Četrtek, 26. 3. 2020, 9.07
4 leta, 1 mesec
Saša Filipovskega še veže pogodba z Monacom
Sašo Filipovski: Na igrišču glavni, doma tretji pomočnik
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,67
1
Sašo Filipovski pri 45 letih še ne spada med starejšo gardo trenerjev, toda njegova kariera je polna izkušenj in ga, kljub kakovostni konkurenci, postavlja na mesto najboljšega slovenskega košarkarskega stratega. V deželi evropskih prvakov se je težje dokazati, kot se to zdi laični javnosti. V dveh desetletjih delovanja se je v njegovi zbirki nabralo zavidljivo število priznanj in trofej. Štirikrat je osvojil naslov državnega prvaka z ekipami, ki jih je vodil kot glavni trener. K temu je dodal pet pokalnih lovorik. Prepotoval je praktično vso Evropo. V evroligi je Filipovski vodil Olimpijo, rimsko Lottomatico, ruski CSKA in poljski Stelmet Zielona Gora.
Trenerska kariera ga je iz Slovenije (Union Olimpija) prek Poljske (Turow in Stelmet Zielona Gora) peljala vse do neskončne Rusije (CSKA in Lokomotiv Kuban), bližnje Italije (Lottomatica Roma), nazaj do svilnate turške poti (BANVIT Bandirma) in nazadnje v Monako, v klub, ki igra v francoski ligi. Dobro desetletje je deloval pri Olimpiji. Najprej kot pomočnik, nato v vlogi glavnega trenerja. V Tivoli ga je iz študentskih klopi zvabil Zmago Sagadin. Vzporedno je na fakulteti za šport diplomiral iz športne vzgoje in treniranja košarke. Vrnitev pod Rožnik je bila tudi vrnitev k prvi ljubezni, saj se je v Olimpijinem dresu pod koši podil že v osnovnošolskih letih. Pogled v preteklost je prežet z nostalgijo. "Olimpija je na posebnem mestu. V Olimpiji sem končal tri fakultete. Ustvarjali smo kakovostne igralce in hkrati dosegali velike rezultate. Olimpija zame pravzaprav pomeni, da je nemogoče mogoče. Zmago Sagadin nam je vcepil delovno etiko, disciplino in analitičnost. Na vsako tekmo smo bili maksimalno pripravljeni in vedno je bila ekipa pomembnejša od posameznika."
"V Olimpiji sme končal tri fakultete."
Z 29 leti je bil leta 2003 najmlajši trener v elitni evroligi, ki je zbrala vso smetano stare celine. Z Olimpijo je bil dvakrat državni prvak in dvakrat pokalni zmagovalec. V tujino se je podal tri leta kasneje. Prevzel je Turow na zahodu Poljske in ga v prvi sezoni izstrelil v veliki finale poljske lige, kjer je kraljeval evroligaški Prokom. Sledili sta rusko-italijansko obdobje in sodelovanje s še dvema velikanoma jugoslovanske košarkarske šole. Z Bogdanom Tanjevićem v večnem mestu in v Moskvi z Duškom Vujoševićem. Njune izkušnje so neprecenljive. "Tanjević je eden večjih 'šmekerjev', kar sem jih spoznal. Poln je ljudske modrosti in izžareva ljubezen do ljudi. Name je prenesel mišljene, da moraš igralcem pokazati, da ti je mar za njih in da jih imaš rad. Da si njihov vodja in mentor, pa ne samo košarkarsko, ampak tudi življenjsko. Čustva in empatija so pomembni za vrhunski rezultat. Vujošević me je naučil sinteze. Da se ne zapletaš preveč, da moraš biti kratek in jasen. Da v vsakem trenutku poznaš bistvo. Manj je lahko več. Na tekmi je energija igralcev najpomembnejša. Šele potem pride do izraza taktika," pripoveduje ljubljanski trener.
Olimpiji je priskočil na pomoč med letoma 2011 in 2013, ko je začela izgubljati svoj stari sijaj. Iz ameriške razvojen lige D je potegnil aktualnega prvaka lige NBA Dannyja Greena in avstralskega centra Arona Baynesa, ki je čez lužo pomemben člen moštva Phoenix Suns.
