SiolNET. Sportal Nogomet
6,49

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Intervju z Ivanom Firerjem

Slovenec, ki je prestavil poroko zaradi Messija

6,49

termometer

Ivan Firer
Ivan Firer je nekdanji slovenski reprezentant, ki je v 1. SNL pustil največji pečat pri velenjskemu Rudarju, Celju in Domžalah, v tujini pa se je poleg Islandije in Vietnama podal tudi v Francijo, kjer je nosil dres Auxerra. Foto: R. P.

V zadnjih letih se je v domačih nogometnih krogih malce zabrisala sled za Ivanom Firerjem, a nekdanji slovenski reprezentant, znan po razgibani karieri, v kateri je služboval vse od Islandije do Vietnama, izkusil pa je tudi delo poštarja in hotelskega receptorja, še ni rekel zadnje. Pri 36 letih igra na Hrvaškem, hkrati pa se ukvarja z osebnim trenerstvom. To je njegov življenjski izziv, v katerem na lastni koži izkuša nemilost koronakrize. Od ponedeljka je veliko boljše volje.

''Končno! Komaj sem čakal, da se bo začelo. Štiri mesece sem bil zaprt, zdaj pa lahko končno delam tisto, v čemer najbolj uživam,'' Ivan Firer ne skriva sreče, da lahko po dolgem času spet vodi vadbo. Sprostitev ukrepov za zajezitev širjenja okužb z novim koronavirusom mu je vrnila nasmeh na lica. Gostobesedni Rogatčan, ki bo jeseni dopolnil 37 let, je že nekaj časa licenciran osebni trener in ima svoj rekreativni center, Sloveniji pa je veliko bolj znan kot nogometaš.

Vrhunec športne kariere je doživel pred sedmimi leti, ko je debitiral v dresu slovenske reprezentance. Zgodilo se je na atraktivnem gostovanju v Argentini, kjer je oblekel dres s številko 10, ravno tisto, ki jo je na isti tekmi pri gavčih nosil znameniti Lionel Messi. Tisto leto si bo zapomnil za vse večne čase. Zaradi reprezentančnega vpoklica je prestavil poroko, a mu ni bilo niti najmanj žal. Odločitev se mu je pozneje bogato obrestovala. Oče dveh otrok, ki je v življenju preživel marsikaj, z izzivi vrhunskega nogometa pa se je spopadel malce pozneje od vrstnikov, še vedno rad brca. V obširnem pogovoru se je sprehodil skozi kariero in imel kaj povedati.


Njegov oče se je sprva pisal Führer, nato pa se je po poroki preimenoval v Firer. Ivan Firer dodaja, da zaradi podobnosti priimka z nazivom, ki ga je imel zlogasni Adolf Hitler v času tretjega rajha, v življenju ni doživljal nikakršnih neprijetnosti.

V karieri ste dočakali nekaj, o čemer lahko milijoni nogometašev le sanjajo. O reprezentančni tekmi, na kateri ste leta 2014 nastopili proti enemu in edinemu Lionelu Messiju. In to v dresu slovenske reprezentance, za katero ste debitirali s številko 10!

To so bili res lepi časi. Na tisti tekmi v Argentini mi je bilo tako toplo pri srcu, da tega sploh ne morem opisati. Da sem bil takrat po mnenju Srečka Katanca med 20 najboljšimi nogometaši v Sloveniji in dočakal čast zaigrati proti Argentini … In to kot nogometaš velenjskega Rudarja! To mi je ogromno pomenilo. In mi še vedno.

Z Dejanom Lazarevićem, Rajkom Rotmanom in Janom Oblakom na reprezentančni akciji v Južni Ameriki (2014), kjer je vpisal prvi in tudi zadnji nastop za člansko izbrano vrsto. Z Dejanom Lazarevićem, Rajkom Rotmanom in Janom Oblakom na reprezentančni akciji v Južni Ameriki (2014), kjer je vpisal prvi in tudi zadnji nastop za člansko izbrano vrsto. Foto: Osebni arhiv Okoliščine, kako ste izvedeli za vpoklic v reprezentanco, iz vas še danes izvabijo smeh.

Bilo je res nekaj posebnega. Zgodilo se je 26. maja 2014, dan po tekmi zadnjega kroga državnega prvenstva. Takrat smo z Rudarjem izgubili v Kopru z 1:3, a smo bili vseeno zadovoljni. Uvrstili smo se v Evropo, uresničili cilj. Sklenili smo, da bomo na Primorskem prenočili in imeli zabavo ob koncu sezone. No, ko pa smo se naslednji dan vkrcali na avtobus za Velenje, mi je zazvonil telefon. Klicala me je neznana številka. Nisem se hotel javiti. Prepričan sem bil, da me želi nekdo provocirati ali pa se pošaliti z menoj zaradi slabega rezultata na Bonifiki.

Ko sem na avtobusu zavzel svoje mesto, pa je spet zazvonilo. Znova ista številka. No, takrat sem dvignil. Oseba se je predstavila in dejala, Gasser (Boštjan Gasser, dolgoletni sekretar članske nogometne reprezentance, op. p.) iz reprezentance pri telefonu. Takrat še nisem vedel zanj, prisežem. Zdelo se mi je zelo čudno, pogledoval sem po avtobusu, kdo se z menoj šali. Oseba na telefonu je nadaljevala in dejala, kako me želi selektor Katanec povabiti na južnoameriško turnejo. Še naprej sem sumničavo opazoval soigralce v avtobusu in zmedeno pritrjeval. ''Seveda. Veš, da sem za,'' sem govoril v šoku. Potem pa mi je rekel, kako v reprezentanci vedo, da se ravno takrat poročim. ''Zato ti damo na voljo dve uri, da se pomeniš z izbranko, potem pa nam javi, kako si se odločil,'' mi je dejal Gasser. Bil sem zmeden. V grlu se mi je naredil velik cmok. Kako zdaj vse skupaj pojasniti bodoči ženi?

Pa ste jo takoj poklicali?

Seveda. Že čez nekaj sekund. Ni mi bilo prijetno, a sem ji brez ovinkarjenja pojasnil zadevo. In takoj je bila za prestavitev poroke! Joj, kako mi je takrat odleglo. Vse je lepo razumela, še danes sem ji zelo hvaležen. Morda bi se katera druga izbranka odzvala drugače … Dogajalo se je namreč le 14 dni pred poroko, za katero je bilo že vse pripravljeno. Do potankosti. Poročila naj bi se v Rogatcu na gradu Strmol, nato bi sledila zabava v Rogaški Slatini. Povabljenih je bilo okrog 100 ljudi, rezervirana je bila že glasbena skupina. No, vse skupaj je potem padlo v vodo, tako da smo morali pošteno zavihati rokave.

Žena Nataša je njegova dolgoletna zvesta spremljevalka na nogometnih tekmah. Žena Nataša je njegova dolgoletna zvesta spremljevalka na nogometnih tekmah. Foto: Vid Ponikvar

A mi ni bilo težko. Grelo me je dodatno zadovoljstvo, saj sem uresničil športne sanje in bil sprejet v reprezentanco. Žena je dobro vedela, koliko mi to pomeni. Koliko pomeni vsem nam. Ženiš se lahko vsako soboto, proti Messiju pa ne moreš igrati ravno vsak dan.

Takoj sem poklical Gasserja in ga obvestil, da se bom seveda udeležil reprezentančne akcije. Nisem se hotel obotavljati, ampak mu čim prej javiti. Da si ne bi morda kdo vmes premislil. Če tega takrat ne bi sprejel, bi si očital vse življenje.

Pa vam je uspelo potem skoraj iz nič organizirati novo poročno slovesnost?

Uspelo. In to še kako! Ne boste verjeli, bilo je še bolje. Na koncu se je nov datum, poroko smo prestavili za tri tedne, izkazal za zadetek v polno. Tisti dan, ki je bil zamišljen prvotno, je bilo namreč slabo vreme, deževalo je. Tri tedne pozneje pa smo se imeli prekrasno.

V začetku leta 2014 se je večkrat pošalil, da slovenska reprezentanca gostuje v Argentini ravno na dan, ko se je že vse domenil za poroko (7. junij). Po zadnji tekmi tiste sezone pa ga je na avtobusu v Kopru doletel nepričakovan, še kako prijeten šok ... V začetku leta 2014 se je večkrat pošalil, da slovenska reprezentanca gostuje v Argentini ravno na dan, ko se je že vse domenil za poroko (7. junij). Po zadnji tekmi tiste sezone pa ga je na avtobusu v Kopru doletel nepričakovan, še kako prijeten šok ... Foto: Vid Ponikvar

Zaradi nove organizacije poroke smo naleteli na nekaj težav. Ogromno časa sem porabil, da sem vse poročne goste sploh obvestil in jim pojasnil, da se poroka prestavi. To sem počel tudi v Južni Ameriki, ko smo bili z reprezentanco v hotelu. Nekateri so si takrat žal že rezervirali dopust, znašli smo se tudi v težavah, ker nismo in nismo našli prave glasbe. No, tik pred zdajci smo jo le. In to zelo dober ansambel, tako da smo se imeli zelo fino. 

Ste se imeli "fino" tudi z reprezentanco na krajši turneji v Urugvaju in Argentini?

Bilo je kot v pravljici. Bil sem z najboljšimi slovenskimi nogometaši. Srečali smo se z našimi rojaki iz Argentine, poklepetali, z njimi igrali nogomet. Ko pa sem še zaigral proti Argentini, proti tako velikim igralcem, kot so Messi, Di Maria in Mascherano, sem se počutil kot bog. In to pred 50 tisoč glasnimi navijači! Tega nikoli ne pozabiš.

Na srečanju v La Plati je odigral pet minut (vštevši sodnikov podaljšek). Tako je storil prekršek nad Lionelom Messijem, akcijo spremlja Angel Di Maria. Debitiral je v slovenskem dresu s številko 10, ki ga je v tistem obdobju sicer nosil Valter Birsa, a tisto leto ni odpotoval v Južno Ameriko. Na srečanju v La Plati je odigral pet minut (vštevši sodnikov podaljšek). Tako je storil prekršek nad Lionelom Messijem, akcijo spremlja Angel Di Maria. Debitiral je v slovenskem dresu s številko 10, ki ga je v tistem obdobju sicer nosil Valter Birsa, a tisto leto ni odpotoval v Južno Ameriko. Foto: Guliverimage Veliko nogometašev si želi, da bi vsaj enkrat odigrali takšno tekmo, a ne vedo, koliko moraš za to narediti. In pretrpeti. Potrebnega je veliko odrekanja in sreče, vse se ti mora sestaviti. Vedno, ko mi nekdo reče, da sem igral tam in tam, mu rečem, da je bilo res tako, a sem v to tudi veliko vložil. Koliko koncev tedna sem le treniral, pozabil na druženja in zabave. Kolikor pač vložiš, toliko imaš. Zato svetujem mladim, da naj v mladosti čim več delajo. Čas gre hitro mimo, potem pa ni več poti nazaj. Danes pa si, kakor opažam, star že pri 24 letih.

V Argentini, domovini legendarnega, žal že pokojnega Diega Armanda Maradone, je imel kaj za videti. V Argentini, domovini legendarnega, žal že pokojnega Diega Armanda Maradone, je imel kaj za videti. Foto: Osebni arhiv Vi ste bili takrat stari skoraj 30 let. In doživeli reprezentančni krst kot eden od najstarejših novincev v zgodovini slovenskega nogometa. Vam je Srečko Katanec povedal, da boste dočakali priložnost proti Argentini, že pred tekmo?

Ne, sem pa srčno upal, da bom dobil kako minuto. Na koncu sem jih odigral pet. Vsaka sekunda je bila čarobna. Občutil sem neverjeten ponos, ogromen adrenalin. Za nameček sem nosil še dres s številko 10, tako kot Lionel Messi pri Argentini.

Ste se takrat počutili kot Ivan Veliki?

Tako nekako, ja. Veliko bolje je biti Ivan Veliki kot pa Ivan Grozni. Adrenalin je bil na višku. Resda je bila prijateljska tekma, ki smo jo izgubili z 0:2, a je bila nekaj posebnega.

So vas po vrnitvi iz Južne Amerike v nogometnih krogih dojemali drugače, sta vam kaj zrasla cena, spoštovanje stanovskih kolegov?

Moram priznati, da nisem opazil razlike. Tudi kakšnega dodatnega zanimanja iz tujine ni bilo zaznati. Ko sem se vrnil v Slovenijo, smo z Rudarjem kmalu zaigrali v Evropi in takoj izpadli proti albanskemu Laciju. Slabo smo igrali, veliko nas je manjkalo. Tisti začetek sezone res ni bil najboljši, nato sem odšel v Celje, za reprezentanco pa nisem več zaigral.

Bi lahko rekli, da ste v Argentini doživeli vrhunec svoje kariere?

Lahko, čeprav sem čutil ogromen adrenalin tudi na nekaterih klubskih tekmah. Zlasti v dresu Domžal, kjer sem resnično užival. Omenil bi zmago Domžal proti Freiburgu z 2:0, ko smo v kvalifikacijah za ligo Europa izločili Nemce. Ali pa remi proti Marseillu, ko je bilo 1:1 v Stožicah. Noro je bilo tudi na povratni tekmi v Franciji, na stadionu Velodrome, ki je bil poln. To je vrhunski stadion, zelo akustičen. Njihovi navijači za golom so preplavili tribuno, bilo je kot v Dortmundu, le da ni bilo vse v črnem in rumenem, ampak v belem in modrem.

Nikoli ne bo pozabil bučnega ozračja, ki so ga na povratni tekmi play-offa kvalifikacij za ligo Europa na stadionu Velodrome ustvarili navijači Marseilla. Domžale so na tej tekmi izgubile z 0:3 in se poslovile od evropskih sanj. Nikoli ne bo pozabil bučnega ozračja, ki so ga na povratni tekmi play-offa kvalifikacij za ligo Europa na stadionu Velodrome ustvarili navijači Marseilla. Domžale so na tej tekmi izgubile z 0:3 in se poslovile od evropskih sanj. Foto: Guliverimage

Ste v Marseillu srečali tudi slovito igralko in fotomodel Pamelo Anderson?

