Sobota, 6. 4. 2019, 16.10
5 let
jugoplastika split (1989 - 2019)
Spomin na košarkarsko večnost
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,98
1
Toni Kukoč: eden najbolj prepoznavnih obrazov splitske košarkarske avantgarde in vzporedne jugoslovanske reprezentančne simfonije.
Pred 30 leti se je Evropa navduševala nad splitsko avantgardo pod koši. Jugoplastika je prav na današnji dan leta 1989 ob prvem od treh naslovov evropskega klubskega prvaka uprizorila nepozabno košarkarsko predstavo.
Manj kot desetletje po tem, ko sta sarajevska Bosna z Mirzo Delibašićem in zagrebška Cibona na krilih nepozabnega virtuoza Dražena Petrovića dokazali, da lahko tudi klubi iz tedanje Jugoslavije priplezajo na evropski košarkarski vrh, se je v Splitu začela razvijati ena od največjih košarkarskih dinastij vseh časov.
Jugoplastika, danes KK Split, je sicer že v 70. letih preteklega stoletja nekajkrat opozorila nase, a prava zgodba o uspehu se je v slikovitem pristaniškem mestu pod Marijanom začela pisati v drugi polovici 80. let. Na priporočilo trenerskih ikon nekdanje skupne države Aleksandra Nikolića in Ranka Žeravice so Dalmatinci trenersko taktirko z jasnim namigom o oblikovanju mlade selekcije igralcev zaupali Srbu Božidarju Maljkoviću.
Umetniki s košarkarskim šarmom
Tedaj dokaj neuveljavljeni trener je ob precejšnjem nezaupanju okolice s pravim nosom za selekcijo sestavil nadarjeno in predvsem izjemno raznoliko ekipo, v kateri ni manjkalo delavcev in košarkarskih ustvarjalcev. V časih, ko je bil pretok košarkarjev v tujino zelo omejen, narek kapitala pa ne tako izrazit kot danes, mu je uspelo ustvariti tudi igralsko kontinuiteto, ki se je po prevladi v sicer močnih jugoslovanskih okvirih odrazila še s prevzemom evropskega prestola.
Maljković je z Jugoplastiko osvojil dva naslova evropskega klubskega prvaka (1989 in 1990), trilogijo pa je nato z nekoliko spremenjenim igralskim kadrom in novim imenom (Pop 84) sklenil še Željko Pavličević.
Božidar Maljković je pred leti vodil tudi slovensko reprezentanco.
Na današnji dan
Šestega aprila 1989 so splitski "žuti" v velikem finalu pokala evropskih prvakov v olimpijski dvorani v Münchnu ugnali sloviti Maccabi na čelu z znamenitim Doronom Jamchyjem. Tedaj 20-letni Toni Kukoč in leto starejši Dino Rađa sta kot ključna protagonista velikega finala in najodličnejša produkta splitske košarke opravila zrelostni izpit in se čvrsto objeta veselila dotlej največjega uspeha v karieri.
Pomembno vlogo pri prvem naslovu so odigrali še miselni motor ekipe Duško Ivanović, čvrsti Goran Sobin ter izjemno koristni zunanji tercet Zoran Sretenović, Velimir Perasović in Luka Pavičević.
Dino Rađa: MVP zaključnega turnirja tedanje evrolige.
Jugoplastiko je krasila zelo všečna in za gledalce atraktivna igra, ki se je odmikala od dotlej ustaljenih praks. Čeprav mladi zasedbi z bolj izkušenim Ivanovićem ni bilo mogoče oporekati discipline, pa so se v igri predvsem – igrali. Ključni možje so imeli dovolj prostora za ustvarjalnost, pri čemer je s prefinjenim občutkom za "potezo več" izstopal Kukoč. Obenem so člani te košarkarske avantgarde dobro sledili tudi obrambnim zahtevam in narekovali neizrazito močan ritem igre.
Tudi slovenski prispevek
Ena od odlik ene najboljših evropskih klubskih ekip vseh časov so bile tudi čvrste vezi. Bile so tako močne, da rumena vojska po prvem vrhuncu ni razpadla. Še več, Maljković je še okrepil ekipo ter ji z Zoranom Savićem in Petrom Naumovskim dodal širino. Ekipa, ki je imela tako ob Hrvatih tudi Srba, Črnogorca in Makedonca, se je predstavila v še boljši izdaji (slovenski člen mozaika je bil fizioterapevt Joža Blažič). Mlajši del je bil namreč bolj zrel, ekipa pa bolj uigrana. Rezultat ni izostal. Jugoplastika je s finalno zmago nad Barcelono na zaključnem turnirju v Zaragozi še drugič postala evropsko prvak.
Krepitev igralskega kadra že po prvem naslovu se je Dalmatincem obrestovala v tretji sezoni nepozabne pravljice. Po dveh sladkih evropskih zmagoslavjih je namreč Splitu v slovo pomahal Maljković, odšla pa sta tudi Rađa in Ivanović. A zgodba se je nadaljevala in sklenila s tretjim zaporednim naslovom. Na kolenih se je znova znašla Barcelona, tokrat v režiji Savića in Kukoča v Parizu.
Duško Ivanović je bil trenerjeva podaljšana roka na parketu.
Danes še manj od blede sence
Boža Maljković je pred časom priznal, da si je v svoji splitski ekipi želel tudi Jureta Zdovca. Zanimivo, zdajšnji trener Olimpije je v Splitu nato tudi zaigral, a kot veteran ob koncu kariere leta 2003, ko je sprejel izziv Dina Rađe in ekipi pomagal do naslova hrvaškega prvaka. Leto pozneje je bil s Splitom kot trener tudi hrvaški pokalni prvak. To je obenem tudi zadnja članska lovorika nekdanjega velikana evropske klubske košarke, ki se je nato znašel na beraški palici, a je vseeno ostal nad gladino.
Split danes brez zvezdniškega blišča igra povprečno vlogo v hrvaškem košarkarskem prvenstvu. Je krepko oddaljen od lige ABA, saj je letos tekmovanje v drugi ligi ABA, ki se je končalo z zmagoslavjem koprske Primorske, zaključil na osmem mestu.
1