Jasmin Kurtić odgovoril na vroče vprašanje, ki si ga postavlja Slovenija

Že dolgo velja za dobro dušo v slačilnici slovenske nogometne reprezentance. Znano je, s kakšnim zanosom in srečo nosi slovenski dres ter kako ponosno doživlja Zdravljico. Na večni lestvici slovenskih nogometnih junakov z največjim številom nastopov zaostaja le za rekorderjem Boštjanom Cesarjem (101) in Bojanom Jokićem (100). V slovenskem nogometu je pustil velik pečat, čeprav nikoli ni imel statusa pretirano velikega zvezdnika.

Po tem, da bi se več pojavljal v slovenskih medijih, ni hrepenel. Bolj se je posvetil tistemu, v čemer je najbolj užival. To pa je nogomet. Na igrišču je največkrat opravljal najbolj odgovorna in umazana dela, pri tem pa ga njegovi srčnost in nogometna strast nikoli nista pustili na cedilu. V želji, da bi soigralci zaigrali še bolje, ekipa pa bi dosegala še boljše rezultate, se je na igrišču večkrat namenoma prelevil celo v arogantnega in napornega nogometaša. A vsi so vedeli, da se je za tem skrivala zgolj njegova neizmerna želja, da bi pomagal drugim do tega, da pokažejo vse, kar znajo. In pogosto mu je uspevalo. Tako v izbrani vrsti kot tudi klubih, kjer je nazadnje igral v "svoji" Italiji. Na Apeninskem polotoku je v pestri karieri zamenjal kar devet klubov.

V začetku leta je Jasmin Kurtić dopolnil 36 let. Vstopil je v obdobje, ko ne igra več redno. Še več, že nekaj časa je celo brez kluba. Ker pa se bolj poredko pojavlja v medijih, smo izkoristili priložnost, da ga obiščemo za Bežigradom, kjer nam je zaupal, kakšni so njegovi načrti za prihodnost.  

Jasmin Kurtić o tem, ali bo nadaljeval kariero:

Pozdravljeni, Jasmin. V zadnjih mesecih, zlasti od takrat, ko ste prekinili sodelovanje z zadnjim klubom, Südtirolom, se ne pojavljate pogosto v medijih. Kaj sploh počnete?

Zdaj sem že nekaj časa brez kluba, tako da sem že skoraj dva meseca v Ljubljani, kjer sicer tudi živim z družino. Še nikoli prej se mi v karieri ni zgodilo, da bi bil v tem delu sezone, v tako poznih spomladanskih mesecih, brez kluba. A nič hudega. V Ljubljani vsakodnevno individualno treniram, saj se želim dobro pripraviti na novo sezono.

Pripraviti na novo sezono? Mar to pomeni, da še niste potegnili črte pod opravljenim in še ne razmišljate o koncu kariere?

Konec kariere? Kje pa. Do trenutka, ko se bom poslovil, bo minilo še ogromno časa. Ta trenutek je v moji glavi še zelo daleč. Dokler se počutim v redu, tako mentalno kot seveda tudi fizično, ne bom kar tako prenehal igrati.

Ko je leta 2011 zapustil Slovenijo, se je podal na dolgo pot dokazovanja v tujini. Zaigral je kar za devet italijanskih klubov (Palermo, Varese, Sassuolo, Torino, Fiorentina, Atalanta, SPAL, Parma in Südtirol), igral pa je tudi v Grčiji (PAOK Solun) in Romuniji (Universitatea Craiova). Foto: Ana Kovač V medijih, vse skupaj je lansiral Sportklub, je bilo mogoče zaslediti razmišljanja, v katerih se je omenjal tudi vaš dobri prijatelj Josip Iličić, in sicer da bi lahko skupaj končala reprezentančno kariero. Morda že prihodnji mesec. Vas ob takšnih namigovanjih, če namrevate še igrati, kaj zaboli pri srcu?

S tem se sploh ne obremenjujem, saj takšne stvari niso prav nikoli vplivale name. In tudi nikoli ne bodo. O tem, kako živim in kako se pripravljam, najbolje vem zgolj sam. Bo že prišel trenutek, ko bom sam pri sebi razmislil in se odločil, da je napočil čas za slovo. A zdaj še ni. Še zdaleč ne.

