Razgledi skozi vetrobransko steklo možatega Dusterja: najlepše slovenske stranpoti

Kako si je eden od bolj robustnih avtomobilov izboril zaupanje nežnejšega spola? Je intuitiven in zanesljiv. Z njim smo si pričarali enkraten dan v naročju slovenskih gora.

1 / 12

Foto: Klemen Korenjak

2 / 12

Foto: Klemen Korenjak

3 / 12

Foto: Klemen Korenjak

4 / 12

Foto: Klemen Korenjak

5 / 12

Foto: Klemen Korenjak

6 / 12

Foto: Klemen Korenjak

7 / 12

Foto: Klemen Korenjak

8 / 12

Foto: Klemen Korenjak

9 / 12

Foto: Klemen Korenjak

10 / 12

Foto: Klemen Korenjak

11 / 12

Foto: Klemen Korenjak

12 / 12

Foto: Klemen Korenjak

Vsebino omogoča Renault Nissan Slovenija

Foto: Klemen Korenjak

Dacii, ki je v Slovenijo s prvim modelom pripeljala leta 2004, se je na naših cestah uspelo povsem uveljaviti. Najpogostejša Dacia v Sloveniji je terenski Duster, osvojil je srca tistih voznikov, ki prisegajo na trpežnost, okretnost in prvinsko mehaniko.

Na "road trip" z možatim Dusterjem

Dacia Duster Foto: Klemen Korenjak

Ob prigovarjanju moških kolegov, naj si za sprostitev privoščim avtomobilsko avanturo v slovenskih hribih, sem se sprva upirala, češ da s terenci nimam nobenih izkušenj in da si oddiha ne predstavljam kot učne ure vozniških veščin. Do strmih hribovskih cest pa že tako ali tako čutim še posebej veliko strahospoštovanja.

A radovednost in obljube so me prepričale, da se končno prepustim cesti in se za en dan odpravim na pravi gorski "road trip". Ne nazadnje sem hotela preveriti, v čem je čar skrivne naveze med ljubitelji gorskih stez in možatim Dusterjem. Tako sem en dan pisarne zamenjala za en dan dih jemajočih razgledov skozi vetrobransko steklo.

Nagradna igra je končana.

Izžrebali smo naslednje nagrajence:

Branko Primožič

Tomi Ribarič

Matjaž Peterca

Teja Štrukelj

Darjo Pojavnik

Borut Brecelj

Peter Repovž

Andrej Žemva

Jurij Leder

Olga Sakelšek

Za nagrado prejmejo set praktičnih izdelkov Dacia.

Čestitamo!

Ko zavlada popolno zaupanje in predanost

Dacia Duster Foto: Klemen Korenjak

Do terenskega avtomobila, ki moško populacijo na prvi pogled navdušuje s svojim agresivnim terenskim videzom, sem imela sprva malce zadržan odnos. Kako se bova razumela na poti do visokogorskih postojank, ko bosta med nama morala vladati popolno zaupanje in predanost?

A mi je bilo že po prvih kilometrih vožnje iz Ljubljane proti Gorenjski jasno, da so bile vse skrbi zaman, da je Dacia Duster robusten in intuitiven, predvsem pa zanesljiv. In tak si je po začetnih dvomih kmalu izboril tudi moje zaupanje.

Začetna trema je bila res le začetna

Dacia Duster Foto: Klemen Korenjak

Če dobiš tako obetaven avtomobil le za en dan, ga je treba popolnoma izkoristiti, zato sem si zadala posebno nalogo, in sicer v enem dnevu obiskati čim več alpskih kotičkov in si narediti seznam poti oziroma gora, ki jih bo nujno treba obiskati še to jesen.

Takšna izvidnica ni mačji kašelj, a z Dusterjem sva si dovolj zaupala, da je začetna trema izpuhtela skupaj s prvimi jutranjimi meglicami, ki so se tistega jutra razkadile nad jezerom Jasna pri Kranjski Gori.

Občutiti to lepoto narave, še preden se tja zaženejo množice turistov, je bila prva naloga mojega počitniškega dneva z Dusterjem.

Nad Jasno

Dacia Duster Foto: Klemen Korenjak

Nad bronastim kozorogom ob obali bistre Jasne se je z nama spogledoval Prisank. Njegovo oko nama je mežikalo in naju vabilo, naj okusiva slast še mokre skale. Drugič, za danes bo dovolj, da v beležko zapišem: Prisank (2.547 m), kamor vodi kar nekaj precej zahtevnih poti. Dobra oprema in vrhunska pripravljenost sta nujni, preden se zagrizemo v Kopiščarjevo, Hanzovo, Jubilejno ali Slovensko pot.

Če je Prisank prevelik zalogaj, se lahko odpravimo samo na malce daljši sprehod z obrežja Pišnice do Koče v Krnici (1.113 m), kjer se bomo spočili ob razgledih na Malo in Veliko Ponco, Oltar, Škrlatico, Rakovo špico, Rogljico in Dovški Gamsovec.

Bolj zagnani imajo na voljo še Razor (2.601 m), kamor nas v šestih urah pripeljejo zelo zahtevne poti iz Zadnjice, z Vršiča, izpred Aljaževega doma ali čez Kriško steno, kamor se odpravimo izpred ruskega križa na Vršiški cesti.

Nad Belopeškimi jezeri

Dacia Duster Foto: Klemen Korenjak

Načrti so skovani, pred nama se je odprla nova pot. Na poti do prelaza Predel, kjer sem želela občudovati mogočno Loško steno, naju je z Dusterjem odneslo k Belopeškim jezerom. Nisem mu zamerila. Tako blizu glavne ceste med Kranjsko Goro in Trbižem je, da bi bila prava škoda, če ne bi pod severnim mangartskim ostenjem začutila magične privlačnosti prepadov, ki odsevajo na jezerski gladini. Ko si bom zaželela visokogorskega sprehoda, se bom odpravila do planinske koče Zacchi, kamor v dobri uri z lahkoto pridejo tudi manj pripravljeni planinci.

Nad prelazom Predel

Dacia Duster Foto: Klemen Korenjak

Na poti iz Italije v Slovenijo sva z Dusterjem prečkala prelaz Predel na višini 1.156 metrov, kjer sem si morala vzeti nekaj časa zase in samo zreti. Mogočna Loška stena, ki se pne nasproti Predela, je vredna vsakega trenutka, ki ga preživimo v njeni senci. Znate našteti vse vrhove, ki nam mahajo z njenega nazobčanega grebena? Med izjemno druščino so Pelc nad Klonicami, Plešivec, Bavh, Goleževica, Vedinji vrh, Konjska škrbina, Votli vrh, Morež, Nad Jamo, Briceljk, Oltarji, Vrh Rup, Oblica, Vrh Krnic in V Gradu.

Mimo Strmca in Loga pod Mangartom ter še vedno sveže plazovine pod Stožami sem zapeljala proti sloviti Mangartski cesti. Kljub neštetim ovinkom, ki sva jih že imela za seboj, me je pot gnala naprej, navzgor, proti sedlu na višini 2.072 metrov. Velik privilegij je, če se lahko pripelješ tako visoko in med vijugasto vožnjo povrhu vsega celo uživaš v poti.

Kljub ozki cesti in precej gostemu prometu, kot se za poletne mesece spodobi, se je Duster spretno izogibal vsem bližnjim srečanjem, se ritensko umikal kot pravi džentelmen in me miril, ko se mi je prepad pod cestiščem zazdel kar malce preveč grozeč. Z vsemi ovirami sva opravila brez zadrege in si na parkirišču pred še vedno zaprto cesto pod Rdečimi skalami oddahnila. Res ima pravo ime. Duster. In res je imela moška polovica službenega omizja prav. Duster ne pušča nobenega dvoma. Z lahkoto bi mu prepustila vse gorske avanture.

Nad Mangartsko kočo

Dacia Duster Foto: Klemen Korenjak

Od parkirišča pred Rdečimi skalami do Mangartske koče je nekaj minut hoda, nato pa so omejitev le še nebo oziroma naše sposobnosti. Lahko si nataknemo čelado in se po ferati lotimo Mangarta ali pa le uživamo na sprehodu do sedla in pomahamo proti Belopeškim jezerom na drugi strani pobočja.

Čakalo me je še nekaj obveznih postojank, zato se v tem gorskem raju nisem mogla predolgo zadržati. Ure z Dusterjem so minevale vse prehitro.

Nad Koritnico

Dacia Duster Foto: Klemen Korenjak

Po zadnjem ovinku slikovite Mangartske ceste sem komaj čakala tisti znani trenutek presenečenja, ki mi vedno vzame dih – ko se na cesto pred menoj uporniško postavi čokata trdnjava Kluže in se je treba ustaviti, ni druge. Skupaj z globoko izdolbeno sotesko Koritnice daleč spodaj pod mostom sta neverjeten spomenik človeške želje po preživetju.

Ko bom imela čas, se bom sprehodila do znamenite točke Kota 1313 oziroma Na Robu (1.313 m), do koder pelje star vojaški predor. Takrat mi bo moral poleg Dusterja družbo delati še kdo drug.

Nad Trento

Dacia Duster Foto: Klemen Korenjak

Puhteč asfalt vročega avgustovskega dne in vse večja gneča na cesti me nikakor nista odvrnila od nadaljnjih podvigov. Cesta do Trente se je vila ob vabljivi Soči, ki mi je vlivala sveže moči. Njena nebesno modra barva ima posebno privlačnost. Kar zavidam veslačem in drugim adrenalincem, ki si drznejo motiti njeno žuborenje.

V beležki je pristalo še nekaj zapiskov: dolina Lepene, izvir Soče, Kekčeva domačija, Kugyjev botanični vrt Julijana in dolina Zadnjice. Bo to jesen dovolj prostih dni?

Nad prelazom Vršič

Dacia Duster Foto: Klemen Korenjak

Prelaz Vršič je v Sloveniji legendarna destinacija. Dovolj je, če si tam, se pofočkaš in greš naprej. Ker si za trenutek obstal pod Mojstrovko, pod Nad Šitom glavo in se pretvarjal, kot da te vsa ta množica občudovalcev ne zadeva, si izpolnil svojo domovinsko dolžnost in nekaj trenutkov imel status pravega hribovca.

Vendar imava z Dusterjem še veliko načrtov, saj ne bova ostala le pri obljubah. Ko bo trenutek pravi, se bova z nahrbtnikom in dobrimi čevlji odpravila na Malo in Veliko Mojstrovko, Sleme in Nad Šitom glavo. Še prej pa bova kondicijo nabirala na položni stari vojaški poti od Erjavčeve koče do vrha Vršiča.

Dan, ki je bil bolj idiličen, kot sem si lahko želela, se je končal kje drugje kot spet pri Jasni, tokrat z nogami v vodi in z mislimi v hribih, ki jih bova z Dusterjem obiskala še to jesen. Prepričal je namreč tudi mene in zdaj vem, zakaj mu zaupajo gorski reševalci in vsi, ki se radi družijo z najbolj drznimi vrhovi.

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano