Andrej Dobovičnik: To, kar počneš v življenju, delaj s srcem in dobro

Čeprav v taboru o ciljih nočejo govoriti na glas, se jim po očeh vidi, da je le napočil časa, da naredijo korak naprej. V sredo bodo v vse prej kot lahki skupini – delijo si jo z Italijani in Azerbajdžanom – začeli lov na prvo točko, morda prvo zmago, nihče pa ne izključuje niti zgodovinske uvrstitve med najboljših osem reprezentanc. Pred EP v Belgiji, ki se začne že v torek, smo se pogovarjali s selektorjem Andrejem Dobovičnikom, ki nam je zaupal marsikaj zanimivega.

So priprave na EP potekale tako, kot ste si zamislili? Tako je, vse je bilo tako, kot mora biti. Nekaj manjših poškodb je posameznike prisililo v to, da niso opravili vseh treningov, a na splošno gledano lahko rečem, da so priprave uspele v celoti. Nekaj dela nas čaka še pri igri z vratarjem, tu mislim v obe smeri, se pravi v fazi napada in fazi branjenja. Za piljenje te taktike bo še nekaj časa tudi na samem prizorišču.

Fantje navzven delujejo kot velika družina. Je dejansko tako ali so kakšne težave? Vzdušje je odlično. Fantje so res klapa, vsi so fantje na mestu, ni enega, ki bi delal težave, in z njimi je res veselje delati. Odkar sem selektor, nikoli nisem imel z nobenim prav nobenih težav. Skupaj držimo, ko zmagamo, ne prepiramo se niti, ko izgubimo. Skratka, vse je tako, kot mora biti.

Slovenija na evropskih prvenstvih ni več debitant. To je že njeno tretje EP. Ste v teh pripravah kaj spremenili taktiko, ste morda več časa posvetili psihološki pripravi? Drži, še tretjič zapored bomo nastopili na največjem tekmovanju v Evropi, tako da imamo za sabo že določeno kilometrino. Vemo, kako poteka tekmovanje, tukaj nas ne more nič presenetiti. Psihološki pripravni nismo posvečali kakšnega dodatnega časa, saj menim, da so fantje mladi in izredno motivirani, kar se kaže tudi na vsakem treningu. V očeh fantov vidim, da si želijo v Belgiji dobrega rezultata. To se mi zdi zelo pomembno. Do začetka je še nekaj dni, upam, da ostanemo zdravi in v polni postavi pričakamo uvodno tekmo proti Italiji.

Na prejšnjih prvenstvih ste poraze nekako opravičevali, češ da vaši izbranci niso profesionalci. Tega tokrat ne bo smelo biti, saj večina fantov igra v tujini. Se strinjam, a moramo vedeti, da še vedno niso vsi profesionalci. Prva ekipa je, zato je to tudi velik preskok. Moram reči, da zame v preteklosti amaterizem nikoli ni bil alibi za slabe rezultate. A med amaterizmom in profesionalizmom je velika razlika. Tega se ne more primerjati. Srčno upam, da se bo trend nadaljeval in da bodo naši fantje še dobili priložnosti, da se pokažejo v klubih po Evropi. Velika razlika je, če si z glavo le pri futsalu ali pa če greš popoldne še v službo. Kakovostna enota treninga je enako pomembna kot kakovostno počivanje. Profesionalci imajo to na voljo. To se pozna tudi pri nas. Če ste gledali naše zadnje tekme, se vidi, da smo – no, vsaj teh šest, sedem fantov – po pripravljenosti povsem konkurenčni najboljšim reprezentancam na svetu.

Če je bila v preteklosti zaščitni znak Slovenije uigranost, pa ta najbrž zdaj, ko so fantje razkropljeni po Evropi, ni več tako velika in brezhibna? Seveda, vsaka stvar ima dobre in slabe lastnosti. Če smo se prej, ko je bilo ogrodje reprezentance sestavljeno iz domačih igralcev, igralcev iz domače lige, lahko zbrali tako rekoč vsak konec tedna in uigravali igro, to v zadnjem ciklusu ni bilo mogoče. Fantje imajo zdaj klubske obveznosti, dobimo jih lahko le v terminih UEFA in ti dnevi so seveda omejeni. To je seveda slaba stvar, a ti fantje so z mano že veliko časa, med sabo se poznamo in tudi to ne bo smel biti alibi, da smo zaradi tega slabše pripravljeni za EP.