Zakaj ste že nekaj časa brez kluba? Zakaj ste nehali sodelovati s Südtirolom in to kar med sezono?

Takšna je bila odločitev direktorja, pa tudi novega klubskega trenerja. Drugi ljudje iz kluba, zlasti predsednik in preostalo vodstvo, tega niso želeli, a je na koncu le obveljala odločitev trenerja in direktorja. Sprejel sem jo maksimalno profesionalno. Bilo mi je težko, a sem se s tem sprijaznil.

V bistvu mi je zdaj žal le zaradi tega, ker nimam kluba. Zaradi tega nisem v stalnem pogonu in tekmovalnem ritmu. A dokler se počutim dobro, ne bom v karieri obžaloval prav nobene odločitve. Gremo dalje z dvignjeno glavo.

Zdaj delam in treniram maksimalno. Tu se moram zelo zahvaliti Dejanu Kopasiću, da mi je na voljo in me pripravlja. Delava dobre, težke treninge. Vse s ciljem, da ostanem čim bolj pripravljen na izzive, ki bodo sledili v moji karieri.

Odkar se je vrnil v Ljubljano, vsakodnevno trenira z Dejanom Kopasićem, s katerim je sodeloval tudi v slovenski nogometni reprezentanci. Foto: Ana Kovač

Kako pa je dan za dnem trenirati individualno? Nič ne pogrešate ekipne energije, adrenalina, slačilnice?

Seveda mi nekaj manjka. Pogrešam vse to, kar ste našteli. Pogrešam druženje s soigralci, karantene, skupne treninge. Zdaj je tudi manj pritiska, a je treba biti v našem nogometnem življenju pripravljen na vse. Jaz sem.

Ni bilo takrat, ko ste od Südtirola dobili proste dokumente, nobene možnosti, da bi se še pridružili kateremu klubu?

V tako kratkem času je bilo to zelo težko storiti, saj je bil seznam igralcev v velikih klubih že zapolnjen. Sprijaznil sem se s tem, da bom malce počival. Bile so neke možnosti, da bi odšel, a bi moral potovati nekam daleč in se ponovno seliti. Zato sem raje ostal v Ljubljani, kjer lahko ta čas izkoristim z družino.

Družina Kurtić po tem, ko je Jasmin pred dvema mesecema prekinil sodelovanje s klubom iz Bolzana, uživa skupaj v Ljubljani. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Je to najlepša pomlad za družino Kurtić, odkar ste nogometni profesionalec, saj ste lahko končno vsi skupaj?

Čudovito je, saj sem doma v Ljubljani. Tudi na to se je bilo treba navaditi, saj pred tem nisem bil vajen takšnega ritma življenja. Otroka in družina so me vselej pogrešali, tako da je krasno, da smo lahko zdaj skupaj vsak dan. Otroka peljem v šolo in vrtec, pa nato še na različne treninge. To so izjemni občutki, saj v preteklosti, ko sem igral v tujini, tega nisem mogel početi. Takrat nisem mogel pomagati ženi. Če pa je žena srečna, je srečen tudi mož. In to je treba spoštovati (smeh, op. p.).

Ko ste igrali v zadnjem klubu Südtirol v Bolzanu, družina ni živela z vami?

Ne, ker eden od otrok v Ljubljani že hodi v šolo. Kar pa zadeva moje pogodbe s klubi, jih bom v prihodnje večinoma podpisoval le za eno leto. Da bi zdaj podaljševal pogodbo, dokler v tujini ne najdem stanovanja za družino, nato pa bi bilo treba najti še za otroka šolo in vrtec … Za vse skupaj, če hočeš urediti tako, kot je treba, potrebuješ vsaj štiri mesece. In tako mine tako ogromno časa in je že skoraj konec sezone. Zato se to ne izplača.

O najljubšem trenutku v karieri:

V teh tednih se končuje večina lig po Evropi, kmalu se bo začel poletni prestopni rok. Vaš dolgoletni agent Amir Ružnić na tržnici že pogleduje za vašimi morebitnimi prihodnjimi delodajalci?

Moj agent je bil vedno v akciji. Tudi tokrat je tako. Zame je bil vedno pripravljen dati največ, kar je lahko. In iz tega tudi izvleči največ. Zato mu bom vedno hvaležen. Imava profesionalen odnos, a ni bil vedno le moj agent, s katerim bi si delila le posel, ampak tudi nekaj več.