Res je. Bila je na tekmi, saj je bila takrat dekle branilca Marseilla Adila Ramija. Takoj smo jo opazili, le kako je ne bi. Bilo je kar malce nenavadno videti takšno zvezdnico na nogometni tekmi v Evropi. Potem veš, kaj vse dela denar. Ko smo se odpravljali na avtobus, smo hodili mimo nje, a je bila obkrožena s telesnimi stražarji, tako da ni bilo možnosti za kakšno spominsko fotografijo.

Zadnji prestop v tujino je izvedel leta 2017, ko se je odpravil k Auxerru, takrat zelo ambicioznemu francoskemu drugoligašu. Zanj je zbral 12 nastopov. Zadnji prestop v tujino je izvedel leta 2017, ko se je odpravil k Auxerru, takrat zelo ambicioznemu francoskemu drugoligašu. Zanj je zbral 12 nastopov. Foto: Guliverimage Usoda je hotela, da ste se kmalu vrnili v Francijo. Le nekaj dni pozneje. In tam ostali kar leto dni.

Zgodilo se je čez noč. V Marseillu smo igrali 24. avgusta 2017, menedžer mi je že nekaj časa omenjal, da me spremlja drugoligaš Auxerre. Ko smo se po porazu v Marseillu (0:3) vračali v Slovenijo, sem trenerju Simonu Rožmanu povedal, da bi lahko zapustil Domžale. Rekel sem si, da moram izkoristiti možnost. Če ne grem zdaj, ne bom šel nikoli, sem si govoril. Kmalu je nastopil zadnji dan prestopnega roka. Z letalom sem odpotoval v Pariz, kjer so me pričakali predstavniki Auxerra. V večernih urah sem opravil zdravniški test v Franciji, tako da smo lahko še pravočasno podpisali pogodbo. Podobno kot za reprezentančno akcijo za Argentino se je vse dogajalo na hitro. A na to sem bil v karieri deloma že navajen. Podobno je bilo tudi pri Islandiji.

Islandiji?

Da. Bilo je še v mojih mlajših letih, ko sem igral za Aluminij. Še v drugi slovenski ligi. Robert Pevnik me je povabil v vrste islandskega drugoligaša UMF Grindavikur, a me opozoril, da imam na voljo le dva dneva. Vse se je spet zgodilo čez noč. Takrat še nisem imel družine, zaradi tega mi je bilo lažje. Bil sem še mlad, imel sem 23 let, ker pa zelo rad spoznavam ljudi, nova okolja in kulture, nisem imel nič proti. Kje pa.

Islandija je prelepa država, pozneje sem jo obiskal še nekajkrat. Igrali smo v drugi ligi, bili najboljši, hkrati pa imeli veliko prostega časa. Z menoj sta bila še dva hrvaška soigralca. Večkrat smo vzeli službeni avto in v lastni režiji odkrivali naravne lepote dežele. Tople gejzirje. Ali pa lovili ribe. Čeprav je bilo mrzlo in je vseskozi pihal veter, se nismo pritoževali. Poleti je na Islandiji največ 18 stopinj, pa še piha, a je mogoče preživeti.

Islandija ga je navdušila z naravnimi lepotami. Zanimivo je, da je na tem otoku gostoval tudi kot nogometaš Domžal in izločil Valur iz Reykjavika. Islandija ga je navdušila z naravnimi lepotami. Zanimivo je, da je na tem otoku gostoval tudi kot nogometaš Domžal in izločil Valur iz Reykjavika. Foto: Getty Images

Dobro, če sem odkrit, sta me motili dve stvari. Polarni dan, ko je 20 ur svetlo, sledijo pa štiri ure mraka, mi je uničeval bioritem. Komaj sem se navadil nanj. Svoje je naredila še hrana, občutno preveč je bilo rib. Vsaj za moje pojme. Je pa to lepa država, malodane brez kriminala. Saj niti ne moreš pobegniti z otoka. Tam je največji zločin, če kaj ukradeš ali pa voziš pijan. Že tako jih je malo, zato jih zelo skrbi, da se ne bi med seboj ubijali na cesti. No, po letu dni sem se vrnil domov.

Ungmennafélag Grindavíkur oziroma krajše UMFG je bil klub, kjer se je na Islandiji dokazoval v drugoligaški konkurenci. Ungmennafélag Grindavíkur oziroma krajše UMFG je bil klub, kjer se je na Islandiji dokazoval v drugoligaški konkurenci. Foto: Osebni arhiv Zakaj ste se tako odločili, če ste bili tako zadovoljni z razmerami na Islandiji?

Šlo nam je res enkratno. Iz druge lige smo se uvrstili v prvo. Dogovorili smo se, da bom nadaljeval na Islandiji, a je šla nato država v bankrot. Da, to je bilo nesrečno leto 2008. Zmanjšali so nam zaslužek, tako da sem se zahvalil novi ponudbi. Vrnil sem se v Slovenijo, spoznal bodočo ženo in sprva nastopal v štajerski ligi za Mons Claudius, nato odšel v Slovenske Konjice k Dravinji, pa na Ptuj k Dravi in počasi napredoval. Pri Celju se mi stvari resda niso izšle po načrtih, tam sem si tudi poškodoval ramo, se mi je pa malce pozneje le posrečilo.

