Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Rok Plestenjak

Nedelja,
9. 6. 2013,
12.14

Osveženo pred

8 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Matjaž Kek Rijeka

Nedelja, 9. 6. 2013, 12.14

8 let

Florijančič: Zelo sem hvaležen Keku

Rok Plestenjak

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3
Reška nogometna bajka o slovenskih Matjažih se je začela pisati že krepko pred prihodom Matjaža Keka, ki je Rijeko popeljal do Evrope. Na klopi mu pomaga soimenjak Florijančič. Ga še pomnite?

Na Reki je nogometno srečo našlo veliko Slovencev. Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja je navduševal Matjaž Florijančič in klubu, ki domuje na štadionu Kantrida, podaril veliko lepih trenutkov. Njegovi zadetki na dvoboju s Partizanom, kasneje se je izkazalo, da je bil to zadnji, kar se tiče jugoslovanske prve lige, saj je nato neslavno razpadla, so poskrbeli za obstanek med najboljšimi. ''Flore'' je postal ljubljenec navijačev, kasneje pa si je na Kvarnerju ustvaril še družinsko gnezdece in ostal klubska legenda. Zdaj ji pomaga v nekoliko drugačni vlogi. Kot pomočnik trenerja, kjer je izkušnje s klubom, ki ga pozna skoraj tako dobro kot lastno dlan, približal soimenjaku Matjažu Keku, s katerim mu je v veselje sodelovati. Rezultati so pokazali, da sta na pravi poti, saj so si nogometaši Rijeke po napeti končnici priigrali Evropo, mi pa smo poklepetali s 45-letnim Gorenjcem, ki je prišel na Reko kot golobradi napadalec Triglava in si hitro utrl pot v začetno enajsterico takratnega jugoslovanskega prvoligaša. Zakaj ravno Reka? Njegov talent je prišel na plano na prijateljskih tekmah Triglava. Ko se je odlično izkazal na dvobojih z Rijeko in Vojvodino, sta se omenjena kluba podala na lov za obetavnim Slovencem. Zmagala je Rijeka, čeprav ni ostal ravnodušen ob ponudbi iz Novega Sada, ki je bila podkrepljena s konkretnejšimi finančnimi številkami. ''Vojvodino je takrat vodil Tonko Vukušić, bila je najmočnejša v drugi ligi, kasneje odlična tudi v prvi. Izbral pa sem raje Rijeko. Bila je bližje domu, raje imam toplo podnebje (smeh), Reka mi je bila všeč kot mesto, najbolj pa podatek, da je ekipo vodil Josip Skoblar. Velika legenda jugoslovanskega nogometa. Bila mi je čast, da sem bil lahko njegov igralec. Rijeka pa je bila takrat zelo močna in igrala evropske tekme,'' je pojasnil odločitev o selitvi na Kvarner.

Zanj sta se zanimala tudi Crvena zvezda in Partizan

Pomagalo mu je tudi to, da je nekaj let poprej v dresu Rijeke blestel rojak Adriano Fegic in dvakrat zatresel celo mrežo madridskega Reala, ki pa si je nato prislužil napredovanje v pokalu UEFA po zaslugi sramotnega sojenja na povratni tekmi v Španiji in festivalu rdečih kartonov v moštvu Rijeke. ''Dobro se spomnim tiste kraje,'' je dejal.

Zadetki Florijančiča so poskrbeli za nekaj drugega. Obdržali so Rijeko v prvi ligi tedanje skupne domovine, vedno boljše predstave pa so dvignile zanimanje beograjskih velikanov. ''Res je, zame sta se zanimala Crvena zvezda in Partizan, a z Rijeko nista našla skupnega jezika glede odškodnine. Škoda, saj je bila takrat Crvena zvezda evropski prvak in odličen klub. Nato se je začela vojna, skupne lige ni bilo več, tako da sem se razšel z Rijeko in odločil za selitev v Italijo. In storil pravilen korak,'' je skromno pripomnil Gorenjec, ki se v zadnjih letih ni pretirano pojavljal v slovenskih medijih. Ko je zagrizel v italijanski profesionalni kruh, je najprej odšel k Cremoneseju, tedanjemu članu serie A. To, da je pristal na Apeninskem polotoku in v tako ugledni druščini, ni bil mačji kašelj. Poleg Srečka Katanca je postal slovenski nogometni pionir na italijanskem škornju, vsak teden pa se je meril z najboljšimi nogometaši na svetu. Italijanska prva liga je bila takrat ''nogometna liga NBA'', z naskokom najmočnejša na svetu. ''V mojih časih je bilo izjemno težko priti do mesta v italijanski prvi ligi, saj so lahko v klubih igrali le trije tujci, to pa so bili ponavadi zvezdniki iz močnih reprezentanc. Realno sem lahko zelo zadovoljen s tem, kar sem dosegel. Takrat je bilo tudi pravilo, da lahko greš v tujino šele s 26 leti, kar je bilo vsaj malenkost bolje od prejšnjih rodov, ki so lahko o tujini razmišljali šele pri 28 letih. Ko se je začela vojna, se je to spremenilo, tako da sem lahko odšel v Italijo malce prej. Takrat sem bil star 24 let,'' se spominja trenutkov, ko je postal ''Italijan''. In ostal zvest domovini testenin vse do leta 2002.

Nekdaj je v mladi izbrani vrsti pomagal selektorju Branku Zupanu in končal trenersko šolanje, nato pa za nekaj let namerno pozabil na trenerske izzive. Ko je želel nadaljevati z nabiranjem izkušenj, mu je načrte prekrižalo rojstvo drugega otroka. Oba imata dvojni potni list in pogosto obiskujeta Gorenjsko. ''Ko je prišel na svet še drug otrok, sem malce podaljšal s premorom. Zdaj je starejši star pet, mlajši pa dve leti, tako da imam spet več časa. Načrtoval sem že, da bom trenersko prakso pridobival v Sloveniji in se dogovarjal v tej smeri, nato pa se je vse spremenilo čez noč, ko je trener Rijeke postal Matjaž Kek. Z veseljem sem se odzval njegovemu povabilu. Lahko rečem, da uživam. Je zelo podkovan trener, dobro pripravljen ter umirjen. Ima odličen nastop, zna pripraviti ekipo. Zelo sem hvaležen, da se je odločil zame, saj je na začetku moje trenerske poti pomembno, da sodelujem z nekom, ki je zelo izkušen. Niti ni razloga, da bi se o njem pisalo kaj slabega,'' je pohvalil Mariborčana.

Ker stanuje v Opatiji, sam pa v bližnjih Matuljih, se veliko družita. Njegova prednost je ta, da je na Reki domač. Je nekdanji nogometaš Rijeke, tako da so mu mnoga vrata odprta, to pa se čuti tudi v odnosu z nogometaši in vodstvom kluba. Kek si ne bi mogel zaželeti bolj primernega sodelavca. Zdaj namerava skupaj s Kekom popeljati Rijeko še višje. Tako v hrvaškem prvenstvu kot Evropi. Ob pomoči bogatega italijanskega vlagatelja Gabrieleja Volpija bi se lahko zgodba zaključila z novim srečnim koncem. ''Kakor kaže zdaj, bo klub rasel iz leta v leto. In lahko se veselimo, kaj bo z Rijeko v prihodnje,'' je pojasnil Florijančič, ki ljubezen do nogometa ohranja tudi z igranjem za veteransko ekipo Rijeke. V zadnjih mesecih je moral nekaj srečanj preskočiti. Nove obveze mu več ne dopuščajo prostega urnika, a se nič ne pritožuje. Sploh v obdobju, ko so nogometaši postali športni hit na Reki. Tudi po zaslugi Slovencev ...

Ne spreglejte