Petek, 10. 4. 2020, 4.00
4 leta, 7 mesecev
Radomir Antić (1948-2020)
Avtor enega največjih podvigov v zgodovini španskega nogometa
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,33
1
Radomir Antić je veljal za enega največjih nogometnih strokovnjakov z območja nekdanje Jugoslavije.
Radomirja Antića, ki je umrl ta teden, poznamo predvsem kot edinega trenerja, ki je treniral vse tri največje španske nogometne klube, Real Madrid, Barcelono in Atletico Madrid, a njegov največji nogometni podvig je zagotovo tisti, ki mu je leta 1996 uspel na klopi Atletica. Ni edini zgodovinski trenutek, za katerega je poskrbel. Navijači angleškega Luton Towna ga zaradi gola, ki ga je zabil leta 1983, opevajo še danes.
Treniral je še številne druge klube in tudi reprezentanco Srbije, povsod je bil uspešen, a leto 1995 je bilo tisto, v katerem je Radomir Antić postal to, kar je bil.
Ko ga je julija tistega leta na kultni štadion Vicenteja Calderona poklical takratni kontroverzni predsednik Atletica Jesus Gil, ki je v osmih letih pred tem zamenjal kar 30 trenerjev, je bila za Atleticom katastrofalna sezona. Končal jo je šele na 14. mestu in vse do konca sezone trepetal za obstanek.
Leto pozneje je bila za Atleticom najuspešnejša sezona v takrat 92-letni zgodovini kluba. Edinkrat v zgodovini kluba je osvojil dvojno špansko krono in poskrbel za enega največjih podvigov v zgodovini tamkajšnjega nogometa. Superbogata Real Madrid in Barcelono je pustil daleč za sabo in Atleticu priboril prvo prvenstveno lovoriko po dolgih 19 letih čakanja.
Z lovorikama za naslov španskega državnega in pokalnega prvaka leta 1996
Mislil je predvsem na navijače. Nič čudnega, da ga opevajo še danes.
"Ko delamo v nogometu, moramo vedno in povsod imeti v mislih predvsem navijače. Oni so bistvo nogometa," je misel, ki jo je na svojem dolgem nogometnem popotovanju vedno poudarjal. "Igrati moraš tako, da predstavljaš svoje navijače. Moraš biti del njihove kulture. Moraš jim dati srce," je še ponavljal, ko je postavil temelje Atletica, kot ga poznamo danes, ko v zadnjem desetletju v španskem nogometu meša štrene španskima velikanoma Barceloni in Realu. Osvojil je naslov prvaka, pa tudi španski pokal in superpokal, predvsem pa globok pečat pustil v Evropi. Kar trikrat je zmagal v ligi Europa in pokalu Uefa, ob dveh finalih lige prvakov pa osvojil tudi superpokal.
Navijači Atletico Madrida ga še danes kujejo v zvezde.
Boj, disciplina in enotnost je že dolgo časa moto kluba, ki se ga je od prvega do zadnjega dne držal tudi Antić. Tudi zaradi tega je klop Atletica grel veliko dlje, kot je to uspelo njegovim predhodnikom, in tam prebil kar tri leta, predvsem zaradi tega so mu navijači prepevali tudi v najbolj črnih trenutkih klubske zgodovine. Leta 2000, ko je z Atleticom prvič po kar 65 letih izpadel med drugoligaše, so takoj po zadnjem sodniškem žvižgu v znak podpore vzklikali njegovo ime.
Dramatičen gol v 94. minuti, ki je v drugo ligo pahnil Man City
Fotografija iz časov pri Luton Townu
Za enega bolj legendarnih trenutkov tamkajšnje nogometne zgodovine je poskrbel tudi na Otoku. Tam kot nogometaš. Hvalospevov na njegov račun je bilo v zadnjih dneh, odkar je za vedno odšel, ogromno iz Luton Towna, tamkajšnjega nogometnega drugoligaša, h kateremu je Antić prišel leta 1980 po letih igranja za beograjski Partizan, Fenerbahče in Zaragozo.
Ko je prišel v Luton, je bil ta, tako kot je danes, v drugi ligi. Dve leti pozneje se je Antić z njim uvrstil v elito in bil povsem na koncu sezone 1982/83 njegov velik junak. Takrat sta se v neposrednem obračunu za obstanek v ligi udarila Luton Town in Manchester City. Zdajšnji član evropske nogometne elite, ki je bil takrat še daleč od današnjega statusa, je vodil z 1:0 in bil na dobri poti do zmage, ki jo je za obstanek potreboval. Tako je bilo vse do 94. minute, ko je za izenačenje na 1:1 in dramatičen zaključek tekme, ki je v drugo ligo poslal City, poskrbel Antić.
Dober vtis med navijači je pustil praktično povsod, kjer je bil. Ne samo med navijači, tudi na igrišču. Trenersko pot je začel kot pomočnik trenerja beograjskega Partizana, prvo samostojno trenersko službo pa opravljal v Španiji, kot trener Zaragoze.
Takoj je opozoril nase in že dve leti za tem dobil priložnost, o kateri sanja vsak trener. V roke je dobil zvezdnike madridskega Reala in marca 1991 sedel na klop največjega nogometnega kluba na svetu. Ni zdržal dolgo, le do začetka naslednjega leta, ko se je moral po enem redkih porazov posloviti, čeprav je bil Real s sedmimi točkami prednosti na vrhu lestvice španskega prvenstva, ki ga potem ni osvojil. Na nov izziv ni čakal dolgo časa, našel ga je pri Oviedu, kjer je ostal dve leti.
