Ko je odšel iz sobe, je predsednik Olimpije jokal kot majhen otrok

George Best, ki je blestel v majici Manchester Uniteda med letoma 1963 in 1974, z njim je bil dvakrat angleški in tudi evropski prvak, je eden izmed najboljših evropskih nogometašev vseh časov. Leta 1968 je bil tudi evropski nogometaš leta. Če ne bi živel razvratnega življenja, polnega alkohola in lepih žensk, bi bil verjetno še veliko boljši.

Severnega Irca še danes, več kot desetletje po smrti, opevajo na kultnem Old Traffordu. Legendarni nogometaš, ki je na majici Manchester Uniteda nosil številko sedem in poskrbel, da je postala kultna (pozneje sta jo imela tudi David Beckham in Cristiano Ronaldo), ga je moral zapustiti v najbolj zrelih nogometnih letih. Po 137 golih na 361 tekmah je bilo afer, za katere je poskrbel, preprosto preveč.

V ZDA ga je pripeljal Milan Mandarić

Pozneje je krožil po klubih povsod po svetu. Ustavil se je tudi v ZDA, pri San Joseju, ki je bil takrat v lasti zdajšnjega predsednika Olimpije. "Jaz in še nekateri smo bili takrat zadolženi za dvig priljubljenosti nogometa v ZDA. Poskrbeti smo morali za nekatere zveneče okrepitve, pripeljali smo Peleja, Franza Beckenbauerja in tudi Georgea Besta. Prišel je v moj klub, v dveh letih sva stkala tesne vezi in postala velika prijatelja," se tesnega odnosa, ki je zrastlo leta 1980, danes spominja Milan Mandarić.

Bil je dober do vseh, samo do sebe ne

"George je bil sijajen nogometaš in človek. Bil je dober do vseh, samo do sebe ne," je opisal Severnega Irca, ki je zaradi atraktivnega videza in nevsakdanjega načina življenja poskrbel za velik dvig priljubljenosti nogometa v Angliji in tudi drugod po svetu.

"Le tisti, ki ga poznamo, vemo, kako veliko srce je imel. V prvi vrsti je bil človek, šele potem vse drugo," se pokojnega nogometaša spominja Mandarić. "Nekega dne sva hodila po cesti, ko je zagledal brezdomca. Ustavil se je, jaz pa sem šel naprej. Ko je ugotovil, da s seboj nima denarnice, je tekel za menoj, me prosil, naj mu dam deset funtov , in jih odnesel bredzdomcu," se je spomnil zgovorne anekdote, ki jo je v družbi Besta doživel v ZDA .

Ni vedel, kako bi ga naučil

"Bil je seveda tudi fantastičen igralec, ki je vedel vse o nogometu. Spomnim se, da sem ga nekega ponedeljka, treningi po tekmah so bili vedno bolj sproščujoči, prosil, naj me nauči preigravati. Odvrnil mi je, da me ne more naučiti. 'Kako ne moreš?' sem ga spraševal. Odgovoril mi je, da še sam ne ve, kako to dela. 'Dobim žogo in potem steče samo od sebe,' je dejal. Bil je genij. Nogometni genij," je opisal nogometne veščine nekdanjega asa, ki je umrl v 60. letu starosti.

"Družil sem se tudi s Pelejem, dobro sem ga poznal. Seveda je bil Brazilec sijajen nogometaš, a je bil ob tem tudi človek, ki je natanko vedel, kaj mora delati in kako se mora obnašati. Bil je velik profesionalec. George je bil po mojem mnenju še bolj nadarjen od po mnenju mnogih najboljšega vseh časov, a je ob nogometu vse drugo delal narobe. Bil je človek ljudstva, ki se je obnašal tako, kot je čutil. Bil je kot otrok. Ne glede na to, kje je igral, se je obnašal, kot da igra z vrstniki iz otroštva. Nogomet je igral iz čistega užitka," je zanimivo primerjavo med dvema velikanoma svetovnega nogometa potegnil ameriški poslovnež srbskega rodu.

Po neprespani noči je zamudil na tekmo in jo odločil

"Ne bom pozabil tekme, ki smo jo igrali proti New York Cosmosu, bila je zelo pomembna za nas. Dve uri pred tekmo je k meni prišel trener in rekel, da Georgea ni. 'Dajte ga na spisek, prišel bo,' sem mu odvrnil. Ura je tekla, a njega ni bilo. 15 minut pred tekmo se še kar ni pojavil, zato smo ga morali brisati iz zapisnika," se je še ene anekdote spomnil Mandarić.

"Odšel sem na parkirišče pred štadionom in ga zagledal. Ravno je počasi izstopal iz avtomobila, bil je ves neurejen in neprespan. Vso noč ni spal. Mislil sem, da ga bom ubil. 'Šef, to tekmo bom zmagal za tebe!' mi je rekel. Nič, hitro sem posredoval pri sodnikih, takrat so bila v ZDA pravila bolj ohlapna, tako ali tako pa je bilo jasno, da je polovica štadiona prišla zaradi njega, in Bestu so dovolili igrati," je nadaljeval.

"Tekma se je začela in po 20, 30 minutah je prejel žogo na sredini igrišča. Začel je preigravati, se sprehodil mimo šestih, sedmih nasprotnikovih igralcev, obšel še vratarja in zabil gol. Čudežna akcija! 'Sem ti rekel! Sem ti rekel!' se je po tem drl pod tribuno, na kateri sem sedel," je Mandarić z iskricami v očeh in nasmehom na ustih pospremil še enega izmed sladkih spominov na dobrega prijatelja.

O lepoticah, ki jih je bilo v življenju Severnega Irca veliko, ni hotel govoriti. "Ne, vsaj ob prižganem diktafonu ne," se je zasmejal predsednik Olimpije.

Skušal je narediti vse, da bi ga rešil

Tudi njemu ni bilo lahko, ko je Besta gledal propadati. "Skušal sem narediti vse, da bi mu pomagal, a ni šlo. Bil je fantastičen človek, pomagal je vsem, samo sebi ni mogel," pravi Mandarić, ki je bil ob Bestu tudi 25. novembra leta 2005, ko je umrl.

"Ko se je njegovo zdravstveno stanje drastično poslabšalo, sem prišel v bolnišnico, kjer mi je zdravnik rekel, da se tokrat ne bo izvlekel. Moral sem na pot v ZDA, a sem zdravniku naročil, naj me, če se bo kaj zgodilo, takoj pokliče. Tako je tudi bilo, po štirih dneh sem se predčasno vrnil, Georgeu so zdravniki dali še največ 48 ur življenja. Ko sem prišel v njegovo sobo, sem videl, da je bil njegov utrip srca kar 160 na minuto. Stisnil sem ga za roko in rekel: 'To sem jaz. Šef!' Ob tem je malo trznil. Tega ne bom nikoli pozabil. Ko sem šel iz sobe, sem jokal kot majhen otrok," se je dne, ko ga je zadnjič videl, spomnil Mandarić. Nekaj ur pozneje je Best umrl.

Več kot sto tisoč ljudi se je poslovilo od svojega dečka

Pogreb v Belfastu štiri dni pozneje, ki ga je v živo prenašala tudi britanska televizijska hiša BBC, je bil veličasten. Besta je na zadnjo pot pospremilo več kot sto tisoč ljudi.

"Na dan pogreba smo s Portsmouthom igrali proti Manchester Unitedu. Pogreb je bil ob enajsti uri. Skupaj z Alexom Fergusonom sva potovala tja in nazaj. Ljudi je bilo neobičajno veliko. Od kapele, v kateri so se zvrstili številni govorniki, do cerkve je bilo polno ljudi, ki so se prišli poslovit od svojega dečka. Pa čeprav je grdo deževalo. Ljudje so ga preprosto imeli radi. Tudi poznejša tekma je bila seveda v znamenju spomina nanj," se je več kot desetletje nazaj zazrl 77-letni poslovnež. "Zelo ga pogrešam," je sklenil z nostalgičnim glasom.