Torek, 14. 11. 2017, 12.05
6 let, 5 mesecev
Gianluigi Buffon
Romantik, ki bi si zaslužil lepše slovo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,48
1
V ponedeljek se je od italijanske izbrane vrste, s katero je osvojil toliko lepega, poslovil Gianluigi Buffon. Priljubljeni Gigi, sopomenka za nogometaša z ogromnim srcem in čutom za športni fair-play, je odšel v solzah. Izpad proti Švedski, ki je štirikratnim svetovnim prvakom preprečila nastop na SP 2018 v Rusiji, je bil tako boleč, da 39-letni mladostni veteran ni mogel brzdati čustev. Po licu so stekle solze, reprezentančni nogomet je ostal brez zadnjega romantika.
To je bil črni ponedeljek na Apeninskem polotoku. Azzurri so ostali brez velikega tekmovanja, na katerem so nastopali neprekinjeno od leta 1962, zadnjo tekmo v dresu reprezentance pa je odigral karizmatični kapetan Gianluigi Buffon.
- Dodatne kvalifikacije za SP 2018, povratne tekme
- Ibrahimović s tremi besedami razjezil švedskega selektorja
Gigi je proti Švedski opravil svojo nalogo. Mrežo je ohranil nedotaknjeno, a so za uresničitev cilja štirikratnih svetovnih prvakov manjkali zadetki njegovih soigralcev. Ni jih bilo. Ostalo je 0:0, Skandinavci pa so se veselili kot otroci, saj so po najslajšem remiju vseh časov poskrbeli za senzacijo leta.
"Konec je. Čas me je povozil. Žal mi ni le zaradi sebe, ampak tudi zaradi italijanskega nogometa nasploh. Polomili smo ga pri stvari, ki je zelo pomembna celotni družbi. Žalosten sem, ker se je moja zadnja tekma končala na tak način," je z jokavim glasom v čustvenem izlivu sporočil Buffon.
Z Juventusom se še ne bo poslovil
Poslovil se je s solznimi očmi.
Dolgoletni kapetan azzurrov in Juventusa je potrdil, da ne bo več igral za reprezentanco. Štetje nastopov se je ustavilo pri številki 175. Je aktualni italijanski, a tudi evropski rekorder. Je največji ponos italijanskega nogometa, eden redkih zvezdnikov, o katerem skoraj ne moreš povedati slabe besede. Tudi če si zagrizen sovražnik italijanske reprezentance ali stare dame iz Torina.
Buffon je s trdim delom, plemenitim značajem, zdravo tekmovalnostjo, garaškim pristopom, treznim razmišljanjem, nesporno kakovostjo, navdihnjenimi posredovanji z le občasnimi nihanji in dragoceno klubsko zvestobo zaznamoval zadnji dve desetletji v svetovnem nogometu. Ustvaril si je takšen status, da bi si zaslužil lepše reprezentančno slovo.
Ni dežurnih krivcev, krivda pripada vsem
V vratih Juventusa je doživel veliko veselih, a tudi žalostnih trenutkov.
Z Juventusom bo nadaljeval, skušal v tej sezoni uresničiti otroške sanje in se končno dokopati do evropskega naslova. V prejšnji sezoni se mu je zataknilo na zadnji stopnički, a je kljub 39 letom napovedal, da bo poskusil še enkrat.
V nasprotju z reprezentanco, saj si ne bo premislil. Čeprav se je najlepše posloviti, ko si na vrhu, mu je kruta usoda za prelomni trenutek izbrala depresivni ponedeljek na San Siru.
Italija je objokovala enega največjih nogometnih udarcev. To je bil šok, ki je stresel Apeninski polotok in klical po spremembah. Buffon se je že poslovil, najverjetneje bo odšel tudi Daniele De Rossi, razjarjeni in razočarani navijači pa bi najraje videli, da najprej odide selektor Gian Piero Ventura. V zgodovino se bo zapisal kot selektor, ki velikemu vratarju ni omogočil rekordne šeste udeležbe na svetovnem prvenstvu in bolj dostojnega konca reprezentančne zgodbe.
