Sobota, 10. 10. 2015, 21.26
8 let, 7 mesecev
Gospod selektor, moralo bi vas biti sram
Namesto da bi Srečko Katanec po tekmi, na kateri je Slovenija močno razočarala proti skromni Litvi – ta se je točke v Ljubljani veselila skoraj tako energično, kot so se Slovenci veselili v Kijevu, Bukarešti in Mariboru v letih 1999, 2001 in 2009, če malce pretiravamo –, krivce za neuspeh iskal v svojih vrstah, morda priznal, da je marsikaj narobe naredil tudi sam, je razjarjeno s prstom kazal proti sodniku.
Namesto da bi se spraševal, zakaj si Slovenija v več kot 90 minutah ni priigrala niti ene samcate priložnosti, ki bi bila plod igre, zakaj žoga ni tekla tako, kot bi morala, zakaj so se slovenski nogometaši drug za drugim zabijali v litovski zid, zakaj … Postavil bi si lahko ogromno vprašanj, namesto da enkrat polemizira o sodnikih, drugič o nesreči in tretjič celo o navijačih.
Ne, sam je tudi tokrat raje udaril po Björnu Kuipersu in o njem govoril, kot da gre za študenta, ki so ga reprezentanti na poti na tekmo spotoma naložili na avtobus, medtem ko je štopal na ljubljanski obvoznici, in ga dostavili na zelenico. Pa to seveda ni. Nizozemec je lani sodil finale lige prvakov. Kot tak verjetno ni ravno analfabet, ko beseda nanese na nogometna pravila in sojenje.
Že če bi imel selektor prav, bi bilo preusmerjanje pozornosti na sojenje ob reprezentanci, ki jo ima na voljo in je, vsaj v teoriji, morda celo najboljša od vseh, ki smo jih imeli do zdaj, proti tako skromni reprezentanci, kot je Litva (in ob njej tudi vse preostale razen Anglije in Švice v skupini, v kateri smo), neokusno. Tako, ko pa je jasno, da sta bili sporni tako slovenska kot litovska enajstmetrovka, medtem ko je bil gol Slovencev razveljavljen povsem upravičeno, pa je to, kar počne, še veliko bolj sporno. Če je pravi športnik, bi moralo biti selektorja ob takšnem vedenju sram.
Kot bi moralo biti ob javnih nastopih tistega, ki ga je, ko njegov prvi poskus s Slavišo Stojanovićem ni uspel, nastavil, vsaj malce sram tudi predsednika Nogometne zveze Slovenije Aleksandra Čeferina. Nogomet je v delu javnosti stigmatiziran kot šport prostakov in nizkih strasti. Številni, ki delajo v njem, so prepričani, da neupravičeno, in se borijo, da bi dokazali drugače. "Če nam ne bo šlo, naj nam j… mater" in podobni stavki, ki so redno v Katančevem besednjaku, jim ne govorijo v prid.
Reprezentanca je vrh vsega, kar predstavlja slovenski nogomet, selektor pa njen najbolj izpostavljen člen. Tega bi se moral, in njegovi nadrejeni tudi, zavedati. Res je, da s takšnim nastopanjem marsikomu simpatičen, a verjetno se ti podobno iskreno nasmejejo tudi pijancu, ki se opoteka po pločniku, omaga in trešči ob tla.
In seveda, da ne bo pomote: zdajšnji selektor je živa legenda slovenskega nogometa. Do tega statusa je s poštenim in trdim delom prišel že kot igralec. Potem je vse skupaj nadgradil v vlogi selektorja, ko se je uvrstil najprej na evropsko, potem pa še na svetovno prvenstvo in precej pripomogel k identifikaciji mlade države, ki si je utrjevala svoj status. Kot takemu bi mu v nogometno razvitih državah že zdavnaj postavili vsaj kip, a ob tem ne smemo pozabiti še nečesa. V prav teh okoljih ga po vsem, kar počne v zadnjem času, že nekaj časa ne bi bilo več na selektorskem položaju …