Žreb vam je namenil Azerbajdžan in Italijo. Skupina smrti? Moje mnenje je, da bi se žreb lahko še bolj poigral z nami. Lahko bi iz prvega bobna dobili Španijo, v drugem pa Portugalsko, kar bi bil bistveno težji žreb, kot je zdaj. Vemo, kdo so Španci, tudi Portugalci so boljši od Azerbajdžana. Žreb nam ni bil ravno naklonjen, ni pa bil niti "najgrši".

Pred dnevi ste si v Srbiji ogledali tudi ekipo Azerbajdžana. Za kakšno ekipo gre? Azerbajdžan je res močna ekipa, sestavljena iz vrhunskih igralcev, ki pa so že malce starejši. V njihov prid govori tudi to, da večina reprezentance nastopa za en klub, kar pomeni, da so zelo uigrani. Gre za vrhunsko ekipo, a verjamem, da bomo tudi mi na njihovi ravni in jim uspešno parirali.

Bo morda celo lažje igrati proti Italiji kot proti Azerbajdžanu? Delno se lahko strinjam s tem, saj imajo Azerbajdžanci specifično consko postavitev, odlično igrajo tudi z vratarjem, kar nam ne ustreza. Po drugi strani pa ima Italija veliko širino, izjemne posameznike, ki imajo za sabo vrsto težkih tekem in seveda veliko mednarodnih izkušenj. Težko rečem, kje nam bo lažje, a menim, da je večja verjetnost za presenečenje na naši drugi tekmi proti Azerbajdžanu.

Reprezentanca Azerbajdžana ima v svojih vrstah veliko Brazilcev. Res je, prvih osem igralcev Azerbajdžana je Brazilcev. So malce starejši, a s tem tudi zelo izkušeni. V tej sezoni so se z Arazom uvrstili tudi na zaključni turnir v ligi prvakov, kar je izjemen uspeh.

Glede na to, da so starejši, bi bila lahko to voda na slovenski mlin? Težko rečem, saj bodo Azerbajdžanci najverjetneje igrali z osmimi igralci, mi pa s šestimi in pol, če malce karikiram. Tukaj smo malce ožji, a menim, da bi morali biti fizično bolje pripravljeni. Je pa treba tukaj upoštevati še nekaj. Azerbajdžan se bo z nami pomeril povsem spočit, mi pa bomo imeli v nogah že tekmo s favoriziranimi Italijani.

Italijani so zagotovo tudi eni izmed favoritov za končni uspeh. Italijani so daleč največji favoriti v naši skupini. Imajo močno ligo, dobre igralce, med katerimi so prav tako Brazilci, da se razumemo. Mi bomo poskušali malce prilagoditi taktiko, a kaj dosti se ne bo dalo preračunavati.

Če je bil pred dvema letoma na EP na Hrvaškem Kristjan Čujec edini legionar, jih je zdaj med štirinajsterico potnikov, ki jih peljete v Belgijo, kar 11. Vsi vemo, kaj to pomeni. Slovenija fizično tako dobro na velikem tekmovanju še ni bila pripravljena. Morate vedeti, da so na EP same vrhunske ekipe, in če nisi vsaj približno podobno telesno pripravljen, nimaš tam kaj iskati. Ne smemo pozabiti, da smo dobro delali tudi v preteklosti, imeli smo neko začrtano pot, neko rdečo nit, zdaj pa smo vse to podkrepili še s fizično pripravljenostjo. Srčno upam, da se bo trend nadaljeval, upam, da se bodo fantom odprla še dodatna vrata v Evropo in da v prihodnosti naredimo še korak naprej.

Prihodnost slovenskega reprezentančnega futsala je torej svetla? Seveda, fantje so še mladi, pred sabo imajo še vrsto let skupnega igranja. Mordej, Čujec, Vrhovec, Osredkar in mlajši Fetić bodo lahko reprezentančni futsal držali na res visoki ravni še kar nekaj časa, tako da se prihodnosti nikakor ne bojim. Moja naloga oziroma naloga selektorja pa bo v prihodnje tem fantom priključiti še kakšnega igralca. Trenutno imamo dobro in odlično pripravljene igralce, a bazen je zelo, zelo ozek.

Se je morda že pojavilo kakšno ime, ki veliko obeta? Moram pohvaliti naš trenerski štab. V preteklem letu so z nekaj preglednimi tekmami do U18 začeli slediti najboljšim osemnajstletnikom, selektor U21 Matej Kavčič pa jih je počasi že začel priključevati svoji selekciji. Dela se dobro, ne dvomim pa, da se bo kmalu našlo kakšno ime, ki bo lahko zasedlo mesto tudi v reprezentanci A.

Trend bega slovenskih igralcev futsala v tujino se povečuje, kaj to pomeni za domačo ligo? Odhodi slovenskih igralcev v tujino niso dobri za domačo ligo, tako da je ugotovitev, da je liga zdaj veliko skromnejša, kar pravilna. Gospodarska kriza je vse skupaj še pospešila. Seveda pa ima to tudi dobre strani. Mladi igralci, ki bi drugače sedeli, zdaj igrajo in se lahko dokazujejo. Zdaj imajo izjemno priložnost, da pokažejo, kaj znajo. Morda čez čas kakšen izmed njih zasede mesto tudi v reprezentanci.

Kaj pravite na očitke, da futsal ni n od nogometa in prej kot kaj drugega le rekreacija? Tukaj nimam pomislekov. Z velikim nogometom se marketinško ne more primerjati prav noben šport. Nogomet je daleč najbolj priljubljen šport na svetu, futsal pa na drugi strani ni medijsko podprt. A moje vodilo je, da to, kar počneš v življenju, delaj s srcem in dobro. Tudi za fante lahko povem, da so veliki profesionalci in odlični nogometaši. Medijska podpora ni vedno odvisna le od njih samih, pač pa drugih zadev, kot sta družba in okolje, kjer se ta šport igra. Osebno nekega ljubosumja do velikega nogometa ne čutim, tudi očitki me ne prizadenejo, saj vem, kako trdo moraš garati, da prideš na konkurenčno raven v futsalu.

V Španiji, v deželi nogometa, je tudi futsal zelo priljubljen. Postavljajo ga ob bok rokometu in košarki. Ne nazadnje sta velikokrat gosta reprezentančnih akcij španskih igralcev futsala tudi Barcelonina Andres Iniesta in Xavi Hernandez. Saj pravim, težko komentiram te zadeve, saj za to nisem specializiran. Dejstvo je, da ima futsal v Sloveniji dokaj kratko zgodovino. Morda bo čez nekaj let tudi futsal v slovenskem medijskem prostoru uvrščen višje. Kdor je gledal tekmo v Mariboru proti Španiji, je lahko videl dober spektakel. Enega boljših v dvorani Tabor, tudi odzivi so bili fantastični. Če pogledaš tako tekmo, vidiš, da je futsal zelo zanimiv in dinamičen šport.

Mediji in fustal v Sloveniji? Ni najbolje, želeli bi si, da se več piše o nas, a tako pač je. Pred kakšnim večjim dogodkom oziroma tekmovanje se še poroča, ko to mine, pa je ena velika luknja. Bolj kot ta pomp pred prvenstvi, bi si želel večjo konstantnost.

Slovenskih navijačev v Belgiji bo bistveno manj kot pred dvema letoma na Hrvaškem, najbrž pa bi bilo vseeno lepo imeti s sabo take navijače, kakršni so vas podpirali v Mariboru proti Španiji. Še zdaj se mi naježi koža, ko se spomnim te tekme. Slovenija bo teoretično v četrtfinalu igrala 200. uradno tekmo, pri 150. sem bil zraven kot selektor in še prej kot igralec. Zagotovo je bila to najlepša tekma v zgodovini slovenske futsala. Vse je bilo vrhunsko organizirano in medijsko podprto. Vse je bilo za prste oblizniti. Menim, da moramo vse skupaj čim prej ponoviti.