NK Olimpija
Petek, 10. 9. 2021, 4.00
2 leti, 7 mesecev
Danilo Popivoda (1947–2021)
"Tisti, ki še dvomi vanj, naj si pogleda ta zadetek"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,91
6
Zadetek, ki je obnorel takratno skupno domovino Jugoslavijo leta 1976, ko je v polfinalu evropskega prvenstva proti ZRN povedel "modre" v vodstvo z 1:0.
Nogometni svet žaluje. V 75. letu je v svojem domu v Črni gori umrl Danilo Popivoda, legenda Olimpije in slovenskega nogometa. "Tisti, ki še dvomi o tem, kako velik nogometaš je bil Pope, naj si pogleda njegov mojstrski zadetek na EP 1976 proti Nemcem," sporoča njegov nekdanji soigralec Rudi Zavrl, Marinko Galić, ki je z njim kot slovenski reprezentant sodeloval na obeh največjih tekmovanjih, pa je zgodbo o njegovem pozitivnem značaju začinil z nepozabnimi anekdotami.
Ponosen, da je bil lahko dve leti njegov soigralec
Dolgoletni predsednik Rudi Zavrl je občudoval Danila Popivodo že kot njegov soigralec.
Slovenija je izgubila enega največjih nogometašev vseh časov. "Pretresen sem, odšel je Popivoda, legenda slovenskega nogometa. Spada med naše največje legende. Ne samo v tistem času, ampak vse do danes. Ponosen sem, da sem bil lahko dve leti njegov soigralec pri Olimpiji," nam je zaupal Rudi Zavrl, dolgoletni prvi mož slovenskega nogometa, pozneje pa častni predsednik Nogometne zveze Slovenije (NZS).
Pokojnega Danila Popivodo je sprva spoznaval kot soigralec, skupaj sta branila barve ljubljanske Olimpije, pozneje, ko se je priljubljeni Pope leta 1998 pridružil Srečku Katancu v strokovnem štabu slovenske reprezentance in nato sodeloval pri največjih uspehih zlate generacije (EP 2000 in SP 2002), pa je spremljal njegovo delo kot predsednik krovne zveze.
"Njegov brat Nikola je študiral na fakulteti za šport v Ljubljani, nato je sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja prišel v Slovenijo še Danilo. Kot 16-letni fant. Načeloma je bil Črnogorec, rodil pa se je v Vojvodini, kamor so bili izseljeni številni Črnogorci. Imel je ogromno ponudb, bil najbližje beograjskemu Partizanu, a se ni odločil zanj," je obujal spomine 71-letni Zavrl.
Druženje nekdanjih športnih zvezdnikov na novoletnem večeru NZS leta 2018. Od leve proti desni: nekdanja nogometaša Danilo Popivoda in Rudi Zavrl ter nekdanji košarkar Ivo Daneu.
Dodal je, kako si je Pope, takšen je bil njegov priljubljeni vzdevek v času največje slave, pozneje zgradil status enega najboljših nogometašev v Jugoslaviji.
Ob Oblaku in Ameršku prepoznavna moč Olimpije
Njegovi prvi trenerji pri Olimpiji so bili Nedeljko Gugolj, dr. Branko Elsner in Slavko Luštica. V napadu so ga najbolj odlikovali prodori po desni strani.
V Ljubljani je začel nogometno pot pri Slovanu, nato pa se kmalu ustalil pri Olimpiji, kjer je postal eden najboljših nogometašev zmajev vseh časov. Zbral je 261 nastopov in jih oplemenitil s 66 zadetki. Čeprav je bil visok le 171 centimetrov, je predstavljal ogromno nevarnost vsaki obrambi. Najboljša strelska forma ga je krasila v sezoni 1973/74.
"Takrat je bil najboljši strelec jugoslovanskega prvenstva. Edini, ki mu je to uspelo v dresu Olimpije. Bil je neverjeten. Ob Branku Oblaku in Viliju Ameršku je poskrbel, da je bila Olimpija takrat spoštovanja vreden klub. Z jugoslovansko reprezentanco je zaigral na svetovnem in evropskem prvenstvu, v nemški bundesligi, kjer je igral za Eintracht Braunschweig, pa je v obdobju, ko je bilo v Nemčiji veliko težje igrati kot danes, dal resnično ogromno," se Zavrl z ogromnim ponosom spominja obdobja, ko sta Popivoda in Branko Oblak (Schalke, nato Bayern) predstavljala velik ponos slovenskega nogometa in vidno izstopala v Nemčiji.
