Jan Oblak
Sreda, 16. 12. 2020, 4.00
3 leta, 4 mesece
Eden od redkih intervjujev slovenskega nogometnega zvezdnika
Jan Oblak se je razgovoril kot še nikoli
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,15
3
Jan Oblak, kandidat za nagrado The Best FIFA v kategoriji vratarjev, se je v intervjuju za spletno stran Fifa.com razgovoril o tem in onem.
Jan Oblak je pred podelitvijo nagrad FIFA the best, ki jih bodo v četrtek podelili pri krovni svetovni nogometni organizaciji, sam pa je med najožjimi kandidati za zmagovalca v kategoriji vratarjev, spregovoril v obširnem intervjuju za spletno stran Fife.
Jan Oblak je, razen ob redkih nastopih na novinarskih konferencah, v zadnjih letih za slovenske medije nedosegljiv, zelo redko pa pred diktafone in kamere stopi tudi v Španiji, tako da prav veliko večjih intervjujev z njim ne boste našli, zato je njegov tokratni intervju za spletno stran Fifa.com izjema.
Ob zadnjem nastopu za Slovenijo je v Atenah blestel.
V njem se je razgovoril kot redkokdaj, če sploh kdaj. Kot se za takšne intervjuje spodobi, česa prav spektakularnega v njem ni povedal. Tega, zakaj zares ga leta 2018, medtem ko je vseskozi branil za Atletico Madrid, nismo videli v dresu Slovenije, seveda ni razkril, je pa spregovoril o marsičem drugem.
Tudi o Sloveniji in o tem, da sanja o nastopu na svetovnem prvenstvu v njenem dresu, se je v teoriji še vedno nadomestni, v praksi pa, ob na stranski tir postavljenem Bojanu Jokiću, prvi kapetan slovenske reprezentance, razgovoril.
Pa tudi o vseh rekordih in priznanjih, ki jih nabira, je govoril. In o nagradi zamora za vratarja z najmanj prejetimi zadetki v španski ligi, proti kateri odločno koraka tudi v tej sezoni. Na 11 tekmah je namreč prejel vsega štiri zadetke. Če jo bo osvojil, mu bo to uspelo še petič v nizu. Evropski ali španski prvak, s čimer se, kot je povedal, spogleduje, bi z Atleticom postal prvič, odkar je leta 2014 postal njegov član.
Seveda je nekaj besed namenil tudi izboru Fife in dejstvu, da se je spet znašel v najožjem krogu treh kandidatov za naziv najboljšega vratarja na svetu, kar sicer že nekaj let ni več senzacionalna novica, ko beseda nanese na 27-letnega slovenskega nogometnega zvezdnika. Prej bi bila, če bi bilo drugače.
O čem vse je tržno najdražji vratar v zgodovini nogometne igre, ki je ob Nemcu Manuelu Neuerju (Bayern München) in Brazilcu Alissonu Beckerju (Liverpool) kandidat za najboljšega na svetu, še govoril?
V tej sezoni je za Atletico in Slovenijo skupaj odigral 22 tekem in prejel vsega 12 golov. Na kar 15 tekmah mu je mrežo uspelo ohraniti nedotaknjeno.
O številnih velikih uspehih slovenskih športnikov
"Res je, da imamo nekaj sijajnih športnikov tako v individualnih kot kolektivnih športih. Vedno smo imeli sijajne košarkarje, tudi nekaj zelo dobrih nogometašev … Razlog se verjetno skriva v našem značaju in ljubezni do športa. Ne obupamo kar tako."
O svojih nogometnih začetkih
"Kot otrok sem se ukvarjal s številnimi športi, ampak nogomet je bil vedno številka ena. Moj oče je bil nogometaš, čeprav ne profesionalno, bil je vratar. Želel sem biti kot on, zato sem mu sledil. Vratar sem želel biti že od mladih nog. Nekaj tekem sem odigral tudi v napadu, a sem si vedno želel stati med vratnicama. Še vedno pa imam rad košarko, tenis … Pogosto se z njimi tudi ukvarjam ali pa jih spremljam. Preden sem postal profesionalec, sem pogosto smučal."
O tem, koga od nogometašev je kot otrok oboževal
"Ko sem spremljal evropske tekme, sem vedno gledal, kaj počnejo vratarji. Forma igralcev se spreminja iz sezone v sezono, tako da nisem imel enega favorita. Eno leto sem občudoval Gianluigija Buffona, drugič Ikerja Casillasa, Petra Schmeichela, Dido iz časov Milana … To so bili vratarji, ki sem jih občudoval, a moj idol je bil samo moj oče."
Za Atletico je do zdaj odigral že kar 274 tekem. Prejel je vsega 188 golov, na kar 149 tekmah pa zaklenil vrata. Z Madridčani je osvojil tri lovorike. Zmagal je v ligi Europa, ob tem pa še v evropskem in španskem superpokalu.
O želji, da bi bil najboljši vratar na svetu
"Ko sem bil otrok, nisem spremljal prav veliko mednarodnega nogometnega dogajanja, tako da je bila moja prva želja, da bom zaigral za lokalni klub, v katerem sem treniral. Potem sem napredoval, začel izpolnjevati sanje in si postavljal nove izzive. Ko sem se zavedel, da bi lahko postal profesionalec, sem začel razmišljati o tem, da bi bil najboljši in osvojil številne lovorike. Zaradi tega treniram vsak dan."
O ločenih nagradah za vratarje, ki so se pojavile v zadnjem obdobju
"Vseskozi so v središču pozornosti tisti, ki zabijajo gole, ne mi, ki jih preprečujemo. Bilo je veliko sijajnih vratarjev, ki niso prejeli nobenih nagrad. Na koncu smo vsi na igrišču za to, da pomagamo ekipi. Napadalci tako, da zabijejo gole, mi pa jih poskušamo ustaviti. Dobro je, da imamo zdaj tudi nagrade za vratarje, saj lahko zdaj tudi mi ob besedah, da smo branili dobro, prejmemo kakšno nagrado. Dobro je za nogomet, za navijače in za nas."
O nominaciji za najboljšega vratarja na svetu
"Zelo lepo bi bilo, če bi zmagal. Že to, da sem med nominiranci, pomeni, da sem na pravi poti. Res gre za individualne nagrade, a na koncu je jasno, da so z njimi povezani tudi dosežki ekipe, v kateri igraš. Na koncu imajo največ možnosti za zmago nogometaši tiste ekipe, ki je postala evropski prvak, osvojila državno prvenstvo … Lovorike pomenijo največ. Nam v prejšnji sezoni žal ni uspelo osvojiti nove."
Takole so ga soigralci častili po sijajni predstavi na povratni tekmi osmine finala lige prvakov proti Bayerju Leverkusnu v sezoni 2014/15.
O znameniti trojni obrambi na tekmi proti Bayerju Leverkusnu
"Dejstvo je, da je ta obramba najbolj opevana in bo takšna ostala še nekaj let. Nimam pa nobene najljubše obrambe. Na koncu je najljubša vsaka, ko preprečim gol. Včasih znamo mi, vratarji, ceniti tudi kakšne obrambe, ki se laikom morda zdijo enostavne, a niso. Pri tem je pomembno predvsem to, kako se postavljaš."
O tem, kako se postavlja na igrišču
"To je nekaj najpomembnejšega. Če si vedno na pravem mestu oziroma se vsaj trudiš, da bi bil, potem si olajšaš delo. Vsaka ekipa igra na drugačen način. Verjamem, da je postavljanje na igrišču ena od mojih najboljših vratarskih lastnosti."
O tem, ali je glasen ali bolj tih vratar
"Med tekmami veliko govorim. Nisem tak, da bi pametoval in se vedel, kot da vidim vse, poskušam pa pomagati soigralcem, predvsem osrednjim in bočnim branilcem, defenzivnim vezistom. Včasih vidim luknje, ki jih oni morda ne. Več kot lahko komuniciraš na igrišču, bolje je za vse. Pomagamo lahko drug drugemu."
O nagradi zamora, ki jo je prejel že štirikrat
"S takšnimi statistikami se ne obremenjujem preveč, saj se stvari prehitro spreminjajo in na nekaj tekmah prejmeš veliko golov. Raje kot na to nagrado se osredotočam na to, da prejmem čim manj golov. Ko je tako, ima moja ekipa več možnosti za zmago."
Z eno izmed štirih nagrad zamora, ki jih je do zdaj dobil v Španiji.
O tem, ali bi bil raje španski ali evropski prvak
"Ne morem izbrati ene možnosti, rad bi osvojil obe lovoriki. Je precej zapleteno, saj igramo v španskem prvenstvu, v katerem je kar nekaj sijajnih ekip, enako pa velja tudi za ligo prvakov. V ligi prvakov smo bili blizu končne zmage, a nam ni uspelo. Verjamem pa, da nam lahko. Ne, ne favoriziram tekmovanj. Dokler sem član Atletica, bom poskušal zmagati povsod, kjer bomo igrali. Upam, da nam letos uspe. V prvenstvu smo na pravi poti, a do konca je še veliko. Moramo nadaljevati tako, kot smo začeli."
O statusu idola med navijači Atletica
"Ko sem prišel, je bilo nekaj mesecev zelo težko, potem pa sem začel igrati in takoj začutil naklonjenost navijačev. Pogrešam jih, ker jih ni na tribunah. Vem, da me ljudje spoštujejo, moja služba pa je, da pomagam ekipi. Nogometaš nikoli ne ve, koliko časa bo ostal. Jaz sem tukaj že sedem let, za zdaj gre vse dobro. Veliko lažje je, ko imaš podporo navijačev, saj si potem še bolj samozavesten in zato še boljši."
O nastopu na velikem reprezentančnem tekmovanju, na katerem še ni bil
"Ko sem bil otrok, se je Slovenija uvrstila na evropsko prvenstvo leta 2000 in potem še svetovno prvenstvo 2002. Pozneje smo bili še na svetovnem prvenstvu 2010. Ko sem videl, kako veseli so bili ob teh uspehih ljudje, sem si rekel, da bi bil nekoč rad tudi jaz tisti, ki jih bo razveselil. Pa ne samo zaradi njih. Seveda so takšna tekmovanja želja vsakega nogometaša. Zame bi bil nastop na evropskem ali pa svetovnem prvenstvu izpolnitev otroških sanj. Naredil bom vse, da jih dosežem."
3