Postavil je temelje uspehov Atletica in Barcelone
Sledilo je obdobje, ki je najbolj barvito opisalo njegov trenerski opus. Preživel ga je pri Atleticu, kamor je prihajal in odhajal. Njegova tri obdobja, ki jih je tam preživel, so trajala tri leta, tri mesece in dva meseca. Po nesrečnem letu 2000 se je spet vrnil v Oviedo, tam takrat ostal leto dni in leta 2003, po skoraj dveh letih brezdelja, dočakal nov trenerski vrhunec.
Pri Barceloni je bil žrtev vodstvene politike kluba.
Poklicala je Barcelona. Dobil jo je v času velike krize, ki jo je tam zakuhal Nizozemec Louis van Gaal in katalonski nogometni stroj pustil v razsulu. Antić ga je krepko popravil in predvsem postavil temelje za uspešno obdobje, ki je sledilo za tem in ki na Camp Nou traja še danes.
On je bil tisti, ki je v ogenj porinil Andresa Iniesto, enega najboljših nogometašev vseh časov ter enega zaščitnih znakov Barcelone in španske reprezentance. Ta je v zadnjem desetletju in pol osvojila vse, kar se osvojiti da. Večkrat.
Takole se je od svojega nogometnega očeta poslovil Andres Iniesta:
Priložnosti, da bi v Kataloniji smetano s torte, ki jo je pomagal delati, polizal tudi sam, ni dobil. Predsedniške volitve leta 2003, ki so ustoličile Joana Laporto, so bile usodne zanj.
Nov šef je s seboj pripeljal tudi novega trenerja. Franka Rijkaarda, ki je potem leta 2006 Katalonce tudi popeljal do naslova evropskega prvaka.
Njegovo epizodo na klopi Srbije je zapečatil Milivoje Novaković
Na klopi Srbije je sedel dve leti.
Antić je za tem trenersko pot za kratek čas ustavil še na svoji zadnji španski postojanki, na klopi Celte iz Viga, potem pa leta 2008 dobil v roke srbsko reprezentanco. Ta je bila takrat, podobno kot leta 2003 Barcelona, v razsulu.
Na prvi tekmi, ki jo je vodil v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2010, je bil štadion v Beogradu skorajda prazen. Na zadnji je pokal po šivih.
Srbija, ki je pred tem ostala brez evropskega prvenstva 2008, se je sprehodila skozi kvalifikacije in v njih za seboj pustila tudi Francoze. Od prve do zadnje tekme je navduševala in v tem času poskrbela tudi za nekaj sijajnih zmag. Bolgarija je v Beogradu padla s 6:1, Romunija pa s 5:0.
Na svetovnem prvenstvu v Južnoafriški republiki so Srbi poskrbeli za še en podvig in sploh prvič premagali Nemce, a pred in po tem nesrečno izgubili proti Gani in Avstralcem, tako da so se od Afrike poslovili že po skupinskem delu tekmovanja.
Le domač remi proti Sloveniji z 1:1 na začetku kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2012, za katerega je v Beogradu septembra 2010 poskrbel Milivoje Novaković, pa je bil ob vedno pestrem dogajanju v srbski nogometni zvezi dovolj, da so ga že jeseni tistega leta odslovili.
Izkazalo se je, da je bil to tudi konec njegove dolgoletne trenerske poti na najvišji ravni. Pozneje je v dveh obdobjih leto in pol delal še na Kitajskem, kjer je bil do avgusta 2015 trener ekipe Hebei Zhongji, potem pa se je vrnil v svoj dom v Madridu in svojo obsesijo z nogometom nadaljeval na nekoliko drugačen, bolj sproščen način.
Veliko simbolike v času njegove smrti
"Če si ob koncu tedna ne bi ogledal vsaj 20 nogometnih tekem, bi umrl," je povedal pred časom.
Za večno je v 72. letu starosti odšel ravno v kriznih časih, ko se je ustavil svet in z njim tudi nogomet. Zelo simbolično, a verjetno naključno, zagotovo pa ni vprašanja o tem, kakšen je pečat, ki ga je ob svojem odhodu pustil v nogometnem svetu. Zelo velik. Sploh v Španiji. Še najbolj seveda v Madridu. Na kultnem Vicenteju Calderonu, ki ga prav tako ni več med nami. Pri Atleticu so ga zrušili in se leta 2017 preselili na supermoderno Wando Metropolitano. Še malo simbolike za konec ...
Stadion v Užicah in ulica v rojstni vasi bosta nosila ime Antića
Radomirju Antiću se bodo po smrti poklonili tudi v domovini. V rojstni vasi Zitište bo ulica nosila njegovo ime, v Užicah pa se bo po njem imenoval stadion, poroča mondo.rs.
"V Žitištu je živel do svojega šestega leta, nato pa se je preselil v Užice. Zadnjič je našo vas obiskal leta 2010, ko se je srečal s predstavniki občine, športne zveze in tukajšnje osnovne šole. Moramo počastiti spomin na velikana, ki je bil spoštovan po vsem svetu, zato smo sprožili akcijo, da po njem imenujemo ulico," so sporočili iz občine Zitište, ki se nahaja v Banatu v Vojvodini.
V Užicah je Antić začel svojo kariero, preden se je preselil v beograjski Partizan, za katerega je igral sedem let.
Vir: STA
1