#dopustujdoma
Nedelja, 12. 7. 2020, 10.25
4 leta, 4 mesece
Uroš Kuzman, doktor matematike, stand-up komik in planinski vodnik
"Ne nosimo otroka v nahrbtniku na Triglav, ampak raje izberimo lažje dosegljive cilje" #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,48
1
Uroš Kuzman ni samo stand-up komik, ampak tudi doktor matematike in planinski vodnik, ki se zadnja leta posveča predvsem družinskemu planinarjenju.
"V planinstvu pravimo, da otrok v gore ne vodimo, ampak jih v gore spremljamo. To pomeni, da izbiramo cilje, ki bodo zanimivi otrokom, in ob tem pozabimo na svoj ego," poudarja Uroš Kuzman, po stroki doktor matematike, v prostem času stand-up komik, po srcu in duši pa predvsem planinec, ki deluje tudi kot planinski vodnik.
Poznamo vas kot stand-up komika, nekateri tudi kot doktorja matematike in docenta na Fakulteti za matematiko in fiziko, tokrat bi vas želeli spoznati predvsem kot človeka, ki je odraščal z gorami in je močno vpet v našo krovno planinsko organizacijo. Predvidevam, da navdušenje nad gorskim svetom izvira iz primarne družine?
Res je. Moj oče je bil predsednik planinskega društva in planinski vodnik in spomnim se, da poleti otroci niti nismo bili vprašani, ali bi želeli iti na planinski tabor ali v hribe, enostavno smo morali iti. Ta bolezen me je kar nekako doletela (smeh, op. p.).
V najstniških letih sem nato do planinarjenja razvil odpor, ne vem, morda je šlo tudi za upor staršem, nakar sem v srednji šoli spet začel hoditi na planinske tabore, in sicer kot pomočnik.
Začel sem delati z otroki in to me je spet pritegnilo nazaj v gore. V mladinskem planinstvu sem bil dejaven tako v lokalnem okolju kot na planinski zvezi, trenutno pa sem najbolj aktiven na področju družinskega planinstva. Na nek način se je krog življenja sklenil.
"V planinstvu pravimo, da otrok v gore ne vodimo, ampak jih v gore spremljamo. To pomeni, da izbiramo cilje, ki bodo zanimivi otrokom, in ob tem pozabimo na svoj ego."
Kateri napaki se je treba izogniti, če želimo, da otrok navdušenje nad hribi ne bo minilo, ali je to enostavno stvar najstniškega upiranja staršem, ki se menda mora zgoditi?
Zelo težko je ustvariti sistem, ki bi stoodstotno deloval. Za mladostnike v puberteti planinstvo verjetno res ni najbolj primeren šport, saj gre za fizičen napor, za dolgotrajno dejavnost … Skratka, ko si v 7. ali 8. razredu ti enostavno ne paše iti v hribe. Če že, te tja lahko pritegne le dobra družba.
Je pa res, da se gore marsikomu uprejo zato, ker ga starši v ta svet niso uvajali na pravi način. Da so na primer za začetek izbirali pretežke izlete. Zelo pomembno je, da starši na nek način najprej stopijo nekaj korakov nazaj in svoje cilje prilagodijo otrokom.
V planinstvu pravimo, da otrok v gore ne vodimo, ampak jih v gore spremljamo. To pomeni, da izbiramo cilje, ki bodo zanimivi otrokom, in ob tem pozabimo na svoj ego.
Ne nosimo otroka v nahrbtniku na Triglav, ampak raje izberimo lažje dosegljive cilje, na primer goro Oljko, kjer smo se srečali na intervjuju, to je primeren cilj, kamor bo otrok lahko prišel sam.
Sicer pa vedno znova ugotavljam, tudi kot planinski vodnik, da je v gore najtežje voditi svoje otroke. To je največji izziv, saj tam nobena avtoriteta ne funkcionira, za razliko od tega, ko vodiš tuje otroke, ki vsaj malo upoštevajo besedo vodnika.
Na podlagi izkušenj sem ugotovil tudi, da če se v gore odpraviš v družbi, se pravi, da gre v gore več družin skupaj, kjer so otroci po možnosti še prijatelji, je vse bistveno lažje. Otroci se skupaj zamotijo, se želijo oddaljiti od svojih staršev in potem pot steče kar sama od sebe.
Kakšne trike uporabljate na družinskih planinskih izletih?
Zelo dobrodošle so uganke na poti. Otroke skupinsko pritegnejo, da sodelujejo in tako za 15, 20 minut pozabijo na pot.
Sam sem imel to srečo, da sem jih v oddaji Ugriznimo znanost na TV Slovenija zastavil 150, tako da nekaj tovrstnega materiala imam na zalogi (smeh, op. p.).
Mlajšim otrokom pa so na primer zelo všeč bansi, gre za plesno-glasbeno dejavnost, za pesmi, kjer s kretnjami kažemo vsebino.
Kako pomembna je priprava na turo?
Izredno. Izlet se v resnici začne že, preden greš na izlet.
V družinskem gorništvu velja, da naj bi vsaj toliko časa, kolikor bo trajal izlet, posvetili pripravam nanj.
Da na primer z otrokom pogledaš planinsko karto, mu razložiš, kaj vse bo videl na poti, mu postaviš neki izziv, naj on določi, po kateri poti boste šli na izlet in vas del poti vodi. Na ta način otrok izlet doživlja drugače, kot pa, če se samo pripeljejo do vznožja gore.
Zelo pomemben del izleta predstavlja tudi podoživljanje. To pomeni, da skupaj z otrokom zvečer pogledate fotografije z izleta, da nariše sliko v Dnevnik mladega planinca, ki ga spominja na izlet …
V Planinski zvezi Slovenije močno zagovarjamo, naj izlet ne bo samo pot od točke a do točke b, ampak naj gre za pedagoško dejavnost. Mislim, da učiteljice in vzgojiteljice, ki vodijo planinske krožke, to najlepše udejanjajo.
Je pa res, da to otroke zares pritegne nekje do 3. ali 4. razreda, potem pa itak nihče več ne ve, kako z njimi delati … Ta problem je odprt že stoletja (smeh, op. p.).
Kaj vse sodi v nahrbtnik?
Kakšno je vaše mnenje glede pohodniške opreme? Kdaj naj otroci sami tovorijo svojo opremo?
Moje mnenje je, da otrok, ki lahko hodi, že lahko nosi tudi nahrbtnik. Seveda, primeren njegovi starosti in velikosti.
V njem naj bo na primer sok in sendvič, ali pa vsaj planinski dnevnik.
Zdi se mi pametno, da otroka že od malih navajamo na to, da se v hribe nekaj nese s seboj, naj torej nosi svoj nahrbtnik.
Seveda se velikost in teža nahrbtnika z leti spreminjata. Težja, ko je tura, težji je nahrbtnik.
Cilj planinske organizacije je, da bo otrok, ko bo enkrat zaključil osnovno šolo, usposobljen za samostojno in varnejšo hojo v gore. Da bo recimo srednješolec znal sam s kolegi v gore in se bo na to znal primerno pripraviti.
Planinstvo je med Slovenci zelo razširjeno, kar je po eni strani super, po drugi pa je nevarno, saj nekateri več ne znajo ločiti med, na primer, vzponom na Šmarno goro in visokogorjem, kjer so razmere bistveno drugačne kot na nižjih legah. Nekateri šele takrat ugotovijo, da bi bilo res fino imeti gojzarje, pa vetrovko, da o sončni kremi in vodi niti ne govorim.
Nekateri recimo rečejo, pojdimo na Triglav, saj to je samo štirikrat več hoje kot na Šmarno goro. Ne upoštevajo, da se razmere z nadmorsko višino hitreje spreminjajo.
No, potem pa je tu še mit, da če hočeš biti pravi Slovenec, moraš na Triglav …
"Mislim, da mit o Triglavu in Slovencih Triglavu dela škodo, saj se ljudje za vzpon nanj odločijo iz napačnih vzgibov ter se posledično spravijo v razmeroma veliko nevarnost, saj pot nanj res ni promenada."
Kakšno je vaše mnenje o turi na Triglav? Ali gre za zahteven vzpon ali ni nič posebnega? Kaj odgovorite, ko vas vprašajo planinci? Zdi se mi, da se je kar nekako razširila miselnost, da je vzpon na Triglav mačji kašelj.
Odgovorim, da gre za zahteven vzpon. Nazadnje sem bil na Triglavu z ekipo, s katero smo snemali material za komedijo Slovenec in pol, in sem, čeprav smo bili po večini dobri hodci, vseskozi imel občutek, da bi lahko še več storili za varnost.
Sicer pa mislim, da mit o Triglavu in Slovencih Triglavu dela škodo, saj se ljudje za vzpon nanj odločijo iz napačnih vzgibov ter se posledično spravijo v razmeroma veliko nevarnost, saj pot nanj res ni promenada.
Jaz bi vsem, ki razmišljajo o tem, da bi svojega otroka oziroma bolje najstnika peljali na Triglav, priporočil, da naj bo to dolgoročni projekt. Naj prej osvoji nekaj lažjih vrhov, potem ga odpelješ v 'lažje' visokogorje. Naj Kredarica ne bo prva koča, kjer prespi, naj se z jeklenicami sreča že prej.
Tako bo bolj pripravljen na izziv, celotna izkušnja pa bo toliko več vredna.
"Branja zemljevida bi se morali navaditi, to je temeljno znanje, medtem ko so mobiteli zavajajoči, še posebej v visokogorju, kjer je slab signal in se baterija še hitreje prazni."
Kako dobro se Slovenci znajdemo v gorah, kjer ni vedno signala, zemljevid pa preredko vzamemo v roke. Kakšne so vaše izkušnje?
Mislim, da bi se zemljevida morali navaditi, to je temeljno znanje, medtem ko so mobiteli zavajajoči, še posebej v visokogorju, kjer je slab signal in se baterija še hitreje prazni.
Kako popustljivi ste pri uporabi mobitela v gorah?
Hm, gre za dokaj težko pedagoško situacijo. Po eni strani bi najraje rekel, naj otroci v gore odhajajo brez mobitela, saj bodo tako bolj prisotni, bolj se bodo družili s prijatelji, po drugi strani pa jih učimo, naj skrbijo za varnost, kar ti mobitel, saj z njim lahko pokličeš pomoč, tudi omogoča. Telefon v gorah ti lahko reši življenje.
Običajno svetujem, naj imajo telefon ugasnjen in shranjen v nahrbtniku, v primeru težav ga bodo lahko hitro imeli pri roki.
Se mladi dovolj zavedajo, da idilične slike na družbenih omrežjih vedno ne odslikavajo resničnosti in da se zaradi dobrih fotografij ne gre izpostavljati nevarnosti?
Atraktivne fotografije in pretirano subjektivni komentarji na družbenih omrežjih so trenutno največji sovražnik preventive v gorah, zato si želim, da bi jih znali vsi obiskovalci gora jemati z rezervo.
Eno je, če vidijo plezati Janjo Garnbret na tekmi za svetovni pokal, drugo pa, če se nekdo loti plezanja brez kakršnegakoli varovanja. V prvem primeru gre za spoštljiv odnos do potencialnih nevarnosti, v drugem pa, po mojem mnenju, prekomerno izzivanje, ki si ga akter sicer očitno lahko privošči, definitivno pa ne bi smel k temu nagovarjati drugih.
"Planinstvo je zelo življenjsko. Na poti bodo trenutki, ko nam bo zelo lepo in bomo nase zelo ponosni, vmes pa bo tudi cel kup kamenja in "brezveznih" korakov. Ko pa se bomo spominjali za nazaj, nas bo grelo cel kup lepih spominov in nostalgija."
Kaj so vam osebno dale gore, planinarjenje?
Mislim, da ti planinarjenje v prvi vrsti da neko vztrajnost – pri planinarjenju namreč ne gre za "instant" napor, ampak se moraš navaditi, da bodo napori včasih trajali dlje časa in bodo monotoni.
Planinstvo je zelo življenjsko. Na poti bodo trenutki, ko nam bo zelo lepo in bomo nase zelo ponosni, vmes pa bo tudi cel kup kamenja in "brezveznih" korakov. Ko pa se bomo spominjali za nazaj, nas bo grelo cel kup lepih spominov in nostalgija.
Po drugi strani pa je planinstvo zame tudi platno za ustvarjanje. Vse zgodbe, ki so me izoblikovale, so mi tudi v navdih. Delam z mladimi, posneli smo CD album planinskih pesmi, ustvarili smo gledališko predstavo na temo planinstva in podobno.
Besedilo in glasba: Uroš Kuzman.
Aranžma: Andrej Hočevar.
Glas: Rok Bastl.
Preberite še:
1