Sreda, 21. 7. 2021, 19.00
2 leti, 9 mesecev
Ljubljančana sredi gorenjske vasice postavila bazni tabor
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,56
2
Barbara in Boštjan Strnad Podlesnik sta si pred 15 leti zaželela konkretne spremembe na svoji življenjski poti. V vasi Križe pod Kriško goro v občini Tržič sta kupila starejšo hišo in jo po kopici peripetij z dokumentacijo preuredila v bazni tabor, objekt, kamor se pohodniki, kolesarji in motoristi vračajo po aktivnem dnevu. Dobrodošlico sta jim do zdaj izrekla že v več kot 50 jezikih.
Barbara in Boštjan Strnad Podlesnik sta pred osmimi leti v vasi Križe v občini Tržič odprla Bazni tabor.
A pot do baznega tabora, ki združuje namestitev, delavnice oblikovanja keramike (Glinart), ponuja pa tudi planinsko vodenje in vodenje po izstopajočih tržiških točkah, je bila vse prej kot lahka.
Prvih sedem let sta porabila za urejanje dokumentacije na tržiški upravni enoti, naslednjih osem sta gradila na svoji prepoznavnosti, potem pa jima jo je zagodla epidemija covid-19. Ta je povsem ustavila dotok tujih gostov, ki v njunem primeru predstavljajo večino obiska. A letos bo, kot kaže, vendarle drugače. Junija sta zakonca dosegla kar 670-odstoten porast obiska, je namignil Boštjan P. Strnad, sin Mojce Senčar, najbolj prepoznavne glasnice boja proti raku na dojki ter pomena zdravega načina življenja in zgodnjega odkrivanja raka ter borke za pravice bolnikov. Boštjan je dolga leta deloval v oglaševanju, Barbara, strastna in nagrajena oblikovalka keramike, pa se je in se še giblje v svetu podjetniških financ.
Začnimo na začetku. Kaj je bil sprožilec za vajino željo po popolni spremembi življenjske poti?
Barbara: Sama se že več kot 20 let ukvarjam s keramiko, Boštjan pa se je povsem vrgel v hribe. Zamislila sva si, da bi to dvoje nekje združila.
Vedela sem, da bi bilo delavnice lepo imeti nekje blizu doma in da bi gostje, ki bi k nama prihajali iz tujine, potrebovali tudi prenočišče. Enako velja za stranke, ki bi jih peljala v hribe. Tako sva začela na Gorenjskem iskati hišo z lepim razgledom.
Iskala sta hišo z izjemnim razgledom in jo tudi našla.
Boštjan: Ob sončnih vikendih sva raziskovala Gorenjsko in sproti dopolnjevala seznam imen vasi, ki so nama všeč. Križe so bile že od vsega začetka zelo visoko na seznamu in ko sva naletela na oglas za prodajo hiše, sva se takoj zagrela zanjo.
Šlo je za tipično slovensko zgodbo, ko starša zgradita ogromno hišo z namenom, da bo tam živela vsa družina, potem pa se otroci hitro odselijo. Tudi tukaj je bilo podobno.
Barbara: Mislila sva, da bova hišo kupila in jo preuredila, a seveda ni bilo tako enostavno. Hiša je stara 50 let in marsikaj je bilo treba obnoviti, največ časa, kar sedem let, pa so se obračale zadeve v zvezi z dokumentacijo na tržiški upravni enoti.
Boštjan: Za nameček so sosedje začeli zbirati še podpise za peticijo proti najini vselitvi, ker je nekdo začel širiti govorice, da bova v Križah vodila javno hišo in kazino. K sreči so se zadeve uredile in s sosedi sva zdaj v odličnih odnosih.
Barbara: Hišo sva kupila leta 2007, vselila pa sva se leta 2014.
V kateri fazi v teh 15 letih sta se odločila, da prerežeta popkovino s prejšnjimi službami?
Boštjan: Prva tri leta sem še vztrajal v službi v Ljubljani, nato pa sem se odločil, da prodam svoj lastniški delež v oglaševalski agenciji in se povsem posvetim Baznemu taboru, medtem ko Barbara delo v taboru in v financah še vedno kombinira.
Kako sta se sama spremenila v tem času? Predvidevam, da gre v Baznem taboru za povsem drugačno delo. Delo v oglaševanju je čisto drug svet …!
Boštjan: Absolutno. Manj realen svet, čeprav je v obeh svetovih treba preživeti.
Barbara: Sama zdaj pri delu čutim precej večje zadovoljstvo. Pred tem sva veliko potovala, zdaj pa te potrebe ne čutiva več. Ko pridejo gostje iz tujine, imava občutek, kot da potujeva z njimi. Presenetilo me je, ko sem z njimi začela Slovenijo spoznavati na novo.
Se je zdaj bolj treba boriti za preživetje kot v prejšnjih službah?
Boštjan: Drugače je, v turizmu je vse zelo kampanjsko. Enkrat imaš popolnoma zasedeno, drugič ni nikogar, pa še danes ne vem točno, od česa je to odvisno. Od vremena, temperatur … Ja, boriti se je treba kar naprej. Že v oglaševanju sem se moral boriti za posel in tukaj ni nič drugače.
Barbara: Morda je res lažje hoditi v običajno službo, plača pride ne glede na vse, a po drugi strani v tem delu res uživava. Delava od jutra do večera, a na koncu dneva nisva tako psihično izmučena kot prej v službi.
Oba sta tudi planinska vodnika. Bi vaju mikalo kdaj prevzeti skrb za planinsko kočo? Ponudb je kar precej.
Boštjan: Ne, mislim, da nobeden od naju ni tak tip človeka. Tukaj v Križah nama zelo ustreza, ker gre za ravno pravšnjo kombinacijo ruralnega in urbanega. Morda na stara leta … Čeprav tudi takrat najverjetneje ne. Nisva take vrste kuharja, kot bi ju v koči potrebovali.
Boštjan, letos ste postali lokalni vodnik po občini Tržič. Se je kakšno znamenitost spregledalo, pa bi jo veljalo še posebej omeniti?
Boštjan: Mogoče to, da sem, medtem ko sem podrobno spoznaval tržiške posebnosti, ugotovil, da bi veljalo Dovžanovo sotesko predstaviti še drugače.
Kot družboslovec sem namreč imel od nekdaj težavo, kako geološki razvoj soteske, ki je bila mimogrede pred milijoni let na Ekvatorju, kot recimo Sejšeli, predstaviti na bolj plastičen način.
Da bi bilo na primer tako zanimivo, kot je v Vulkaniji na Goričkem, kjer so zgodbo ustvarili iz nič. Tukaj, v Dolžanovi soteski, pa zgodba obstaja, a bi se jo dalo še nadgraditi.
Barbara v Baznem taboru skrbi za delavnice oblikovanja keramike.
Vem, da se Matevž Novak in Irena Mrak zelo trudita, kar se tiče razlag, a je še vedno težko razumeti, kaj vse se je tukaj dogajalo … Kaj je na primer sediment, kaj konglomerat in podobno … to je težko razumeti.
Letos sva skušala v Dovžanovo sotesko vkompinirati tudi Barbarino keramiko. Kot spominek je namreč izdelala obeske z najbolj znanim fosilom iz Dovžanove soteske, švagerino cariniolico. Ponudila sva jih tržiški občini kot značilen spominek, a nič ne kaže, da se bomo uspeli dogovoriti. Želijo si namreč spominka z bolj uporabno vrednostjo in za manj denarja.
Koliko se realnost vajinega dela sklada z vajinimi pričakovanji?
Barbara: Kar zadeva moje keramične delavnice, je zelo podobno temu, kar sem sama pričakovala, oziroma je, kar zadeva prostor, ki ga imam na voljo, še precej bolje. Je pa res, da se stvari dogajajo počasneje, kot sem si mislila. Postopoma gradiva …
Ste videli keramične krožnike na poličkah na fasadi? No, v načrtu imava, da bi celo hišo okrasila s krožniki, a mi zmanjkuje časa. Morda čez deset let …
Kako se vajino delo v Baznem taboru povezuje s hribi?
Boštjan: Tako, da goste, ki si želijo v hribe in si želijo vodenja s strani planinskega vodnika – običajno so to čezoceanski gostje –, peljem v gore, kot vodnik pa sodelujem tudi z "outdoor" agencijo v Ljubljani in na Bledu.
Veliko je tudi povpraševanja po prevozih. Ko je goste treba peljati na izhodišče planinske ture in jih potem tudi priti iskat.
Sicer pa sem v Baznem taboru tudi čistilka, pripravljam zajtrke, skratka, delam vse potrebno, da zadeva teče tako, kot mora. Pri tem je zaradi številnih obveznosti, ki jih imava, dobra organizacija ključnega pomena.
Epidemija novega koronavirusa je precej drastično posegla v turizem. Kako je vplivala na vajino delo?
Boštjan: Zelo! Predlani sem v poletnih dneh z gosti opravil 42 tur, lani sem imel samo dve. Je pa spodbuden podatek ta, da smo junija letos zabeležili 670-odstoten porast obiska, in upam, da se bo to nadaljevalo. Rezervacij je veliko in upam, da nas ne bodo spet zaprli.
Zanimivo je, da vaša hiša v Križah stoji na Planinski poti in da ste ji nadeli ime Bazni tabor. Všečno ime. Zakaj prav Bazni tabor?
Boštjan: Zato, ker naši gostje to hišo res uporabljajo kot bazni tabor. Torej kot tabor, kamor se po vzponu, enodnevnem ali večdnevnem, vrneš, da si povrneš moči, se stuširaš in podobno. Naši gostje to hišo res uporabljajo s tem namenom.
Zgodilo se je že, da so naši obiskovalci od Križev potovali do Plitvic in nazaj ... Za tujce to res niso ne vem kakšne razdalje. Ali pa se odpravijo na obalo, si ogledajo jame, prepotujejo celo Gorenjsko …
Barbara: Prednost je tudi to, da ima vsaka soba svojo kopalnico, in opažava, da gostje to res cenijo in po tem povprašujejo.
Da bi se približala vajinim gostom ali potencialnim gostom sta ustvarila tudi YouTube kanal, kjer predstavljata bližnje ture. Pripravljata v bližnji prihodnosti morda še kaj?
Boštjan: Barbara se s skrivnostmi oblikovanja keramike dostikrat seznanja na posebnih nišnih kanalih, kot je YouTube, in ko sva v času epidemije razmišljala, kako lahko še popestriva svojo ponudbo in izkoristiva čas, mi je predlagala, da začneva s serijo vlogov, namenjenih primarno našim gostom, s ciljem, da se kanal z leti razvije v neko širšo referenco za spoznavanje lepot Tržiškega. Šele začela sva, ampak odzivi so večinoma zelo pozitivni.
Goste sta do zdaj pozdravila že v 50 jezikih.
Barbara: Seveda imam še kar nekaj idej s področja keramike, za uresničitev katerih moram najti čas. Gostom od letos ponujava tudi nepozabno popotovanje "skozi srce Gorenjske", od Baznega tabora do Triglava – peš, se razume. Ruto sva lani prehodila tudi sama. In ker vse prilive vlagava nazaj v Bazni tabor, je naslednja velika investicija oprema savne, da malo podaljšava sezono in privabiva še več domačih gostov.
2