Danilo Popivoda: Včasih so igrali za 100 kg sladkorja

Cilj vsakega nogometaša je nastop na svetovnem prvenstvu, vsak trener stremi k temu, da bi dogodek na veličastnem odru spremljal neposredno, s klopi ene izmed udeleženk. Danilu Popivodi sta se uresničili obe želji. Na SP 1974 v takratni ZRN je skupaj z Brankom Oblakom branil barve Jugoslavije, leta 2002 pa je v vlogi pomočnika Srečka Katanca dirigiral slovenski izbrani vrsti na SP 2002 v Južni Koreji. Nevzdržne bolečine v hrbtenici in nogi so mu preprečile, da bi z nasveti pomagal še kakšni ekipi. Po temperamentnem slovesu od klopi Olimpije - razmišljanja 63-letnega ''Popeta'' o Olimpiji in slovenskem klubskem nogometu smo strnili v drugi del intervjuja, ki bo objavljen v prihodnjih dneh – se ni več vrnil na klop in se v prihodnje tudi več ne namerava. Ostal bo spomin na njegovo uspešno igralsko kariero, kjer si je izklesal status legende Olimpije (v prvi ligi odigral 230 tekem in dosegel 60 zadetkov), prispeval nezanemarljiv prispevek v nemški prvi ligi pri Eintrachtu iz Braunschweiga (v šestih letih je odigral 126 tekem in se 30-krat vpisal med strelce) in jugoslovanskem državnem dresu (20 nastopov in pet zadetkov). Kekova zasedba ga je navdušila, predvsem na mariborski tekmi z Rusijo. Napoveduje ji uvrstitev vsaj v osmino finala.

Svetovno prvenstvo je vedno bližje. Bo to enomesečni nogometni praznik za Danila Popivodo? Seveda, saj se zavedam, s kakšnimi pričakovanji doživljajo mundial tudi ostali nogometaši. Sam sem nastopil na evropskem in svetovnem prvenstvu. To so moji najlepši spomini. Svetovno prvenstvo je osnovni cilj vsakega nogometaša, ki velja kasneje, le redke so izjeme, za njegovo največje doživetje. Kot pomočnik selektorja sem sodeloval tudi na SP 2002. Vsak trener želi v karieri vsaj enkrat občutiti, kako je na velikem tekmovanju. Sam sem imel tudi to srečo.

Kdaj vam je bilo lepše, v dresu Jugoslavije na SP 1974 ali na klopi že samostojne Slovenije 28 let kasneje? Meni so najljubše igralske zadeve, potem pa pridejo na vrsto šele trenerske. So pa vseeno težko primerljive, saj predstavljajo dve povsem ločeni zgodbi.

Ste na svetovnem prvenstvu v ZR Nemčiji oblekli jugoslovanski dres kot Slovenec ali Črnogorec? Takrat so me imeli za Jugoslovana, je pa res, da se me je med prvenstvom oprijel vzdevek Montenegrino, ker so vedeli, da sem rojen in pač prihajam iz Črne gore. V Nemčiji sem odigral le eno tekmo, ostale pa sem spremljal s klopi za rezervne igralce. Takrat je bilo izjemno težko priti med prvih enajst, predvsem če si prihajal iz malega kluba. Glede na formo in tisto, kar sem v tistem obdobju dal na igrišču, bi sicer lahko igral vse tekme. O tem sem prepričan. A žal so se dogajale igrice, o katerih raje ne bi govoril. Nogomet naj vendarle ostane lepa stvar (smeh).

V takratnih poročilih se je dalo zaslediti, da je celotno jugoslovansko ekipo v ZRN zbegal tudi denar, saj so se med prvenstvom omenjali celo pozivi na stavko, kasneje pa je na SP v vlogi mirovnika prispel sam predsednik Tito? Ko se v nogomet vmeša denar, so glave pod pritiskom in ne daš tega, kar bi lahko. Takrat ni bilo na voljo toliko denarja, kot ga je danes. Takrat so bili igralci reveži. Dobro ... Reveži ravno ne, ampak v smislu prejemkov v današnjih časih pa zagotovo. Ena večja vsota denarja ti je lahko skoraj zamajala glavo, saj nisi vedel, kaj bi z njo. Taki so bili pač časi. Tudi pred nami so že bili veliki igralci, ki pa so igrali za manjše vsote denarja, za denimo 100 kg sladkorja ali pa olja, da so lahko njihove družine preživele. Nam je bilo v tem pogledu marsikaj prizanešenega. Kar se pa danes dogaja, pa je že nekaj povsem nenormalnega.

Kakšne so bile vaše trenerske ambicije po koncu igralske kariere? Nisem jih preveč kazal. Poklica samostojnega trenerja nisem opravljal nikoli. Raje sem bil pomočnik in sem naredil tisto, kar sem hotel. In to na pošten način. Vsi, ki so delali z mano, so bili zadovoljni. Nisem se vtikal v njihovo delo, niti nisem imel ambicij za glavnega trenerja. Mislim, da sem izbral pravo pot. Kjerkoli sem bil, so me spremljali uspehi. Osvajali smo prvenstva, pokalne naslove, z reprezentanco odšli na SP in EP ...