Pred tem sta igrala skupaj pri Olimpiji, ni pa veliko manjkalo, da bi Popivoda skupaj z Oblakom nosil še dres Hajduka. Z Dalmatinci, ki so takrat predstavljali vrh jugoslovanskega klubskega nogometa, je že zaigral na ameriški turneji, a dokončne selitve v Split le ni dočakal. Je pa z Oblakom še naprej sodeloval v reprezentanci ter nastopil na SP 1974 in EP 1976, kjer je poskrbel za enega najlepših trenutkov, s katerim je spravil na noge vso tedanjo Jugoslavijo.
Zadetek Popivode proti ZRN pri 0:58:
"Tisti, ki še dvomi o tem, kako velik nogometaš je bil Pope, naj si pogleda njegov mojstrski zadetek na EP 1976 proti Nemcem. To je bila vrhunska poteza. V teku je sprejel žogo in Beckenbauerja v trenutku pustil za seboj," se Zavrl še kako dobro spominja zadetka, ki ga je Popivoda dosegel v polfinalu evropskega prvenstva proti Zahodni Nemčiji. To je bil eden izmed petih zadetkov, ki jih je dosegel za jugoslovansko izbrano vrsto.
Šok v Beogradu po najboljših 60 jugoslovanskih minutah vseh časov
Zaključni turnir evropskega prvenstva je leta 1976 prvič v zgodovini potekal v "vzhodnem" delu Evrope. Čast je doživela Jugoslavija. Njeni nogometaši so bili zelo blizu preboju v finale. Danilo Popivoda je v 19. minuti polfinalnega dvoboja z Zahodno Nemčijo po izvrstni podaji Oblaka, dolgi kar 50 metrov, dosegel prvi gol.
Z jugoslovansko reprezentanco (skrajno desno), v kateri je odlično sodeloval z Brankom Oblakom (peti z desne), je na evropskem prvenstvu leta 1976 osvojil četrto mesto.
"Skupaj sva igrala že pri mladincih. Poznala sva se v dušo. Sploh mi ni bilo treba gledati, kje stoji. Vedno sva se našla z žogo. Žal mi je, da nisva igrala skupaj tudi v kakšnem večjem klubu, Hajduku ali pa v Nemčiji. Morda bi napravila še večjo kariero," je velikega prijatelja Branka Oblaka pozneje hvalil Popivoda.
Jugoslavija je po 30. minuti povišala prednost na 2:0, dišalo je po sladki zmagi, a so se nato Nemci vrnili v igro in osem minut pred koncem rednega dela izenačili na 2:2. Šok je bil popoln, v zadnjih petih minutah podaljška so Nemci zadeli še dvakrat in prizadejali "modrim" enega najbolj bolečih porazov (2:4). To je bila tekma, ki je starejši ljubitelji nogometa v tem delu Evrope ne bodo pozabili.
Dober kot kruh, ob njem nisi mogel biti slabe volje
Za jugoslovansko reprezentanco je odigral 20 srečanj in prispeval pet zadetkov.
"Bil je odličen človek. Prijazen, skromen, imel je nevsiljiv značaj, brez kakršnihkoli zamer. Pri njem ni bilo nikoli nobenih konfliktov," je Zavrl občudoval nekdanjega soigralca tudi v vlogi pomočnika selektorja članske slovenske reprezentance. Popivoda je priskočil na pomoč Srečku Katancu (kako simbolično, ko je Popivoda zaradi poškodbe očesa sklenil kariero leta 1982 in odigral poslovilno srečanje za Olimpijo, je nato namesto njega v igro vstopil prav Katanec) in pomagal spisati ene najlepših poglavij pravljice zlate generacije. Pri njej je sodeloval tudi Marinko Galić.
"Danila smo v reprezentanci vzljubili prvi dan. Če govorimo za pokojnega dr. Vasjo Kruha (dolgoletni zdravnik slovenske nogometne reprezentance, op. p.), da je bil dober kot kruh, lahko tako rečemo tudi za Danila. V sebi je imel neverjetno pozitivno energijo. Ob njem preprosto nisi mogel biti slabe volje. Prepričan sem, da ni bilo niti enega igralca, ki je v tistem obdobju igral za reprezentanco in ne bi vzljubil Danila. Bil je odličen človek, dober trener, prava 'ljudina', kot temu radi rečejo na Balkanu. Dobra duša. Velikokrat nas je znal pomiriti," je Primorec z veseljem sodeloval s Popivodo.
S Srečkom Katancem sta bila odlična kombinacija
Marinko Galić je z Danilom Popivodo sodeloval tako na evropskem prvenstvu leta 2000 kot tudi na svetovnem prvenstvu dve leti pozneje.
"Po besedah mojega pokojnega očeta, sam sem bil namreč še premlad, da bi ga lahko spremljal v živo, je bil vrhunski igralec. Pomemben reprezentant Jugoslavije. Takoj je bilo videti, kakšno veličino je predstavljal. Prekrasno je bilo poslušati njegove zgodbe iz tistih časov. S Srečkom Katancem sta bila odlična kombinacija," je v taboru slovenske reprezentance kmalu začutil, kako velik nogometaš je bil Danilo Popivoda pred desetletji, ko je spadal med vodilne jugoslovanske napadalce.
Bil je legenda Olimpije in Eintrachta iz Braunschweiga, večkrat izbran za najboljšega igralca v nemškem prvenstvu.
"V tistem času je bila reprezentanca najboljša odskočna deska za tujino. Bil si najsrečnejši, če si dobil vpoklic reprezentance. Zelo smo spoštovali selektorja Srečka in njegovo kariero. Nato pa je imel ob sebi še enega z vrhunsko kariero. Kar naenkrat smo imeli dve takšni osebi in ju zelo spoštovali. Danilo Popivoda je bil skupek vsega v eni osebi, skupek vrhunskega igralca in vrhunskega človeka. Ni znal najbolje slovensko, a mu v tistem času tega ni nihče zameril. Vedeli smo, da je s srcem in telesom v Ljubljani. Imel se je za Slovenca, s svojim načinom obnašanja nam je bil vzor. Na vsakem koraku je ponujal pomoč."
Danilo Popivoda je za Eintracht Braunschweig v petih sezonah na 126 tekmah dosegel 30 zadetkov. Spadal je med najboljše nogometaše nemške bundeslige, tako kot takratni angleški zvezdnik Kevin Keegan (Hamburger SV).
"Prepričan sem, da v tem trenutku prihajajo hvalospevi na njegov račun iz vse nekdanje Jugoslavije," se zaveda, kako pomembno nogometno ime je bil pred davnimi desetletji v tem delu Evrope.
Tako dolgo čakal, da je zaspal stoje
Galić je v obdobju, ko je selektorsko krmilo prevzel Katanec, kot igralec na reprezentančnih akcijah doživel silovite spremembe. "Prej smo imeli veliko sestankov, niti ni bilo premorov, imeli smo tudi nadzorovanja, kaj počnemo, ali smo sploh v sobi. Potem pa je prišel Srečko s povsem obratnim pristopom. Ni bilo sestankov, gledanja VHS-kaset. Ni nas moril z ničimer. Danilo pa je zraven, 'ajde, da bo vseeno malce discipline', igral njegovo desno roko. Tako se je v hotelih večkrat naslanjal na vrata in poslušal, ali smo res v sobi. Na nekih vratih je, ko smo igrali remi, tako dolgo čakal, da je zaspal stoje," se je spomnil na eno izmed anekdot s Popom.
Ko je bil pomočnik selektorja Srečka Katanca, je bil z reprezentanti pogosto zelo aktiven med ogrevanjem.
Najbolj se mu je v spomin vtisnila prav posebna prigoda v hotelu na Brdu pri Kranju. "Tako zelo si je želel, da bi končno ujel nekoga, ki ni bil v svoji sobi ob 11. uri zvečer. Srečko nam je vedno govoril, da ga, dokler na igrišču damo vse od sebe, ne zanima, kaj počnemo v sobah. No, mi smo radi igrali remi, se zafrkavali. Če nismo imeli jutranjega treninga, smo kartali do enih ali dveh, načeloma pa hodili spat do polnoči. No, ko sem šel enkrat tako pozno iz svoje sobe, ni bilo nikjer nobenega. Imel sem sobo v prvem nadstropju, kjer je bil še en večji prostor, podoben lobiju. Šel sem proti stopnišču, na sredini pa je bila velika roža, skoraj drevo. Nikjer ni bilo nikogar, rekel sem si 'super' in stopil po stopnicah. Ko sem jih prehodil štiri, pet, pa zaslišim po črnogorsko: 'A gdje si krenuo, Galiću?' (Kam pa si šel, Galić?). Bil je on. Stal je za drevesom. Šele nato sem nad drevesom opazil njegov cigaretni dim. Temu drevesu smo nato rekli kadilsko drevo. 'Drvo, koji puši.' Ko bi videli, kako je bil takrat vesel. Končno je ujel nekoga, ki ni bil v svoji sobi po 23. uri. Bil je srečen, mi pa smo se na račun te prigode še dolgo smejali. Vsi skupaj. Res je bil izjemen človek. Pogrešali ga bomo," ga še vedno spravlja v smeh prigoda, ko je na stopnicah obnemel in v temi zagledal presrečnega Popivodo.
Tako je na Euru 2000 pomagal selektorju Srečku Katancu. Trener vratarjev je bil takrat Janko Irgolič.
Zagledal je legendo Olimpije, Eintrachta Braunschweiga in slovenskega nogometa z znamenito sedmico na hrbtu. Vsi so ga imeli radi, sam pa je ostajal skromen, delaven in vedno pripravljen pomagati. Pope, počivaj v miru.
6