Lahko bi služil milijone, a igra le še za dušo

Vedno manj je slovenskih nogometnih junakov, ki so branili barve domovine na svetovnem prvenstvu na jugu Afrike (2010), a še nastopajo na najvišji ravni. Na omenjenem seznamu že kar nekaj časa ni več tudi Nejca Pečnika. Nekdanji slovenski reprezentant se je lani vrnil iz Japonske, kjer bi lahko služil še na milijone jenov, a se je vrnil v domovino, nato pa v nasprotju s pričakovanji okrepil tretjeligaški Dravograd. Pri njem je začel člansko kariero in ga močno vzljubil, nato pa mu pomagal do preboja v drugo ligo.

''Saj komaj hodim. Lože me bolijo,'' nam je 33-letni Korošec potarnal, ko smo ga zmotili le nekaj dni po velikem uspehu Dravograjčanov, težko pričakovanem preboju v drugo ligo. Dodatne kvalifikacije, dve tekmi v petih dneh proti Bledu (2:1 in 0:0), so terjale svoj davek. ''Prejel sem signal, da nisem več mlad. Tak ritem tekem mi ne odgovarja več,'' ni navajen dvobojev v tako zgoščenem delu koledarja.

Na zadnjih dveh tekmah sezone je preprosto moral nastopiti, saj se je Dravograd potegoval za veliko nagrado. Za razliko od lani, ko so bile v dodatnih kvalifikacijah za 2. SNL boljše Bilje, je Dravogradu tokrat uspelo. Koroško mesto je zajela nogometna evforija, Pečnik pa je že napovedal, da bo igral za ljubljeni klub tudi v prihodnji sezoni.

Veselje nogometašev Dravograda po nedeljskem remiju na Gorenjskem (0:0), s katerim so se uvrstili v drugo ligo. Foto: NK Dravograd

Dravograd se je uvrstil v drugo ligo.

Z uspehi so nastale tudi nove obveze. Napočil je čas za kratke počitnice, a bomo morali hitro začeti delo. Treba bo čim prej narediti načrt priprav in videti, kako naprej. V klubu nisem le igralec, ampak pomagam tudi v upravnem odboru, kjer sem zadolžen za člansko ekipo.

Na Japonskem je bil zelo cenjen nogometaš, a se je lani odločil, da se zaradi družinskih razlogov vrne v domovino. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Kakšne so smernice kluba?

Naš cilj je bil absolutno druga liga, zdaj pa moramo narediti načrt finančne konstrukcije. Veliko se, kar se tiče igranja v tretji in drugi ligi, ne bo spremenilo. Računamo na 95 odstotkov domačih fantov. Naša velika želja je, da igramo z večino domačih fantov, verjetno pa bomo poskušali dobiti na posojo še kakšnega od drugje. Zdaj bo treba zavihati rokave in delati.

Zakaj ste se lani vrnili iz Japonske? Kdaj ste sprejeli odločitev, da se ne boste več šli profesionalnega nogometa v pravem pomenu besede?

O tem sem lani razmišljal kar dolgo. Vsaj polovico leta. S Tochigijem sem igral v drugi ligi, nato mi je klub ponudil štiriletno ponudbo. Japonci vedno gledajo na to, kako velika oseba si in kaj si jim dal. Veliko jim pomeni značaj, obnašanje, zaupanje. Mene so zelo cenili. Z menoj so hoteli podpisati štiriletno pogodbo, a sva se z ženo pogovarjala, da bo šla starejša hčerka od prvega razreda dalje v šolo v Sloveniji. Zato sem se lani poleti vrnil v domovino.

Zlatko Zahović mu je lani sporočil, da ceni njegove kakovosti, a da so igralni položaji na njegovem mestu že zasedeni. Foto: Vid Ponikvar Vas po vrnitvi v domovino ni mikala želja, da bi zaigrali v Prvi ligi Telekom Slovenije?

Je. Kot profesionalni igralec sem želel v Sloveniji zaigrati le za Maribor, a tam zame niso pokazali interesa. Maribor mi je kot klub najbolj všeč že od majhnega. Ko sem igral v Celju, sem bil še mlad. Takrat niti nisem imel želje za prestop k Mariboru, ampak sem bolj gledal v tujino. Na stara leta pa sem želel igrati za Maribor, a ni bilo skupnega interesa.