Včasih ste v svoji karieri sklepali velikanske, tudi milijonske pogodbe, z leti, letos ste dopolnili že 36 let, pa so številke postale vse manjše.

To je tudi običajno. Pri vsakem igralcu, razen pri redkih izjemah, je tako. In s tem se je treba sprijazniti. Pri tem je veliko vlogo odigral moj agent. Še preden se je zame kaj našlo na tržnici, me je opozarjal, da prihajajo časi, v katerih številke ne bodo več takšne, kot sem jih bil vajen v preteklosti. A vse to sem že vedel. Vedno sem poudarjal, da mi je bolj kot denar pomembno, da nekdo računa name. Da verjame vame. Vse drugo bom zmogel že sam. Na igrišču sem vselej dal vse od sebe.

Je pomembno, da izhajate iz skromnega okolja, da niste razsipni in ne živite v ogromnem luksuzu ter ne zapravljate nenadzorovane količine denarja?

Tega, da bi kdaj razsipal z denarjem, pa resnično še niste slišali o meni. In tudi ne boste, saj tega preprosto ne počnem. O tem, kakšen je tvoj odnos do denarja, je največ odvisno od vzgoje, pa tudi od tega, na kakšen način si v karieri nekaj dosegel. Vse je odvisno od tebe, od tvoje vzgoje in odnosa do tega, kar imaš pred seboj. Ker to, kar imaš pred seboj, lahko občuduješ in držiš v rokah še veliko časa, lahko pa tudi izgine v trenutku. Nogomet ti lahko da veliko, lahko pa ti hitro tudi vse vzame.

Za slovensko izbrano vrsto je odigral kar 97 tekem. Več od njega sta jih le rekorder Boštjan Cesar in Bojan Jokić. Z obema si je pred leti delil slačilnico, oba zelo dobro pozna tudi iz italijanskega prvenstva, kjer so bili vrsto let tekmeci. Foto: www.alesfevzer.com

Nogometaši zato radi kaj privarčujete, saj se zavedate, da bodo po tem, ko boste končali kariero, nastopili drugačni časi. Da se bo začela druga kariera.

Na ta korak moraš biti dobro pripravljen. In to še preden se vse konča. Jaz že zdaj načrtujem, kaj bom počel v prihodnosti. Ne skrivam želje, da bi rad opravljal trenersko delo. Tako se bom čez nekaj tednov odpravil v Firence, v Coverciano, kjer bom začel opravljati trenersko B-licenco. Nato moraš pridobiti izkušnje, biti sedem ali osem mesecev pomočnik ali pa trener, lahko tudi katere izmed mlajših selekcij, nato pa lahko dobiš dovoljenje za A-licenco. Pri tem se ne bi ustavil, ampak želim potem opraviti še licenco Uefa PRO. To me zanima že nekaj časa.

Zakaj pa?

Zato ker me je v karieri vodilo ogromno trenerjev. Spoznal sem tudi ogromno igralcev, ki so pozneje postali trenerji. Zato me resnično zanima, kakšen trener bi bil, saj se mi zdi, da bi lahko od vsakega vzel tisto najboljše. Tako njegovo delo na igrišču kot tudi tisto zunaj igrišča, kjer je pomembna komunikacija. Od vsakega vzameš nekaj malega, nato pa iz tega narediš nekaj, kar ti ustreza. In kar te zanima v prihodnosti. To je moj načrt.

Kakšen tip trenerja pa boste? Glede na vaši srčnost, a tudi profesionalnost, bi lahko postali bolj strog, karizmatičen trener, ki bi dal veliko na pozitivno energijo in disciplino?

O tem je težko govoriti. Tudi ti moraš biti pripravljen in se najprej o tem pogovoriti s svojimi igralci. Moraš jih poznati in vedeti, kako se bodo odzvali na tvoj odnos. Z leti sem v bistvu začel razumevati trenerje, ki so te kdaj pustili na klopi in te niso pošiljali v igro. Takrat sem bil jezen, ker nisem vedel, zakaj ne igram. V bistvu pa se moraš postaviti v kožo trenerja, ker ni lahko nadzorovati igralcev in imeti z vsakim enak odnos.

