Nedelja, 2. 2. 2020, 4.03
4 leta, 9 mesecev
SKOK V ŠPORTNO PRETEKLOST
Skrivnostni Črv s petimi prstani
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,70
3
Prijel se ga je sloves enega najbolj kontroverznih košarkarjev v zgodovini lige NBA. Ta status je vselej krepil tudi z edinstvenim videzom, vedenjem in svojeglavimi medijskimi nastopi. Toda Dennis Rodman je bil obenem tudi košarkar, ki ga nikakor nisi želel imeti v nasprotni ekipi, predvsem pa kljub tveganju nekdo, s katerim si lahko gradil šampionsko moštvo. Tega se je v svojem drugem dejanju zgodbe o uspehu dobro zavedal tudi sloviti Michael Jordan. Z Rodmanom sta govorila le v dvorani, a to izjemno uspešno in učinkovito.
Kričeče pobarvani lasje, tetovaže, uhani v nosu, ustnici, jeziku in na ušesu, lakirani nohti, grob pogled, raskav glas … Dodajmo še številne incidente, na igrišču in ob njem. Da, vse to je bil Dennis Rodman, ki se je od lige NBA poslovil pred skorajda natančno dvajsetimi leti. Prihodnji mesec bo minilo 20 let od trenutka, ko je zadnjič oblekel dres Dallas Mavericks in se v prvi peterki pridružil tedaj mlademu Dirku Nowitzkemu. A Dallas še zdaleč ni bil klub, ki bi ga zaznamoval. In obratno. Predvsem pa opis z začetka odstavka še zdaleč ne zaobjema prave slike.
Ko govorimo o Rodmanu, res govorimo o ekscentričnem košarkarskem liku. A govorimo tudi o garaču, ki je raje kot proti obroču pogledal proti soigralcem, ki je prejeti koš dojemal kot osebni poraz, ki je vedel, kdaj se odriniti, da bo žoga pristala v njegovih rokah, ki je vedel, kje je meja med grobo igro in osebno napako ter kdaj jo je modro zavestno prekoračiti … Predvsem pa govorimo o koristnem košarkarju, ki ni bil zrel za klasičnega nosilca in vodjo ekipe, a je bil za zadnje, če so ga znali izkoristiti, popolna opora.
Dennis Rodman in Michael Jordan: skupaj do treh naslovov prvaka lige NBA.
Od tekmeca do soigralca
Ob koncu devetdesetih let preteklega stoletja je v vzhodni konferenci lige NBA vladalo izjemno rivalstvom med Detroitom in Chicagom. Pri zadnjem se je kot vzhajajoča zvezda lige proti vrhu in novi definiciji zvezdništva že prebijal Michael Jordan. Kar tri leta zaporedoma pa je trčil ob previsoko oviro – Detroit Pistons. Zlobni fantje. Vzdevek ni naključen. To je bila skupina košarkarjev, ki je igrala grobo košarko in pogosto tudi provocirala. Vodja "tolpe" je bil Isiah Thomas. Pri njegovi predrznosti so mu hrbet krili Jou Dumars, Bill Laimbeer … In, da – Dennis Rodman.
Detroit je bil v tistem obdobju dvakrat prvak lige (1889 in 1990). Šele v vzhodnem finalu leta 1991 je Jordanu in druščini uspelo premagati urok ter se nato zavihteti do šampionskega prstana. Biki so nato dokončno zavladali ligi in trikrat postali prvaki, Jordan pa se je nato prvič upokojil.
Ko se je nato leta 1995 odločil, da se vrne med aktivne košarkarje, se je s trenerjem Philom Jacksonom in vodjo ekipe Jerryjem Krausem lotil sestave šampionske ekipe. Še vedno je bil tam Scottie Pippen. Na pomembno poglavje kariere je bil pripravljen splitski košarkarski biser Toni Kukoč. Tudi Steve Kerr, Ron Harper in Luc Longley so bili pripravljeni na svoje vloge. A potrebovali so še nekoga. Dennisa Rodmana.
Nepisano pravilo: vedno več skokov kot točk.
"Zakaj bi govoril z Jordanom?"
Legendarna ameriška govorica pravi, da je Isiah Thomas za Jordana ostal več kot le tekmec na parketu. Zaslužen naj bi bil celo za to, da Thomas leta 1992 ni bil povabljen v originalno sanjsko moštvo za nastop na olimpijskih igrah v Barceloni. Rodman? V njem je Air Michael videl korist. Po odhodu iz Detroita je dve sezoni igral za SA Spurs. Sledil je klic iz Chicaga. Za veliko večino presenetljiv. Celo Pippen je večkrat priznal, da prestopa ni odobraval.
Toda Rodman je dal Chicagu tisto, kar so potrebovali. Z njim so dobili nepredvidljivo krilo, nebeškega skakalca ali Črva, kot se je zaradi specifične igre poimenoval sam. V treh sezonah pri Chicagu je njegovo povprečje skokov znašalo kar 15,3 na tekmo. Točke? Dobrih pet. A ob Jordanu in druščini več niti niso potrebovali.
Postal je sestavni del drugega dejanja velike dinastije Chicago Bulls. Še enkrat so trikrat zaporedoma postali prvaki lige (1996,1997, 1998). "Nora leta," se spominja Rodman, ki nikoli ni skrival, da značajsko ni bil skladen z Jordanom. Pred časom je celo zatrdil, da se z njim in Pippnom ni nikoli niti pogovarjal. "Zakaj bi se? Igrali smo košarko. Če je bilo treba, smo o tem govorili v dvorani. Zunaj? Nikoli," je dejal.
Ptica selivka
Po razpadu šampionske ekipe Chicago Bulls je Rodman odigral še epizodni vlogi pri Los Angeles Lakers in Dallas Mavericks. Pozneje se je preizkušal še v nižjih ameriških ligah in v ekshibicijskih preizkusih v Mehiki, Filipnih ter celo v Angliji in na Finskem.
V zgodovino pa se je zapisal kot eden najboljših obrambnih igralcev ter skakalcev lige. Ob petih šampionskih prstanih se namreč lahko pohvali še z dvema nagradama za najboljšega obrambnega igralca, kar sedemkrat je bil najboljši skakalec lige, prav tolikokrat pa je bil uvrščen v najboljšo obrambno ekipo.
S kariero v ligi NBA (več kot tisoč tekem, povprečje: 13,1 skoka na tekmo) je krepko presegel otroška pričakovanja. V šolskih letih namreč pod koši ni izstopal. Po srednji šoli je celo kazalo, da se ne bo podal pod univerzitetne koše, a ga je nato v svoje vrste povabil North Central Texas College. Tam je dobil novo priložnost, jo izkoristil in prepričal Detroit, da ga je, resda šele v drugem krogu, izbral na naboru leta 1986.
Na obisku pri "ameriškem sovražniku št. 1".
Pač, drugačen
Košarkarski posebnež, ki je pristal v Hiši slavnih. Košarka je bila v veliki meri rešitev za njegovo težavno življenje, v katerem se je spogledoval tudi s samomorom. Po drugi strani pa mu je odprla vrata v zvezdniški svet, v katerem se je dobro znašel. Njegova gostovanja v medijih niso bila nikoli dolgočasna.
V javnosti se je pojavljal v paru s številnimi zvezdnicami. Med drugim tudi z Madonno, poročen pa je bil s Carmen Electro. Preizkušal se je tudi v igralski vlogi. Nastopil je v več nadaljevankah, najbolj znana filma, v katerih je nastopil, pa sta Sanjsko moštvo in Eksplozivni Simon.
Veliko prahu je pred leti v ZDA dvignil njegov obisk Severne Koreje, kjer ga je navdušeno pozdravil tamkajšnji voditelj Kim Džong Un. Zanimivo, spoznal ga je le nekaj let po tem, ko je prvič po otroštvu videl očeta. Ta se je namreč, ko je imel Dennis komaj devet let, preselil na Filipine. Videla sta se šele po 42 letih. Mimogrede, Rodmanov oče naj bi imel kar 29 otrok s 16 ženskami.
Leta 2011 je bil sprejet v Hišo slavnih.
Šampionske ekipe
Rodmanov primer lepo služi kot dokaz, kako sta tudi v sistemu izrazitega izstopajočega zvezdnika, kakršen je Jordan nedvomno bil, pri sestavi šampionskega moštva pomembna natančnost in predvidljivost. Jordan danes ne bi bil Jordan, kakršnega poznamo, če mu sprva hrbta ne bi krili Horace Grant, B. J. Armstrong in predvsem Pippen. Ob zadnjem pa nato v drugem valu še Kukoč in Rodman. Tudi pred kratkim umrli Kobe Bryant je za klubski uspeh vedno ob sebi potreboval oporo. Sprva je bil to Shaquille O'Neal, pozneje Pau Gasol, Lamar Odom in v posebnih trenutkih celo Saša Vujačić.
Tudi LA Lakers danes še zdaleč ne gre enačiti le z LeBronom Jamesom. DNK kluba se je namreč spremenil, ko se mu je v Kaliforniji pridružil Anthony Davis, svoj delež pa prispevajo še Kyle Kuzma, Dwight Howard, Danny Green in navsezadnje – v Dallasu se dobro zavedajo, koga so dobili svoje vrste, ko jih je okrepil Luka Dončić. Še bolj jasno pa jim je, da je lahko Ljubljančan središče šampionske ekipe in ne samostojni zvezdnik brez spremljevalnega orkestra.
3