Športnega direktorja Zlatka Zahovića osebno ne poznam, tako da sem se o tem najprej pogovarjal z Josipom Iličićem, pa njegovim agentom Amirjem Ružnićem, Zlatko je nato odvrnil, da imajo na mojem igralnem položaju že dovolj igralcev. Da me cenijo, a imajo že poln kader. Odločil sem se, da če se mi ne bo uresničila želja in ne bom zaigral za Maribor, v Sloveniji na profesionalni ravni ne bom več igral.

Namesto polnih stadionov na Japonskem ali pa kje drugje v Evropi ste izbrali igranje v tretji slovenski ligi, kjer je tekme spremljalo le nekaj sto gledalcev. Je bil preskok prehud?

Ne. To ni stvar, na katero se ne bi mogel navaditi. Veliko težje se je prilagoditi z 200 ljudi na več, iz veliko na malo pa ni težava. Pritisk je manjši, moj cilj pa je, da igram v klubu in se družim s prijatelji. Bolj ali manj so vsi moji prijatelji. Vsi so super fantje. Lani je imel podobno željo moj brat Andrej. Hotela sva skupaj odigrati celo sezono, a je videl, da mu EMŠO tega ne dovoljuje. Vstopil je v poslovni svet, ni imel časa za treninge, tako da sva skupaj odigrala le eno tekmo. A sva jo, tako da sem bil presrečen!

Ste bili v tretji ligi zaradi vsega, kar ste dali slovenskemu nogometu, spoštovana oseba v očeh tekmecev?

Ne bi rekel. Šele v kvalifikacijah, kjer smo igrali proti klubu iz drugega dela Slovenije (Bled), sem najbolj začutil, kako se je čutilo do mene določeno spoštovanje. Da so me prepoznali in me cenili. V naši regiji tega, glede na to, da smo se z vsakim pomerili trikrat, ni bilo čutiti.

Kar pa je mali minus, je to, da se igrajo tekme pred dejansko 50 do 100 ljudmi. Kot igralec slišiš vsak komentar. Če gostujemo, poslušam s strani domačih navijačev pogosto kakšne pikre pripombe. Da sem igral v reprezentanci in ne morem več. A to gre v eno uho, iz drugega pa ven. Nima zveze z mano in mojim življenjem.  

Poleg igranja nogometa se ukvarja tudi s poslovanjem z nepremičninami. Foto: Vid Ponikvar

Dravogradu sem se pridružil, da odigram malce za svojo dušo. Lotil sem se tudi drugih zadev. Veliko časa mi vzame posel. Imam podjetje Niklar, poimenovan po hčerkah Niki in Lari. Poslujemo z nepremičninami, v Slovenj Gradcu gradimo dva manjša bloka, tako da sem malce zašel v poslovne vode. Kar pa ne pomeni, da nimam več časa za nogomet. Pri Dravogradu treniram na polno, opravim skoraj vse treninge in poskušam biti desna roka trenerja. V naši ekipi je veliko mladih, ki želijo biti profesionalci in lahko napredujejo. Veliko jim pomeni, da jim dajem nasvete in pomagam na poti.

Do kdaj nameravate vztrajati na igrišču?

Vse je odvisno od fizične priprave. Kolikor kdo prispeva in kako trenira. V celi moji karieri je bil zlom gležnja edina resna poškodba. Nisem imel težav z mišicami ali kolenom. Tudi zdaj jih nimam. Odigral bom pa vsaj še kako leto.

Boste tako kot Nastja Čeh potegnili celo v peto desetletje?

Ne, tako dolgo pa ne bo šlo. Tudi zaradi prehrane. Čeprav sem na Japonskem spoznal veliko napotkov glede zdrave prehrane, bi se jih moral, če bi mi hoteli pomagati, tudi držati. To pa je malce težje, saj zelo rad jem. Že vso kariero sem se srečeval s težavami s težo.

Na Japonskem je vztrajal tri leta (2015-2018). Igral je za JEF United, Omiya Ardija in Tochigi. Foto: Guliverimage/Getty Images V prejšnji sezoni je Dravogradu kot igralec pomagal Robert Koren, nato pa se posvetil le nogometni šoli, pred kratkim pa sklenil dogovor s Celjem.

Robi nas je zapustil, a nam je prepustil razčlenjeno in uspešno nogometno šolo. Moramo jo nadaljevati, kadete in mladince pripeljati v prvo ligo, člane imamo v drugi ligi. Smo resen klub. Prvi cilj je obstanek, ne bi pa bila tudi katastrofa, če gremo nazaj v tretjo ligo.

Ves klub je na pravi poti. Zadovoljen sem z razvojem, mladega kadra imamo veliko. Že to je uspeh, da smo se prebili v drugo ligo s samimi domačimi fanti.

V tretji ligi ste na 22 tekmah dosegli 15 golov. Koliko jih bo v drugi ligi?

Vsaj deset, drugače ne bom igral druge lige! V tretji ligi bi jih lahko dal več, a sem prvi del sezone igral na položaju zadnjega zveznega igralca. Imeli smo omejen kader, tako da sem pomagal krpati kritična mesta. Ko so se soigralci vrnili, sem se lahko postavil bližje golu tekmeca. Tako sem dosegel kar nekaj golov.

Pač, poskušam pomagati klubu. Nimam nobenih drugih ciljev. Imam dve hčerki, zato odpade, da bi bil v klubu zaradi tega, da bi svoje sinove usmerjal. Želel sem le nekaj vrniti svojemu prvemu klubu, kjer sem začel kariero. Moj profesionalni klub je bil Celje, prve večje minute pa sem odigral kot član za Dravograd.

Veselje navijačev Dravograda na zadnjem gostovanju na Bledu. Foto: NK Dravograd

Se bo Dravogradu izšla finančna zgodba v drugi ligi?

Trenutno smo finančno zelo slabi. Nekaj bomo morali ukreniti, če bomo hoteli dvigniti proračun na višjo raven. Če ga ne bomo, bomo imeli najnižjega v drugi ligi. Večina fantov igra zaradi ljubezni do kluba. Denimo, naš kapetan Aljoša Gluhović. Pred 15 leti je igral za Dravograd v prvi ligi. Je moj nekdanji sošolec, star 34 let, in pomaga klubu zaradi pripadnosti.

V klubu igrajo večinoma mladi fantje, stari 22 ali 23 let. Lahko bi šli čez mejo in v Avstriji zaslužili nekajkrat več, a čutijo klubsko pripadnost in ostajajo z nami. Naša klubska politika je, da uveljavimo čim več igralcev, nato pa jih pustimo v boljše klube. Tisti, ki je dober, gre v boljši klub od Dravograda. Tega se zavedamo.

Igralcem poskušamo pomagati, sam pa želim predstavljati desno roko našemu trenerju Bojanu Kusu. Ima PRO licenco, dolga leta je igral za Dravograd, trenerske izkušnje pa nabiral po avstrijskih klubih. Je pravi trener. Zna se pogovoriti z igralci, ima zanimive treninge, ogromno znanja. Je pravi človek za nas.

S potekom kariere je več kot zadovoljen. Kot legionar se je dokazoval na Češkem, Portugalskem, v Rusiji, Angliji, Srbiji in na Japonskem. Foto: Vid Ponikvar V drugi ligi boste v sezoni 2019/20 deležni zanimive konkurence.

Takšna druga liga se pri nas še ni igrala. Kar nekaj je močnih klubov, 11 od 16 je nekdanjih prvoligašev. Ekipe so zelo zanimive. Koper veliko vlaga, Gorica se bo želela vrniti, Nafta je organiziran klub, pa Drava, tu je Fužinar, tako da bo imela Koroška drugoligaški derbi, ki ga bo spremljalo vsaj tisoč ljudi. Včasih smo imeli Korošci prvoligaški derbi med Korotanom in Dravogradom, zdaj pa imamo po 15 letih drugoligaški, pravi lokalni derbi. Veselim se že teh tekem.

Robert Koren se je iz Dravograda preselil v Celje, kjer je pred davnimi leti igral v 1. SNL. Vas, kot nekdanjega nogometaša Celjanov, niso povabili v knežje mesto?

Ne, nisem bil v stiku. Po drugi strani pa moraš biti v vsakem slovenskem prvoligašu profesionalec od glave do peta. Enako ti vzame časa, ali igraš za Maribor ali pa denimo Rudar. Potem normalno nekaj šteje tudi finančna plat, a v Sloveniji takega denarja kot v tujini preprosto ni. Zato sem se bolj posvetil družini.

Profesionalnemu nogometu ste pomahali v slovo že pri 32 letih. Ste s kariero, ko potegnete črto, zadovoljni?

Zelo. Ko tako gledam nazaj, bi lahko kakšne stvari naredil malce bolje, a lahko vseeno zaspim zelo mirno. Zadovoljen sem z vsem. Dobro, najhuje je bilo leta 2010, ko sem se poškodoval na svetovnem prvenstvu na jugu Afrike. Takrat se je moja kariera obrnila navzdol. Po sanjski sezoni pri Nacionalu, kjer smo v Evropi tudi po zaslugi mojega zadetka izločili Zenit, sem prejel konkretno ponudbo od enega najboljših ruskih klubov. Omenjal se je lep denar, a sem si zlomil gleženj, tako da je zadeva padla v vodo.

Naredil sem dva koraka nazaj, potem pa s pomočjo Slaviše Stojanovića, ki mi je rešil kariero, našel Crveno zvezdo. Kar se tiče financ, je bilo najboljše na Japonskem. S tem, kar sem dosegel, moram biti zadovoljen.

Za slovensko izbrano vrsto je odigral 32 tekem in dosegel šest zadetkov. Tudi enega najbolj pomembnih, za 1:2 na gostovanju v Rusiji leta 2009. Foto: Vid Ponikvar Še spremljate tekme slovenske reprezentance?

Seveda. Po tekmi proti Avstriji sem bil malce razočaran. Ne zaradi rezultata, ampak zlasti igre, v kateri smo se lovili. V Rigi je bilo veliko bolje. Resda smo naleteli na slabšega tekmeca, a ni na reprezentančni ravni lahko dati pet golov prav nikomur. Pokazali smo igro, ki smo je sposobni. Imamo ogromno kvaliteto, septembra lahko nadaljujemo v takem stilu.

Takrat nas čakata domači tekmi s Poljsko in Izraelom. Sploh ni vprašanje, ali so slovenski reprezentanti sposobni obe zmagati. To verjamem. Potrebuješ pa v takih primerih tudi nekaj sreče. Septembra so bili vedno dobri meseci za reprezentanco, sposobni smo osvojiti vsaj štiri točke.

Vam je bilo hudo za nekdanjega selektorja in trenerja Stojanovića, ki je v ponedeljek utrpel najhujši poraz, odkar vodi Latvijo (0:5)?

Malo pa res. Zelo ga spoštujem. V ponedeljek sem navijal za Slovenijo, ne nazadnje poznam odlično tudi Matjaža. Za samozavest slovenskih nogometašev je dobro, da so odigrali tako. Če bi bilo 1:0 ali 2:0, bi bilo drugače. Tako pa je Slave močno potolčen, a mu vodilni možje v Latviji še naprej zaupajo. Vedo, da lahko potegne največ iz reprezentance. Zanj se ne bojim.

Slovenski nogometaši so v ponedeljek povsem nadigrali Latvijo (5:0) in se razveselili prve zmage v kvalifikacijah za EP 2020. Foto: Reuters

Navijači slovenske reprezentance se podobno kot v časih "vaše" južnoafriške pravljice vračajo na stadione. V Rigi jih je bilo na tribunah kar nekaj.

Generalno se čuti neka pozitivna energija. Neka sprememba. Na začetku je bila prisotna zaradi vrnitve Matjaža Keka, na koncu pa bodo pozitivno energijo dali samo rezultati. Če bi pod vodstvom Matjaža nizali le poraze, bi hitro splahnela.

Se lahko Slovenija uvrsti na EP 2020?

Zakaj pa ne? Poljska je močna, a jo je Kek že znal premagovati. Za Avstrijo je bilo pričakovati, da se bo prebudila. Ima kakovostno ekipo, a igramo doma še tako z Izraelom kot tudi Avstrijo, tako da imamo lepe možnosti.