Leta 2012 sva bila skupaj z Matjažem Rozmanom (zdajšnji slovenski reprezentant in prvi vratar Celja, op. p.) na preizkušnji pri velenjskem Rudarju. Trener je bil Milan Đuričić. Sprejel naju je, tako da sem podpisal pogodbo in ostal pri knapih tri leta. To so bila res lepa leta, takrat sva z Rajkom Rotmanom napredovala celo v reprezentanco.

V Vietnamu je leta 2016 najprej igral za Thanh Hoa, nato pa še za Becamex Binh Duong. V Vietnamu je leta 2016 najprej igral za Thanh Hoa, nato pa še za Becamex Binh Duong. Foto: Osebni arhiv Zanimivo, če ste še kot manj znani igralec občutili mraz na Islandiji, ste imeli deset let pozneje, ko ste bili že izkušeni prvoligaški igralec, opravka s popolnoma drugačnim ekstremom. Zapustili ste Celje in se odpravili v vroči Vietnam.

Tja me je poslal isti agent, ki je nekaj let pred tem Nastjo Čeha. Težko mi je bilo, saj sem bil v Vietnamu sam. Družina je prišla k meni na dopust, ostala pet tednov, potem pa se je vrnila v Slovenijo. To je res ogromna dežela. Tako prostrana je, da se moraš na tekmo odpraviti že dva dni prej. Veliko se potuje. Moral sem se tudi navaditi na poletno vlago. Stadioni so malce starejši, spopadal pa sem se z velikim pritiskom. Tam sem v primerjavi z Evropo, kjer sem igral bolj izza napadalcev, bil čista špica. Za takšne tujce pa so mislili, da boš na vsaki tekmi dosegel tri gole. Takšna pričakovanja so bila zame težavna.

So pa Vietnamci zelo prijazni ljudje. To je precej revna država, opazi se ogromen razkorak med bogatimi in revni. Večina je revnih, a so ljudje polni življenja. Veseli so, zlasti otroci. Največje mesto Hošiminh postaja vedno bolj podobno New Yorku. Gradi se na polno, v njem se stiska devet milijonov ljudi. Tam imaš vse. Zaradi domotožja, zelo sem pogrešal družino, pa tudi nekaterih različnih struj menedžerjev sem kmalu odšel. Nisem se hotel prepirati.

Vrnil sem se in zaigral za Rogaško, odločen, da ne bom več igral prvoligaškega nogometa. Imel sem že 34 let in se osredotočal na novo kariero. Na osebno trenerstvo, ki je postajalo vedno bolj način mojega življenja. Čeprav igranja še nisem končal.

Med njegovimi "varovanci", ki vadijo v njegovem studiu, je tudi njegov sokrajan Rajko Rep. Med njegovimi "varovanci", ki vadijo v njegovem studiu, je tudi njegov sokrajan Rajko Rep. Foto: Osebni arhiv Torej še niste rekli zadnje v nogometu?

Ne. Še sem aktiven nogometaš, je pa res, da ga ne igram več v Sloveniji, ampak na Hrvaškem. Sem član tretjeligaškega kluba Zagorec iz Krapine, a je po drugi strani res, da večino časa vendarle namenjam osebnemu trenerstvu. Pripravljam večinoma nogometaše. Tudi nekatera znana imena, kot sta reprezentanta Rajko Rep in Rok Mordej, ki igra futsal. Pa tudi druge, kot je na primer nadarjena taekwondoistka Blažka Križanec.

Izvajam pa tudi individualne vaje za rekreativce, poslovne ljudi, ki večino dneva preživijo v sedečem položaju. Pomagam jim, da izboljšajo telesno aktivnost in se bolje počutijo.

Zakaj ste se tako navdušili nad osebnim trenerstvom?

Proti koncu nogometne kariere sem začel razmišljati, kaj bi počel v prihodnosti. Že tako zagovarjam aktiven slog življenja in zdravo prehrano. Želim ostati ''fit''. Zato me delo osebnega trenerja veseli. Rad se izobražujem v fitnes industriji. Tako opravljam razne seminarje v Zagrebu pri mentorju Marinu Bašiću, ki se ga morda spomnite kot kondicijskega trenerja iz najboljših časov Interblocka. Ogromno delamo prek spleta, v to so nas pač prisilile okoliščine. Če hočeš napredovati, moraš pač biti vedno v stiku z novostmi.

Se vam zdi, da smo Slovenci v času pandemije novega koronavirusa zapostavili ohranjanje fizične pripravljenosti in se preveč držali doma?

