SiolNET. Sportal Naj planinska koča
6,18

termometer

  • Messenger
  • Messenger

''Bila sem pogumna, kupila letalsko vozovnico in našla sebe'' #intervju

6,18

termometer

Andreja
Foto: osebni arhiv

Njene besede so polne strasti do vsega, kar jo obdaja. Do živosti, ljudi, narave. In do stika s tujim. Pravi, da živi za potovanja. Pa vendar ni bilo vedno tako. Vse dokler ni začutila, da je čas. Vzela je nahrbtnik, kupila letalsko vozovnico in šla. Sama, da je našla sebe. Danes je ženska, iz katere kar vre navdušenje do popotništva, ki ga deli z bralci na svojem popotiškem blogu Andreja's world in potopisnih predavanjih. Kot še dodaja Andreja, ti spominov na življenjska doživetja ne more vzeti nihče. 

Potovanja človeka vselej osebnostno preoblikujejo. Kot omenjate na svojem blogu tudi sami, je to investicija, ki se še zdaleč ne meri le v materialnosti.

Andreja Foto: osebni arhiv Potovanja so zagotovo investicija, in ne strošek. Sama sem to na žalost ugotovila šele v poznih dvajsetih. V rani mladosti smo s starši veliko hodili na izlete, z družino smo dopustovali pri južnih sosedih in takšno tradicijo sem prenesla potem naprej tudi v svoja dvajseta.

Potovanja so pogosto ne samo stvar odločitve, temveč tudi nekakšnega notranjega klica v človeku. Kaj vas žene in vodi v življenju, da odkrivate še tako skrite popotniške kotičke?

Pri tridesetih sem se slučajno pogovarjala s prijateljem, ki res ogromno potuje, in takrat mi je svetoval: ''Andreja, ti moraš z nahrbtnikom na Tajsko.'' Čisto po pravici, takrat nisem vedela ne za Tajsko in ne za nahrbtnik.

Bila sem pogumna. Kupila sem letalsko vozovnico in sama prvič odpotovala v širni svet. Takrat sem se našla. Sebe in svojo osebnost.

Po izkušnji s Tajsko sem se odločila, da želim prepotovati ves svet. Našla sem svoj raziskovalni duh, ki me osrečuje in mi daje smisel življenja. Skoraj istočasno sem vzljubila tudi pohodništvo in začela odkrivati skrite kotičke Slovenije ob koncih tedna.

Dom na Kofcah Sportal Izbor za naj planinsko kočo 2019 je končan, zmagovalki sta ...

Ko bralec vstopi v svet vaših popotovanj, se mu za hip zazdi, da je svet res pred njim in na dlani. Da odločitev, da greš, prinese veliko in še več. Kako je prišlo do bloga Andreja's world?

Andreja Foto: osebni arhiv Začela sem ga pisati z dokaj ''čudnim'' razlogom. Po napornih sedmih letih službe sem si nekaj mesecev vzela za premor. Da bi lažje odmislila vse pretekle izzive, sem začela pisati blog, ki ravno te dni praznuje svojo peto obletnico. Poiskala sem svoje stare zapise in začela navdušeno opisovati potovanja, izlete, pohodniške ture in kulinarična doživetja. Imela sem le en namen – shranjevanje spominov. Hkrati pa s tem tudi komu pomagati, da si lahko poišče informacijo ali navdih za svoj izlet ali potovanje.

Včasih me sprašujejo: ''Pa zakaj se ne odpraviš na eno- ali dveletno potovanje okoli sveta?'' Vedno odgovorim, da to ni zame. Jaz obožujem našo Slovenijo, pogled na gore in gozdove ter našo hrano.

Zelo sem vesela, da berejo moje zapise tudi tisti, ki nikoli niso ali ne bodo iz takšnih in drugačnih razlogov obiskali dežel, ki sem jih jaz. Tem skušam obiskane destinacije čim bolj približati. Pozneje sem začela doživetja predstavljati tudi na potopisnih predavanjih, ki so res zelo dobro obiskana na vseh koncih Slovenije.

Andreja Foto: osebni arhiv

Na vašem blogu je mogoče prebrati obilo popotniških utrinkov, ki se vijejo tudi po Sloveniji. 

V naši ljubi in prekrasni Sloveniji najdemo toliko lepih kotičkov, prijaznih ljudi, odličnih kmetij in restavracij, razglednih gora, kolesarskih tras, da je to res neverjetno. Vsak konec tedna se lahko podamo na izlet, pa nam ne bo zmanjkalo čudovitih kotičkov. Moj seznam želja izletov po Sloveniji je tako zelo dolg, da ga ne bo zmanjkalo še vsaj deset let.

Andreja Foto: osebni arhiv Imate svoje najljubše mesto pod soncem?

Najlepši kotiček pri nas je zame planina Konjščica, ki jo obiščem ob vseh letnih časih. Tam je ob pogledu na macesne doma moje srce. Obožujem desetkilometrski sprehod v jesenskih mesecih ob naši Obali, sprehod okoli Blejskega jezera v zimskih mesecih med tednom, skok na Veliko planino na sirove štruklje, na Krvavec na kislo mleko in žgance.

Pravijo, da mora človek zapustiti domači prag, ker se potem še raje vrne, in to tudi bolj spoštuje. 

To je čista resnica in to bi vsakemu priporočila. Številni se seveda zavedajo lepot Slovenije, nekateri pa tudi ne. Enostavno začneš naravo, travo, gozdove, pitno vodo dojemati povsem drugače. Ljubim letne čase in naše podnebje. Ko se počasi naveličaš enega, pride že drugi v vsej svoji lepoti. Zelo rada grem na potovanje, tudi večkrat na leto, a obenem po dveh, treh tednih tako zelo rada pridem spet domov. Potovanja so lep hobi, ki te izpopolnjuje, če seveda v tem uživaš.

Andreja Foto: osebni arhiv

Kakšna se vam zdi lepota slovenskih poti, ko se vrnete s tujih?

Po potovanju v Namibiji in Bocvani sem si ob povratku domov najbolj želela spet stopiti na travo. Po desetih dneh sem imela peska, prahu in kamnov čez glavo. Enako velja za Avstralijo, Oman, Združene arabske emirate.

Na Bližnjem vzhodu se kopajo v denarju, a nimajo gozdov, rek, travnikov. Za košček trave in drevo pred hišo so pripravljeni plačati velike vsote denarja. Nam je vse to samoumevno in v obilici gozdov in travnikov teh ne znamo ceniti dovolj in ne obdelovati zemlje ali gospodariti z gozdovi.  

Ko pride na primer Japonec v Slovenijo, zagotovo razmišlja le o travnatih površinah, ki jih ne obdelujemo. Tam je vse obdelano od roba ceste do drugega roba in travnika ni niti za kvadratni meter. Razen seveda pašniki, ki imajo svoj namen. Pitna voda pa tako ali tako postaja vredna zlata, vendar z njo za zdaj ravnamo zelo negospodarno.

Hodite sami?

Tako po Sloveniji kot tudi na vseh potovanjih je vedno ob meni moj partner, s katerim se resnično dopolnjujeva že mnogo let. Potujeva vedno sama, ker v tem neizmerno uživava. Tudi po Sloveniji se vedno odpraviva skupaj.

Andreja Foto: osebni arhiv Čutite razliko, če hodite sami ali z nekom?

V gorah me partner pogosto pusti za sabo in takrat imam tudi čas le zase in za svoje misli. V tem neizmerno uživam.

Vaš blog je prepoln nasvetov, kako si organizirati pot, pohodniško traso, potovanje, kaj jesti, kje začeti svojo pot, kaj si ogledati in kje spati. 

Moj blog je zakladnica mojih doživetij. Ne želim in niti se ne spuščam v debate, ali je tako prav ali ne. Tako potujem jaz, in to je moj način potovanja, vsak bralec pa si mora sestaviti svoje želje in doživetja. Kjer je meni lepo in dobro, ni nujno, da bo tudi drugim. Sama za svoja potovanja vedno prebiram popotniške vodnike, preberem tudi druge popotniške bloge, naročena sem na vse popotniške revije v Sloveniji.

Andreja Foto: osebni arhiv

Lahko bi se strinjali, da so potovanja nekakšna materialnost v človeku. Neotipljivo, a bogato. Kaj vam dajo potovanja?

Ni lepšega kot pogledati v oči gorski gorili v gozdovih Ugande, opazovati z razdalje nekaj metrov dva leva pri počitku v Namibiji, z letala zreti v mavrico nad Viktorijinimi slapovi, tiho opazovati kraljeve pingvine na obali Patagonije, zagledati mogočen ledenik Perito Moreno, plavati z mantami v Avstraliji, prvič zagledati sveto goro Uluru. In seveda še mnogo in mnogo.

Potovanja so mi v življenju dala širino. Po naravi sem samotar in družba mi ne odgovarja. Tudi zato mogoče tako zelo obožujem potovanja, ko se podam v neznani svet, tja, kjer me nihče ne pozna. In kjer se moram znajti v vsakem trenutku, dobiti občutek tudi za varnost, bivanje in obnašanje med drugačnimi kulturami, kjer izgubiš predsodke in na lastne oči vidiš, doživiš najlepše kotičke sveta.

Kaj popotovanja naredijo iz človeka, ko nase pogleda z distance in vidi, kdo je bil nekoč in kdo je postal do zdaj?

Potovanja mi lahko vzamejo, ne morejo pa mi vzeti spominov in občutkov. Jaz vedno rečem - tudi če ne grem na nobeno potovanje več, sem že danes zbrala dovolj spominov.

Andreja Foto: osebni arhiv

Se je nabralo tudi kaj negativnih izkušenj, ki jih niste pričakovali in so vas na poti presenetile?

Do zdaj slabih izkušenj še nisem imela. Je pa res, da recimo letošnja Avstralija, ko sva vozila po puščavskem Great Central Roadu, ni bila od muh in ni za vsakega. Je lepa izkušnja za popotnike z nekaj kilometrine. Še doma sva neštetokrat trkala na les, da je bilo vse v redu in nisva imela kakšne nesreče. Tam ne gre toliko za nesreče z avtomobili, saj je promet redek, ampak z živalmi, pa tudi poplave predstavljajo veliko nevarnost.

V naši družbi postaneš s popotniškim življenjskim stilom zelo drugačen in razen drugih popotnikov nimaš pravih sogovornikov. Zanimajo te povsem druge stvari in kmalu se ne znajdeš več v pogovoru s tistimi, ki ne potujejo. A s popotniki je drugače. Klepetamo lahko ure in ure in nam ne zmanjka materiala.

Andreja Foto: osebni arhiv

Ker ste ravno omenili, da včasih kakšna pot tudi ni za vsakogar, se seveda poraja vprašanje, kako se lahko sploh človek resnično pripravi na pot, ki ga čaka.

Na potovanje se seveda splača dobro pripraviti. Pri tem pa biti bolj pazljiv in ne izzivati usode. Biti moraš z glavo pri stvari. Sicer se lahko kaj hitro zgodijo tudi hude stvari. Ampak to se nam lahko zgodi kjerkoli, tudi pred domačim pragom.

Kje se čutite doma? Je beseda dom spremenila s potovanji svojo definicijo?

Doma sem v Sloveniji, pod planinami, in svojega doma ne zamenjam za nič na svetu. Ko se peljem iz službe ter na svoji desni uzrem Kamniško-Savinjske Alpe in na drugi strani Julijce, mi zaigra srce. 

Mojca Odar Alpe Švica Sportal Učiteljica in gorska reševalka, zaradi katere učenci postajajo pravi poznavalci Triglava Tonka Zadnikar Sportal Legendarna oskrbnica: Zelo težko sem se navadila na gospe s torbicami in v salonarjih

 

Roblekov dom Sportal Planinska koča, ki je navdihnila legendarnega Slavka Avsenika #foto #video

 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 224
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin