Dan, ko se je Jugoslaviji zmešalo od veselja (video)

To je zgodba, ki se je bodo razveselili predvsem nogometni nostalgiki. Njena osrednja nit je razburljivo kvalifikacijsko srečanje na splitskem Poljudu, po katerem se je Jugoslaviji zmešalo od veselja. Tako na tesno se na veliko tekmovanje še ni uvrstila, temu primerno je bilo tudi veselje po zmagovitem zadetku. Uspelo ji je pred okroglimi 30 leti. Poljud je bil takrat na nogah, Jugoslavija je slavila eno najbolj dramatičnih zmag v zgodovini, legendarni televizijski komentator Mladen Delić (leta 2005 je umrl v 87. letu starosti) pa je dogodek pospremil z znamenitimi besedami: "Ljudi moji, pa je li to moguće?" oziroma po slovensko "Ljudje moji, ali je to sploh mogoče?" Njegovo nepozabno navdušenje si lahko prikličete v spomin z ogledom videoposnetka. Pa pojdimo lepo po vrsti ...

Za Jugoslavijo so bile kvalifikacije za evropsko prvenstvo leta 1984 zelo stresne. Po klavrnem nastopu "modrih" na svetovnem prvenstvu 1982, kjer so izpadli že v skupinskem delu, čeprav so bili v skupini s Španijo, Severno Irsko in Hondurasom, so razočarani navijači pričakovali korak več v Franciji. A pot do evropskega prvenstva je bila dolga in naporna. Izbranci Todorja Veselinovića, ki je imel težave z umestitvijo navdihnjenih posameznikov v strnjeno celoto, so zaigrali v skupini 4. Skupaj z Walesom, Bolgarijo in Norveško. Na prvenstvo je napredoval le najboljši.

Jugoslavija je imela pred tekmo v Splitu vse na pladnju

Začetek kvalifikacij ni bil posrečen. Na Ullevaalu v Oslu so Jugoslovani podpisali predajo (1:3), nato pa je vzdušje v slačilnici popravil Nenad Stojković, ki je na gostovanju v Bolgariji dosegel zmagoviti zadetek. Sledil je spektakularni remi v Titogradu (danes Podgorica). Wales je hitro povedel, a so jim domači s preobratom vrnili milo za drago. Jugoslavija je na tekmi kar trikrat vodila, a še vedno dovolila Valižanom, da so jo ujeli. Končalo se je s 4:4 in spoznanjem, da bo boj za prvo mesto še zelo izenačen. Nato je v Beogradu padla Norveška (2:1), na gostovanju v Cardiffu pa je Jugoslavijo iz izgubljenega položaja rešil Mehmed Baždarević in devet minut pred koncem poskrbel za zlata vredno točko.

Na tekmi v Walesu je v kvalifikacijah debitiral mladi zvezni igralec Olimpije Srečko Katanec. Jugoslovanski dres je prvič oblekel mesec prej na prijateljski tekmi s Francijo (0:0), na igrišču pa doživel tudi splitsko dramo s srečnim koncem. Jugoslavija je imela vse na pladnju. Z zmago nad Bolgari v zadnji kvalifikacijski tekmi bi prevzela vodstvo in odpotovala v Francijo, z remijem bi se na EP uvrstil Wales, Bolgarijo pa bi na veliko tekmovanje odpeljala le gostujoča zmaga. Do izdihljajev srečanja se je 21. decembra 1983 v oblačnem Splitu nasmihala sreča Walesu. Bilo je 2:2, nato pa so gledalci na Poljudu obnemeli. Bolgari so se le nekaj sekund po izteku rednega dela znašli pred nebesi, saj se je pred vrata osamljenega vratarja Zorana Simovića (Hajduk) podal trojec napadalcev, a je priložnost po posredovanju vratarja iz Niša splavala po vodi.

Katanec: Ne morem verjeti, da je minilo že 30 let

Ko so Valižani pred televizijskimi sprejemniki že odpirali šampanjec, pa je Zlatko Vujović z leve strani poslal predložek v srčiko kazenskega prostora, tam pa se je ob pravem času na pravem mestu našel branilec beograjskega Partizana Ljubomir Radanović. "Vrhunce srečanja sem si na spletu ogledal ravno pred nekaj meseci. Ne morem verjeti, da je preteklo že 30 let. Ta tekma je dokazala, da se nogomet ni nič spremenil. Še vedno ti lahko ponudi stvari, ki jih ne moreš predvideti in jih lahko režira le Hitchcock. Življenje nas uči, da se čudeži dogajajo. To je bila nora tekma, sploh celoten razplet. Oni so imeli veliko priložnost, pri 2:2 smo jih ogromno zapravili tudi mi, še sam sem imel eno deset minut pred koncem. Potem pa naš gol za zmago. Neponovljivo. To je bila ena najbolj razburljivih tekem v moji karieri, da je šlo tako na 'knap' v praktično zadnji sekundi. V zgodovini je bilo nekaj takšnih tekem, denimo tisti finale med Manchester Unitedom in Bayernom. Vsako leto se zgodijo taki scenariji, zato pa je nogomet to, kar je," je za Sportal obujal spomine Srečko Katanec, ki je imel takrat komaj 20 let.

Po zmagi nad Bolgari, ko se je moral Katanec na igrišču boriti za svoj dres, saj so si ga zaželeli presrečni navijači, je čutil izjemno veselje. Pozneje se je v šali spraševal, ali se je bilo sploh pametno uvrstiti na evropsko prvenstvo v Franciji (1984), kjer je Jugoslavija neslavno doživela tri zaporedne poraze in se hitro poslovila od tekmovanja. "Veselje v Splitu nas je peljajo na popolno polomijo v Francijo. To pa je bila druga plat medalje," je pripomnil 50-letni Ljubljančan, ki se bo, zanimiva usoda, znova podal v boj za evropsko prvenstvo v Franciji. Tokrat kot selektor slovenske reprezentance.

Klavrno počutje po Euru 1984 v domovini galskih petelinov je popravilo bronasto olimpijsko odličje v Los Angelesu, kjer je slovenske barve poleg Katanca branil tudi Marko Elsner, za vse večne čase pa ostal prijeten spomin na splitsko dramo s srečnim koncem. Na dan, ko se je Jugoslaviji zmešalo od veselja.