Ta kriza se vleče že dolgo in vpliva na vse. Zdravje je vedno na prvem mestu, Slovenci pa na srečo veljamo za precej aktiven narod. Radi hodimo v hribe, obožujemo rekreacijo. Ko se je vse zaprlo, je veliko ljudi dalo rekreacijo na stran. Zlasti zdaj, ko je zima. Najtežje je tistim, ki so doma v mestih in se niso mogli veliko gibati na zraku. Tisti, ki pa ta slog negujejo v sebi in ga imajo radi, so zagotovo delali vaje tudi doma med karanteno. Tisti, ki pa se je znašel na razpotju in je nastali položaj jemal z levo roko, se žal ni obdržal.

Največja kriza je nastala pri otrocih, ker se preprosto ne gibljejo dovolj. Zadnjič sem nekje našel podatek, da se je telesna teža otrok v obdobju epidemije povišala kar za 30 odstotkov. To so res nore številke, ki nas morajo skrbeti. Nastalo bo ogromno škode, zato je treba spodbujati starše, da se otroci več gibajo. Vsaj pol ure na dan.

Kako se je počutil kot lastnik studia v obdobju največje karantene:

Telovadnico, kjer izvajate dejavnosti kot licencirani osebni trener, ste opremili z ljubeznijo in v projekt vložili nogometne prihranke, nato pa vas je pandemija koronavirusa prisilila, da ste za dolgo časa zaprli vrata.

To je res zanimivo. In po svoje žalostno. Studio sem odprl avgusta 2019, po teh ukrepih pa ga nimam odprtega še niti leto. Tako nisem mogel praznovati niti obletnice, saj je bil studio bolj zaprt kot odprt. A kaj bi se pritoževal. Borimo se naprej in spodbujamo ljudi, da naj za svoje zdravje delajo, kar lahko. Morajo krepiti imunski sistem.

Od ponedeljka dalje lahko znova trenira večje skupine v svojem centru v Rogaški Slatini. Obenem nastopa za hrvaškega tretjeligaša iz Krapine. "Zagorec sem izbral tudi zaradi bližine. Sem Kozjanec, Rogatčan. Rogatec je na meji s Humom na Sutli, dobro se poznamo s sosedi Hrvati in veliko sodelujemo," je v odličnih odnosih s sosedi. Od ponedeljka dalje lahko znova trenira večje skupine v svojem centru v Rogaški Slatini. Obenem nastopa za hrvaškega tretjeligaša iz Krapine. "Zagorec sem izbral tudi zaradi bližine. Sem Kozjanec, Rogatčan. Rogatec je na meji s Humom na Sutli, dobro se poznamo s sosedi Hrvati in veliko sodelujemo," je v odličnih odnosih s sosedi. Foto: R. P. V ponedeljek so se ukrepi končno nekoliko sprostili.

Tega sem se zelo razveselil. Končno sem lahko odprl vrata studia in povabil rekreativce na skupinske ali pa individualne vadbe. Delamo pod pogoji NIJZ. Prisotnih je največ deset oseb, med katerimi sta dva metra razdalje. Dela se brez stika, vsak je na svojem mestu. Ko je konec vadbe, ni druženja med preoblačenjem, ohranja se razdalja. Komaj sem čakal, da lahko spet delam. Pred tem je bil center štiri mesece zaprt, bilo je kar žalostno in frustrirajoče. Upam, da bo šlo vedno na bolje.

Je država prisluhnila težavam, ko ste imeli objekt prisilno zaprt?

Država mi je, tako kot vsakemu samostojnemu podjetniku, ki se je zaradi koronavirusa znašel v težavah, nekaj dala. Brez tega ne bi mogli preživeti, a moram poudariti, da ni vse v denarju. Še zdaleč ne. Rad bi delal, migal, se rekreiral z ljudmi. Ni ga boljšega, kot da opraviš trening, sprostiš glavo in narediš nekaj dobrega zase. Veliko bolje, kot pa da nemočno gledaš v strop in čakaš, kaj se bo zgodilo. Upam, da bo od zdaj naprej šlo le še na bolje.

Med najhujšo karanteno ste imeli srečo v nesreči, saj ste se v primerjavi z večino lahko vsaj gibali v svojih prostorih, obenem pa še trenirali in igrali nogomet na Hrvaškem, kjer so nižje lige nadaljevale sezono.

Res je, imam to srečo, da je studio v moji lasti. Imam dva otroka, stara 11 in 9 let (Evita in Evan, op. p.), smo skupno gospodinjstvo, tako da smo lahko trenirali skupaj. Vsaj to. Je pa osebno trenerstvo zdaj moje primarno delo, nogomet pa je že dolgo na drugem mestu. A spet ni tako nepomemben, kot se sliši na prvi pogled. Rad hodim na treninge na Hrvaško, vzdržujem telo, pomagam mladim. Letos bom dopolnil 37 let, večina mojih soigralcev pa je stara 20 let.

Kako pa je igrati v tretji hrvaški ligi?

Ni tako slaba, kot bi si kdo mislil. Zagotovo je na ravni druge slovenske lige. Vsaj to, če ne še boljša. Tu so pretežno klubi iz okolice Zagreba, kjer se kalijo mladi fantje z dobrimi nogometnimi šolami, ki pa se jim ni uspelo dokazati pri velikih klubih. Prevladujejo šolani, obetavni igralci. Za zdaj mi gre kar dobro. Igral bom do takrat, ko bom lahko. Dokler ne bo poškodb. Dokler bom še lahko pomagal soigralcem, ekipi. Ko me bo začelo vse boleti po treningu in ne bom več mogel zdržati ritma, se bom poslovil.

Ivan Firer ni le nogometaš, ampak tudi velik zaljubljenec v tenis. Ta šport je treniral na Ptuju kar osem let, spadal med boljše v svojem starostnem obdobju v Sloveniji, a se nato odločil, da se bo povsem posvetil nogometu. Ivan Firer ni le nogometaš, ampak tudi velik zaljubljenec v tenis. Ta šport je treniral na Ptuju kar osem let, spadal med boljše v svojem starostnem obdobju v Sloveniji, a se nato odločil, da se bo povsem posvetil nogometu. Foto: R. P. Rojaki vaših let večinoma, kar zadeva nadaljevanje kariere v nižjih ligah, izbirajo avstrijske klube. Tudi zaradi lažje poti do dobrega zaslužka brez večjega truda, saj večinoma igrajo le na tekmah, treninge pa preskakujejo.

Avstrija mi ne diši. Njene nižje lige me ne zanimajo. Veliko bliže mi je Hrvaška. Do Krapine s svojega doma v Rogatcu potrebujem 15 minut. Do Avstrije bi potoval poldrugo uro. Da bi to razdaljo opravil dvakrat na dan? Ne, hvala. V Krapini tudi ne igramo povsem zastonj, nekaj finančne spodbude se vendarle najde. Ekipa mi je všeč, moj soigralec je na primer tudi Matija Smrekar, nekdanji napadalec Maribora. Če že nisva zaigrala skupaj v Mariboru, sva pa vsaj tu.

Pa ste si želeli zaigrati za Maribor? V svoji karieri ste imeli v slovenski prvi ligi opravka le s Celjem, Rudarjem in Domžalami.

Seveda, kdo pa tega ne bi hotel? Vsak želi igrati v Mariboru. Za nas je to velik klub. A se je pač zgodilo, kakor se je.

V prvi slovenski ligi in pokalu je zbral 188 nastopov in se podpisal pod 40 zadetkov. V prvi slovenski ligi in pokalu je zbral 188 nastopov in se podpisal pod 40 zadetkov. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Niste dočakali povabila iz Maribora niti v času svoje najvišje vrednosti, ko ste leta 2014 zaigrali za slovensko člansko reprezentanco?

Ne, o tem se nismo nikoli pogovarjali. Takrat je bilo verjetno kadrovanje drugačno in so bolj gledali na starost igralca. Imel sem že 30 let, tako da bi bil lahko to razlog. A zaradi tega nisem bil preveč slabe volje. V življenju sem preživel marsikaj, opravljal že različne poklice, ki sploh niso povezani z nogometom.

Kot poštar je užival na motorju, zvestem spremljevalcu njegovega večletnega poklica. Tako je v naročju pred leti pozirala njegova hčerka Evita. Kot poštar je užival na motorju, zvestem spremljevalcu njegovega večletnega poklica. Tako je v naročju pred leti pozirala njegova hčerka Evita. Foto: Osebni arhiv Kaj vse pa ste počeli?

Bil sem poštar, pred tem pa še receptor in krupje. Ko sem bil poštar, sem igral nogomet v Slovenskih Konjicah. Takrat sem imel najboljšo polsezono. Igral sem v drugi ligi in opravljal delo poštarja. Vsako jutro sem se zbujal ob štirih zjutraj, šel v Šmarje pri Jelšah na pošto, preživel šest ur na motorju, se nato vrnil domov, nekaj na hitro pojedel, nato pa odšel na trening. Domov sem prišel okrog sedmih, osmih zvečer, pozdravil majhnega otroka, nato pa šel hitro spat. In tako spet naslednji dan. To so bila leta, ko sem imel največ kondicije. Dobro sem bil pripravljen, poln adrenalina in vsega.

Bi lahko v takšnem ritmu igrali tudi v prvi ligi?

Ne, to pa ne bi šlo, ker imaš v prvi ligi pogosto dva treninga na dan. Razen če bi s kakim klubom našel dogovor, a nisem prepričan, če bi bilo kaj takšnega sploh mogoče. Že sam pri sebi se moraš odločiti, ali sploh hočeš biti nogometaš. Biti poštar je sicer dobra služba. Meni je bila všeč, a sem si bolj kot to želel uspeti v nogometu.