"Objem vsem, zlasti tistim, s katerimi sem si delil slačilnico na tem čudovitem nogometnem potovanju. Krivda se mora razdeliti na vse. Ne sme biti dežurnih krivcev. Zmagujemo skupaj, izgubljamo skupaj," se je kot pravi kapetan dotaknil katastrofalnega izpada, ki se ga je v italijanskih medijih oprijel še bolj brutalen naziv. Apokalipsa.
Nasledil ga bo Donnarumma
Komaj 18-letni soimenjak Gianluigi Donnarumma se dokazuje pri Milanu.
Večer, ki je vzel sanje o nastopu Italije na SP in Buffona. Nekaj, kar je bilo še pred kratkim nezaslišano. SP si ni bilo mogoče predstavljati brez slovenskih zahodnih sosedov. Prihodnje leto bo drugače. Tudi za Buffona, ki bo prvič, odkar brani v članski konkurenci, spremljal festival najboljših nogometašev na svetu zgolj kot gledalec.
Verjame, da se bo italijanska reprezentanca hitro pobrala po šoku in se vrnila na pot stare slave. "Imamo ponos, moč in dovolj trme. Vemo, kako se dvigniti iz zahtevnega položaja. To smo dokazali že večkrat. Zapuščam ekipo, ki bo to zmogla. Prihodnost italijanskega nogometa je svetla, saj imamo dobre igralce. Grdo se je posloviti na tak način, mesto v vratih pa prepuščam Donnarummi," je prepričan, da ga bo med vratnicama dobro nasledil mladi vratar Milana, šele 18-letni Gianluigi Donnarumma. Nekdaj, še v prejšnjem tisočletju, je Buffon kot nadarjeni najstnik plenil pozornost tudi sam.
Ni navaden zvezdnik, ampak živa legenda
Ko so največji zvezdniki zapustili drugoligaša iz Torina, je Buffon ostal zvest Juventusu.
Buffon je eden od najbolj spoštovanih vratarjev tega tisočletja. Ni navaden zvezdnik, ampak živa legenda. Navijači Juventusa ga častijo kot božanstvo in se mu klanjajo. Pri njih si je priigral toliko točk, da bi mu oprostili marsikatero napako. Zakaj ga navijači obožujejo?
V Torino je prispel leta 2001 kot izjemno perspektiven vratar Parme, ki je kot najstnik že osvajal domače in evropske lovorike. Ko je prišel k Juventusu, je imel 23 let. Sprejet je bil kot kralj. Bogati klub iz prestolnice Piemonta je zanj plačal za tisto obdobje neverjetnih 45 milijonov evrov, kar ga še danes uvršča na vrh vratarskih rekorderjev.
Takoj je postal eden izmed prepoznavnih znakov stare dame in odličnih rezultatov, s katerim so se kot po tekočem traku osvajali naslovi. Ko je leta 2006, tik pred svetovnim prvenstvom v Nemčiji, izbruhnila afera Calciopoli in močno zamajala Juventusov status nedotakljivega velikana, so morali belo-črni nadaljevati pot v drugi ligi. Takrat je Buffon kot kapetan Juventusa odigral pravo kapitansko vlogo, saj ni hotel zapustiti potapljajoče se ladje.
Najlepši trenutek v reprezentančni karieri. Italija je leta 2006 postala svetovni prvak. Že četrtič v zgodovini.
Ogromno asov se je poslovilo. Odšli so Zlatan Ibrahimović, Fabio Cannavaro, Patrick Vieira in Emerson, zvesti kapetan pa je ostal na krovu. Okrog sebe je zbral somišljenike in torinski klub hitro vrnil med najboljše. Ni ga zmotilo, ko je Juventus, zlomljen od vseh odhodov in finančnih izpadov zaradi igranja v drugi ligi, svoje rane celil še pet let, vmes ostal brez vrhunskih podvigov, nato pa šele leta 2011 znova postal prvak.
Buffon je ljubljenemu klubu, ki mu je zlezel pod kožo, ostal zvest. Čeprav so ga vabili v najboljše evropske klube in zanj ponujali bogastvo, se je najboljši italijanski vratar v dogovoru s klubskim vodstvom odločil, da bo vztrajal v Torinu.
Zmage proslavlja s solzami v očeh
Na igrišču ne skriva čustev.
Čustveno proslavlja skoraj vsako zmago Juventusa in italijanske izbrane vrste, tudi tisto nad veliko slabšim in manj atraktivnim tekmecem. Zmage proslavlja s solzami v očeh, podobno je tudi pri porazih. Vedno pove tisto, kar misli, in se ne spreneveda, sovraži pa pomanjkanje spoštovanja in zahrbtne poteze. Ljudje ga imajo zelo radi. Že dalj časa je vzornik številnim mladim vratarjem, Juventusu se dolgo časa ni bilo treba ozirati po njegovem nasledniku, saj pri 39 letih še vedno brani kot mladenič.
Nasmeh na obrazu bi bil še bolj prešeren, če bi v klubski karieri osvojil tisto, kar bi lahko ostale nedosegljive sanje. V finalu lige prvakov je branil trikrat, a vselej ostal brez lovorike. Milan (2003), Barcelona (2015) in Real Madrid (2017) so mu preprečili veselje.
Ko je prvič igral v finalu lige prvakov, to je bilo leta 2003, se zanj ni končalo dobro. V več pogledih. Juventus je na Old Traffordu na tekmi, kjer so gledalci v rednem delu in obeh podaljških spremljali šahovsko bitko brez zadetkov, ostal praznih rok proti Milanu. Šele po loteriji kazenskih strelov.
Bolehal je za depresijo, a se hitro pozdravil
Navijači Juventusa ga imajo že dolgo za svojega.
Poraz proti Milanu, ki ga je takrat vodil njegov dober znanec Carlo Ancelotti, ga je tako potrl, da je začel bolehati za depresijo. Stanje je bilo vse slabše in slabše, pred treningi se je včasih zaklenil v avto in ga ni hotel zapustiti. Skupaj z družino so se dogovorili, da bodo poiskali strokovno pomoč.
Po šestih mesecih dela in terapij s psihologi so se na obraz visokega sina nekdanje metalke diska ter dvigovalca uteži vrnili nasmehi. Da ima odlične športne gene, dokazujeta tudi njegovi sestri, ki sta oblekli državni dres italijanske odbojkarske reprezentance, ta pa spada v sam svetovni vrh.
Če bi se v preteklosti odločil za katerega izmed zvenečih prestopov in odhod v drug klub, bi morda že osvojil ligo prvakov, tako pa je ostal simbol Juventusa in njegovega neuspešnega naskakovanja Evrope v tem stoletju.
Največja sramota v življenju
Leta 2000 bi ga lahko doletela štiriletna zaporna kazen. Ponaredil je srednješolsko spričevalo, potrebno za vpis na študij prava v Parmi. Pozneje je plačal visoko finančno kazen in skesano dejal, da bo omenjeno dejanje obžaloval do konca življenja. Pozneje se je nekajkrat ujel v lovke adrenalina, ki na delu spremlja udeležence iger na srečo. Večkrat je obiskal tudi Novo Gorico, nato pa pred desetletjem oznanil, da se je ozdravil navade, ki mu je prinašala finančne udarce.
Enajstkrat najboljši v Italiji, dvakrat ga je prehitel Handanović
V Serie A brani več vrhunskih vratarjev. Nagrade so v tem stoletju osvajali le redki. Med njimi sta tudi Buffon in Samir Handanović.
Kar je Buffon za Juventus, je bil Steven Gerrard za Liverpool, Francesco Totti za Romo, ne nazadnje pa tudi Lionel Messi za Barcelono. Takšni so bili včasih Paolo Maldini za Milan, Javier Zanetti za Inter, Ryan Giggs za Manchester United ... Superzvezdniki, ki so se odločili dolga leta posvetiti le enemu klubu.
Buffon je zato, ker se ni podal v tujino, izpustil priložnost, da bi že prej osvojil več evropskih lovorik. Ostal je zvest Italiji in bil kar enajstkrat izbran za najboljšega vratarja serie A. Tudi v letih 2012 in 2014. Vmes mu je nadaljevanje tradicije dvakrat preprečil slovenski as Samir Handanović (2011 in 2013). Z njim bi lahko v tej sezoni, v kateri sta Juventus in Inter tesno za petami vodilnemu Napoliju, bil zelo napeto bitko za italijanski prestol.
Svetovnega ne bo več osvojil, saj so azzurri nepričakovano pokleknili proti Švedom. Zgodilo se je 13. novembra 2017. Na dan, ko je veliki Buffon potrdil, da ima dovolj in prepušča reprezentančni rokavici več kot dvakrat mlajšemu nasledniku Donnarummi. Še enemu Gianluigiju, pred katerim je bleščeča kariera. To pa je v tem trenutku za italijanske navijače, razočarane Tifoze, ki še vedno ne morejo verjeti, da bo SP 2018 potekalo brez ene največjih nogometnih velesil, le klavrna tolažba ...
Kariera Gianluigija Buffona v sliki in besedi:
Gianluigi Buffon je začel opozarjati nase na vratih Parme. Prvič je v serie A branil leta 1996, pri rosnih 17 letih.
Sledila je nagrada za odlične predstave v državnem dresu. Leta 1996 je postal evropski prvak z izbrano vrsto do 21 let, leta 1997 najboljši na sredozemskih igrah, leta 1998 pa je odpotoval na SP v Francijo. Tam ni branil, ampak ostal na klopi. Italija je izpadla v četrtfinalu proti poznejšim prvakom Francozom.
V članski reprezentanci je čakal na svojo priložnost. Prednost pred njim sta imela Angelo Peruzzi, vzornik Samirja Handanovića, in Gianluca Pagliuca.
S Parmo je leta 1999 osvojil kar tri lovorike. Italijanski pokal, pokal Uefa in italijanski superpokal.
Ko se je leta 2001 preselil v Torino, se je na vratih Juventusa navadil na redno osvajanje lovorik. Izostala je le tista največja. Nikoli ni postal evropski prvak. Leta 2003 je izgubil finale lige prvakov proti Milanu. Tako ga je z bele točke premagal Andrej Ševčenko.
V serie A je imel več uspehov. Osvajal je državna prvenstva kot za stavo. Tudi v sodelovanju s trenerjem Fabiom Capellom.
Leta 2006 je dosegel največji reprezentančni uspeh. Postal je svetovni prvak. V Berlinu je po izvajanju kazenskih strelov premagal Francijo. Pred tem je nazadnje izgubil proti Sloveniji, 9. oktobra 2004 v Celju. Na celotnem SP 2006 je prejel le dva gola, nobenega iz igre.
S Slovenijo se je večkrat pomeril. Ko je leta 2011 v Firencah pomagal Italiji do tesne zmage nad tedanjo Kekovo četo (1:0), je popravil rekord legendarnega rojaka Dina Zoffa. Zadetka ni prejel kar 644 zaporednih minut v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo.
Pred šestimi leti se je v Pragi poročil s češko manekenko Aleno Šeredovo, s katero ima dva otroka. Tri leta pozneje se je ločil. Zdaj je njegova srčna izbranka televizijka Ilaria D'Amico. Lani sta prvič zibala.
Leta 2012 se je na evropskem prvenstvu uvrstil v finale, a nato v Kijevu doživel polom in izgubil proti Španiji z 0:4. Tako je splavala po vodi priložnost, da bi svetovnemu dodal evropski reprezentančni naslov.
Leta 2013 se je zadnjič v državnem dresu znašel na zmagovalnem odru. Na pokalu konfederacij v Braziliji je osvojil tretje mesto.
Na SP 2014 je doživel razočaranje. V skupini smrti, kjer se je meril z Urugvajem, Anglijo in Kostariko, je ostal praznih rok in izpadel že po prvem delu. Zanimivo je, da so brez napredovanja ostali tudi trije levi.
Z Juventusom kraljuje v Italiji. Prvak je postal že šestkrat zapored. Po letu 2011 je v serie A osvajal naslov le še klub iz Torina.
V začetku junija mu je znova spodletelo v finalu lige prvakov. Že tretjič. V Cardiffu je bil boljši Real Madrid.
Slovo od državnega dresa je bilo po izpadu v dodatnih kvalifikacijah za SP 2018 čustveno. Pred televizijskimi kamerami so ga premagale solze.
1