Četrtek, 7. 11. 2024, 11.45
1 mesec, 2 tedna
Intervju z Vladom Bulajićem iz produkcijske hiše December
Film o Draženu Petroviću nosi tudi slovenski pečat
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,09
Celovečerni film Dražen, ki na Hrvaškem že podira rekorde kot najbolj gledan domači film zadnjega desetletja, so v sredo premierno prikazali v Ljubljani, od jutri pa bo na voljo po vseh slovenskih kinematografih.
V sredo zvečer so v Ljubljani premierno za slovensko občinstvo zavrteli celovečerni film o Draženu Petroviću, košarkarskem geniju, ki je po smrti v prometni nesreči leta 1993 pridobil skorajda kultni status. Film, ki na Hrvaškem že podira rekorde kot najbolj gledan domači film zadnjega desetletja, je tudi rezultat dela slovenskih ustvarjalcev – producentov Lije Pogačnik in Vlada Bulajića iz produkcijske hiše December.
Premiere hrvaškega celovečernega filma Dražen v Cineplexxu Ljubljana Rudnik so se udeležili tudi člani filmske ekipe, vključno z idejnima vodjema projekta Ljubom Zdjelarevićem in Ivorjem Šiberjem, Draženovim nečakom Markom Petrovićem, ki v filmu igra enega od Draženovih soigralcev, mladim igralcem Tonkom Stosićem, ki je Dražena upodobil v otroštvu, slovenskima producentoma Lijo Pogačnik in Vladom Bulajićem iz produkcijske hiše December ter številnimi košarkarskimi legendami (Jure Zdovc, Peter Vilfan, Janez Drvarič, Zmago Sagadin, Aljoša Žorga, Slavko Kotnik …). Film si bodo danes, 7. novembra, lahko ogledali še v Mariboru, nato pa bo na voljo po vsej Sloveniji.
Preberite si še intervju z režiserjem filma Dražen Danilom Šerbedžijo.
Pri snemanju filma sta sodelovala tudi slovenska producenta Lija Pogačnik in Vlado Bulajić. Na fotografiji sta v družbi idejnih vodij projekta Ljubom Zdjelarevićem (na levi) in Ivorjem Šiberjem (na desni strani).
Intervju: Vlado Bulajić iz produkcijske hiše December:
Film Dražen je nastal v hrvaško-slovensko-srbski produkciji. Kakšen konkretno je slovenski prispevek pri nastajanju filma?
Z Lijo Pogačnik sva manjšinska koproducenta filma Dražen. Ko se je Ljubo (Zdjelarević, op. a.), s katerim se poznava že vrsto let, na naju obrnil z vprašanjem, ali bi sodelovala pri projektu, nisem kaj dosti razmišljal, takoj sem bil za. Projekt smo tako konec leta 2022 prijavili na razpis Slovenskega filmskega centra, ki je projekt podprl (rezultati razpisa so bili znani v prvi tretjini leta 2023), midva pa sva postala manjšinska koproducenta.
Slovenski prispevek k filmu je sodelovanje pri tehnični podpori. Bili smo del tehnične ekipe, poleg tega je bila celotna postprodukcija zvoka opravljena v Sloveniji. Pri tem sta kot oblikovalca zvoka sodelovala Julij Zornik in ekipa studia 100.
Kako zahtevno je snemati film o človeku, ki ga na neki način poznajo vsi in o njem vejo skorajda vse?
Za glavne producente je bil projekt nedvomno zelo zahteven in to ravno zato, ker je Dražen vsesplošno znana osebnost, ki ima na Hrvaškem skoraj status svetnika. Že to, da snemaš film o takem človeku, prinaša poseben pritisk, ki kot Damoklejev meč stalno visi nad teboj. Zato je bilo pred snemanjem opravljenih zelo veliko priprav in raziskovanja.
Ena od specifik filma Dražen je tudi ta, da se dogaja v različnih zgodovinskih obdobjih, na primer v Šibeniku v 70. in 80. letih, in da je bilo treba vse to poustvariti, od lokacije do scenografije, kostumov, celo do načina igranja košarke, ki je bil drugačen, kot je danes. Na koncu moraš vse to spraviti v celoto, ki bo gledljiva in bo dobro videti.
Film Dražen se osredotoča na njegovo intimno zgodbo, ne gre pa za športni film, kar bi morda ljubitelji košarke pričakovali.
Da, če bi želeli povedati celotno zgodbo o Draženu, bi morali posneti nadaljevanko ali nekaj ur dolg film, kar pa ni bilo mogoče. Zato se je bilo treba odločiti za eno linijo, razumem pa, da se bo ta odločitev verjetno dotaknila gledalcev, saj bo od filma vsak imel svoja pričakovanja. V filmu Dražen sta predstavljeni njegova osebna zgodba in klubska kariera, medtem ko sta jugoslovanska in hrvaška reprezentanca ostali nekoliko bolj ob strani.
Kot ste omenili, bo vsak imel svoja pričakovanja od filma, od zgodbe. Kakšen pa je vaš odnos do Dražena? Verjetno ste ga spremljali, je bil tudi zato za vas to poseben projekt?
S košarko sem odraščal. Razen očeta in mene, ki sva igrala nogomet, so v moji družini vsi igrali košarko. Sicer pa je pri vsakem projektu, ki se ga z Lijo lotiva, vedno nekaj osebne konotacije in povezave, ampak ko me je Ljubo klical in vprašal, ali bi sodelovali pri filmu o Draženu, sploh ni bilo dileme.
Seveda se Dražena spomnim, spomnim se, kako sem navijal zanj, še posebej ko je igral za jugoslovansko reprezentanco, medtem ko sem bil na klubski sceni, vsaj kar zadeva Hrvaško, vedno navijač splitske Jugoplastike, hkrati pa tudi Reala, kjer je Dražen pozneje igral (1988–1989). Dražena se zelo dobro spomnim, bil sem sicer dokaj mlad, ko je igral, sem pa imel to srečo, da sem ga lahko spremljal v živo oz. po televiziji.
Dražen je večkrat v karieri igral s slovenskimi košarkarji in proti slovenskim košarkarjem. Kaj se v filmu navezuje na Slovenijo?
To, da je ravno na tekmi proti ljubljanski Olimpiji dosegel jugoslovanski ligaški rekord. Na tekmi prvega kroga državnega prvenstva je v Zagrebu proti Olimpiji dosegel neverjetnih 112 točk, kar je bil absolutni rekord. Šlo je za to, da je Jugoslovanska košarkarska zveza takrat kaznovala Olimpijo, ker ni pravočasno registrirala igralcev (sekretar Olimpije Radovan Lorbek je zamudil rok za prijavo, op. a.), in ni smela nastopiti s članskim moštvom, zato so ti na tekmo s Cibono poslali svojo mladinsko ekipo, ki je bila seveda neizkušena in nekoliko prestrašena. Dražen je takrat videl priložnost, da zruši rekord, ki ga je pred njim postavil Radivoj Korač (99 točk, op. a.). Čeprav so ga celo soigralci nagovarjali, naj se jih usmili, ker gre za mlade igralce, je vseeno vztraja pri tem, da skuša postaviti nov rekord.
Druga povezava s Slovenijo pa je ta, da je Dražen svojo zadnjo tekmo v življenju odigral prav proti Sloveniji, in sicer na kvalifikacijski tekmi za EP v Wroclavu na Poljskem. Po spletu okoliščin se je nato odločil, da s svojo takratno partnerko v München potuje z avtom in ne z letalom, kar je bilo potem zanj usodno.
Oglejte si napovednik filma Dražen:
Življenje Dražena Petrovića se konča z mnogo prerano smrtjo v avtomobilski nesreči na avtocesti Frankfurt–München. Na kakšen način je njegova zadnja pot prikazana v filmu?
Film se na neki način s tem zadnjim dejanjem začne in konča. Tudi jaz sem se pred montažo spraševal, kako bo prikazana nesreča, in lahko rečem – evo, spet se mi je naježila koža –, da je prikazana na zelo lep način in da sta producent in režiser našla sijajno rešitev za prikaz Draženove smrti. Več pa prepuščam gledalcem. Lahko povem samo še to, da si na testni projekciji, ne glede na to, kako sem se boril s solzami, nisem mogel pomagati.
Se spomnite, kje ste slišali novico o njegovi smrti?
Tega se ne spomnim, se pa spomnim, da smo se s kolegi, s katerimi smo se leto ali dve po Draženovi smrti odpravili na neki glasbeni festival v Nemčijo, ustavili na delu avtoceste, kjer smo predvidevali, da je umrl. Kot pravi navijači smo izdelali pokal z žogo in podpisi in ga prilepili nekam ob cesto. S tem smo mu želeli izkazati spoštovanje.
Režiser Danilo Šerbedžija je v pogovoru za Siol izjavil, da mu pri filmu Dražen največ pomeni odobritev in potrditev njegove mame Biserke in bližnjih sorodnikov. Kaj pa vam kot producentu pomeni največ?
Morda se bo slišalo sebično, ampak v prvi vrsti mora biti film všeč meni, predvsem pa so najpomembnejši trenutki, kot so se na primer zgodili na predpremieri v Šibeniku ali pa na testni projekciji, kjer smo videli zelo čustven odziv Draženovega nečaka Marka, ki prav tako igra v filmu … Kar pa zadeva odziv gledalcev, se zavedam, da nikoli ne moreš prepričati vseh, a če ti uspe pri večini pričarati nekaj in gledalcu ponuditi zadovoljstvo, je to biser, ki je za nas vrhunec.
Rad bi predvsem, da film vidijo mladi, ki jih košarka veseli, da vidijo, koliko entuziazma je bilo včasih prisotnega v športu, medtem ko je danes v prvi vrsti najpomembnejši denar. Mislim, da je Dražen pravi primer iskrene ljubezni do športa in trdega dela. Težko bi našel ekvivalent temu, koliko je Dražen treniral. Njegovi sotekmovalci pravijo, da je treniral pred treningom, po treningu, pred tekmo in po tekmi. Njegov odnos do košarke se mi zdi osebno zelo pomemben.
Kaj so po premieri v Ljubljani povedali glavni protagonisti filma Dražen?
Glavna avtorja in producenta Ljubo Zdjelarević in Ivor Šiber: Zavedamo se, da se je v karieri Dražena Petrovića zgodilo ogromno stvari in da bi si zaslužil TV-serijo, zato smo se v filmu osredotočili predvsem na njegov lik zunaj košarke. Morda nam je ravno ta odločitev vse skupaj precej olajšala. Vedeli smo, da si želimo prikazati otroka, ki ga navdihuje njegov starejši brat (Aleksandar Petrović, op. a.), odnos staršev in otroka ter njegov potrebo po podpori staršev, želeli pa smo si prikazati tudi njegovo ljubezensko zgodbo z Renato, ki odpira vprašanje, ali je bil sploh sposoben obdržati ljubezensko zvezo glede na to, da je bila zanj najpomembnejša stvar košarka. To je film o različnih oblikah ljubezni v njegovem življenju.
Tonko Stosić (v filmu Dražen v mlajših letih): O Draženu sem že pred snemanjem vedel veliko, nisem pa vedel tega, da je igral kitaro. Tudi jaz sem se je za snemanje naučil in ni bilo težko. Odgovornost igrati Dražena je bila velika, hkrati pa mi je v veliko čast, da sem lahko igral svojega otroškega idola.
Mladi in odrasli Dražen: Tonko Stosić in Domagoj Nižić
Domagoj Nižić (vloga Dražena): Igralsko je bilo pri snemanju filma najtežje vključiti vse zgodbe o Draženu. Vsak misli, da Dražena pozna, vsak ima nanj svoj pogled in vizijo o tem, kaj in kdo je bil. Enotno mnenje je bilo, da je najboljši košarkar, jaz pa sem moral odkriti še, kakšen je bil Dražen kot oseba. Pri tem je bil najzahtevnejši proces selekcioniranja informacij, ki so prihajale do mene. Vem, da ima njegova družina, nečak Marko, brat Aco in mama Biserka, najboljši vpogled v Dražena osebno, vendar sem največ informacij dobil od njegove ljubezni Renate. Na Dražena po snemanju gledam drugače, vem, da je bil človek iz krvi in mesa, ki je pokazal, da v življenju nič ni nemogoče in da je včasih enostavno treba iti z glavo skozi zid.
Paule Matuško (igra Aca Petrovića, Draženovega brata), Domagoj Nižić (Dražen) in Marko Petrović, nečak Dražena Petrovića.
Marko Petrović, nečak Dražena Petrovića: Zelo vesel sem, da sem z vami na premieri. Ko so mi predstavili program premier filma, sem si še posebej obkrožil Ljubljano. Ljubljana in Slovenija imata poseben odnos do Dražena, ne vem, ali veste, ampak prva in žal tudi zadnja Draženova reprezentančna tekma sta bili tekmi proti Sloveniji, prav tako je bilo tudi rekordnih 112 točk Dražena Petrovića doseženih na tekmi proti slovenski ekipi Smelt Olimpija. Slovencem bi se rad zahvalil še zaradi nečesa: kot trenutni direktor Draženovega muzeja v Zagrebu lahko povem, da ste Slovenci najbolj številčni obiskovalci tega muzeja. Hvala vam, ker njegovo zgodbo širite še danes.
Film Dražen si je ogledal tudi Peter Vilfan.
Peter Vilfan: Najprej čestitke in zahvala vsem ustvarjalcem tega filma. Kar zadeva Dražena, sem enkrat v intervjuju dejal in mislim, da je mama Biserka to večkrat omenila, in sicer da je Dražen Petrović košarkarski bog. Iskal sem namreč pravo besedo, kako opisati njegovo igro, silno željo, voljo in pripravljenost, da prav vse podredi igranju košarke, da se je zanjo pripravljen odpovedati vsemu in da je za košarko pripravljen dati vse, kar zna, zmore in ima v sebi. Imel sem to srečo, da sem bil v letih 1983 in 1984 njegov soigralec v jugoslovanski reprezentanci, pa tudi veliko srečo, da sem bil večkrat tudi njegov nasprotnik. Presrečen sem, da imamo zdaj tudi njegov film, da bodo predvsem mlade generacije videle, kaj je z voljo, željo, vztrajnostjo in seveda tudi velikim talentom, ki ga je Dražen nedvomno imel, mogoče doseči. To je film, ki govori o tem, da je v življenju mogoče čisto vse.
