Nedelja, 7. 6. 2020, 7.00
4 leta, 5 mesecev
DRAŽEN PETROVIĆ (1964-1993)
Tisti nesrečni in tragični 7. junij 1993
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,82
4
Na današnji dan se je pred 27 leti smrtno ponesrečil Dražen Petrović, hrvaški košarkarski virtuoz, čigar ime v športnih krogih še danes odzvanja na prav poseben način.
Ko smo se lani ob pripravi Sportalovega sobotnega intervjuja pogovarjali z Mariem Primorcem, nekdanjim košarkarjem sarajevske Bosne in zlatim reprezentantom Jugoslavije, ki zdaj živi v Mariboru, nikakor nismo mogli spregledati izrazite spremembe na njegovem obrazu in povsem drugačne barve glasu, ko se je v pogovor prikradel on. Dražen Petrović. Dvakratni evropski klubski prvak, svetovni in evropski prvak z reprezentanco, dvakrat srebrni in enkrat bronasti na olimpijskih igrah. Predvsem pa mojster košarke v tistih najbolj romantičnih in kreativnih časih.
"Vodja. Stroj za koše. Od prvega trenutka. Nihče ni dvomil o tem. Nihče mu ni želel prevzeti te vloge. Preprosto se je vedelo, da je on lider. To smo sprejeli vsi. Od glavnega trenerja do igralcev. Niti trohice ljubosumja ni bilo med nami. Dražen pa je to vlogo vedno znova potrjeval," se je v leto 1989, ko sta bila skupaj v reprezentanci Jugoslavije, vrnil Primorac.
Vrnil se je tudi v leto 1993. V tisti nesrečni 7. junij. "Z bosansko reprezentanco sem potoval na sredozemske igre. Ko smo bili na francosko-nemški meji, me je poklicala žena iz Berlina. 'Dražen je umrl,' je dejala. Izgubil sem tla pod nogami. Šok. To sem nato na avtobusu povedal vsem soigralcem. Zavladala je smrtna tišina," se spominja Primorac, eden od številnih sopotnikov, ki o Draženu še vedno ne more govoriti povsem ravnodušno.
"Nanj smo čustveno vezani na različne načine"
O Draženovi večnosti, ki jo vzdržujejo tudi številne knjige in dokumentarni filmi, smo se pred časom pogovarjali tudi z njegovim bratom Aleksandrom. "Morda bi še našel kakšno podrobnost. Toda načeloma gre za zgodbo, v kateri smo v vseh teh letih povedali skorajda vse. A Dražen je velik in nemerljiv predvsem zaradi dejstva, da smo nanj čustveno vezani na različne načine. Jaz kot brat, nekdo drug kot navijač … Povezal nas je na neverjeten način. Kot igralec Cibone in nekdanje reprezentance ali kot nekdo, ki se je mučil v Portlandu in mu je na koncu uspelo. Seveda, ko nekdo tako tragično umre, pa zgodba dobi dodatno dimenzijo," pravi zdajšnji selektor Brazilije.
Z njim se strinja tudi mama Biserka Petrović, ki je lep del svojega življenja posvetila ohranjanju spomina na pokojnega sina. "Prihajajo nove generacije, ki Dražena niso spremljale, zato je prav, da jim predstavimo celotno zgodbo. Ta predstavitev torej ne sme biti le košarkarska, temveč tudi človeška. Na številnih ravneh je namreč pokazal pravo pot. Že kot otrok je v Šibeniku treniral po šest ali celo sedem ur na dan, a pogled v šolsko spričevalo je razkrival same odlične ocene. Tudi med igranjem v Zagrebu je bil uspešen na fakulteti. Sporočilo zgodbe? Vse je mogoče, če le obstaja prava volja. Ne le v športu," pravi gospa Petrović, ki je pogosto razpeta med spominsko sobo v Šibeniku in muzejem v Zagrebu.
Šibenik. Ulica Petra Preradovića 3. Draženov dom in spominski koš.
Dražen!
Golobradi mladenič z bujno kodrasto pričesko v dresu Šibenke. Motor, ki je zagrebško Cibono popeljal na evropski prestol. Hladnokrvni ostrostrelec v snežno belem dresu madridskega Reala. Evropejec, ki je dal Američanom vedeti, da se napredna in učinkovita košarka igra tudi na drugem koncu oceana. Most med jugoslovanskimi reprezentančnimi rodovi. Kapetan prve hrvaške reprezentance, zaradi katere je moral v višjo prestavo dati celo sloviti in originalni "dream team". Vse to je bil Dražen Petrović, ki je na prelomu med osemdesetimi in devetdesetimi leti prejšnjega stoletja navduševal pod koši, dojemanje tega športa dvignil na neko novo raven, predvsem pa dokazal, da je s trdno voljo in odrekanjem mogoče premikati meje, ki so se pred tem zdele (pre)globoko zasidrane.
Dražen je bil zvezdnik tudi v ZDA.
