Euro 2024
Petek, 21. 6. 2024, 16.30
4 mesece, 4 tedne
Gneča pod Marijinim trgom v Münchnu
Kaos v Münchnu, ki je številnim Slovencem in Srbom pokvaril dan
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,11
Od našega poročevalca
Na postaji podzemne železnice Marienplatz je bilo dve uri pred srečanjem ogromno navijačev, ki pa so morali zaradi blokade policistov čakati na dostop do perona.
Ko je postalo jasno, da bo evropsko prvenstvo v nogometu letos potekalo v Nemčiji, so bili vsi zadovoljni. Tako nogometaši kot tudi navijači so vedeli, kako jih bodo prireditelji razvajali z redom, disciplino in zgledno organizacijo. Vselej pa ne gre vse po načrtih. Včasih se zalomi tudi Nemcem, ceno pa so plačali nogometni turisti, v tem primeru navijači iz Slovenije in Srbije, ki so se hoteli slabi dve uri pred srečanjem v Münchnu s podzemno železnico odpraviti do stadiona. Namera se jim ni posrečila.
To je bil dan, ki je ponudil spektakel. Več kot 20 tisoč Slovencev je napolnilo ulice v Münchnu. Četrtek se je začel kot v pravljici. Druženje s srbskimi navijači, navijanje iz srca, zabava, petje, pitje, poziranje za zgodovinske fotografije … Svet so obšli posnetki slovenskega praznika na Bavarskem, nepopisne gneče na Marijinem trgu, največji znamenitosti v središču Münchna. Bilo je prekrasno, a je bilo za številne idile kmalu konec, z obraza pa so počasi izginjali nasmehi ter se spreminjali v zaskrbljenost in slabo voljo. Kaj se je zgodilo?
Sprva so se navijači zabavali ...
Ob nepravem času se je na nepravem mestu, na priljubljeni postaji podzemne železnice Marienplatz v Münchnu, zbralo preveč navijačev. Tako srbskih kot tudi slovenskih. Bilo je prehudo, skoraj brutalno. V manjšem prostoru se jih je stiskalo več tisoč. Lahko bi se jih še več, a so nemški policisti še pravočasno prepoznali največjo nevarnost in s svojimi telesi postavili meje. Tako so dali prednost tistim, ki so najdlje čakali na poti, ki vodi do peronov. A do njih niso mogli priti. Policisti so blokirali pot na vrhu stopnic. Navijačev sprva to ni skrbelo. Vedeli so, da jih je malce preveč, a verjeli, da bodo Nemci s svojo pregovorno skrbnostjo skušali v najkrajšem času odpraviti tudi to nevšečno okoliščino.
Slovenci in Srbi so se sprva zabavali. Ob obvezni družbi piva je prevladovala dobra volja, pele so se pesmi, prijateljsko se je kramljalo med obema taboroma. Srbi so veselo peli svojo himno, čustveno dali vedeti, kaj si mislijo o Kosovu, in šaljivo zbadali Slovence, češ da je Luka Dončić eden izmed njih. Slovenci so vračali s ponarodelo ''Kdor ne skače ni Sloven'c'', večkrat so zapeli tudi Slakovo ''V dolini tihi''.
Kako so si navijači po teniško izmenjevali klice "Srbija, Slovenija ..."
Prisostvovali smo celo simpatičnemu tenisu, ko je z ene strani grmelo Srbija, nato z druge sledilo Slovenija in tako v nedogled. Bilo je prijateljsko in simpatično, ker pa se kolona v minutah ni premaknila niti za milimeter, policisti pa so še vedno zapirali pot, je bilo vse bolj nervozno.
Kot sardine v zaprtem prostoru
Začela se je čutiti zaskrbljenost, saj je ura neusmiljeno tekla. Ko se je nevarno bližala 14. uri, torej le uro do začetka dvoboja, je bilo vse manj prijetnih besed. ''Celo leto čakam na to tekmo, zdaj pa tole,'' je kričal eden izmed slovenskih privržencev. Nekaterim staršem, ki so v to gnečo pripeljali tudi otroke, ti pa so na dan takšne nogometne zabave pričakovali vse kaj drugega, kot da se bodo kot sardine stiskali v zaprtem prostoru, ki je bil za nameček še zelo soparen in brez klime, ni bilo vseeno. Svojim najbližjim so želeli spektakel pričarati drugače.
Zadeva pa se ni premaknila. Še več, delavec s telefonom v roki, ki je bil v stalnem stiku z osebo, ki nadzira promet podzemne železnice, je bil zelo zaskrbljen. In ni se premaknilo. Živčno je pogledoval v prazno, bilo mu je nelagodno, saj ni mogel vedno bolj nezadovoljni množici povedati nič konkretnega. In optimističnega. Prejemal je zgolj informacije, da so vsi vlaki, ki prihajajo proti tej postaji, že povsem polni, tako da ni niti najmanjše možnosti, da bi odprli vrata novim potnikom. Zlasti, če jih je bilo tako veliko kot na postaji Marijin trg.
Policisti zaprli pot, bilo je napeto
Iz minute v minuto je bilo slabše. Zaslišali so se vse glasnejši žvižgi, jezni klici, psovke. Nekateri Srbi so celo predlagali, da bi ''napadli'' policiste in prodrli proti njim. Ko pa so videli, da so vmes tudi žene in otroci, so si na srečo premislili. Prevladal je razum, ni bilo stampeda. Vseeno pa je bilo ozračje skrajno vzkipljivo, napeto kot sod smodnika. Policisti niso več vedeli, kaj storiti. Množico so poslali proti drugemu prehodu, a se je tudi ta poskus končal neuspešno. Policisti niso pustili na stopnice.
Tako je bila izgubljena, tudi v mojem primeru, vsaj ena ura. Potem, ko je ura že odbila 14., policisti pa so še vedno zgolj nemočno skomigali z rameni, je imela množica vsega dovolj. Vrag je vzel šalo. Zapustili so prostor, izstopili iz gneče in se odpravili na plano. Tam so najprej mrzlično iskali taksije, a bili bolj ali manj neuspešni, saj je bila velika večina taksijev že na poti na stadion. Sam sem jo takrat, ko je bila dragocena že vsaka minuta, ucvrl peš na drugo postajo podzemne železnice, eno bližje končnemu cilju. Odeonsplatz.
Po desetih minutah hoje sem na omenjeni postaji podzemne železnice uzrl bistveno prijetnejši prizor. Znova je bila prisotna gneča, a še zdaleč ne takšna, da bi morala posredovati policija. Dalo se je še zriniti na vagon, v slogu, kot je v navadi v kateri izmed azijskih držav, kjer vlada ogromna gneča, in se stisniti tik ob zaprta vrata. Šlo je, vlak je krenil proti stadionu, agonije z neposrečenim zapletom v organizaciji je bilo konec. V metroju je bilo veselo. Odmevala je harmonika, pesem slovenskih in srbskih navijačev, vročica je naraščala. Ko je prišel vlak do postaje, od katere se je v daljavi že videla mogočna Alianz Arena, je bila množica pomirjena. Hitro jo je ucvrla na tribune, ki so bile polne slovenskih navijačev kot še nikoli v zgodovini.
Kolone navijačev ob izstopu na postaji, ki vodi do Allianz Arene.
Bilo je več Slovencev, kot je kapaciteta največjega slovenskega stadiona. Dobrih 20 tisoč. Še bolj nor podatek predstavlja dejstvo, da je prišel v München vsak stoti Slovenec. Slovenski navijači, ki so prej doživeli neljube dogodke na postaji Marienplatz, so bili na tekmi hitro boljše volje, zlasti po zadetku Žana Karničnika. Na težave, ob katerih so se mnogi pritoževali nad pomanjkljivo organizacijo, so pozabili. Po nesrečnem, za mnoge šokantnem remiju pa so se vrnili tudi spomini na to izkušnjo, ki je predstavljala učno uro vsem.
V Münchnu pravijo, da se to še zdaleč ni zgodilo prvič. Na nogometno tekmo se pač ne sme v najbolj občutljivem terminu odpraviti ravno s tako frekventne postaje, kot je Marijin trg. In če bi to na tisoče ljubiteljev nogometa, ki smo se pustili ujeti v zanko, vedelo malce prej, bi izbrali drugačne rešitve. In ostali bi lepši spomini na četrtkov dan. Tako pa je katastrofalen zaplet na postaji, vsaj kar zadeva Slovence, že napovedal novo razočaranje. Tisto, za katerega je v peti minuti sodnikovega podaljška poskrbel srbski rezervist Luka Jović.
