SiolNET. Sportal Naj planinska koča
0,60

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Urška Stritar, soavtorica Planinskega zabavnika 1 in 2

"Nejc Zaplotnik pravi, da je pot pomembnejša kot cilj. Trdim, da je v življenju pomembno oboje."

0,60

termometer

Urška Stritar
Foto: Ana Kovač

"V življenju moraš imeti cilj in kakovostno pot. Če ni cilja, lahko zaideš in ne prideš nikamor, je pa res, da mlajših otrok ne zanima cilj, ampak samo pot. Otrok je vedno pripravljen obrniti, njemu ni pomembno, da pride do vrha," ugotavlja Urška Stritar, nekdanja vzgojiteljica, strastna planinka in soavtorica poučne publikacije Planinski zabavnik. Pravi, da je z leti spoznala, da družina v gore zahaja, predvsem če v gore hodi mama. "Če je navdušen planinec samo oče, je zgodba drugačna.


Nekdanja vzgojiteljica Urška Stritar je strastna planinka in soavtorica Planinskega zabavnika 1 in 2 ter vodnika Z otroki v gore, ki sta ga zasnovala z možem Andrejem Stritarjem. Nekdanja vzgojiteljica Urška Stritar je strastna planinka in soavtorica Planinskega zabavnika 1 in 2 ter vodnika Z otroki v gore, ki sta ga zasnovala z možem Andrejem Stritarjem. Foto: Ana Kovač Urška Stritar ne more brez hribov. Čeprav ji v otroških letih niso najbolj dišali, je pri 15 letih ugotovila, da si življenja ne more predstavljati brez njih. Ljubezen do hribolazenja je pozneje prenesla na svoja otroka, verjetno tudi na mladež, ki jo je vzgajala kot vzgojiteljica v enem od ljubljanskih vrtcev.

Na neki način to počne še danes. 65-letna Mengšanka, prej Ljubljančanka, sveža upokojenka, ki ji dneve zapolnjuje tudi skrb za enoletnega vnuka, njenega že četrtega, (ki se zmore že zdaj povzpeti skoraj pol poti do Mengške koče), je namreč soavtorica poučnega in zabavnega priročnika za mlade planince z naslovom Planinski zabavnik 1 in 2.

Publikacija, v kateri avtorji skozi glavne junake, ki jih je v ilustracije prelila Petra Grmek, mladega bralca (in njegove starše) vodijo skozi ključna področja planinarjenja, je odličen pripomoček pri spoznavanju različnih področij planinskih dejavnosti, hkrati pa tudi pomočnik pri kratkočasenju.

Ideja o nastanku Planinskega zabavnika se je porodila Urškini hčerki Mojci Stritar Kučuk, nekdanji urednici Planinske založbe. Stritarjeva je z možem Andrejem pripravila tudi vodnik Z otroki v gore.


Kakšen je vaš pogled na hribe, kaj nam ponujajo?

Hribi ne glede na politiko, pripadnost in starost, predstavljajo prostor, ki združuje ljudi.

To verjetno potrjujejo tudi pozdravi, ki jih je vsak deležen na poti v gore.

Res je, všeč mi je tudi dejstvo, da se nad tisoč metri nadmorske višine vsi tikamo med seboj. Ne glede na razlike, ne glede na to, ali je nekdo kmet, nekdo vzgojitelj, duhovnik ali doktor znanosti, smo v gorah vsi enaki. Razlikujemo se samo po svojih zmožnostih, temu pa prilagodimo tudi vrhove in poti, ki jih obiskujemo.

"Hribi ne glede na politiko, pripadnost in starost predstavljajo prostor, ki združuje ljudi." "Hribi ne glede na politiko, pripadnost in starost predstavljajo prostor, ki združuje ljudi." Foto: Vid Ponikvar

V gore zahajate že od malega. Kako so starši vas skušali navdušiti za planinstvo in kako ste to pri svojih otrocih poskušali vi? Je pri tem razlika velika?

Moja primarna družina je bila z gorami povezana že od nekdaj, tudi starša sta se spoznala v hribih. Odraščala sem v Trbovljah in moje otroštvo je bilo ves čas povezano z zasavskimi hribi. Kot otrok sem jih sovražila. Zakaj? Ker sem si takrat želela nositi oblekice, ne pa pohodniška oblačila, in ker sem ob nedeljah namesto hoje v hribe želela na ogled filmske matineje. Edino, kar mi je bilo všeč, so bili obiski visokih gora približno enkrat letno.

