Dušan Kosič: Zahović me je naučil, da ne smeš čakati

Dušan Kosič je stari znanec slovenskih prvoligaških prizorišč. Dolga leta je veljal za rekorderja po številu nastopov v 1. SNL, lani mu je krono snel Sebastjan Gobec. Dvainštiridesetletni Ljubljančan je Olimpijo s trenersko paličico popeljal v Evropo, Triglavu priigral obstanek, v tej sezoni pa pri Kranjčanih pogrešal finančno blaginjo, pomoč sreče in še kaj drugega in ceno za zadnje mesto plačal z odhodom. V slovenskem nogometu zelo spoštuje klubsko delo in razmišljanje Zlatka Zahovića, če bi doma še kdaj zagrizel v trenersko jabolko, pa bi rad pridobival izkušnje v urejenem okolju, kjer bi imel možnost izbora sodelavcev.

Z Olimpijo ste zaman naskakovali vrh, a bili vsaj uvrščeni tik pod njim, v Kranju pa ste se spopadali z drugačnimi izhodišči. Ekipo ste nasledniku prepustili na zadnjem mestu. Se je izkušnja s Triglavom za vas v trenerskem smislu sploh obnesla? Je. Doživljam jo kot pozitivno. Dobil sem nova spoznanja in sem hvaležen za ponujeno priložnost. Pač, naredili smo, kar smo, na koncu bi lahko bila zadeva bolj uspešna, a tisto, kar smo si najprej začrtali (obstanek v sezoni 2012/13, op.p.), smo izpolnili. V Sloveniji je kar stalna praksa, da šok terapije z zamenjavami trenerjev na začetku delujejo. Tudi mi smo sprva dobro zgledali, nadaljevanje pa je bilo bolj zahtevno. Če hočeš sestaviti novo ekipo, potrebuješ čas in druge dejavnike. Predvsem malce več sreče, da ti steče. Nismo tako slabo igrali, res ne, a ni bilo rezultatov in zadeva se je končala.

V slovenskem prvoligaškem okolju ste spoznali delo z dveh različnih plati. V Olimpiji ste delali z igralci, ki so redno prejemali plače, v Kranju pa imeli v tem pogledu opravka že s skoraj amaterji. Kako se je to odražalo pri delu? To, kar ste našteli, je res, a v pristopu ni bilo čutiti velike razlike. Ko gledam klube, imajo nekateri boljše finančne pogoje, drugi boljše pogoje za trening, tretji boljše vzdušje v klubu. Vsak se ubada s svojimi težavami. V obeh mojih mandatih sem težil k temu, da bi igrali nogomet, a počasi ugotavljam, da se uspeh meri le po tem, koliko točk uloviš. Če nimaš rezultata, težko prepričaš vodstvo, da si na pravi poti. Pridejo vzponi in padci. Da dosežeš želeno, lahko traja dalj časa. Pol leta, eno leto ... Klub lahko vmes celo izpade, a čez noč se ne da narediti nič. Pri nas bi pa vsi igrali na hitrost. Za način, kot sem si ga zamislil, potrebuješ kakovost, potrpežljivost in finance. Vse skupaj. Po tem hrepenimo vsi trenerji, a redko kateri imajo to zagotovljeno.

Kako ste se sploh spopadali z nič kaj rožnatim finančnim vsakdanjikom Kranjčanov? Nekaj moramo razčistiti. Pri Triglavu ne igrajo igralci, za katere bi lahko mirno dejal, da bodo živeli od plač. Že v principu so pripeljani zaradi tega, da dobro igrajo in se prodajo. Prihajajo pač igralci, ki so imeli v drugih klubih težave in se tu želijo vrniti v ritem. Igrajo pa tudi mladi igralci. Zelo me je motilo, ko so zase govorili, da pri Triglavu nimajo pravih pogojev. Bili so preveč skromni. Rekel sem jim, da so zame najboljši in da naj igrajo nogomet, a sem naletel na težave. Imajo se za nekaj manj, po drugi strani pa sem ugotovil, da jim to ustreza.

Zadnjeuvršeni Triglav je končno začel zmagovati. Na presenečenje mnogih je padla celo Olimpija. Tudi vas? Zame je bilo bolj presenečenje obdobje, ko nismo mogli nobenega zmagati, pa nismo bili tako slabi. Enostavno nam nič ni šlo. Imeli smo priložnosti, pa izgubili 0:3, čeprav smo bili najmanj enakovredni. Izpadli smo naivni. Sem pa pričakoval, da nas bodo podcenjevali, a se to ni dogajalo. Proti nam so vedno dobro igrali, fantom nisem imel kaj zameriti. Zaradi zadnjega mesta smo bili psihično izmučeni. Kljub skromnem proračunu sem hotel, da bi bili četrti ali peti, to je bil moj cilj. In ko smo hoteli igrati nogomet, je bilo tekmecem lažje. Da bi vztrajal z morebitnimi protinapadi in bunkerjem? Saj ga niti ne znam igrati. Mučno mi je, da bi čakal zadaj. Dobro, na koncu smo poizkušali celo to, pa smo nato dobili zadetek v 90. minuti, prej pa nič igrali. To ni zame. Kaj reči za zmago Triglava nad Olimpijo? Šok terapija je uspela, Triglav je malce dvignil moralo, pa tudi Olimpija je res v slabem stanju. A zmaga ni tolikšno presenečenje kot tisto, da v obdobju, ko res nismo igrali slabo, nismo premagali nikogar. Je pa še nekaj.

Da? Nismo imeli sreče, na roko pa nam niso šli tudi sodniki. Ko sem analiziral zadeve, sem videl, da so nas v sedmih krogih malce oškodovali. Niso nam piskali 6-7 situacij, tekme smo izgubljali ter bili ob pet ali šest točk. Pa nočem reči, da je bilo nalašč. Ne verjamem v to, pač pride takšno obdobje. A fino bi se bilo s tem oglasiti v javnosti že ob prvi priliki. Zlatko Zahović me je naučil, da moraš na naših tekmah takoj reči, kaj delajo sodniki. Ne smeš čakati. Če bom jokal zdaj, ko sem zadnji, bodo dejali, da sem nor. Moraš biti na vse pripravljen. Ko sem se pogovarjal s sodnikom, mi je rekel, da so stvari podobne tistim v življenju. Tam bo oškodoval tistega, ki je slabši. Če bo močnejšega, mu bo tisti vrnil udarec. Vedno se raje spraviš na nekoga, ki je pod tabo. Rajši oškoduješ nekoga, ki je manj močan v logistiki. To velja za vse lige in kot trener si je to dobro zapomniti. A to se ne dogaja ravno vsem. Zlatku zelo poredko.

Redko se dogaja tudi največjim klubom v drugih, nogometno najbolj razvitih državah. Seveda, tako je povsod. Vzemimo primer Reala. Dve tekmi v prvenstvu je dobil na tak način, ki je bil smešen celemu svetu. Saj veste, tista enajstmetrovka, ko je padel Pepe proti Elcheju ... Ko pa sem gledal derbi med Barcelono in Realom - pa obožujem Real, da ne bo pomote - so se njegovi igralci drug dan pritoževali, da jim niso dosodili enajstmetrovk. Lahko se samo vprašaš, kje imajo obraz? Kaj pa takrat, ko so jim jih podarili? A to se tako dela. Izsiljuješ na silo, pa ti piskajo. Če pa čakaš, da bi moralo biti sojenje pošteno, te pa morda vmes že ni več.

Torej je bilo v Kranju več stvari, ki ste jih pogrešali. Da. Predsednik je želel igralcem nakazati vsaj nekaj denarja za nazaj, si ga od nekje sposoditi, saj bi jim to ogromno pomenilo na vložen trud, a v tistem trenutku tega ni bilo mogoče izvesti. Žal, čeprav bi s tisto gesto pridobili ogromno. Zahović je v Mariboru pokazal, da se ne sme ničesar prepustiti naključju. To so finese, pomembne, da ekipa funkcionira ter da se čuti nogometaš spoštovanega. Ti mu najprej nekaj daš, potem pa lahko na igralca pritisneš. In če hočeš uspeh, morajo vsi v klubu dihati kot en.

Je to težko doseči v slovenskem nogometnem okolju? Praksa pri nas je tudi takšna, da predsednik zagovarja trenerja, v resnici pa ima že pripravljenega naslednika. Kdo te bo resno jemal, če spreminjaš mnenje? To se mi res ne zdi v redu. Izkušnje govorijo, da lahko verjameš le redko kateremu. Če hočeš uspeh, morajo vsi dihati kot en. Ko kot trener sestaviš ekipo sodelavcev, je to umetnost. Fascinantno mi je, kako je Matjaž Kek uspel na Reki. Kako je prepričal sponzorja, da mu zaupa, čeprav ima poleg sebe 'milijon' Hrvatov. Pa Kek ni prišel s svojim štabom, a je zgradil klimo. Ko sem se z njim v Kranju pogovarjal o tem, se je v zraku kar rezala pozitivna energija.

Kaj preprečuje, da bi pozitivno energijo čutila tudi večina slovenskih prvoligaških klubov? Prevelika pričakovanja. Ta te lahko ubijejo. Če bi imeli predsedniki nekoga, ki bi zgodbo začel, ali pa bi se je lotevali počasneje, bi še šlo. V prvi vrsti s sestavljanjem kakovostnim trenerskih ekip. Gorica se je tega pametno lotila. Nič ne govori o Evropi. S tem noče obremenjevati igralcev. Vse je odvisno od tega, kako nastopiš v javnosti. Kek nastopa na Reki brez evforije in vsi so veseli, da pove stvari prizemljeno. Čeprav bi se lahko bahal. A razume, da to ni normalno. To je božji dar.

Omenili ste Gorico. Je to prednost ali ne, da nastopa v Prvi ligi Telekom Slovenije kot podružnica Parme? Je s tem, ko številnim tujcem dopušča nastope, izgubila identiteto inkubatorja bodočih zvezdnikov z novogoriškega bazena? Fantje so bili lani brez denarja, ne poznam pa ozadja in tega, kakšne imajo načrte. A je to Parma v Evropi ali grejo po svoje? Čudno mi je le, da igra zgolj nekaj Slovencev. Verjetno se niso tako domenili. A imaš primer Chelseaja v Angliji ali pa svoj čas Interja v Italiji. Kapital narekuje, da se kakovost plača in za to, kar imaš, boš plačal. Bi bilo pa Gorice škoda. Dala je celo vrsto odličnih igralcev. Prej so dobro delali, zdaj je vprašanje. Imajo mlade igralce, ki bi lahko igrali, a verjetno ne morejo. Zato si predstavljam, da je tudi tam slaba volja. Veliko je igralcev, ki ne igrajo in jih nikjer ne zasledim. A smo v Evropi. Želel bi si, da bi prišel resen kupec, da bi kakšen klub igral ligo prvakov. To me ne bi motilo, če bi bil dober nogomet, nogomet za gledalce. Morali bi biti klubi, kjer se igra kvalitetno, ter nekaj klubov, kjer dajejo priložnost mladim, da bi razen Maribora še kdo drug igral v Evropi.

V domačem prvenstvu je na vrhu pestro in presenetljivo izenačeno. Maribor nima velike prednosti pred tekmeci, ki se kar gnetejo pod vijolicami, med njimi pa ni Olimpije. Je bolj zanimivo kot prej? Težko ocenim, kakšna je razlika. Lani si lažje točke nabiral, saj sta bili v ligi dve lažji ekipi. Zdaj je liga zelo izenačena. Tudi Maribor ni več nepremagljiv. Zdi se mi, da je bil lani bolj zrel. Tudi, če ni igral najboljše, je svoje dosegel. Pričakoval bi, da bodo drugi klubi to bolje izkoristili, a je Maribor izpred vseh.

Kje želite delovati v prihodnje? Moja želja je, da bi prišel tam, kjer je vse urejeno in bi imel možnost izbirati ljudi, s katerimi bi sodeloval.