Sem se pa seveda zaradi tega naposlušal vseh šal, ki krožijo o poštarjih. Če je bilo treba, sem kot poštar vedno pozvonil dvakrat, a le ni bilo težav z ljubosumnimi možmi (smeh, op. p.). Delal sem večinoma na vasi, kjer so prijazni, domači ljudje. Res je, imel sem tudi nekaj bližnjih srečanj s psi. Po tem smo poštarji znani, a ni bilo tako brutalno, kot se rado govori. Največjo poškodbo sem staknil, ko sem padel z motorja in si poškodoval ramo. Na srečo nisem imel tudi nobenih snidenj z roparji. Tistega se res ne bi razveselil.

Ste bili kot poštar zadovoljni s plačo?

Da in ne. Po mojem mnenju bi morali biti poštarji bolje plačani. To ni takšno delo, ki bi ga opravljal nekje na toplem in sedel v pisarni. Dela se zunaj. Tudi če je snežilo, si moral na teren, biti pet ali šest ur na motorju. Dobro, če je zapadlo preveč snega, nisi mogel nič. Si pač javil in pustil delo za naslednji dan. Vsaj za večje dostave. A to so bili redki primeri. Včasih si moral iti tudi peš. Moral si pač opraviti svoje. Dokler ni bila torba prazna, nisi opravil svojega dela, smo radi rekli. Zdaj šele vidim, ko je obdobje karanten, kako so poštarji pod stresom, saj se je število dostav paketov povečalo.

Ko je bil receptor hotela Donat, je večkrat predal ključe priljubljenemu filmskemu zvezdniku, slavnemu "pretepaču" Budu Spencerju, ki je bil v mladosti odličen italijanski plavalec in vaterpolist. Ko je bil receptor hotela Donat, je večkrat predal ključe priljubljenemu filmskemu zvezdniku, slavnemu "pretepaču" Budu Spencerju, ki je bil v mladosti odličen italijanski plavalec in vaterpolist. Foto: Osebni arhiv Na pošti sem bil redno zaposlen skoraj tri leta. To je bila moja prva daljša zaposlitev. Pred tem sem bil tudi hotelski receptor. Ko sem bil star 18 let, sem se zaposlil v hotelu Donat v Rogaški Slatini in opravljal delo receptorja. Eno leto. To ni bilo nič nenavadnega, saj sem v srednji šoli postal turistični tehnik. V hotelu sem opravljal že prakso. Stranke so bile večinoma starejše, največ pa je bilo Italijanov. Med njimi je bil tudi sloviti filmski igralec Bud Spencer. Prišel je anonimno, a sem ga takoj spoznal. Da, k nam je večkrat na oddih prišel Carlo Pedersoli. Večkrat na leto je prihajal tudi Zdravko Mamić. No, zdaj tega ne more več početi. Potem pa je bilo vedno več Rusov.

Vas kot Rogatčana, ki dela v Rogaški Slatini, moti vse večja prisotnost napisov v ruskem jeziku v tem kraju?

Zakaj pa bi me? Če se lahko kraj razvija, če imaš vlagatelje, sem takoj za. Tako kot za turistični stolp, ki se bo gradil v Rogaški Slatini. Dobro je, da bo nekaj novega. Da se kraj razvija, da se nekaj dela. Rogaška slovi kot turistični kraj z zdravilno vodo. Mora se nekaj delati, vlagati, da napreduješ kot kraj. Da imaš kaj ponuditi.

Del turistično-rekreativne ponudbe je zdaj tudi vaš center.

Trudim se, da bi bil zanimiv tudi za turiste. Sodelujem tudi z nekaterimi hoteli, vpisal pa sem še šolo ruščine. Znam že kar nekaj jezikov, zdaj pa bi se rad naučil še ruskega. Več znaš, več veljaš, pravijo. Ta čas, ko je koronavirus marsikaj spremenil, je idealen za izobraževanja.

Postavil sem si dolgoročni poslovni cilj. Načrtujem, da bi se v roku petih let razširil. Tako pri individualnih treningih kot skupinskih vadbah. Da bi pridobil manjši center z okrog 200 kvadratnimi metri. Toliko bi jih potreboval. S tem ciljem sem se spet znašel na začetku poti, odpiram novo poglavje v karieri. Treba je postopno rasti, v ta cilj bom vložil vso energijo.

Nekaj časa si je v mladosti služil kruh tudi kot krupej v kazinu, a mu delo ni bilo všeč. Zlasti zaradi nočnega termina. Nekaj časa si je v mladosti služil kruh tudi kot krupej v kazinu, a mu delo ni bilo všeč. Zlasti zaradi nočnega termina. Foto: R. P.

So vam zaslužki, ki ste jih ustvarili v nogometni karieri, prišli zelo prav pri uresničevanju življenjskih ciljev?

Kar zadeva to, je nogomet dobro odtehtal. Postavil sem svojo hišo, imam kje biti. Nimam posojil, ničesar ne odplačujem. Nimam skrbi, kaj se bo zgodilo, če ostanem brez službe. Ves zaslužek iz nogometa sem vložil v nepremičnine. Lepo mi je.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 16
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin