Ponedeljek, 14. 5. 2018, 4.00
6 let, 6 mesecev
Kolumna
Klovn Darko Milanič in vitez Igor Bišćan
Tole ni hvalospev trenerju Maribora Darku Milaniču ali grajanje šefa strokovnega štaba Olimpije Igorja Bišćana, ampak bolj razmišljanje o fenomenu, ki ga lahko opazimo v slovenskem športu.
Darko Milanič je v mladosti najprej vrsto let igral v majici Partizana in z njim lovorike osvajal v času, ko so na slovenske nogometaše v nekdanji skupni državi gledali približno tako, kot danes v košarkarski ligi NBA gledajo na Evropejce. V sedmih letih je postal človek, ki ga v Beogradu zdaj naslavljajo z legendo kluba.
Isto priponko si je prislužil tudi po sedmih letih, ki jih je kot nogometaš preživel v Sturmu, s katerim je spisal najlepše strani v zgodovini tega 109 let starega avstrijskega kluba, ki je v njegovih časih serijsko osvajal lovorike in igral tudi v ligi prvakov.
Igor Bišćan si je nogometno ime ustvaril pri zagrebškem Dinamu, pri katerem je po dveh sezonah in pol rednega nastopanja za člansko ekipo, s katero je seveda osvojil tudi obe prvenstveni lovoriki, v enem izmed številnih milijonskih poslov Zdravka Mamića zelo mlad odšel v Liverpool. V petih letih na Anfieldu se mu ni nikoli uspelo prebiti do stalnega mesta pomembnejšega igralca v ekipi. Se pa lahko pohvali, da je tam leta 2005 postal evropski prvak (v znamenitem finalu proti Milanu je obsedel na klopi).
Sledili sta dve leti in približno polovica mogočih nastopov v majici grškega Panathinaikosa, za konec pa še štiri nestanovitna leta v drugi in končni epizodi pri Dinamu, pri katerem je leta 2012 odigral zadnjo nogometno tekmo.
Milanič je odigral pet tekem za Jugoslavijo v časih, ko je bila reprezentanca za slovenske nogometaše približno tako velik podvig, kot je bil v časih Dražena Petrovića nastop na tekmi vseh zvezd v NBA za Evropejca, če za hip spet skočimo na košarkarski parket in malce pretiravamo. Tekem z majico nekdanje skupne države bi bilo še več, če ne bi bilo vojne. Potem je začel igrati za Slovenijo, za njo odigral 44 tekem in jo s kapetanskim trakom na roki, ki si ga je v reprezentanci nadel ob 33 nastopih, popeljal na njeno prvo veliko tekmovanje, evropsko prvenstvo 2000. Po nastopih v Charleroiju, Amsterdamu in Arnhemu se je od izbrane vrste na vrhuncu poslovil.
Bišćan je za Hrvaško odigral 15 tekem in iz nje odšel leta 2003, ko je – nezadovoljen, ker je izvedel, da ga naslednji dan ne bo v začetni enajsterici takratnega selektorja Otta Barića – pripravljalno bazo hrvaške reprezentance v Čatežu zapustil v noči pred pomembno tekmo kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2004. Usedel se je v svojega ferrarija, izključil mobitel in se odpeljal.
Oba sta bila branilca, oba sta zdaj tudi trenerja.
50-letni Milanič je na enajstletni trenerski poti z Mariborom v dveh obdobjih osvojil kar enajst lovorik (pet državnih prvenstev, štiri pokale in dva superpokala) in je najuspešnejši trener v zgodovini slovenske lige, trenersko delo pa je opravljal tudi v Avstriji in v Angliji na klopi nekdanjega evropskega podprvaka. V Ljudski vrt je dvakrat pripeljal ligo Europa, enkrat pa ligo prvakov in poskrbel, da so v Maribor prišli navijači Liverpoola, Seville, Tottenhama, Panathinaikosa, Spartaka, Glasgow Rangers, Lazia …
Za deset let mlajšim Bišćanom je v trenerski vlogi samo sezona na klopi Rudeša, s katerim je postal prvak hrvaške druge lige.
Milanič je lani poleti Maribor tretjič v zgodovini kluba popeljal do lige prvakov in poskrbel, da so njegovi navijači jeseni spoznavali Liverpool, Sevillo in Moskvo.
Bišćan je v kvalifikacijah za ligo Europa odigral samo dve tekmi, potem ko je dvakrat izgubil proti klubu, ki je v finski ligi nekaj mesecev pozneje pristal na osmem mestu.
Milanič je pred nekaj tedni za Olimpijo v prvenstvu (s tekmo manj) zaostajal za deset točk in bil nesposobnež, v katerem so navijači Olimpije videli najlepšo priložnost za sprehod do druge prvenstvene lovorike v zadnjih 23 letih. Ko je izgubljal.
Ko je zmagoval, je bil trenerski klovn, ki zabava ljudstvo, medtem ko vse niti v ozadju vleče Zlatko Zahović.
Bišćan je bil medtem vitez, ki v ljubljanskem kaosu dela čudeže in skrbi za mir, ob tem pa dosega fenomenalne rezultate.
Bil je še eden v nizu tujih športnih delavcev ali športnikov, ki so jim navijači jedli iz rok, s čimer seveda ni nič narobe. V primeru Bišćana, ki ima v samem finišu sezone priložnost za dvojno lovoriko, sploh ne. Toda ob pljuvanju vsega, kar je domače, je to zanimiv pojav.
Sploh v luči tega, kako zelo odklonilno je slovensko ljudstvo do priseljencev, ki so k nam prišli iz drugačnih razlogov, kot so lovorike, uveljavitev in zaslužek. Do tistih, ki se borijo za preživetje. Toda to je že razmišljanje za drug prostor in drug čas.
Danes pa … Danes je Milanič z Mariborom v lovu na novo prvenstveno lovoriko tri kroge pred koncem sezone točko pred Olimpijo, pred njim pa je vroč sobotni derbi v domačem Ljudskem vrtu.
Ne navijam ne za Olimpijo ne za Maribor, ampak predvsem za slovenski nogomet.
Če bi torej razmišljal v tej smeri, bi bilo logično, da bi naslov in kvalifikacije za ligo prvakov bolj privoščil vijoličastim. Zato, ker so z dovolj načrtnim in sistematičnim delom že večkrat dokazali, da znajo biti tudi v Evropi konkurenčni.
Olimpija, ki jo poleti tako ali drugače verjetno čaka nov reset ekipe, pa se na mednarodnem prizorišču v zadnjih letih kot po pravilu spotika ob klube, ki prihajajo iz najmočnejših evropskih lig. V hokeju na ledu …
9