V klubih nas je 25 ali pa tudi 30 igralcev in to je zelo težko. Najboljše je, če se vzpostavi zdrava komunikacija z igralci, saj bo igralec le v tem primeru pokazal tisto, kar trener zahteva od njega. In vem, da bo to trener nato to tudi dočakal. Prej ali slej vsak igralec dobi priložnost in jo nato tudi izkoristi. Če ne prvič ali drugič, pa tretjič.

Ko bo napočil trenutek za to, da obesi nogometne čevlje na klin, bo pred njim že nov cilj. Trenersko delo. Foto: Ana Kovač

Trenersko licenco boste opravljali pri zahodnih sosedih. Mar to pomeni, da boste bolj usmerjeni na italijanski trg?

Da, tega ne skrivam. Ta smer bi me najbolj zanimala.

Ne bi šli po poti nekdanjega reprezentančnega soigralca Boštjana Cesarja in še nekaterih, ki so se osredotočili na delo v slovenskih klubih?

Toliko vnaprej pa še ne razmišljam. Zdaj sem osredotočen le na svoje igranje. Nogomet želim igrati še kar nekaj časa, vmes pa tudi narediti trenersko B-licenco. To bi rad izkoristil, saj imam zdaj na voljo dovolj prostega časa. Ko se enkrat začne sezona in si v klubu, si tega ne moreš privoščiti.

Vas bolj zanima, da bi se kot igralec še naprej dokazovali v Italiji, ali bi sprejeli tudi kakšno ponudbo klubov iz Slovenije?

Seveda pride prav vsaka ponudba, a me še vedno bolj zanima tujina. Spoštujem tudi Slovenijo, a ko si celotno kariero prebil zunaj, te še vedno vleče ta motiv, da se za nekaj boriš v tujini. V Italiji ali pa kje drugje.

Čeprav najraje igra na položaju zadnjega zveznega igralca, je v karieri dosegal veliko zadetkov. Najbolj je bil razigran v Grčiji, kjer je navduševal v dresu solunskega Paoka. Foto: Reuters

Zakaj ste pri Südtirolu, čeprav ste njegove barve v drugi italijanski ligi branili kot reden slovenski reprezentant in tudi udeleženec Eura 2024, igrali tako malo?

Zaradi zdravja. Ko sem prišel, sem imel v prvi sezoni velike težave s kolenom. To me je obremenjevalo, a sem vseeno opravil vse treninge in odigral tekme, kolikor sem pač lahko. Večinoma v prvi postavi, ker je trener verjel vame. To mi je pomagalo, saj sem v tistem obdobju potreboval daljšo rekuperacijo. Tekma je bila denimo odigrana v nedeljo, ponedeljek smo imeli nato prost, v torek so imeli soigralci trening, jaz pa sem morda z ekipo začel počasi trenirati v sredo. Tako zahtevno je bilo.

V moji drugi sezoni, ko sem igral za Südtirol, pa sem kmalu začutil bolečine v listu. Žal se pri tem ni nehalo. Nato me je zabolelo še v drugi mečni mišici, pa spet ujelo v prejšnjem listu, le da malce višje. Ni bilo prijetno.

No, s kolenom pa na srečo nisem imel več težav. Našel sem zdravnika v Mantovi, ki je zdravil tudi Zlatana Ibrahimovića in mu podaljšal kariero. Zelo mi je pomagal. Z ničle me je dvignil na stoodstotno izboljšanje. Zdaj se počutim odlično. Brez bolečin lahko delam na umetni travi, izvajam tudi šprinte in spremembe smeri. Lahko opravljam celotne treninge. Zdravje je najbolj vplivalo na to, da nisem toliko igral za klub.

Omenili ste, da ste v karieri sodelovali z mnogimi trenerji. Od slovenskih je zadnji, s katerimi ste sodelovali, selektor Matjaž Kek, ki vas je tudi vodil lani na Euru v Nemčiji. Sta v zadnjih mesecih, ko ste brez kluba in ne igrate, ohranila stik?

Sva. Kar nekajkrat sva se slišala. S selektorjem, gospodom Kekom, sva imela vedno korekten, pošten odnos. Ceni me, jaz pa njega. To sem vedno govoril in pri tem bo tudi ostalo.