Samo Rugelj Renate Triglav Sportal "Če si rojen v slovenski hribovski družini kot jaz, je Triglav preprosto mit" #intervju

Šele pri 15 letih, ko sem bila v Francijo povabljena na poletno izmenjavo, sem ugotovila, da hribe potrebujem in da so mi všeč. To je bila prelomnica v moji mladostniški filozofiji.

Pozneje smo se z družino preselili v Ljubljano in tam se nam je odprl povsem nov svet, tedensko smo obiskovali tudi druge hribe in pogorja. Z mamo in sestro smo obhodili vse, kar se je dalo, tudi brezpotja, lotile smo se tudi lažjega plezanja. 

Na Triglav se je prvič povzpela s šestimi leti. Na Triglav se je prvič povzpela s šestimi leti. Foto: Jošt Gantar (www.slovenia.info)

Kot študentka sem se pridružila Akademskemu planinskemu društvu, kjer sem pet let opravljala vlogo tajnice, tam pa sem spoznala tudi svojega moža Andreja, ki je tam kot gospodar skrbel za opremo.

Z leti sem ugotovila, da družina v gore zahaja, samo če v gore hodi mama. Če je navdušen planinec samo oče, je zgodba drugačna. Moški se v gore raje odpravi z moško družbo …

Tudi nekateri najstniki radi zahajajo v gore, a mislim, da jim gore v predstavljajo predvsem prostor za samodokazovanje in iskanje lastne identitete.

"Mlajših otrok ne zanima cilj, njih zanima samo pot. Včasih je lahko ta tudi malo bolj zahtevna, če je na njej treba še malo poplezati, jim je to v še večje veselje. Nujno pa je, da so spremljevalci otrok kos takšnim izzivom in da znajo poskrbeti za varnost." "Mlajših otrok ne zanima cilj, njih zanima samo pot. Včasih je lahko ta tudi malo bolj zahtevna, če je na njej treba še malo poplezati, jim je to v še večje veselje. Nujno pa je, da so spremljevalci otrok kos takšnim izzivom in da znajo poskrbeti za varnost." Foto: Thinkstock

Včasih so starši rekli, da otroke peljejo v hribe, danes pravimo, da gremo z otroki v hribe. Je bilo tako tudi v vaši družini?

V naši družini je bilo že takrat, ko sem bila majhna, nekoliko drugače. Moj oče je bil poseben, nadpovprečno inteligenten, a je kljub zasedenosti z delom vedno našel čas za naju s sestro. Morda mi je prav on vcepil drugačen pristop, ne vem, se pa spomnim, da sva se, ko smo se odpravili na Triglav, igrala konja in voz in da sva iskala bisere … To kaže na to, da je hojo v hribe popestril z igro.

Mislim, da je izraz ''otroke bom peljal v hribe'' odraz bolj direktivne družinske vzgoje, češ, jaz kot starš sem nekdo, ki ve, kaj dela, medtem ko otrok nima pojma, in moja odgovornost je, da ga peljem v gore, medtem ko mi mora on slediti, me ubogati … Tak pristop se pogosto konča z uporom otrok.

Hribi so zahteven poligon, zahtevajo vzdržnost, vztrajnost, to pa so lastnosti, ki se razvijajo procesno, in ne na ukaz.

"Hribi so, ne glede na to, da imajo med ljudmi pogosto romantičen prizvok, lahko tudi zelo zahtevni. Na turi si lahko utrujen, napori, s katerimi se srečuješ na poti, so veliki, pohodniki so lačni in žejni. V hribih ni vedno samo lepo in krasno, ni samo idila." "Hribi so, ne glede na to, da imajo med ljudmi pogosto romantičen prizvok, lahko tudi zelo zahtevni. Na turi si lahko utrujen, napori, s katerimi se srečuješ na poti, so veliki, pohodniki so lačni in žejni. V hribih ni vedno samo lepo in krasno, ni samo idila." Foto: Jošt Gantar, vir: www.slovenia.info

Na kaj vse moramo misliti, preden se z otroki podamo v hribe?

Treba je vedeti, da moramo otroke ves čas motivirati, z njimi nekaj početi, pri tem pa upoštevati njihove sposobnosti, vzeti v obzir višinske metre, ki jih lahko prehodijo, razmišljati o tem, koliko počitka potrebujejo in kakšno hrano potrebujejo …

Predvsem je ključno to, da razmišljamo z vidika otrok. Nikakor pa ne smemo dopustiti, da bi oni odločali o tem, o čemer ne smejo odločati.

Treba se je zavedati, da so hribi, ne glede na to, da imajo med ljudmi pogosto romantičen prizvok, lahko tudi zelo zahtevni, da si na turi lahko utrujen, da so napori, s katerimi se srečuješ na poti, veliki, da so pohodniki lačni in žejni. V hribih ni vedno samo lepo in krasno, ni samo idila.

Kako otrokom pojasniti, da morajo spet v hribe, tudi če jim to ne diši? "Danski strokovnjak Jasper Juul pravi, da so v našem življenju tudi trenutki, ko otroku lahko rečemo, da smo določeno odločitev sprejeli zato, ker mi kot starši tako hočemo in želimo, ter nam tega ni treba dodatno pojasnjevati," odgovarja Stritarjeva. Kako otrokom pojasniti, da morajo spet v hribe, tudi če jim to ne diši? "Danski strokovnjak Jasper Juul pravi, da so v našem življenju tudi trenutki, ko otroku lahko rečemo, da smo določeno odločitev sprejeli zato, ker mi kot starši tako hočemo in želimo, ter nam tega ni treba dodatno pojasnjevati," odgovarja Stritarjeva. Foto: Ana Kovač Kako ste otrokoma razložili, zakaj morata ob koncu tedna v hribe, tudi če jima to ni dišalo?

Danski strokovnjak Jasper Juul pravi, da so v našem življenju tudi trenutki, ko otroku lahko rečemo, da smo določeno odločitev sprejeli zato, ker mi kot starši tako hočemo in želimo, ter nam tega ni treba dodatno pojasnjevati.

Sama sem na primer pet dni na teden živela za otroke in za njihove želje in zdelo se mi je prav, da dan ali dva na teden živimo tako, kot želim jaz ali midva z možem.

Hribi so bili vedno moj drugi dom in brez njih sploh ne bi zares živela. Tam sem hranila svojo dušo, tam sem črpala energijo in moč za vse, kar me je čakalo med tednom.

Opažate danes v hribih drugačno populacijo kot nekoč?

Da, včasih smo se vsi poznali, danes je gneča v gorah precejšnja. Oprema je boljša, veliko jih v gore zahaja zaradi želje po doseganju lastnih rekordov. Ali je to prav ali ne, ne bom presojala. Lovce na rekorde običajno prepoznaš po tem, da so zazrti v tla, da niti ne pozdravijo …

Urška Stritar Foto: Ana Kovač

Hitijo zaradi čimprejšnje objave na Facebooku?

Da, to je pa še ena plat. Tudi sama imam izkušnjo, povezano s tem. Pred leti sem spremljala neko mlajšo planinko, ki si je želela na Škrlatico. Vso pot je na družbenih omrežjih objavljala fotografije, na koncu pa se je na vrhu pa so jo od napora premagale solze. Vsega je bilo preveč. Verjetno so jo vodili čisto drugačni motivi, kot so bili moji.

Mladim virtualnost pogosto zamegli realnost. Pričakujejo, da bo mnogo lažje, kot dejansko je.

Kaj manjka današnji mladini?

Poleg smisla tudi napori. Večina staršev jim skuša maksimalno olajšati napore, preveč jih ščitimo. Saj ne, da bi jih mučili, menim pa, da morajo vložiti vsaj malo truda, da dosežejo zastavljeni cilj.   

Facebook planinstvo je v porastu. Facebook planinstvo je v porastu. Foto: Thinkstock

Ena od motivacijskih metod v gorah je lahko tudi to, da otroke zamotimo z ustvarjanjem na temo doživetja na poti. Kakšno je vaše mnenje o tem?

Na refleksijo po opravljenem izletu v šolah in vrtcih, preveč pogosto pozabljajo. Vsak izlet je namreč projekt, ta pa ima več faz. Najprej se rodi ideja, in to je faza načrtovanja, torej razmislek o cilju, poti, opremi,  razmerah ... Sledi izvedba, ko prideš na izhodišče in začneš gristi kolena. Tretja faza, ki jo prevečkrat pozabimo, je faza refleksije oz. evalvacije. Doživljanje tistega, kar smo dosegli, videli, spoznali …

Češka koča pohodništvo Foto: Jošt Gantar, vir: www.slovenia.info

Prav na zadnjo fazo pogosto pozabimo. Menim, da smo postali smo tudi potrošniki doživetij. Življenje si polnimo z doživetji, ki jih nato tudi hitro odvržemo. Digitalna fotografija in druga tehnologija nas pri tem podpirata. Z izleta se vračamo z več sto fotografijami. Kaj bomo z njimi? Ali jih bomo še kdaj gledali?

Dejstvo je, da se refleksija zelo pogosto zgodi šele čez nekaj dni, doživetja gredo iz nas počasi … Dober pedagog bi otroke moral spodbujati pri teh spominih, ne takoj, ampak čez nekaj dni, ko se stvar uleže …

Vpogled v Planinski zabavnik. Vpogled v Planinski zabavnik. Foto: Ana Kovač

Omenili ste objavljanje fotografij na spletu. Kako gledate na fotografiranje v gorah? Zmoti sam proces?

