Sobota, 2. 9. 2017, 4.00
2 meseca, 1 teden
Sobotni intervju s finskim košarkarjem Teemujem Rannikkom
Finec je tako vzljubil Slovenijo, da bi se rad vrnil, a v drugačni vlogi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,20
Na Finskem vlada košarkarska evforija, zlasti ko je na prvi tekmi EuroBasketa padla favorizirana Francija. Posebno vlogo v ekipi ima 36-letni Teemu Rannikko, ki je slovenski publiki zelo dobro znan, v prihodnje pa bi se ji rad še enkrat približal. A takrat kot trener Olimpije. Čeprav ima Slovenija posebno mesto v njegovem srcu, danes s soigralci na drugi tekmi evropskega prvenstva ob 19. uri ne bo nič pokroviteljski. Mislil je, da na EuroBasketu ne bo nastopil, a se je nato na soigralčevi poroki vse spremenilo.
Na poroki Petterija Koponena je finski organizator igre Teemu Rannikko dobil znamenje, da mora še enkrat obleči finski dres. Domače evropsko prvenstvo je nekaj posebnega, igrati z najbolj nadarjenim finskim košarkarjem Laurijem Markkanenom – z njegovim očetom je igral sredi devetdesetih let – prav tako … Ker se košarkarska kariera počasi približuje koncu, pa že ima smernice za prihodnost. Rad bi bil trener. In nekoč na čelu Olimpije iz Ljubljane. V tej Olimpiji, ki mu je spremenila življenje, in v tej Ljubljani, ki jo je vzljubil ter jo vzel za svojo. Zanjo je igral najprej od leta 2005 do 2007 in nato še v sezoni 2012/13.
Finska je gostiteljica skupine A evropskega prvenstva v košarki in Finci so na prvi tekmi pripravili prijetno presenečenje, potem ko so na kolena spravili veliko Francijo.
Kako je biti del EuroBasketa, ki ga gosti tudi vaša država? Ste si pred leti predstavljali, da boste kdaj to doživeli na svoji koži?
Ne, če sem iskren. V finski košarki se je od leta 2010 veliko zgodilo. Pred 15 leti sploh nismo bili na evropskih prvenstvih. Nato se nam je leta 2011 zgodila Litva, dve leti pozneje Slovenija. Prav tako smo bili del svetovnega prvenstva v Španiji in predlanskim na evropskem prvenstvu. Biti del domačega evropskega prvenstva v Helsinkih je nekaj izjemnega. Tega ni mogoče kar tako opisati. Nazadnje se je kaj takega pri nas zgodilo pred 50 leti. Spet smo na tej ravni, da lahko tudi gostimo prvenstvo.
Ali čutite kaj več pritiska, ker ste gostitelj?
Ne smemo razmišljati v tej smeri. Smo dobra ekipa, vendar si, ko igraš v takšni skupini, kot je naša, v kateri so najboljša evropska moštva, ne moreš postavljati vloge favorita. Vemo, da nam bodo navijači stali ob strani. Od njih moramo vzeti pozitivne vibracije, ne pritiska.
"Drugače je, kot je bilo pred desetimi leti. Glavni cilj je pomagati ekipi. Karkoli že to pomeni. Ali v hotelu, na sestankih, v garderobi, na parketu …"
Kakšno vlogo imate v reprezentanci? Vendarle ste stari 36 let, vaša najboljša košarkarska leta pa so že mimo.
Drugače je, kot je bilo pred desetimi leti. Glavni cilj je pomagati ekipi. Karkoli že to pomeni. Ali v hotelu, na sestankih, garderobi, parketu … Minute niso takšne kot v preteklosti. Na mojem igralnem mestu imamo dobre igralce. Sam moram opraviti svoj del posla in dati žogo pravemu igralcu. Nisem pa prva možnost v napadu.
Nekaj se je govorilo, da ste že končali reprezentančno pot?
Pravzaprav je nisem. Dve leti sem bil zdaj odsoten. Imel sem operacijo na prstu. Poškodoval sem se na slovenskem prvenstvu. Zato sem izpustil leto 2015 in lanske kvalifikacije. Vse leto so se spraševali, ali bom igral. Imel sem občutek, da ne bom. V zadnjem trenutku so me spraševali, ali bom prišel. Naš najboljši mož Petteri Koponen se je poročil. Bil sem na njegovi poroki, kjer sem dobil občutek, da moram biti zraven. Takrat so bili na poroki tudi soigralci in trenerji. Dobil sem znamenje, da želim biti z njimi. Zato sem šel poleti za en teden na priprave, da vidim, kako bo. In tu sem. (smeh, op. a.)
"Dobil sem znamenje, da želim biti z njimi."
Na poroki se je torej vse spremenilo. Ne le za Koponena, ampak tudi za vas …
Da, ne samo zanj, tudi zame. (smeh, op. a.) Takrat sem dobil občutek, da bom igral. Vsi vemo, da je velika čast igrati za reprezentanco. Zanjo sem prvič igral pred 20 leti. Nekako sem imel v mislih, da bom poleti užival z družino in poskušal ostati zdrav, vendar se je vse v hipu spremenilo. Dobil sem občutek, da to moram narediti.
Videti je, kot da ste mentor v ekipi, v kateri imate tudi izvrstnega nadarjenega košarkarja, Laurija Markkanena, ki mu v ligi NBA napovedujejo bleščečo prihodnost …
Veliko razlogov je bilo, zakaj sem hotel biti del EuroBasketa. Zaradi navijačev in igranja pred polno dvorano, vendar je bil Markkanen prav tako eden od razlogov, zakaj sem tu. Nikdar nisva igrala skupaj, do tega poletja se z njim sploh nisem pogovarjal. Z njegovim očetom sem igral v sredini devetdesetih let, zato bolj poznam očeta. Da vidim, kakšen igralec je.
Teemu Rannikko in Sasu Salin sta del finske reprezentance, nekoč pa sta oba igrala za Olimpijo.
Vaš naslednji tekmec je Slovenija, v kateri ste preživeli tri leta kot košarkar Union Olimpije. Kakšen vpliv je imela na vašo kariero?
Slovenija je bila zame in za ženo najbolj pomemben del najinega življenja. V prvih dveh sezonah sem verjetno igral najboljšo košarko v karieri. Veliko vrat se mi je takrat odprlo. Ne le v košarkarskem svetu, ampak tudi drugod. Mesto Ljubljana je prelepo. Uživali smo. Ko smo imeli počitnice, sva se z ženo spraševala, kam bi šla. In sva šla v Ljubljano. Nikjer v karieri nisem imel težav, vendar ima Slovenija posebno mesto v srcu. Lepo se je bilo vrniti še za eno sezono in igrati košarko, ki mi je bila všeč. Na Olimpijo, Ljubljano in Slovenijo imam le lepe spomine.
Čutiti je, da govorite o naši državi s posebnimi čustvi …
Zagotovo. Posebno je bilo. Pred prihodom sem bil sedem let v Italiji. Poznal sem tudi jezik, vendar ima Slovenija nekaj drugega. Ne vem, kako bi opisal. Moja žena je bila tam zelo vesela. Imeli smo finsko skupnost. Vse je bilo bistveno lažje. Če greš v Italijo ali Španijo, se moraš naučiti jezika. V Sloveniji govorijo prav tako svoj jezik, vendar je bolj podobno kot pri nas na Finskem, saj lahko govoriš v angleščini. Veliko stvari lahko narediš, pa ti ni treba poznati jezika.
"Na mojem papirju je Slovenija eden izmed favoritov."
Ko boste danes igrali proti Sloveniji, boste imeli vi kot organizator igre še posebej težko delo, saj vam bosta nasproti stala Goran Dragić in Luka Dončić …
Na mojem papirju je Slovenija eden izmed favoritov. Všeč mi je njen način igre. Ima mlajše igralce, ki igrajo hitro. V napadu so raznoliki. V ekipi imate najboljšega mladega igralca v evroligi. Mislim, težko je govoriti o mladosti, ko nekdo tako dobro igra pri tej starosti. Za nas bo težko. Poskušali jih bomo ustaviti in igrati svojo igro ter presenetiti.
Mislite, da je favorit v skupini ali na prvenstvu?
Če bo šlo Sloveniji vse, kot mora – ne morem reči, da je največji favorit prvenstva – ima lepe možnosti, da gre na turnirju zelo daleč. Veliko ekip je, ki lahko osvojijo prvenstvo. In Slovenija je ena izmed njih.
"Rad imam Slovenijo, užival sem tam in upam, da se bom enkrat vrnil kot trener."
Finci?
Poskušali bomo zmagati na vseh tekmah. Najprej se moramo dokazati v Helsinkih pred navijači. Poskušali bomo še naprej igrati najboljšo košarko. Dokazali smo si že, da lahko premagamo večje države.
Ali že razmišljate, kaj boste počeli po karieri?
Biti trener so moje sanje, kot so bile igranje košarke, ko sem bil še otrok. Zadnjih deset let se je pomikalo v smer, da bom postal trener. Študiral sem že in pridobil tudi trenersko licenco. Trenutno nimam druge ideje, kaj bi počel po karieri. Uživam v tem delu, čeprav še nisem trener. A že zdaj pomagam trenerjem in razmišljam tako kot oni. To bi rad počel.
V naši državi ste imeli tudi odlične mentorje, če pomislimo na trenerje.
Zelo dobre. Ko sem zapustil Olimpijo in prišel na Finsko, sem takrat dejal Matevžu Zupančiču, da bom enkrat trener Olimpije. Videli bomo, kako se bo nadaljevala kariera. Čaka me še dolga pot. Rad imam Slovenijo, užival sem tam in upam, da se bom enkrat vrnil tja kot trener.