S slovensko reprezentanco je uresničil otroške sanje in se leta 2023 uvrstil na veliko tekmovanje. Tako je nastopil tudi na Euru v Nemčiji in s Kekovo četo izpadel v osmini finala proti Portugalski šele po izvajanju 11-metrovk. Foto: Grega Valančič/www.alesfevzer.com

V sredo bo selektor predstavil seznam kandidatov za prijateljski tekmi za prihodnji mesec, ko se bo Slovenija pomerila z Luksemburgom ter Bosno in Hercegovino. Glede na to, da ste povsem izgubili tekmovalno formo, vas ni pričakovati med izbranci.

Se popolnoma strinjam. S tem, da ne morem biti zraven, sem se že sprijaznil. To tudi ne bi bilo pošteno do drugih igralcev, ki so v pogonu – pa sploh ni pomembno, v katerem klubu ali ligi, to me ne zanima. Pomembno je to, da redno dobivajo priložnost, medtem ko sam nimam kluba. Nisem v pogonu, zato vem, da ne morem priti v reprezentanco. Ko si bom našel nov klub in začel igrati, pa bo drugače. Vedno sem bil in vedno bom na voljo slovenski reprezentanci.

Torej še niste rekli zadnje. Slovenijo čakajo jeseni zahtevne kvalifikacije, v katerih se bo odločalo o tem, kdo bo zaigral na SP 2026. Bo to vaš največji motiv?

Še vselej me je najbolj motiviralo le to, da pridem na reprezentančno tekmo. Pa čeprav je bila prijateljska ali pa ni štela za nič. Za reprezentanco sem vedno dal sto odstotkov. V bistvu še več kot to. Za nekoga, ki prihaja iz Bele krajine, iz majhne Kanižarice, sem si vedno štel v ponos, da sem prišel na tako raven. Tako sem lahko le tiho in delam še naprej z dvignjeno glavo. To je tisto, kar največ šteje v moji karieri.

O tem, kako tesna vez vas veže z reprezentanco, ste dokazovali tudi v zadnjih letih, ko ste bili poškodovani, a ste vseeno hodili na reprezentančne akcije. Brez vas, saj ste imeli pomembno vlogo v slačilnici, preprosto ni šlo.

Pri tem je največjo vlogo odigral selektor. O tem sva se veliko pogovarjala. Vedel je, da po tisti operaciji še nisem sposoben igrati, a me je vseeno povabil, da sem se pridružil reprezentanci. Takšna je bila tudi moja želja. Želel sem biti zraven, kjer bi opravljal terapije in se še pripravljal na treningih. Tako sem bil poleg ekipe. Vedno mi je bilo lepo, podobna velja tudi za ekipo, ko smo bili skupaj. Vedno smo imeli več kot super odnos.

Prihodnji teden bo minilo točno 13 let od spektakularnega zadetka, ki ga je 26. maja 2011 v Avstriji dosegel s prostega strela za remi z 1:1 proti Grčiji. Zanimivo je, da je moral na naslednji gol čakati kar 63 tekem, vse do 15. novembra 2020 in srečanja lige narodov proti Kosovu (2:1). Foto: Vid Ponikvar

O tem krožijo številne zgodbe in dokazi. Da ste bili prvi DJ reprezentance, vedno zadolžen za izbor glasbe, pa da ste si pridobili status dobre duše slačilnice. Vas kaj moti ta označba?

Ne, kje pa. Vedno je boljše, če te nekdo označi za dobro kot pa slabo dušo (smeh, op. p.). Pač, postaviš si neki zid. In mlajši te spoštujejo. Neko spoštovanje mora biti med nami. Ne bom pa nikoli zameril nobenemu mlademu soigralcu, če mi bo kaj rekel na igrišču. Če mi bo kaj odgovoril za dobrobit rezultata ali pa igre ekipe.

Tudi sam sem lahko na igrišču pogosto aroganten. Lahko sem preveč naporen za soigralce, včasih tudi za selektorje, ampak … Vse to počnem zaradi tega, ker je moja predstava vedno najbolj odvisna od soigralcev. In če moji soigralci pokažejo vse, kar znajo, in dajo maksimum, zakaj ne bi tega potem naredil tudi sam?