Sama zelo veliko fotografiram. Tomaž Humar bi mi lahko morda očital posnemanje njegovih izrazov, ampak fotoaparat je moje tretje oko, še posebno takrat, ko sem v gorah sama. Dela me bolj občutljivo. Ko sem z njim, vidim stvari, ki jih v družbi sploh ne opazim. Vidim na primer kapljice rose na cvetu, plapolanje vej v vetru … Ko to ujamem v fotografijo, ta trenutek doživim dvojno in spomin postane bolj globok.

Fotografija ni dokaz tega kaj zmorem, ampak tega kaj sem doživela, kako je bilo.

Vprašanja o razlogih za planinarjenje in alpinizem običajno ostanejo brez odgovora, pa vendar … veste, zakaj ne zmorete brez hribov?

Ne vem, mnogo stvari se enostavno dogodi, podobno kot je pri otroku, ki je vzgojen v krščanskem duhu. Verjetno bo tudi on veren, pa ne bo znal povedati, zakaj. Družina in njen svetovni nazor imata na to ogromen vpliv.

Ste v vrtcu vaše varovance navduševali za planinstvo oz. ste jih lahko? Je kurikulum to dopuščal?

Imela sem srečo, da sem sedem let delala skupaj s pomočnikom Zlatom, ki je tako kot jaz rad zahajal v hribe. Tudi v tistih časih so otroci opravljali Cicibanovo športno značko Zlati sonček in starejša skupina otrok je morala opraviti določeno število pohodov …

Otroke v vrtcu sem že zelo zgodaj navadila na hojo. Že z dveletniki smo obiskovali Tivoli in pozneje Rožnik, otroci so bili hodci že od malih nog. Pa še nekaj.  Nisem uporabljala vrvice – smatram, da hoja ob vrvici zmanjšuje sposobnost za samostojno  in sproščeno hojo. Primerna je le na zelo prometnih površinah. Kaj ne greš v park zato, da se otroci sprostijo?

"Ko gremo z otroki v hribe, je ključno to, da razmišljamo z vidika otrok, nikakor pa ne smemo dopustiti, da bi oni odločali o tem, o čemer ne smejo odločati." "Ko gremo z otroki v hribe, je ključno to, da razmišljamo z vidika otrok, nikakor pa ne smemo dopustiti, da bi oni odločali o tem, o čemer ne smejo odločati." Foto: Thinkstock

No, v tistem obdobju je nastala knjižica z naslovom Izleti za žeton, ki pa nikoli ni bila natisnjena. Gre za izlete, kjer se do izhodišča lahko pripelješ z ljubljanskim mestnim avtobusom – za dva otroka smo takrat plačali en žeton.

Temu je sledila knjiga 111 izletov po slovenskih gorah, katere avtor je moj mož, in nato še vodnik z naslovom Z otroki v gore, kjer je prvi del namenjen tudi stroki. Pišem o tem, kako otroke peljati v gore, kako upoštevati njihovo mnenje, kako jih peljati, da je to primerno njihovemu razvoju.

Kakšno popotnico otroku prinese planinstvo?

Doto. Zdi se mi pomembno, da zna otrok  trmo pretvoriti v pozitivno agresijo, kar pomeni, da je pripravljen nekaj časa prenašati napor, da razvija vzdržljivost, potrpežljivost, vztrajnost in da na koncu tudi pride do cilja. Vse to lahko dosežeš v hribih. A to se lahko doseže samo v procesu, v nekem kontekstu, ki ga lahko predstavlja narava oziroma gorski svet.

Ena od stvari, s katero se ne strinjam povsem, je izjava Nejca Zaplotnika, ki pravi, da je pot pomembnejša od cilja. Trdim, da je v življenju pomembno oboje. Imeti moraš cilj in kakovostno pot.

Če ni cilja, lahko zaideš in ne prideš nikamor. Je pa res, da majhnemu otroku cilj ni pomemben, ampak pri njem šteje le pot. Otrok je vedno pripravljen obrniti, njemu ni pomembno, da pride do vrha.

Komentarji

1

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • khnknk@gmail.com / 03.06.2018. ob 16:31 +1 0

    Hribi združujejo ljudi,dokler ne naletiš na kakega SDS fanatika,ki se itak ni sposoben drugega pogovarjati,kot o politiki. Potem pa stekleno gledajo,ko se jih ljudje izogibajo.

    +1 0
delitve: 73
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin