor Kek pošteno oddahnil po zmagi nad Slovaško, saj se je zavedal, da bi lahko zaradi izenačenosti tekmecev šla zmaga ali na eno ali na drugo stran. Tako pa se je veselila Slovenija. Nogometni bogovi so prepoznali večjo željo in poskrbeli, da je zmaga ostala doma. Uspeha pa je Kekova četa dosegla tudi s čezmerno uporabo defenzivnega bloka, s katerim je že lani povzročala velike težave favoritom na Euru. In pri tej usmeritvi bi lahko, ko bodo na sporedu odločilne bitke za SP proti največjim, tudi ostalo. Pa čeprav s tem največji nogometni sladokusci ne bodo prišli na svoj račun.
"Vseeno mi je, kaj delajo top reprezentance. Jaz se pripravljam na svoj način," selektor Matjaž Kek ostaja zvest svojemu delu, s katerim bo jeseni naskakoval nov odmeven dosežek.
Verjeti, da bi lahko Slovenija delovala in razmišljala kot največje nogometne velesile, prepolne eminentnih imen, na primer aktualne polfinalistke lige narodov Španija, Francija, Nemčija in Portugalska, ki vedno težijo k spektakularni igri, a imajo s tem občasno velike težave tudi same, je po besedah selektorja utopično. "Vseeno mi je, kaj delajo top reprezentance. Jaz se pripravljam na svoj način," ostaja zvest svojemu delu, s katerim bo jeseni naskakoval nov odmeven dosežek.
Naj se njegove besede pozlatijo
Uspeh Slovenije je zaradi majhnosti že to, da je Kek lahko v tej kratki reprezentančni akciji dodal nekaj novih imen (na primer Blaža Kramerja) ter še utrdil prispevek in vlogo nekaterih drugih, ki jih tudi ni bilo na Euru (na primer Dejana Petroviča), največ vredno pa je spoznanje, da nogometaši reprezentanco še vedno doživljajo kot nekaj več. Kot tisto, za kar se igra in trenira nogomet. S takšnim fanatizmom, kakršnega v njih prebudi državni dres, najlepši primer pa je prav Petar Stojanović, je bistveno lažje uresničiti cilj, tudi če nogometaši v klubih ne igrajo redno.
"Trpeli smo, a pokazali kar dobro tekmo. Slovaška je vrhunska reprezentanca, njeni igralci igrajo v dobrih klubih, a smo še enkrat pokazali, da če smo pravi, nas doma ne more nihče premagati," je po nedeljski zmagi dejal Stojanović in dodal tisto, kar lahko polni srca navijačev z ogromnim optimizmom.
Tako se je pred poldrugim letom s soigralci po zmagi nad Kazahstanom veselil uvrstitve na Euro 2024. Bi lahko v Stožicah podobne prizore videli tudi to jesen?
"Lepo smo začeli novo leto, če se lahko tako izrazim. Zdaj pa nas čaka še veliko stvari. Kvalifikacije za SP 2026, na katero se resnično želimo uvrstiti. Zelo. Če bomo jeseni takšni, kot smo bili proti Slovaški, lahko spet naredimo velike stvari. Imamo težko skupino (še Švica, Švedska in Kosovo, op. p.), a če bomo takšni, nam lahko uspe. Branimo se vrhunsko. Vsaki reprezentanci je težko proti nam. Nevarni pa smo tudi v igri naprej, v kateri moramo popraviti še veliko stvari. Ni še vse idealno, a bomo iz tekme v tekmo boljši," je bil Ljubljančan po tekmi prepričan, da je takšna Slovenija na dobri poti do novih uspehov. Ga občutek vara? Upajmo, da ne. Lahko si samo želimo, da bi se njegove besede pozlatile.