To smo že velikokrat dokazali. Če Šeško in Šporar ustvarjata pritisk na tekmece in iz zvezne vrste spremljam, kako zagreta sta pri tem, bom šel tudi sam zadaj kot nor. Seveda ju bom podpiral in potem bodo tudi drugi, ki stojijo za mano, ponavljali za menoj. Vedno sem verjel v to, kar zmorejo moji soigralci. In to še bolj od tega, kot so si v bistvu verjeli sami. To sem jim vedno govoril.

Včasih se pač pojavi kakšen spor, besedni prepir, ko pa je tekme konec, bom vedno prvi, ki bo rekel oprosti. Takrat se usedemo, pogovorimo in tam se zadeva tudi konča. Kar pa se zgodi na igrišču, tam tudi ostane. Z igrišča pa se to ne sme prenašati. Na to že dolgo opozarjam.

Kar zadeva reprezentanco, ste zdaj že pri 96 nastopih in na večni slovenski lestvici zasedate tretje mesto. Vas kaj mika, da bi izkusili magično stotico?

Seveda me mika. Večina ljudi mi govori, naj pridem do sto in nato preneham, ampak ne bom. Želim si iti čez sto, a to sploh ni moj največji cilj. Najbolj si želim, da ostanem v nekem stalnem ritmu, da imam ekipo in soigralce ter da lahko spet kandidiram za reprezentanco. Hočem biti pomemben. Ko bom nekega dne videl, da nisem več pomemben, se bom nato o tem pogovoril in na normalen ljudski način tudi poslovil.

Po poletnem prestopnem roku želi čim prej najti novega delodajalca, ujeti tekmovalno formo in kandidirati za vrnitev na seznam vpoklicanih igralcev Matjaža Keka za slovensko reprezentanco, ki jo jeseni čakajo kvalifikacije za SP 2026. Foto: Ana Kovač

V reprezentanci, kjer trka na vrata vse več mlajših kandidatov, to velja tudi za vaš igralni položaj, bo vse težje priti na seznam.

To je res, a nikoli ne bom rekel, da sam tega ne zmorem. Mladi napredujejo, to še kako drži, a iz dneva v dan napredujem tudi sam. Vsak dan se naučim kaj novega, pa tudi kaj izboljšam. Glede podaj in udarcev se učiš vse življenje. Pomembno je le, da se vrnem v tekmovalni ritem, potem pa bom lahko spet na voljo reprezentanci.

Si boste ogledali prijateljsko tekmo med Slovenijo ter Bosno in Hercegovino, ki bi lahko 10. junija napolnila celjski stadion?

Zagotovo bom v stiku z reprezentanco in bom šel pozdravit fante, s katerimi se bom, če bo seveda priložnost, tudi malce podružil. Seveda obstaja tudi možnost, da grem na tekmo.

Slovenija se bo takrat pomerila ravno proti Bosni in Hercegovini, domovini vaših starih staršev.

Zanimivo je, da bi lahko v karieri zaigral tudi za BiH, a sem jih zavrnil. To se je zgodilo malce po tem, ko sta me v Italiji obiskala takratni selektor Slaviša Stojanović in pomočnik Safet Hadžić. Igral sem za Varese in sta me obiskala na tekmi proti Cittadelli. Povedala sta mi, da bom na seznamu vpoklicanih, potem pa bomo videli, kako bo s tem naprej. No, teden po tem srečanju sem prejel še klic, ali bi izbral reprezentanco BiH, a sem jih takoj zavrnil, saj sem vendarle rekel da Sloveniji. Sploh me ni zanimalo, da bi se še kaj pogovarjali o tem. Slovenija in pika. V Sloveniji sem se rodil, to mi največ pomeni. So neke stvari, o katerih ne odločaš ti, ampak tvoje srce.

"V Sloveniji sem se rodil, to mi največ pomeni. So neke stvari, pri katerih ne odločaš ti, ampak tvoje srce," pravi, da ne bi mogel zaigrati za nobeno drugo reprezentanco kot slovensko. Pa čeprav je imel tudi ponudbe iz Bosne in Hercegovine. Foto: Ana Kovač

Z BiH je povezan tudi Josip Iličić, saj se je rodil v Prijedoru, nato pa se kot mladi deček preselil v Slovenijo. Tekma z nekdanjo bratsko republiko iz Jugoslavije se je tako, to idejo je izpostavil tudi Sportklub, ponujala kot simbolično idealna za vajino reprezentančno slovo?