Danny Green: danes zvezdnik pri LA Lakers, leta 2011 v zmajevem gnezdu
Na pota stare slave se je vrnil s poljskim moštvo Zielona Gora, kjer je bilo na začetku za odtenek manj pritiskov. Okolje pa je bilo dovolj ambiciozno. Dva naslova državnih prvakov in za nagrado uvrstitev v evroligo. Preskok v eno izmed najboljših in najbogatejših evropskih lig je bil logičen korak. Z Banvitom iz Bandirme je začel mešati štrene številnim velikanom turške lige. Ko je Efesu in Fenerbahčeju ukradel pokalni naslov, so začeli tudi na ta klub gledati s spoštovanjem in vso previdnostjo. Tudi na mednarodni sceni se je Banvit prebil med najboljše. V velikem finalu Fibine lige prvakov je opozoril nase proti Tenerifu. V polfinalu državnega turškega prvenstva proti Fenerbahčeju pa je bil zmagovalec znan že pred tekmo, saj si nedotakljivi Fenerbahče ni smel dovoliti še enega spodrsljaja.
"Na Turčijo me vežejo lepi spomini. Turško ligo podrobno spremljam še zdaj. Bandirma je sicer izgubila generalnega sponzorja in se krčevito bori za preživetje. Še vedno sem v stiku z ljudmi iz mojega kluba. Na vrhu sta Efes Pilsen in Pinar Karsyiaka. Igrata dobro košarko, tako da sta tam povsem upravičeno," pravi Filipovski.
V Sloveniji (v Domžalah) je gostoval tudi kot trener Banvita.
Brez pravega premora je delo nadaljeval v Monaku in francoski ligi. Tudi tu je bil ritem na treh frontah peklenski, in čeprav rezultati v EuroCupu in domači ligi niso bili slabi, so se februarja odločili, da se razidejo. V trenerskem poslu je treba biti nenehno na preži.
"Tudi zdaj, ko imam neke vrste trenerski premor, a me še vedno veže pogodba z Monacom, sem se oktobra odpravil na izobraževanje v Združene države Amerike, kjer sem spremljal treninge treh moštev iz lige NBA. Bil sem v San Antoniu, Sacramentu in Oklahomi. Igra v ligi NBA je drugačna kot v Evropi. Več je kakovostnih igralcev. Ekipe trenirajo enkrat na dan, a imajo takrat na voljo praktično vse. Dve košarkarski igrišči, šest košev, šest pomočnikov, dva videoanalitika in tri kondicijske trenerje. Imenitna podpora za igralce in trenerski štab. Klubi so organizirani in dela se zelo sistematično. Da o obnašanju gledalcev sploh ne govorimo. To je družinska zabava. Tekme so šov brez primere. Ne lovi se rezultat za vsako ceno tako kot v Evropi. V ligi NBA so dvorane polne, čeprav ekipe ne dosegajo najboljših rezultatov. Gledalci se lahko identificirajo s košarkarskimi zvezdami, saj te ne menjajo klubov tako zlahka," ameriško izkušnjo opisuje eden od slovenskih trenerskih zdomcev.
Še vedno na plačilni listi monaškega kluba. V prihodnje pa ...
In danes? Odločil se je odpočiti. "Sproščam se v naravi, ki mi daje novih moči. Veliko meditiram, berem ter se posvečam svoji družini in prijateljem, ki jih pogrešam. Uživam v družbi sinov in partnerkine hčerke. Zelo rad sem tudi s svojimi starši. Uživam s svojo življenjsko sopotnico Alexandro, ki mi vedno stoji ob strani in me dela boljšega. Zdaj poskušam to nadoknaditi. Sicer sem na igrišču rad glavni, toda pri gospodinjskih opravilih sem šele tretji asistent. Zdaj je glavna moja Alexandra. Jaz lahko lupim krompir in podobne stvari. V tem položaju bodo ljudje dobro spoznali sebe," pripoveduje vselej zgovorni "Filip".
Življenje v izolaciji je to malo spremenilo, a z optimizmom zre v prihodnost, saj vidi, da je ponovno zaživela solidarnost. "Najprej zahvala zdravstvenim delavcem ter vsem, ki skrbijo za nas in nam omogočajo normalno življenje. Vsem bolnim bi zaželel čim hitrejše okrevanje. Držim se ukrepov, da ne ogrožam drugih ljudi. V tem položaju bodo ljudje dobro spoznali sebe. V tem trenutku je treba sprejemati odločitve, ki bodo pripomogle k našemu boljšemu počutju. Imamo priložnost, da se zbližamo in si pomagamo," je za konec pristavil Sašo Filipovski.
1