Kako je prišlo do sodelovanja s Srečkom Katancem? Poznali smo se že od prej, a se je verjetno pred tem, ko me je zaprosil za sodelovanje, malce bolj pozanimal o meni, o mojem načinu dela, vrednostih ... Zaradi njih me je nazadnje tudi izbral. Upam, da ni storil napake (smeh).

Ste ga ob aferi, ki je Slovenijo po tekmi SP 2002 s Španijo razklala na dva nasprotna pola, pustili na miru? Bil sem ves čas na njegovi strani. Selektor je selektor in njegova je zadnja. To se mora spoštovati. Je pa prišlo do nesporazuma in še danes se točno ne ve, zakaj je do njega prišlo. Zaradi ene menjave ali kaj drugega? Škoda, saj nobenemu ni prinesel nič dobrega. Niti ni bila neka zadeva, da bi ji lahko rekli afera, a je v danem trenutku pač zadoščala, da ni prišlo do vidnejšega rezultata.

Si bosta ''skregana'' Srečko Katanec in Zlatko Zahovič sploh še kdaj segla v roke? So že poskušali to storiti, a se ni dalo, ker sta oba bolj trmasta. Ko je bilo v Koreji tako vroče, je bilo to povsem nemogoče. Sedaj ne manjka več dosti, da bi se lahko pobotala. Samo eden mora malce popustiti, pa bi šlo. Zares škoda, da je do tega prišlo. Ni bilo potrebe. Oba sta dala slovenskemu nogometu veliko, zato ne sme niti pod razno ostati tako, kot je sedaj.

Dve tekmi SP 2002 ste bili po ''odhodu'' Katanca primorani voditi samostojno. Kako ste se spoprijeli z novo vlogo? Bilo je težko. Srečko je bil na tribuni in mi je dajal navodila prek telefona. Sam nisem mogel veliko, ko sem bil na klopi. Takrat je bilo namreč tako usojeno ... Noge smo imeli zavezane, vedelo se je, da se ne bo šlo naprej. Težko je bilo v tem trenutku.

Se da med uspehom tedanje Katančeve čete s sedanjo Kekovo potegnili kakšno vzporednico? Seveda se da, a sam menim, da je 'naša', tako imenovana zlata generacija, naredila največ. Prepotovala je dolgo pot in odprla vrata drugim ekipam in selekcijam, da so lažje napredovale. Ko je Jugoslavija razpadla, se je v Sloveniji igral slab nogomet. Igralci niso igrali v svojih klubih, v svojih mestih, le nekaj izmed njih je bilo pravih. Bilo je težko. Kar pa se tiče uspeha Keka, se je tudi njegova ekipa dolgo časa gradila. Tu je veliko vlogo kot selektor odigral Branko Oblak, saj je nakazal pot in začel s temi igralci. Slovenija se je zasluženo uvrstila na SP v JAR. Ima realne možnosti za drugi krog.

Zakaj? Njena glavna prednost je, da nima zvezdnikov, ampak kolektivni duh. Najlažje je držati skupaj, to je res prednost. Igrajo vsi ze enega, eden za vse. Ekipa živi bolj moštveno, bolj skupaj, kot je naša. Vsi so enaki. Lahko jim le zamerim to afero z denarjem, ki pa je na srečo prišla pravočasno. Pred takim prvenstvom tega ne smeš delati. Denar ne pride sam po sebi, ampak si ga je treba zaslužiti. Razpletlo se je dobro, saj bodo igralci brez teh pritiskov odpotovali na prvenstvo. Glava mora ostati čista, drugače ne bo dobro. Če pa pomislim, da bi imela še nekaj posameznikov iz zlate generacije, na čelu z Zahovičem in še nekaterimi, potem pa sploh ne vem, od kod bi segale naše meje. Predvsem zaradi tega, ker je Samir Handanovič res odličen vratar. Tako dobrega mi nismo imeli.

Za uvrstitev v osmino finala bo potrebno na SP v skupini C prehiteti vsaj dva tekmeca. Danes je v nogometu mogoče vse. Favoriti so na papirju, ampak ne zmagujejo vedno. Argentina je komaj prišla skozi kvalifikacije na prvenstvo, sedaj pa je lahko, sodeč po imenitnem igralskem kadru, tudi prvakinja. Slovenija ima možnost, da v primeru, če bo napočil pravi dan s pravo formo, premaga Alžirijo. Potem je treba osvojiti še točko z ZDA in lahko smo že naprej. Slovenija ima realne možnosti za drugi krog, predvsem pa igralce, ki so tega zmožni. Milivoje Novakovič je igralec, ki lahko preseneti vsakogar.

Menite, da znajo tekmeci v naši skupini Slovenijo zaradi majhnosti kaj podcenjevati? Ne bi rekel. Bral sem nekatere izjave Fabia Capella, ki pravi, da smo zelo neugodni. Rusi so mislili, da bodo pometli z nami, pa ni bilo tako. Gledal sem tekmo v Mariboru in videl zasluženo zmago. Prav zaradi tega lahko Slovenija upravičeno sklepa, če je zmagala Rusijo s tako dobrimi igralci, zakaj ne bi tudi Alžirije in ZDA. A to bo res vprašanje dneva in trenutne forme.