Da, a tega z moje strani ne bodo doživeli. Lahko še kar čakajo in čakajo. Na kako drugo tekmo v prihodnosti.

Kateri pa bi bil vaš idealni tekmec za poslovilno tekmo, na kateri bi še zadnjič oblekli slovenski dres?

Ne vem, tega ne morem kar tako povedati. Verjetno bi bilo najbolje, če bi se pomerili s kakšno močno reprezentanco s kakšnim superzvezdnikom. Tako bi spremljali spektakel in napolnili stadion. To bi bila potem perfektna tekma, na kateri bi lahko sklenil reprezentančno pot. Vseeno pa jasno in glasno še enkrat povem, da se bodo morali še načakati, da bo Jasmin Kurtić končal reprezentančno kariero.

Če pa se bo kdo drug odločil, da jaz ne morem igrati ter nimam več mesta v reprezentanci, pa je druga stvar.

Torej, če bi to ocenil selektor.

Seveda. Selektorju sem sicer dal vedeti, da reprezentanci prav nikoli ne bom rekel ne.

Josipu Iličiću se bo po koncu sezone iztekla pogodba z Mariborom, vijolice pa z njim naj ne bi podaljšale sodelovanja, kar je potrdil tudi njegov agent Amir Ružnić, ki že vrsto let sodeluje tudi z Jasminom Kurtićem. Foto: Guliverimage

Poleti si bo moral novega delodajalca poiskati tudi Josip Iličić. Že nekaj časa se omenja možnost, da bi lahko dočakal kakšno ponudbo iz Savdske Arabije. Bi tudi vas zanimala takšna možnost? Da bi na stara leta še kdaj zaigrala skupaj za klub? Nenazadnje imata istega agenta.

Zakaj pa ne. Zanima me vsaka možnost, kjer sem pomemben. Zanima me okolje, kjer imajo motivacijo in ambicijo. To, da bi šel nekam, kjer bom samo številka in nekdo, ki bo krpal luknjice, pa me ne zanima. Hočem igrati na določeni ravni. Za zdaj še ne vem, kam bi lahko šel.

Greste še pogosto v Belo krajino, v svoj rojstni kraj?

Bolj malo. Nimam več na voljo dosti časa. Otroci zahtevajo svoje. Vstanemo zgodaj, malce čez šest, ob sedmih ju že peljem v šolo in vrtec, ob 15.30 ju nato prevzamem, nato pa starejšega sina peljem še na popoldanske treninge. Na nogomet in tenis.

Zdaj vaša otroka živita v povsem drugačnem ritmu kot vi, ko ste živeli v Beli krajini in si je vaša družina služila trdi rudarski kruh.

V Kanižarico je prišel delat že moj dedek. Delal je v rudniku rjavega premoga, nato pa tja povlekel še mojega očeta. Tako se je začelo pri nas, tako sem odraščal. Tudi sam sem nato delal pri rudniku. Ponosen sem na te svoje korake, na to, kar sem počel v mladosti in kako sem odraščal.

Najbolj sem ponosen na to, kako sem bil vzgojen. To želim, kar pa je najtežje, prenesti na svoje otroke. Danes je vse drugače, a skušamo ostati na trdnih, realnih tleh. Da so tudi otroci maksimalno spoštljivi in kulturni do vsakega. Le tako lahko potem dobiš spoštovanje do samega sebe.

Kot mladenič je garal, saj je že hodil v službo, šele popoldne pa se je lahko predajal strastem tako velikega kot tudi malega nogometa. Ko se je iz Bele krajine leta 2010 preselil k prvoligašu Gorici v mesto vrtnic, je dal dan po podpisu pogodbe z Novogoričani odpoved v podjetju. Od takrat je bil zgolj še profesionalni nogometaš. Foto: Ana Kovač

Omenili ste, da ste na začetku svoje nogometne poti, tudi takrat, ko ste v prvi ligi že igrali za prvo ekipo Bele krajine, opravljali druga dela in hodili v službo.