Kjerkoli je igral, je pustil pečat. Ni se zanašal le na nadarjenost, vedno je poskušal sam storiti še korak več. Tudi tekmeci, ki so sovražili njegovo natančno roko, nos za prodore in ubijalski instinkt, so mu z grenkobnimi besedami in cmokom v grlu znali priznati izjemno kakovost. Le kdo mu je ne bi, ko pa je znal predramiti celotno ekipo, odločati tekme in s kakšno atraktivno potezo ogreti dlani navijačev?! Bil je košarkarski genij, neutrudni garač in mož, ki je izstopal iz kolektiva, a mu tega soigralci in trenerji niso zamerili.
V boju z velikim Michaelom Jordanom
Mozart pod koši
Medtem ko je Aco Petrović že razkazoval košarkarsko nadarjenost, je mlajši brat Dražen z občudovanjem opazoval vrtenje žoge v zraku in se navduševal nad zvokom ob stiku žoge in mrežice. Ta zvok je poslušal vse življenje. Od uličnega igrišča na Ulici Petra Preradovića v Šibeniku do največjih dvoran v Severni Ameriki. V skorajda mitsko zgodbo so prerasle pripovedi o tem, kako je še kot šolar v rodnem Šibeniku pred poukom odklepal vrata dvorane, preigraval stole in metal proti košu, vaje pa ponavljal tudi po šolskem pouku in treningih. Samoiniciativno delo, s katerim je odpravljal svoje košarkarske pomanjkljivosti in pilil met, ki je na koncu postal eden od njegovih zaščitnih znakov, mu je dalo krila, s katerimi se je dvignil visoko nad košarkarsko povprečje.
Okolja, v katerih je igral, so ga iz leta v leto vse bolj utesnjevala ter ga silila v selitve in napredovanje. Najprej mu je pretesen postal dres domače Šibenke, s katero je leta 1983 v sumljivih okoliščinah v odločilni tekmi jugoslovanskega prvenstva ugnal sarajevsko Bosno. Dan po slavju je krovna zveza izničila rezultat zadnje tekme in zahtevala nov spopad na nevtralnem terenu. Dalmatinci so pobudo zavrnili in vsaj formalno ostali brez naslova prvaka. Tega je nato Dražen po služenju vojaškega roka osvojil v Zagrebu, a s Cibono ni bil le jugoslovanski, temveč v dveh zaporednih sezonah tudi evropski klubski prvak.
Z "volkovi" iz hrvaške prestolnice je osvojil tudi evropski pokal, uspeh pa nato ponovil še v dresu madridskega Reala. Španija je bila tudi njegova prva postaja v tujini. Tudi tam je navduševal predvsem kot strelec. 30, 40, 50 ali še več točk … Če je imel Dražen svoj večer, ovir ni bilo. Imel pa je veliko svojih večerov, saj je bil rojeni zmagovalec, ki na parketu ne pozna prijateljev. Tudi brat Aco je bil le tekmec.
Zadnja odločitev, usodna odločitev
Čeprav bi v Realu še dolgo lahko uveljavljal status zvezdnika in verjetno kmalu še tretjič stopil na evropski vrh, ga je želja po dokazovanju gnala v ZDA. Liga NBA daljnega leta 1989 za Evropejce še zdaleč ni bila tako odprta kot danes. Dražena je kot najboljšega evropskega branilca v Portlandu čakal trd kruh. Čakala ga je predvsem dobro ogreta klop za rezervne igralce, na kateri pa je vendarle sklenil, da bo bogat repertoar pokazal tudi Američanom. Ni mu uspelo v Portlandu, kjer je sicer dobro izkoriščal igralne minute, a so bile te zelo skrbno in strogo odmerjene, zato pa je v polnem sijaju zablestel v moštvu New Jersey Nets. V dveh sezonah in pol se je uveljavil kot eden najboljših branilcev v ligi ter strelec, ki je neutrudno polnil koše tekmecev.
Leto 1992: na vikendu zvezd je Draženu na klopi družbo med drugim delal tudi Dell Curry. V naročju mu je tedaj sedel sin Stephen, danes eden največjih zvezdnikov lige.
Posebno poglavje njegove kariere je bila reprezentančna košarka. Že kot najstnik se je prebil v člansko jugoslovansko reprezentanco, s katero je na svetovnih prvenstvih osvojil zlato in bron, enak je tudi izkupiček evropskih prvenstev, na olimpijskih igrah pa je bil tretji v Los Angelesu leta 1984 in drugi v Seulu leta 1988. Zadnjo kolajno na reprezentančni ravni je prejel leta 1992, ko se je s Hrvaško veselil srebra na olimpijskih igrah v Barceloni. Leto zatem je po odlični sezoni v dresu NJ Nets Hrvate popeljal še na evropsko prvenstvo. A tega ni dočakal. Še 6. junija 1993 je na zadnji tekmi kvalifikacijskega turnirja na Poljskem igral proti slovenski izbrani vrsti in kljub 30 točkam izgubil, dan zatem pa umrl v prometni nesreči pri kraju Denkendorf. Soigralci so se odločili za letalski prevoz, sam je izbral cesto. Zadnja odločitev v življenju je bila zanj usodna.
Dražen Petrović (22. oktober 1964-7. junij 1993)
4