Jan Oblak: Ljudje v Lizboni so fanatiki, po ulici se ne morem sprehoditi

"Prišel sem včeraj zvečer. Prav veliko časa za počitek ne bo. Že v nedeljo me čakajo reprezentančne obveznosti," je mladi nogometni vratar govoril v sredo dopoldne, ko si je kljub zgoščenemu urniku vzel nekaj časa za Sportal. Zakaj je bil v zadnjem času v središču pozornosti vseh medijev v Sloveniji in tudi na Portugalskem, verjetno ni treba poudarjati, a vseeno ponovimo. Po novem je prvi vratar Benfice. Organizacije, ki v Lizboni, na Portugalskem in tudi drugod po svetu pomeni več kot le nogometni klub. Branil je odlično, mediji in navijači o njem govorijo v superlativih, s soigralci je osvojil skorajda vse, kar je bilo mogoče. Le v finalu lige Europa jim je spodletelo. "Škoda, a to je pač šport, v katerem ne moreš vedno zmagovati. Če se s tem ne sprijazniš, potem je bolje, da se ukvarjaš s čim drugim," je skorajda natanko teden dni za tem, ko je s soigralci v velikem torinskem finalu Sevilli premoč priznal šele po enajstmetrovkah, povedal Škofjeločan, ki govori in razmišlja preudarno in ne daje vtisa, da se je v središču nogometnega evropskega pompa znašel pravzaprav čez noč. In ne pozabimo, star je šele 21 let.

Ste že zacelili sveže rane poraza iz finala lige Europa, v katerem ste mrežo proti Sevilli zaklenili v rednem delu in podaljških, a izgubili na najhujši način, po enajstmetrovkah? Na finalno tekmo sem pozabil že dan zatem. Ne gledam na to, kaj bi bilo, če bi bilo. Seveda sem bil razočaran, a tako pač je. Moraš se sprijazniti, da ne moreš vedno zmagovati. Seveda bi bilo, če bi zmagali, vzdušje povsem drugačno, vsi skupaj smo bili malce žalostni in razočarani, a smo se hitro pobrali. Boleč poraz ni pustil posledic, kar smo dokazali tudi s tem, da smo nekaj dni pozneje že osvojili novo pokalno lovoriko.

A vseeno, prva priložnost za evropsko lovoriko je splavala po vodi. Tako blizu in tako daleč … Res je, a predvsem sem vesel, da sem tako mlad sploh dobil priložnost. Star sem 21 let, a sem že branil na tako pomembni tekmi. Lepše bi bilo, če bi zmagali, a verjamem, da bom v življenju dočakal še kakšno podobno priložnost. A se s tem ne obremenjujem.

Kdaj ste izvedeli, da boste branili v finalu? Na sestanku pred tekmo. Dve, največ tri ure pred začetkom tekme mi je trener sporočil, da bom branil.

Vas moti, ker Jorge Jesus odločitev o tem, kdo bo branil, sporoči tik pred zdajci? Ne, niti najmanj. To je pač trenerjeva odločitev, on meni, da je tako najbolje. Vseeno mi je, ali izvem, da bom branil uro, dan ali teden pred tekmo. Tako ali tako je jasno, da moraš biti vedno pripravljen, kot da boš igral. Sem pa bil, ko sem izvedel, da bom branil, zelo vesel.

Pa vseeno. Tekma, kot je bila torinska, se ne zgodi vsak dan. Ste bili zato kaj živčni? Res je, da je bila tokratna tekma nekoliko bolj pomembna, a zame je bila enaka kot vsaka druga. Na vsako tekmo se pripravljam na podoben način. Malce pozitivne treme je resda bilo, a živčen nisem bil. Tudi večer pred tekmo je bil povsem enak, kot je vedno. Povsem normalno sem zaspal. Nič posebnega. Nič drugačnega kot sicer.

Kaj vam je rojilo po glavi pred začetkom enajstmetrovk? Nič takega. Bil sem prepričan, da nam bo uspelo. Na žalost se ni izšlo.

Sprašujemo zaradi Guttmanovega uroka (trener, ki je Benfico leta 1962 popeljal do zadnje evropske lovorike in užaljen izjavil, da klub v Evropi še sto let ne bo osvojil ničesar, op. p.). Vas ni prešinila misel, da bi lahko Benfica izgubila še osmi evropski finale zapored? Ne, o tem se veliko govori in piše, a verjemite mi, da z igralci na ta domnevni urok nismo mislili. Nikoli nismo govorili o tem, besede nismo spregovorili na temo uroka. Sam vem, da nanj nikoli nisem pomislil. Kako je s soigralci, ne vem. Morda se je kdo kdaj spraševal, ali je klub res uročen, tega ne vem. Trdim lahko le zase. Sicer pa je z uroki tako, da obstajajo samo, če verjameš vanje. Jaz seveda ne. Tudi po tekmi o Beli Guttmanu nismo spregovorili niti besedice.

Kaj se je dogajalo po finalu? Nič posebnega. Najprej smo čestitali nasprotniku, potem smo odšli na podelitev, nato v garderobo. Po tekmi so nam v klubu organizirali večerjo z družinskimi člani, prišli so v naš hotel. Malce smo se družili, se najedli, potem pa odšli v hotelske sobe in zaspali. Sam sem hitro zaspal, v glavi nisem premleval dogodkov s tekme. Res je, da smo bili vsi skupaj malce razočarani, a ne preveč. Kljub vsemu moramo biti zadovoljni. Osvojili smo tri lovorike in prišli do finala lige Europa. Res smo v njem izgubili, a do finala je bilo treba priti.

Za tolažbo je verjetno skrbela tudi vaša sestra Teja, sicer uspešna slovenska košarkarica? Ne, saj ni bilo potrebe, da bi me kdo tolažil. Dobro me pozna in ve, da nisem bil potrt. Vsi, ki me poznajo, vedo, da sem bil razočaran, a ne preveč. Seveda sem vesel, da je bila zraven. Z njo imava odličen odnos. Ona spodbuja mene, jaz njo. Zdaj se bom potrudil, da bom, če bo le dopuščal čas, obiskal čim več njenih reprezentančnih tekem v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo. Če bo mogoče, bom prisoten kar na vseh.

Na začetku sezone ste bili rezerva, zdaj ste prvi vratar Benfice, ki je ohranil mrežo nedotaknjeno na 21 od 25 tekem, na katerih ste branili. Z vami v vratih soigralci, s katerimi ste osvajali lovorike, sploh še niso izgubili. Ste presenečeni? Nikoli ne razmišljam o tem, kaj je bilo in kako je bilo. Gledam le na to, da trdo delam in se trudim, da bi bil uspešen. Vedno in povsod bom dal vse od sebe, ne glede na karkoli. Kar se zgodi potem, se zgodi. Vesel sem, da je tako, kot je zdaj, a še vedno bom trdo delal iz dneva v dan.

Lepih spominov na sezono, ki je za vami, je ogromno. Vsaj eden je tudi slab. Na prvenstveni tekmi sredi aprila ste prejeli udarec v glavo in obležali na tleh. Kako hudo je bilo? Kaj se je zgodilo, sem videl šele na posnetku. Tekme in vsega, kar se je dogajalo, se ne spomnim. Še danes se ničesar ne spominjam. Ne vem, kaj je bilo. Čez noč sem ostal na opazovanju v bolnišnici, šel naslednji dan domov in čez dva dni že normalno treniral. K sreči ni bilo nič hujšega. Od soigralcev sem pozneje slišal, da nisem hotel z igrišča (do konca tekme je bilo še 20 minut, op. p.). Ker nisem hotel zapustiti zelenice, čeprav bi jo seveda moral, je srbski soigralec Lazar Marković prišel na dobro domislico. "Jan, tekme je konec! Greva z igrišča," mi je dejal in menda sem ga poslušal. Očitno res nisem vedel, kje sem in kaj počnem (smeh).

Iz vrat Benfice ste v tej sezoni izrinili Arturja Moraesa. Kako je izkušeni Brazilec sprejel, da zaradi deset let mlajšega Slovenca ne brani več? Povsem normalno. Najin odnos je bil vedno dober. Že prej, ko je branil on, in tudi zdaj, ko branim jaz. Vsi trije vratarji, ki smo v klubu, smo profesionalci. Na igrišču treniramo in se trudimo za svoje mesto, zunaj igrišča smo prijatelji. Naš odnos je povsem normalen. Nič se ni spremenilo.

Spremenil pa se je zagotovo status, ki ga imate v Lizboni. Nogometaši Benfice v očeh velikega dela prebivalcev uživate status božanstva. Kako je s tem? Res se je marsikaj spremenilo. To je, vsaj zame, slaba stvar dobrih iger v tej sezoni. Sam bi najraje videl, da me nihče ne prepozna. Ljudje v Lizboni so fanatiki, vsi spremljajo nogomet. Da bi šel po ulici ali v trgovino, ne da bi me kdo prepoznal, se ne zgodi. Pravzaprav se še ni zgodilo, da bi šel od doma in me nihče ne bi prepoznal. Na takšno vlogo se še privajam. K sreči smo imeli v zadnjem času toliko tekem, da si pohajkovanja po mestu nisem niti mogel privoščiti. Če smo bili v Lizboni, sem bil doma in počival.

Tudi v Sloveniji ste zelo priljubljeni. Ljudje po forumih in ulicah kar tekmujejo v hvalospevih na vaš račun. Vam to ugaja? Prijetno je, a dobro vem, da se v športu vse skupaj hitro obrne na glavo. Ne smeš si misliti, da bo tako večno. Danes ti gre, jutri ti ne bo šlo in vse skupaj bo drugače. Že v enem dnevu se lahko vse spremeni. Za zdaj je tako, kot je, in vesel sem, da je tako. Lahko obljubim, da se bom še naprej trudil, da bo tako tudi v prihodnosti.