Drugače ni šlo, saj mi tisto, kar sem prejemal za igranje za Belo krajino, ni veliko pomagalo v življenju. To so bili majhni, simbolični zneski. Zato sem kot nogometaš vsak dan delal od šestih zjutraj do dveh ali pol treh popoldne v podjetju za proizvodnjo grelcev za savne. Dobili smo ploščo, nato pa jo morali zvijati, delati iz nje kose, jih zvariti, brusiti in barvati. Obvladam različna fizična dela, zlasti brušenje in varjenje.

Po službi me je ob štirih popoldne čakal trening. Večkrat sem se nanj odpravil peš. Do Črnomlja sem imel nekaj kilometrov. A to me ni motilo. Naprej me je gnala neverjetna želja. Moja volja do nogometa je bila neprecenljiva. Kakšno voljo sem imel kot otrok, res noro. Vedno, ko sem prišel domov, smo igrali pred blokom še mali nogomet, na betonu. In tako je bilo vsak dan. Do onemoglosti, a z veliko strastjo do nogometa.

Seveda se pojavljajo zgodbe o največjih zvezdnikih, kako so prišli do vsega, kar imajo zdaj v karierah. Sam se ne morem za ničimer skrivati. Vse, kar sem naredil v nogometu, sem naredil na osnovi trdega dela in vzgoje. Res sem ponosen, da sem po tej poti prišel do tega.

Vas je pri tem spremljal notranji glas ali je vašo kariero bolj usmerjal oče?

Oče je vedno menil, sa bi bilo zame bolje, če bi nehal igrati nogomet in bi si raje poiskal redno službo. In potem mi je oče res našel službo. Delal je v rudniku, ki pa se je v tem času zaprl, tako da se je na njegovem območju odprlo več podjetij. Na srečo sem lahko v enem izmed njih začel delati grelce za savne. A vzporedno s službo sem še vedno vztrajal pri nogometu, kar se mi je na koncu obrestovalo.

Noče se obremenjevati s tem, kar menijo drugi. Želi nadaljevati kariero, odigrati vsaj še nekaj vrhunskih sezon in se vrniti v izbrano vrsto. Foto: Ana Kovač

Ste kdaj vstopili v rudnik?

Sem. Prepričal sem se, kako je notri. To je res nekakšen poseben svet. A če vprašate mojega očeta, bi se še istega dne vrnil delat v rudnik. Večkrat mi je rekel, da bi vse službe tega sveta zamenjal za tisto. Tisti rudnik je doživljal kot bratovščino. To je bilo veliko druženje. Vsak dan so bili rudarji skupaj, pod in nad zemljo. Ne glede na to, kako težka je bila služba, so ustvarili neki poseben odnos.

Je pa bilo po drugi strani tudi nevarno. Ne pozabite, šli so 300, nekateri celo 400 metrov pod zemljo. Na srečo ni bilo nikoli nič narobe, nobenih nesreč.

Podobno kot so rudarji med seboj ustvarili poseben odnos, velja to tudi za vas v nogometni reprezentanci. Zaradi tega vas je še bolj mogoče razumeti, zakaj še ne razmišljate o koncu reprezentančne poti, ampak napovedujete vsaj še nekaj let igranja in dokazovanja v vrhunskem nogometu.

Ljudje lahko pišejo, kar hočejo, jaz pa vem, da šteje le tisto, kar povem sam. Šteje le tisto, kar mislim. Vedno sem tako razmišljal. S tem, kar si mislijo drugi, se nisem preveč obremenjeval. Če bi se, morda danes ne bi opravljala tega intervjuja. Če bi se preveč obremenjeval z drugimi mnenji, bi se lahko namreč pojavili konflikti. Tako konflikti v moji glavi kot tudi z ljudmi, s katerimi imaš opravka. In potem bi se počasi začela tvoja pot oddaljevati od načrtovane in bi se tudi končala. Zato se nočem obremenjevati s tem, kar menijo drugi.

Sportal Nekdanji slovenski reprezentant: Ni prijetno, če ti 20-letniki ugovarjajo

Sportal Lamin Diallo. Slovenec afriških korenin, ki je prestopil na drugo stran.

Sportal Če izpadejo iz prve lige, ne bo usodno, ga pa žalosti odnos občine do otrok

Sportal Maribor potrdil drugo mesto, boj za dodatne kvalifikacije ostaja odprt

Sportal Kakšna bo prihodnost Sancheza? To je povedal po velikem slavju. #video