Luka Dončić
Četrtek, 27. 6. 2024, 4.00
2 dneva, 12 ur
Intervju: Lojze Milosavljevič
Škofjeločan, ki za Dallas Mavericks išče novega Dončića
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,46
Lojze Milosavljevič v ligi NBA deluje od leta 1997.
Lojze Milosavljevič je svojo karierno pot v košarki začel kot trener ženske košarkarske ekipe v Škofji Loki. Pozneje je v kranjskem košarkarskem klubu Triglav delal z bodočima perspektivnima košarkarjema Markom Tuškom in Markom Miličem. Deloval je tudi v klubih Postojna, Olimpija, Laško in Slovan. V ligi NBA deluje od leta 1997. Od leta 2008 do leta 2014 je bil mednarodni skavt za klub Atlanta Hawks, od leta 2014 do leta 2023 za Portland Trail Blazers, od lanskega leta pa je mednarodni skavt kluba Dallas Mavericks. V sezoni spremlja tudi po nekaj več kot sto igralcev različnih starosti – od igralcev, mlajših od 18 let, do igralcev, ki so že starejši od 21 let in že igrajo profesionalno košarko v mednarodnih klubih po vsem svetu.
Igralci se na nabor NBA uvrstijo v več korakih. Najprej se razvijajo skozi mladinske klube, šole in lokalne lige. Mnogi ameriški igralci nadaljujejo svojo pot na univerzi, mednarodni igralci pa v profesionalnih ligah po svetu. Da so upravičeni do nabora, morajo izpolnjevati določene starostne pogoje. Igralci se morajo prijaviti na nabor, na katerem ekipe izbirajo igralce v dveh krogih. Po naboru izbrani igralci podpišejo pogodbe s klubi in se pridružijo ekipi za poletno ligo. Neizbrani igralci se lahko pridružijo ekipam kot prosti igralci ali nadaljujejo svojo pot v drugih ligah.
Kakšen je tipičen dan mednarodnega skavta?
Svoje delovne dneve lahko razdelim na dneve, ko sem doma, in dneve, ko sem na poti. In večinoma sem na poti. Tudi po 200 dni na leto. S svojo ekipo delujem predvsem na območju Evrope, občasno pa si ogledamo tudi tekme ali prvenstva na drugih celinah. Dejstvo je, da to delo nima točno določenega urnika, zato mu tudi ne bi rekel delo, temveč način življenja.
"Ko grem na pot, da bi si ogledal določenega igralca, našo pisarno obvestim, kam grem, kakšni bodo približni stroški, katerega igralca ali igralce si grem ogledat."
Verjetno ne poznate dolgčasa. Ali se tako življenje sploh kdaj ustavi?
Niti ne. Izredno dinamično in zanimivo je. Ni praznikov, dopusti so začinjeni s pregledovanjem elektronske pošte, novic. To je delo, ki ga opravljam najraje na svetu, tako da mi ni nikoli težko. S svojo ekipo imam denimo skupino na WhatsAppu, kamor se ves čas zlivajo novice in vsebine. Seveda je tega toliko, da temu ne moreš ves čas slediti. Zato te informacije o mladih in profesionalnih igralcih nekdo konec tedna zbere v en dokument in ga deli s skupino. Ko si denimo na terenu, tudi ves čas iščeš in zbiraš t. i. background novice. Tudi iz nešportnih virov.
Ko grem na pot, da bi si ogledal določenega igralca, našo pisarno obvestim, kam grem, kakšni bodo približni stroški, katerega igralca ali igralce si grem ogledat. To potovanje lahko traja en dan, en teden, lahko deset dni in več. Na terenu se srečaš z različnimi viri, si ogledaš treninge ali tekme, po tekmi se morda srečaš s trenerjem ali kom drugim iz kluba, sledi sestavljanje poročila v hotelski sobi pozno v noč, zjutraj pa sem ponavadi že na poti na novo destinacijo, na nov ogled igralca.
Če pride kdo od vodilnih našega kluba Dallas Mavericks v Evropo, mu pripravim turnejo in organiziram oglede igralcev, pogovore z menedžerji in tako naprej. Ker naši vodilni nimajo časa biti na terenu po nekaj mesecev, jim ob takih obiskih skrčim seznam ogledov igralcev na tiste najperspektivnejše. Nekakšen jagodni izbor.
Kako sploh začneš delati za klub lige NBA? Kako vam je uspelo?
Zgodilo se je popolnoma naključno. Kakor to velja za mnoge stvari v življenju. Od nekdaj so me zanimali ljudje, od nekdaj sem družaben. In tudi podjeten. Svoje prve vizitke sem si v 80. letih natisnil kar na avtomatu. V sistem si vpisal besedilo in avtomat ti je izdelal 50 kartončkov. Takrat nisem imel niti mobilne številke. Naveden je bil zgolj stacionarni telefon. In potem sem, kamorkoli sem šel, iskal stike in širil svoje socialno omrežje. Ko sem bil pomočnik v mladinski reprezentanci, se je pojavil neki ameriški menedžer in sem mu pomagal pri navezavi stikov z Markom Milićem in pozneje Sanijem Bečirevićem. Čez kakšno leto ali dve je dal moj stik skavtu iz Toronto Raptors. Ta me je poklical in povedal, da prihaja v Slovenijo, in pomagal sem mu pri organizaciji poti, ogledih igralcev in drugih operativnih nalogah. Potem me je čez kak teden poklical skavt iz kluba Seattle Supersonics in mi povedal, da so dobili od njega mojo številko, in me vprašal, ali lahko pomagam tudi njemu. Zanj sem čez noč sestavil seznam zanimivih igralcev in potem je prišel nazaj, šel sem z njim na pot v Beograd in sva se bolje spoznala, tako da sem ga lahko kar naravnost vprašal, ali mi lahko pomaga najti službo v ZDA. Tako se je počasi začelo pri Seattle Supersonics, najprej lokalno, potem pa po celi Evropi.
"Od nekdaj so me zanimali ljudje, od nekdaj sem družaben. In tudi podjeten."
In kako potem do Dallas Mavericks?
Na povabilo Nica Harrisona, generalnega direktorja Dallas Mavericks, sem prišel iz Portland Trail Blazers in pri Dallas Mavericks vzpostavil svojo ekipo. V njej imam dva pripravnika skavta – Belgijca, ki je živel v Španiji in dela magisterij iz športnega menedžmenta, in Američana, bivšega košarkarja, ki živi v Avstraliji. V moji ekipi sta tudi dva izkušena skavta – eden v Italiji, ki mi pomaga pri iskanju igralcev v Evropi, in eden v Argentini, ki mi pomaga pri iskanju igralcev v srednji in južni Ameriki.
Ali v klubu vedo, da skavt gleda tekmo, ko se odpravite na ogled igralca?
Včasih ja, včasih pa tudi ne. Lahko sam kupiš vstopnico in greš na tekmo in nikomur iz kluba ne poveš, da si prišel. Poskrbiš tudi, da si čim manj vpadljiv, da ne nosiš klubske majice. V klubu sicer dokaj dobro vedo, koliko in kateri skavti spremljajo določenega igralca. Lahko greš tudi na trening, vendar se moraš za to dogovoriti s trenerjem. Nekateri tega niti ne dovolijo.
Ko na primer zaznaš igralca, ki je vreden ogleda in spremljanja, to ponavadi počneš nekaj let. Skavti in tudi zaposleni v pisarni vsak dan budno spremljamo spletne in druge novice o igralcih, zaposleni v pisarni jih vnašajo v bazo podatkov, in ko se pogovarjaš z določenim igralcem, imaš o njem zbranih že zelo veliko vhodnih podatkov. Ne spremljam pa le mladih igralcev, zanimivih za draft. Spremljam tudi igralce, ki so že profesionalni športniki – denimo Američane, ki igrajo izven ZDA. Spremljam, ali kdo bistveno napreduje, in potem nanj opozorim klub. Tak primer je denimo Avstralec Dante Exum, ki je nazadnje igral pri Partizanu. Začel sem opozarjati nanj in smo se dogovorili z njim oziroma njegovim menedžerjem. In letos se je izkazal za zelo pomemben člen naše ekipe.
Ali spremljate samo tekme ali tudi prvenstva?
Trenutno sem na primer skoraj mesec dni v Dallasu. Te dni poteka najnovejši draft. 28. junija grem domov, 1. julija pa že grem v Istanbul na svetovno košarkarsko prvenstvo do 17. leta. Spremljal bom igralce, ki jih poznam že od prej, nekatere pa bom videl prvič, saj pridejo fantje iz reprezentanc ZDA, Argentine, Kitajske. Julija in avgusta so evropska prvenstva za mlajše kategorije, pa glavni turnirji U16A in U16B skupine. Tudi na teh prvenstvih najdeš talente, ki so zanimivi in si jih zabeležiš ter jih spremljaš. V U18 se tudi že bolj kaže njihov razvoj, lahko oceniš, koliko bo napredoval, potem pa že postanejo zanimivi tudi za draft. Boljši pri U20 so običajno že izbrani na draftu za NBA, še vedno pa lahko spremljaš napredek drugih.
"Skavti približno mesec pred draftom dobimo uradni seznam, kdo vse se je prijavil. Večinoma smo vse te igralce že videli in jih preverili."
Ali se morajo igralci prijaviti za draft?
Za letošnji draft se denimo ni treba prijaviti igralcem, ki so rojeni leta 2002, in mlajšim. Govorim o mednarodnih igralcih, ti letniki so torej avtomatsko na draftu. Če pa so mlajši, rojeni v letih 2003, 2004, 2005, se morajo prijaviti, letniki 2006 pa so še premladi.
Skavti približno mesec pred draftom dobimo uradni seznam, kdo vse se je prijavil. Večinoma smo vse te igralce že videli in jih preverili. Če je kak tak, ki ga še nismo, imamo vedno dovolj časa, da ga preverimo. Veliko pa je tudi takih, ki jih že poznamo, ampak na žalost niso to, kar išče naš klub.
Kakšna so na primer merila? Kako vam nekdo pade v oči?
Merila so zelo različna. Spremljaš na primer, kakšna je njihova telesna zgradba, kakšne veščina ima za svojo pozicijo, pomemben je razpon rok, kako dober atlet je. O vsakem igralcu sestavimo t. i. background informacijo – kdo so starši, kaj počnejo, kakšne poklice opravljajo, ali se je kdo od staršev ukvarjal s športom, kako uspešni so bili, ali so igrali v reprezentancah. Zelo pomemben je zdravstveni karton – v njem so informacije strokovnega in zdravstvenega osebja. Poskušaš izvedeti, ali je igralec imel kdaj kakšne težje poškodbe in tako naprej. Pomembna informacija je tudi o delovni vnemi – koliko igralec trenira, kako motiviran je in tako naprej. Skratka, pridobiti poskušaš informacije iz čim več različnih virov.
Šolski uspeh tudi?
Niti ne, zabeleži pa se, katero šolo je zaključil igralec in podobno. Ampak v tem času z igralcem ne komuniciraš neposredno. Z igralcem ne smeš komunicirati, dokler se ne prijavi na draft in še takrat vedno komuniciraš preko menedžerja. Če ocenimo, da je treba, se preko menedžerja dogovorimo za pogovor v živo ali prek Zooma. V Trevisu denimo tudi vsako leto organizirajo Euro Camp, kjer se zbere 50 perspektivnih igralcev iz Evrope in tudi od drugod. Večinoma jih že poznaš, je pa tam priložnost za intervjuje v živo. V ZDA je temu podoben Pre-Draft Camp, ki je vsako leto v Čikagu. Tam se že opravljajo določene meritve igralcev – višina, razpon rok, agilnost –, pregledajo jih zdravniki, opravijo pogovore s psihologi … Tam lahko opraviš 15-minutni razgovor z igralci, v katerem tudi izveš veliko o njih in oceniš, ali bi se dobro vključili v klub, ki ga zastopaš, kaj prinašajo s seboj, se ponovno poglobiš v zdravstveno stanje.
"Spomnim se tudi prvenstva v Rusiji za košarkarje do 20 let. Nastanjeni smo bili v hotelu na obrobju Moskve, v katerem so me sredi noči oropali."
Takšno življenje je verjetno polno prigod …
Lahko bi napisal eno debelo knjigo. Večinoma gre za prijetne prigode. Lahko se tudi zgodi, da prideš zaman na ogled igralca. Nekega dne sem bil dogovorjen za ogled igralca v Rigi. Še zvečer sem govoril z direktorjem kluba in je bilo vse v redu. Naslednji dan sem pristal skoraj v snežnem metežu in hudem mrazu, se odpeljal do hotela in nato takoj na tekmo. Gledal sem na igrišče, kje je ta igralec, ki je potem prišepal v dvorano, ker se je poškodoval na jutranjem treningu. Take stvari se zgodijo in jih ne moreš vedno predvideti.
Spomnim se tudi prvenstva v Rusiji za košarkarje do 20 let. Nastanjeni smo bili v hotelu na obrobju Moskve, v katerem so me sredi noči oropali. Nekdo je vstopil v mojo sobo, me očitno omamil in oropal. Na srečo sem tisto noč, prej sicer še nikoli, po končanem delu potisnil nahrbtnik z računalnikom in potnim listom pod posteljo, tako da tega ni našel. Pozneje je kolega iz drugega kluba našel mojo prazno denarnico na koncu hodnika pri zasilnem izhodu. Zanimivo, da se policija sploh ni ukvarjala z iskanjem mojih stvari, ker so se podobne kraje tam redno dogajale.
